These New Puritans: Crooked Wing

Nepredvidljivo ustvarjalno pot dvojčkov Jacka in Georgea Barnetta zaznamujejo precej radikalni slogovni zasuki – ti so ju iz postpunk revivala popeljali do skladanja neoklasičnih epopej –, zato se zdi kar malo nenavadno, da njuna peta dolgometražna plošča, s katero sta prekinila šestletni molk, ne prinaša nič zares novega. Album zveni kot neposredno nadaljevanje prejšnjega, le da je zadeva aranžmajsko bolj pretanjena in po naravi še bolj melodramatična. Dvojec se je dodobra ustalil v skladanju eteričnega artpopa, v katerem ima grandiozna orkestracija enakovredno vlogo kot ASMR-jevski terenski posnetki, Jack Barnett pa se znova dokaže predvsem kot skladatelj, ne pa kot pevec, to postane še posebej očitno v trenutku, ko se mu pridruži Caroline Polacheck.

Ingrit Schüller: Nothing Is Bigger Than Your Expectations

Kdor je v postgrunge eri rasel ob kitarskih zvočnih zidovih in reverberiranih vokalih ter v omami jahal val neopsihedelije, s prvencem kvarteta Ingrit Schüller dobiva zapozneli slovenski odgovor na svoje najljubše bende (Haiku Garden pa zdravo konkurenco). Na trenutke je njegova introspektivna dream pop-shoegaze godba, pankrt skupin Brian Jonestown Massacre in Cocteau Twins, celo prezvesta izvirnikom. A če bo v svojo muziko vnesel še kak avtorski tvist, se lahko hitro odcepi od ducatov sorodnih bendov. Dive, New Order in Plastic Dolls so navsezadnje hitiči. Predstavljajte si, da bi izšli v času afere Depala vas. Devetdeseta leta trkajo na vrata – nestrpno, kot Johhny v Kubrickovem Izžarevanju.

Tune-Yards: Better Dreaming

Eden opaznejših projektov, ki v kompleks ploskega in predvidljivega festivalskega popa že 15 let dodaja obvezne barve, je Tune-Yards. Sprva one-woman-band Merrill Garbus, ki pa že dolga leta deluje v dvojcu s partnerjem Natom Brennerjem, izstopa kričeče – s poliritmičnimi plesnimi zankami, pritiklinami od funka do zahodnoafriških slogov, intimno-političnimi parolami in navsezadnje s pevkinim gromkim glasom. Better Dreaming ni nič drugačen, zato pa je njen najbolj izčiščen, zvočno osredotočen, kompakten in neposredno preprost album doslej. To pa ne pomeni, da tokrat manjka kontrast vpijajoče radosti in bolečine hkrati. Še vedno ena bolj samosvojih pevk z obronkov krajine popa.

Stereolab: Instant Holograms on Metal Film

Retrofuturistični avantpop veterani iz Stereolaba, vselej spreminjajoče se zasedbe, osredinjene okoli vizionarskega tandema britanskega kitarista Tima Gana in francoske pevke Laetitie Sadier, so bili vselej precej pred časom.

Andrej Stare: Minister Gregor pa nič

Avtor je pred mikrofonom naredil vtis z iskrivostjo, legendarnimi lapsusi – SP v hitrostnem drkanju namesto drsanju –, statističnimi uvidi, pa tudi z osebnimi mnenji, ki so razbesnela marsikoga. Od kod torej ta persona?

Siri Hustved: Kar sem ljubil

Prejšnji roman ameriške pripovednice in umetnostne kritičarke Siri Hustved (1955) je bil posvečen teoriji spola in naratologiji, kar pri opisu umika v skupnost žensk izdatno uporablja protagonistka. Tokratni roman Kar sem ljubil je postavljen v svetovno umetnostno metropolo in tamkajšnje kroge vizualcev. Pripoveduje moški na izteku, že pretežno slep, ki se je akademsko posvečal klasičnemu slikarstvu, Goyi, teoriji pogleda in seveda svojemu prijatelju, slikarju Billu. Zdaj ga je vse zapustilo, zato pa je njegova pretežna slepota – ohranja nekaj perifernega vida – toliko bolj produktivna za spominjanje in vse tisto, kar človeku ostane, ko mu ne ostane nič drugega.

Fiume ali smrt! / Kako se je začel fašizem 

V Gazi ni več kina – vse dvorane so zaprli. No, zgazili. Odpihnili. Zravnali s tlemi. Tudi palestinski filmarji nimajo več možnosti, da bi se posvečali filmu. Ahmed Hassouna, filmar iz Gaze, se zato opravičuje filmu, ker se mu ne more več posvečati – ker zanj nima več časa, saj vedno kam teče. Včasih v zaklonišče, včasih pa za padali s humanitarno pomočjo. »Oprosti, film, kamero moram postaviti na stran in teči z ostalimi.« In že zdrvi, kolikor ga noge nesejo – tokrat za padali.

Locked

Bill Skarsgård igra malega, revnega urbanega obupanca, ki vlomi v terenca, toda ko ga hoče vžgati in odpeljati, v grozi ugotovi, da je padel v past in da avto daljinsko upravlja njegov lastnik – dr. Hannibal Lecter. No, sir Anthony Hopkins, alias William, zagrenjeni konservativec, ki pa se nad Skarsgårda spravi tako, kot bi se Lecter spravil nad kakega doktorja. Muči ga, trpinči, straši, terorizira. »Welcome aboard!« Skarsgård ne more ven, oken ne more odpreti, klavstrofobija in paranoja ga ubijata, šipe pa so zatemnjene, tako da nihče ne vidi niti ne sliši njegove agonije. Kar pomeni, da dobi lekcijo – lekcijo iz kapitalizma: ne dotikaj se tuje lastnine! Ne moreš tekmovati z nasilnostjo kapitala. Kaj je tatvina terenca v primerjavi z nakupom terenca?! Locked, rimejk argentinskega filma 4x4 (2019), je slika razrednega boja, ki je vedno boj na življenje in smrt. (VOD – Prime Video ipd.)

Misija: Nemogoče – Zadnje maščevanje

»To sporočilo se bo samouničilo čez pet sekund!« To slišimo v vsaki Misiji nemogoče – tudi v tej, »zadnji«. A kakšno je sporočilo? Takšno: da svet ne more brez Toma Cruisea, no, Ethana Hunta. Potrebuje ga. Nujno, absolutno, neizbežno. On je ta, ki so ga čakali! Odrešitelj! Mesija! Brez njega bi se svet samouničil. Zato mora preživeti. Na vsak način. In za vsako ceno. James Bond lahko na koncu umre, Ethan Hunt pa ne. James Bond si lahko privošči smrt, Ethan Hunt – »najboljši človek v najslabših časih« – pa ne. Na koncu mora preživeti. Zakaj? Ker ni konca. Diabolične entitete, ki si hočejo podrediti svet ali pa ga uničiti, nočejo stran. Nočejo umreti. Nočejo se samouničiti. Takšne so kot Tom Cruise, ki je brezkončen, neskončen, nesmrten, večen – postčloveški. Povsem mirno bi lahko še vedno igral v prvi Misiji nemogoče, tisti, ki se dogaja leta 1996. Sem rekel, da bi lahko še vedno igral v prvi Misiji nemogoče? Ne, še vedno igra v Misiji nemogoče. Vsi ostali igralci iz prve Misije nemogoče, ki se pojavijo tudi v Zadnjem maščevanju, Simon Pegg (Benji), Ving Rhames (Luther), Henry Czerny (Kittridge) in Rolf Saxon (William Donloe), so ostareli, osiveli in utrujeni (Benji pred infarktom, Luther pred odmrtjem), Cruise, njihov sodobnik (in tako rekoč sošolec), pa je brez enega samega sivega lasu, brez ene same gube in brez grama maščobe, kar tudi pokaže, in ne enkrat, marveč dvakrat. Ko se najprej gol stepe z nekim paravojakom in ko skuša kasneje gol izplavati iz velike globine (tu smo že bili, mar ne?), je to razstava njegovega perfektnega telesa. Le Tom Cruise lahko gol preživi plavanje iz potopljenega Kurska! Ni kaj, to je igralec, ki je že postal kip – in spomenik. Spomenik samemu sebi. Čakajte, da – v slogu nekdanjih akrobatov – zleze na dvokrilca, kjer skuša potem na njegovem trupu in krilih – v živo, brez trikov in brez dvojnikov, sam svoj lastni kaskader – preživeti hitrost, vetrove, tresenja in lupinge. In čakajte, da z rdečega dvokrilca zleze na rumenega.

Lepota ni le estetska, ampak tudi politična ‒ kot perverzija

V Sorrentinovi Neskončni lepoti se je rimski novinar Jepu Gambardellu (Toni Servillo), ki je pred 40 leti napisal bestseller, od katerega še vedno živi, fantomsko, distancirano in nezainteresirano – v slogu dantejevskega vodiča – sprehajal skozi rimski artistični, modni, socialni jet-set, vzporedni svet dekadentnih estradnikov, fašionistov, bogatašev, estetov, nihilistov, rentnikov in drugih privilegirancev, s katerimi bi lahko napolnili tako Fellinijevo Sladko življenje kot Antonionijevo Noč, v Sorrentinovi Parthenope, ki se tako kot Neskončna lepota začne s citatom Louis-Ferdinanda Célina (tokrat: »Življenje je seveda tako ogromno, da se povsod izgubiš«), pa se skozi neapeljski artistični, modni, socialni jet-set fantomsko, distancirano in nezainteresirano – v gambardellujevskem slogu – sprehaja sama lepota,

Brina Vidic / Modna oblikovalka, ki jo navdušuje preplet starinskega in sodobnega

Morda ste bili že kdaj pri prijateljici, znancu ali sorodnici, pa so v njenem ali njegovem stanovanju vaš pogled pritegnili copati. Pa ne takšni povsem navadni copati, pač pa taki v kombinaciji kraljevsko modre in zelene z izvezenimi spiralami, zlato-sivi z okrasnimi viticami, rdeče-zeleni z vzorcem čebel ali pa vinsko rdeči s črno brokatno tkanino z razkošnimi elegantnimi vzorci na vrhu. Takšni, ki so bili videti, kot bi jih lahko našli v razkošni sobani kakšnega kraljevega dvora, obenem pa nosljivi, udobni in sodobni, celo malce hudomušni. Morda so bili to ravno Papucci modne znamke Brencha, za katero stoji mlada modna in grafična oblikovalka ter kostumografinja Brina Vidic (1994), katere ustvarjanje zaznamuje zanimanje za preplet starinskega in sodobnega. V njenem modnem izrazu se stikajo sanjavost, vintage eleganca in igrivi odkloni, združeni v estetiki, ki noče biti ujeta v funkcionalnost ali trend. Copati pa – kljub temu da so eden njenih najbolj priljubljenih in »viralnih« izdelkov – še zdaleč niso edini modni kos, ki nastaja v bogati domišljiji in pod prsti mlade modne oblikovalke.

billy woods: GOLLIWOG

Novi album mrakobnega poeta iz Brooklyna kaže znake ustaljenosti: billy woods je okoli sebe ponovno zbral kar obsežno druščino izvrstnih gostov. Ponovno tudi nametava značilna, precizna in jasna besedila, ki rišejo temnejše plati sveta. Ponovno podlage sijajno podpirajo in dopolnjujejo naracijo. Le da so tokrat narisani svetovi še bolj klavstrofobični, zatohli in težki kot sicer, saj so izstopajoče teme teror državnega aparata, izsiljevanje nepremičninskih mogulov, travme, nasilje ameriškega imperializma … Neštetim sodelujočim navkljub je GOLLIWOG še ena neštetoplastna izrazito »woodsovska« plata. Nekateri bi rekli, da mu nekaj manjka le pri tehniki pljuvanja besed. Mi pravimo, da je izumil in goji svoj žanr.

Mark Pritchard & Thom Yorke: Tall Tales

Sporočilo, da sta Mark Pritchard in Thom Yorke združila moči za dolgometražni album, je bilo vsekakor vznemirljivo. Ob spremljavi CGI-videospotov je zadeva še nekako obetala, na trenutke se je zdela celo presunljiva, a to je bila očitno zvijača. Glasbenika na mrki plošči Tall Tales nimata prave kemije – morda skupnega jezika nista našla zato, ker sta jo posnela na daljavo (v času pandemije). Vokal se redko lepo ujame s podlagami, te pa so zares prepričljive samo v najbolj ambientalnih delih, saj so Pritchardovi beati tokrat nekoliko okorni. Yorke pogosto zveni, kot bi bil ujet v okvire svoje mitologije, kar je občasno slišati kar malo samoparodično, pri tem pa je svoj glas še popolnoma izmaličil s tono efektov, s čimer mu, žal, ni uspelo zakamuflirati pomanjkanja svežih zamisli.