Jockstrap: I Love You Jennifer B

Pevka in jazzovska violinistka Georgia Ellery (sicer članica čislanega benda Black Country New Road, enega od prvakov novega vala britanskega artrocka) in producent eksperimentalne elektronike Tyler Skye, ki sta se spoznala na londonski akademiji Guildhall School of Music and Drama, sta prah začela dvigovati že v študentskih letih. Pri prvih skupnih projektih se je zdelo, da si prizadevata predvsem za rušenje vseh žanrskih, kompozicijskih in aranžmajskih konvencij, ki so jima jih skušali v glavo vbiti med šolanjem na uglednem konservatoriju, kar je bil dvorezen meč. Več

Ur. Dan Podjed in Katarina Polajnar Horvat: Nevidno življenje odpadkov

Zbornik razprav, ki postavi smetenje kot obliko uničevanja planeta. Združuje dva pristopa: spoznavni in svetovalni, ki pa dominira. Jezikovna študija je denimo simpatična z evokacijo besed, kot so izmečki, nesnaga, svinjarija, nečistoča et simile, vendar se ukvarja le s poljem vidnega in skozi meščansko ideologijo, tako da opusti poskus aplikacije terminov na zrak in vodo; pomislimo le na paradoks, ko nekdo z močnimi kemikalijami kreira aseptično stanovanje in rakotvorna čistila meče v smetnjake in odtoke. Geografska posebej omeni Kornate in turizem, ki je največji dejavnik poplave plastike v morju. Antropološke pa denimo ugotavljajo, da je v Ljubljani okoljsko ozaveščena petina, a še ta večinoma na deklarativni ravni. Od tod stopi v polje metod, kako povečati udejanjeno okoljsko ozaveščenost in odgovornost. Recimo s smetnjakom, ki se pogovarja z odlagalci odpadkov in jim sporoča, koliko in kaj vse so vanj že zmetali, s čimer pritisne na njihovo slabo vest. Tu pa iz antropologije prestopa v prevzgojo oziroma v preobrazbo posameznikov s sistemi spodbud in nagrad. Bolj pragmatično bi bilo sicer navesti primere komunalnih praks posameznih mest po svetu. Več

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Milan Dekleva (rojen leta 1946) se pogosto loteva portretnega romana, včasih naslonjenega na biografije izstopajočih posameznikov, zgodovinskih osebnosti, literatov ali izrazitih predstavnikov lastne generacije; razpon sega nekje od Pirjevca Ahaca do Slavka Gruma in Tomaža Pengova. V zadnjem času je njegova pisava zavila proti lahkotnejšemu, jezično okretnemu ter po pristopu in izplenu skoraj operetnemu romanu, ki naj zareže v aporije današnjosti. To zaznamujejo splošna negotovost zaradi bližajoče se kataklizme, tesnobnost in poplava tehnologije, razvezanost smisla in razblaženi, a vseprisotni občutek absurdnosti. Več

End of the Road

Številni filmi se šlepajo na gibanje #MeToo, tale – generični, povsem nepresenetljivi turistični triler, v katerem ovdovelo medicinsko sestro (Queen Latifah) in družino (Ludacris ipd.) med potjo v Teksas terorizirajo rasistični degeneriranci, neonacistični jokli, sociopatski dilerji in morilski šerifi – pa se šlepa na gibanje #BlackLivesMatter, a nezasluženo. Več

Me Time

Nič ni hujšega in bolj frustrirajočega od ženske s kariero, nas uči tale Netflixova »komedija«, v kateri Kevin Hart igra moža, ki ostaja doma, pere, kuha, čisti in gospodinji, medtem ko njegova žena – Regina Hall – blesti kot prestižna, zelo uspešna arhitektka. Hart, ki v svoji hiši nima kje drkati (razen pod tušem), se počuti vse slabše in čedalje bolj pomanjšanega ( ja, Incredible Shrinking M an) , zato se pridruži »gorečemu« puščavskemu kampu svojega starega prijatelja (Mark Wahlberg), kombinacije Huckleberryja Finna in Petra Pana, ki obljublja opolnomočenje. Stara prijatelja se lahko tako prepuščata vsemogočim bebavim avanturam, traparijam, vicepokanjem in norostim, ja, infantilnosti in regresivnosti, kar pomeni – pot do opolnomočenja vodi prek infantilizacije. Če hočeš naprej, se moraš znoreti in infantilizirati! In že poješ s Sealom. Iskreno rečeno, Več

Samaritan

Nekoč so ljudje žalovali za svetom, ki ga je zapustil Bog – v temle filmu pa dvanajstletnik (Javon Walton), tipični mali obsedenec z miti in legendami, žaluje za svetom, ki ga je zapustil superjunaški Samaritan. Ni čudnega: kriminala je v trohnečem Granitnem mestu na pretek, bogataške elite se ne zmenijo za socialno trpljenje, Več

Divjaki

Zolja (Alen Liverić), Jasmin (Branko Janković) in Mali (Borko Perić), trije hrvaški luzerji, nogometni navijači in roparji, se leta 2018 odpravijo v Moskvo na finale svetovnega nogometnega prvenstva (Hrvaška vs. Francija), a nehote pristanejo v hribovju Bosanske Krajine – med islamisti, ki ravno načrtujejo veliki teroristični napad, v katerem naj bi umrlo več »nevernikov« kot 11. septembra 2001. Več

Padec

Padec se začne na orjaški steni, ki se je oklepata Becky (Grace Caroline Currey) in njen mož, Dan (Mason Gooding), veterana prostega plezanja, toda še preden rečeta »cliffhanger«, klini popustijo, vrv se strga in Dan strmoglavi v globino. Nič posebnega – vse skupaj je zrežirano rutinsko, brez pravega suspenza, brez prave strasti, brez cliffhangerjev. In potem gre še na slabše: Becky, vsa zlomljena, potrta, objokana, zapita in obupana, opusti plezanje, tako da jo potem oče, ki ga igra Jeffrey Dean Morgan, prepričuje, naj se vrne v življenje, a ta prizor je tako kilavo naiven, da vas ima, da bi vstali in odšli iz kina. No, naredili bi katastrofalno napako. Padec se namreč kar na lepem čudežno in naravnost neverjetno pobere – in mutira v eleganten, napet, kompakten, srhljiv, luciden, konceptualen, krut, brezmejno kinetičen B-triler preživetja. Več

Mala mama

Obstajajo indiskretni, invazivni filmi o potovanju skozi čas – tu vse temelji na zapleteni tehnologiji, specialnih efektih, pripovednem trušču. Obstajajo pa tudi diskretni, imerzivni filmi o potovanju skozi čas – brez tehnologije, brez efektov, brez trušča. Protagonisti odpotujejo skozi čas, ne da bi sploh vedeli – prižgala jih je želja. Mala mama, ki ga je posnela Céline Sciamma, avtorica Vodnih lilij, Pobalinke, Bande punc in Portreta mladenke v ognju, je tak film. Osemletna Nelly (Joséphine Sanz) gleda mamo, Marion (Nina Meurisse), ki je pravkar izgubila mamo – mamin obraz je siv, nem, tesnoben, melanholičen mozaik žalosti, žalovanja in obžalovanja. Nelly je izgubila babico, a skuša začutiti in razumeti bolečino svoje mame, ki je izgubila mamo, kot da bi skušala vnaprej začutiti in razumeti bolečino, ki jo bo sama nekoč občutila ob izgubi svoje mame. Je njeni mami žal, da s svojo mamo ni preživela več časa in da je ni bolje spoznala? Sta se zgrešili? Kaj če se bo tudi Nelly zgrešila s svojo mamo? Kaj če bo tudi njuno »srečanje« spodletelo? Kaj če že zdajle, ko je ona osem, mama pa enaintrideset, zamujata? Več

Fotograf, ki si osvetljuje temo

Branko Čeak je (leta 1972) rojeni Bežigrajčan. Kot mulc je oprezal za sosedom Kajetanom Kovičem in preostalimi eminentneži iz sveta književnosti in teatra, ki so prav tako živeli v tem ljubljanskem okolišu. Literatura se mu je zdela sveta, zato se je tudi sam vpisal na študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, požiral predavanja pri Janezu Vrečku, Tomu Virku in še kom, zbiral desetke, se družil s sošolci, bodočimi intelektualci, dokler ga ni pri triindvajsetih potolkla depresija. Naenkrat ni več videl smisla niti v dokončanju študija, ki ga je tako oboževal. Nekaj časa je »blodil naokoli«, nato pa sedel na kolo in s prijateljem odšel raziskovat pogorji Karakorama in Himalaje. Več