Danny Brown: uknowhatimsayin¿

Danny Brown je tisti detroitski raper, ki je na pota svetovne prepoznavnosti stopil šele pri tridesetih. Še do nedavnega je s tečno visokim kričečim glasom, z odlomljeno enko in punkersko štrlečo frizuro odpadniško podkovano in redno uzurpiral hiphopersko srenjo z rapanjem o afterpartijevskem hedonizmu. No, rapal je tudi o marsičem drugem, a največ pozornosti je vseeno pripadlo njegovim bizarno duhovitim, eksplicitnim eskapadam. Po zadnjem, leta 2016 izdanem albumu surovega in čudaško drznega mojstrstva Atrocity Exhibition, s katerim je začel sodelovanje z Warp, šefovsko institucijo zvedave, rob rezajoče elektronike, si je zob le popravil, pred kratkim pa se preizkusil v nekakšni »drugačni«, a zanj vseeno presenetljivo normalni različici talk showa D anny’s House, kjer se sproščeno druži in zeza s sosedi in znanimi osebnostmi. Več

Ernst Fraenkel: Dvojna država

Kaj se je takrat dogajalo na sodiščih, katera vprašanja so bila v zraku, je lahko vedel samo aktivni udeleženec procesov, ki je terjal pravico za preganjane. V času, ko je bilo Judom prepovedano odvetniško delo, je bil Fraenkel ena redkih izjem. Bil je namreč prostovoljec v I. svetovni vojni in militantni režim 3. rajha mu je to štel tako zelo v prid, da je celo kot Jud lahko še naprej opravljal advokaturo. Več

Andrej Nikolaidis: Sin

Ta na videz spovedna in spominska pripoved se napaja iz brezupa, sproženega z ločitvijo, in se po stopnjevanju zvrne v grotesko in fantastiko. Iz po njem samem smrdeče postelje je pripovedovalcu pobegnila žena, to pa sproži njegove spomine na očetovo depresijo, malo izhajajočo tudi iz ženine bolezni in dejstva, da je starejši sin fatalno padel z drevesa. Potem izbruhne še novi požar v nizu in skuri stričev oljčnik, zadnje očetovo veselje in zadolžitev. Več

Mali jeti

Ko Yi, mala, osamljena, užaloščena šanghajska violinistka, sreča pobeglega – “malega”, igrivega, osamljenega, kosmatega, telepatskega, ljubkega – jetija (imenuje ga Everest, a lahko bi ga imenovala tudi Kung Fu Panda ali Mala noga), s katerim potem pred mračnimi korporativnimi silami bežita proti Himalaji, je jasno, da ju na tem “čarobnem potovanju”, tako tipičnem za sodobne animacije, čakajo korporativne emocije in korporativne ekspresije, z vljudno in prazno korporativno “čarobnostjo” vred (Kitajska kot nekaj pristnega, “eksotičnega”), navsezadnje, naloga malega jetija, ki milostno ne govori, je, da postane igrača, no, akcijska figurica. Več

Dvojnik

Zaprite oči. Če ste kdaj gledali TV-serijo Alfred Hitchcock Presents, potem se morda spomnite epizode Primer gospoda Pelhama, ki je bila tako lucidna, da jo je leta 1955 režiral kar sam Hitchcock: gospod Pelham na lepem ugotovi, da ga skuša izriniti in zamenjati njegov dvojnik. Brezhibno ga impersonira povsod – doma, v službi, v družbi. Jasno, na koncu res zmaga dvojnik. Ko je Basil Dearden leta 1970 posnel rimejk te epizode, Moža, ki je preganjal samega sebe, je Pelhama igral Roger Moore. To premiso so potem variirali v nedogled, tako da so jo povsem obrabili in zlizali – ko je v Replikantu leta 2001 v vlogah originala in klona, ki ga preganja, nastopil Jean-Claude Van Damme, je bil to kakopak znak, da je življenjski krog te premise sklenjen. Zato je toliko bolj presenetljivo, da je zdaj po njej posegel Ang Lee, avtor tako prestižnih filmov, kot so Razsodnost in rahločutnost, Prežeči tiger, skriti zmaj, Gora Brokeback in Pijevo življenje. Več

Mafija v objektivu

Newyorški fotograf Weegee – s pravim imenom Arthur Fellig – je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja na krute, srhljive, grizlijevske, ostudne, groteskne kraje zločina prišel s policijo, pogosto celo pred njo. Policija mu je vedno javila, ko se je zgodilo kaj strašnega – in da bi bil res na tekočem, so ga oskrbeli celo s policijskim kratkovalovnim radiem, tako da je lahko sproti izvedel, kje ga čaka naslednje truplo, naslednji duchampovski ready-made. Te črno-bele fotografije, ki so pokazale, kako smrt človeka preseneti in obenem estetizira, in ki jih je objavljal v časopisih, so postale njegovi mali filmi noir. Weegee – maničen, iznajdljiv, predan noči – je postal kultna figura. A precej težje je bilo biti Weegee na Siciliji, zato je sicilijanski Weegee postala ženska, Letizia Battaglia, ki je leta in leta – 40 let – fotografirala posledice mafijskih zločinov, učinke mafijskega nasilja. Več

Preboj

Kulturno zgodovinsko društvo Triglav iz Kamnika je pred leti na Vojskarski planoti rekonstruiralo slovito bitko iz II. svetovne vojne. Če bi to svojo vajo – to svojo uprizoritev, to svojo rekreacijo, ta svoj mali gozdni spektakel, ta svoj reenactment – posneli, bi jo lahko naslovili Past na Vojskarski planoti ali pa Preboj. Baboskov Preboj žal izgleda natanko tako: kot amaterska rekonstrukcija slovite bitke iz II. svetovne vojne. Fantje in dekleta so za vikend entuziastično zlezli v uniforme in se šli partizane in Nemce, le da je Vojskarsko planoto zamenjala Menina planina. Preboj, posnet po knjigi Past na Menini planini, ki jo je napisal Franc Sever Franta, se začne sredi hude zime, v globokem snegu, po katerem gazijo izčrpani, lačni, prezebli partizani, ki se marca 1945 namesto na Dolenjsko zatečejo na Menino planino, kjer jih obkoli 12.000 nemških vojakov in kjer čakajo na znak za preboj v dolino. Več