Rosali: Bite Down

Indie folk zaseda posebno nišo v širšem mainstreamu (leta 2020 je Taylor Swift izdala plošči Folklore in Evermore in ta zvok pahnila v ospredje!). V množici mlačnega, copy-paste pop folk kantavtorstva, ki je sledilo uspehu benda Bon Iver po letu 2007 (Mumford & Sons in sorodni treš), smo zadnja leta slišali tudi resne presežke, recimo izdaje kvarteta Big Thief. V kategorijo takega žmohtnega, avtorsko ekspresivnega sodobnega folk izrazja, ki izhaja iz tradicije imen kalibra Mitchell in Young ter sopotnikov à la Sufjan Stevens, spada tudi nova plošča ameriške kantavtorice Rosali. S pestrimi aranžmaji, mehkimi toni in lucidnimi verzi izžareva neko drugačnost, prefinjeno prizemljenost, ki te obda z občutkom človeške topline.

Ole Mic Odd: Mythical Realm

Domača etiketa KRI se je v manj kot dveh letih delovanja hitro učvrstila kot glavni ne le lokalni, ampak širše regionalni kanal dostave mračnih klubskih udarcev electra, EBM-a, darkwava in industriala. Svojo konsistentnost potrjuje z malo ploščo Mythical Realm, delom losangeleškega producenta Ola Mica Odda. Plošček se začne šumeče, temačno in navdušujoče presenetljivo počasno, v drugi polovici pa se le utiri v kanon hitrejšega electra. Kalifornijskemu spretnežu uspe v kratko metražo stlačiti veliko – čisto klubsko pustošenje in manj formalistično zveste meglice, s čimer preseže formo klasičnega EP-ja – tega zato poslušamo že kot mini album. Nočna vožnja po nespoliranem delu mesta angelov.

Matt Champion: Mika’s Laundry

Pa smo dočakali samostojno ploščo člana Brockhamptona, ki ni frontman Kevin Abstract; gre za album enega najmočnejših členov razpadle zasedbe, odličnega raperja Matta Championa. Žal pa ta zarepa zgolj v enem komadu, v preostalih dvanajstih raziskuje lo-fi zvok neosoulovskih in indie pop balad, kar je teren, na katerem se ne znajde najbolje. Instrumentalna plat albuma, ki jo večidel podpisuje Dijon, je sicer izjemna, a Championovo petje pogosto zveni tako vzneseno, melodramatično in izumetničeno, da se je skozi celoten izdelek dokaj težko prebiti, prav tako je album kljub domiselni produkciji in nekonvencionalnim aranžmajem izrazito enoličen. Za zdaj se zdi, da se člani Brockhamptona dobro odrežejo predvsem pri ekipnem delu.

Adrianne Lenker: Bright Future

Z novim založniškim dosežkom Adrianne Lenker smo še za ped bliže resni nevarnosti, da bo zasenčila matični bend. Skupina Big Thief je »rasla« organsko – s prvimi albumi si je zagotovila zvesto bazo fenov, s petim je že konkretno zarezala v srednjetok – njena pevka pa je z dvema potezama, s prejšnjim in tem novim dolgometražcem, segla zelo daleč: do resnega občudovanja kritike in do novega občinstva (verjetno sicer ne v Izraelu, saj je odkrita podpornica palestinskega boja).

Tim Spector: Resnica na pladnju

Avtor pove, da ni svetnik, da je ob nasvetih uradov za zdravo hrano reagiral kot slehernik in tako tudi sam opustil maslo na račun margarine, jedel prehranska dopolnila, pil kokakolo. A kot raziskovalec je potem zavrgel vsa priporočila državnih institucij, ko je ugotovil, kako diametralno se razlikujejo v različnih državah, kako izsledke raziskav usmerja in plačuje živilska industrija, predvsem pa je začel sam premišljevati o hrani. Ko umikate sol z jedilnika, velja imeti v mislih, da je 70 odstotkov dobite iz predelane in gostilniške hrane, sama sol pa je za organizem koristna. Ribe denimo zaslužijo vso hvalnico, a danes je večina vzgojena v vodnih parkih, v katere vlivajo antibiotike, prosto plavajoče pa v času polucije použijejo čedalje več mikroplastike, kadmija in živega srebra. Spectorjev osrednji credo je, da večina ljudi ni povprečna, torej raziskave, ki slikajo učinke na povprečno telo, vašega ne zadenejo. In ker ne vemo, katera hrana našemu telesu najbolj ustreza, je najbolje, da čim bolj pestro spreminjamo jedilnik. Nekaj je gotovo – predelana in industrijsko pridobljena hrana je polna pesticidov in vsemogočih dodatkov ter ojačevalcev okusov. Slaba hrana je danes razlog za večino sodobnih bolezni.

Irena Svetek: Črni princ

Roman Črni princ je tretji del srhljive in v kri namočene trilogije domače avtorice Irene Svetek (1975), predhajala sta mu Rdeča kapica, naslovljena po dekletu v rdečem plaščku, ki jo najdejo umorjeno, in Sivi volk, kjer je bila združba za čezmejni prevoz mamil zbrana okoli starešine kot volčji trop. Tudi tokrat se začne zagatno, z davnim posilstvom v tradicionalni južnoitalijanski skupnosti, nadaljuje pa z vpogledom tožilca Mia, ki je odraščal v tržaških predmestjih, v primer umorjene ženske. Iznakažene, očitno pretepene, zraven nje pa posušen metulj, običajen, ne kakšen eksot, kar nas seveda takoj asociacijsko odnese nekam v bližino Thomasa Harrisa, avtorja kultnega Ko jagenjčki obmolknejo, in morilcev, ki bi se želeli leviti, preobraziti, ki morijo, da bi si sešili novo kožo.

Role Play

Emma (Kaley Cuoco) je mati in žena, poročena z Daveom (David Oyelowo), toda skrivaj dela kot prestižna poklicna morilka. Ja, Emma je Nikita, le da ima družino. In to je tudi dilema tega filma: ali ima lahko kariero in družino? Zaradi zahtevne, stresne kariere namreč izgublja stik z družino, zamuja seks, rojstne dneve in družinske rituale. Kariera – okej, poklic – od nje terja preveč, povsem si jo podreja, ne pušča ji »kakovostnega« časa, vedno mora biti na voljo, nenehno jo pošilja na »službena« potovanja. Na darknetu je na njeno glavo razpisana nagrada, tako da je od replike »Zaščititi moram svojo družino« le korak do replike: »Saj bi gledala, kako umiraš, a me čaka družina.«

Drive-Away

Če Gertrude Stein in Alice B. Toklas postavite v Jamesove Evropejce, vse skupaj prestavite v leto 1999, tik pred konec sveta (Y2K), in pustite, da Linda Ronstadt zapoje Blue Bayou, dobite Drive-Away Dolls, solo Ethana Coena, polovice tandema Coen-Coen (scenarij je napisala Tricia Cooke, njegova žena), vrtoglavi, duhoviti, slikoviti, z lahkotno grotesknostjo Arizone juniorja gnani road movie, v katerem se hočeta Jamie (Margaret Qualley) in Marian (Geraldine Viswanathan), totalno frajgajstovski prijateljici, pravi eksploziji vitalnosti, elana, lucidnosti, samozavesti in lezbičnega screwballa, pofočkati na vse najlegendarnejše potepuške kraje (Tallahassee!), ceste, motele, bistroje in lezbične bare ( ja, to bo jo y ride!), a za svoj trip nehote najameta avto, v katerem je šundovski kovček, poln gangsterske »robe«, ki ju ne prelevi le v res kvirovsko kvirovski verziji Golih v sedlu (dildo je tu le vic), temveč tudi v ženski verziji Llewelyna Mossa (Josh Brolin) iz filma Ni prostora za starce, le da jima po življenju ob maščevalnem, hladnokrvnem, brezkompromisnem podzemlju streže tudi politika, toksična, homofobična, mračnjaška in okrutna kot hudič. (VOD – Amazon Prime, Vudu, iTunes)

Speči psi

Roy Freeman (Russell Crowe), nekdanji policijski detektiv, živi sam, njegovo stanovanje pa je prelepljeno z listki, na katerih so puščice in napotki, kje je kaj: stranišče tam, kuhinja tam, topla voda tukaj, tablete tukaj, zmrznjena hrana tukaj. Na enem listku piše: imaš alzheimerja. Na listku, ki je poleg, pa: tvoja zdravnica je doktorica Mehta. Verjetno je videl Nolanov Memento. Toda Freeman mora po poteh spominov in tovarištva: pred desetimi leti je na policiji zasliševal človeka (Pacharo Mzembe), ki naj bi brutalno umoril uglednega profesorja Wiederja (Marton Csokas), sicer krutega, ošabnega, perverznega manipulatorja, in ki je umor priznal, tako da so ga obsodili na smrt, zdaj pa je tik pred eksekucijo, a trdi, da je nedolžen, in Freemanu se zdi tako prepričljiv, da se – na svoj amnezičen način – loti preiskave, ki ga vodi od upokojenega detektiva (Tommy Flanagan), s katerim sta zasliševala »morilca«, do vzdrževalca profesorjeve vile (Thomas M. Wright), profesorjevega asistenta (Harry Greenwood), njegove fatalne ljubice (Karen Gillan), sicer psihologinje, in njene »kolegice« (Elizabeth Blackmore). Nihče ni to, kar je – vsak je to, kar ni (in kar skriva), a to ni ne vem kaj.

Materinski čut

Materinski čut, sijajni rimejk sijajnega belgijskega psihotrilerja Duelles, ki ga je Oliver Masset-Depasset posnel po romanu Barbare Abel (Derrière la haine), se dogaja na začetku šestdesetih let (sočasno z Oglaševalci), zato se vsi obnašajo tako, kot da leto 2024 ne bo nikoli obstajalo. Mož (Anders Danielsen Lie) namreč svoji ženi, Alice (Jessica Chastain), nekdanji novinarki, ki se hoče po nekaj letih skrbi za dom in družino vrniti v službo (k nekemu časopisu), prostodušno dahne: »A se moraš res vrniti v službo? Saj jaz dovolj zaslužim za oba. Če že ravno hočeš, lahko kaj napišeš za šolsko glasilo.« Alice izgleda kot Tippi Hedren v Hitchcockovih Ptičih, Celine (Anne Hathaway), njena soseda in najboljša prijateljica, pa kot Jackie Kennedy. Neločljivi sta in povsem predani mirnemu, idiličnemu, sterilnemu, pastelnemu, »perfektnemu« primestnemu raju, v katerem živita in v katerem vrtne palčke nadomeščata njuna sinova, Theo (Eamon Patrick O’Connell) in Max (Baylen D. Bielitz), prav tako najboljša prijatelja. Vse to spominja na artificielni svet melodram Douglasa Sirka, ki pa si ga prisvoji Hitchcock, ko mali Max strmoglavi z balkona v smrt, kar raztrga in napne vse odnose, saj je Celine prepričana, da se je Alice premalo potrudila, da je preveč oklevala in da bi lahko preprečila smrt njenega sina, medtem ko je Alice prepričana, da ji hoče Celine zdaj iz maščevanja speljati Thea, ki je itak videti tako, da bi lahko igral tudi v rimejku Prerokbe.

Prepirajo se med sabo, namesto da bi se prepirali s kapitalom

Šantićev film Zbudi me, ki postane skoraj Dead Man’s Shoes in skoraj Ubijte Carterja (slovenski filmi so pogosto skoraj filmi), svari pred malimi, sivimi, depresivnimi, zapuščenimi, brezperspektivnimi mesti, v katerih mladim preostane le dvoje: da postanejo kriminalci ali pa jezni, toksični, morbidni, fašistoidni nacionalisti, prepričani, da priseljenci izvajajo »genocid nad Slovenci«. Volili bi Trumpa. In Geerta Wildersa. Rok (Jure Henigman), mali kriminalec, ki je izgubil spomin (nekdo ga je »kresnil po tintari«), se vrne domov, na Jesenice, k mami (Nataša Barbara Gračner) in mlajšemu bratu (Timon Šturbej), a dom je tuja dežela. V vseh smislih. Jesenice izgledajo mračno, mučno, opuščeno, depresivno – hladno. Nočejo ga. Vse je isto, a čisto drugače, ker je isto. Mučna drugačnost istega ga navdaja z nelagodjem. Mlajši brat je začuden, da ga vidi (»Kaj pa ti tle?!«), mama pa ga noče videti (»Izgini!«). Sploh ne ve, da ima raka in da je bila »pol leta samo po bolnicah«. Ali pa je pozabil. Kot je pozabil, da je nekomu »odprl glavo«.

Tjaša Črnigoj / Gledališka režiserka, ki osvetljuje spregledane, prezrte in tabuizirane vidike ženske izkušnje

»Tjaša Črnigoj je neprecenljiv glas v sodobnem gledališču, ki ne le ustvarja umetnost, temveč s svojim delom osvetljuje pomembna vprašanja, ki so pogosto družbeno in umetniško prezrta.« S temi besedami je komisija festivala Mesto žensk gledališki režiserki Tjaši Črnigoj (1988) marca podelila nagrado ženske o ženskah, s katero opozarja na nevidno delo, pogum ter odločnost kolektivov in posameznic. Režiserka je namreč s Spolno vzgojo II, serijo petih predavanj-performansov, ki se je uvrstila v tekmovalni program prav te dni potekajočega Tedna slovenske drame in junijskega 59. Festivala Borštnikovo srečanje, s svežo, inovativno in odločno gledališko govorico spregovorila o spolnem užitku žensk.

Tierra Whack: WORLD WIDE WHACK

Pet let po izdaji sila obetavnega prvenca, na katerem nas je philadelphijska raperka dražila ravno toliko, kolikor je navduševala, saj je vsako skladbo zaključila že tik pred iztekom prve minute, se Tierra Whack vrača s pravo dolgometražno ploščo. Čeprav so komadi tokrat dejansko aranžirani, album še vedno deluje kot skicirka zamisli, ki jih avtorici ne uspe razviti v celovito zgodbo in se zato zanaša na repetitivno zankanje. Kljub temu karizmatična glasbenica ponovno očara z zares izstopajočo ustvarjalnostjo in radikalnim eklekticizmom: odlično se znajde na futurističnih trap bangerjih in na nostalgičnih synth-funk džemih, njena vokalna prezenca pa je vselej tako norčava, ekscentrična in igriva, da pevka z razlogom nosi naziv »Missy Elliott nove generacije«

Jimmy Barka Experience: Jusqu’ici tout va bien

»Prva plošča« domače bobnarsko-didžejevske naveze je medcelinska plesna poslastica za fene »diggerskih« zvokov iz zakladnice skoraj pozabljenih vinilk, zaradi izčiščenih aranžmajev in spretne producentske roke Igorja Vuka pa potencialno tudi za širšo javnost. Trio svoje dinamične »kolažne instrumentale« lepi iz raznorodnih semplov, živih bobnov, ustrezno izbranih vokalnih zank, synthovskih vložkov, skrečev in drugih trikov iz učbenika turntablisma. Seksapilna, transžanrska, morriconejevsko žmohtna funkijada brez primere v tujini, ki nas v panoramskem poletu vodi od brazilskih plaž, karibskih mangrov in rokavov Misisipija do severnoafriških obal, grških otokov in balkanskih planin.

HOMESHAKE: CD Wallet

Peter Sagar, nekoč kitarist v spremljevalni zasedbi Maca DeMarca, zdaj pa že dobro desetletje samostojni izvajalec, je po dolgem obdobju skladanja skrajno ležernih synthovskih kompozicij, ki so bile čedalje bolj minimalistične in ambientalne, ponovno prijel za kitaro. Na sedmi plošči CD Wallet, ki je eden nespornih vrhuncev njegovega opusa, je presedlal na izrazito hrupnejšo estetiko, še vedno pa se oklepa sila počasnih ritmov in zasanjanega falzeta, zato je kljub dokaj radikalnemu slogovnemu zasuku uspešno ohranil takoj prepoznavno naravo svoje muzike. Sagarjev edinstveni zvok lo-fi-indie-R & B-ja tokrat občutno posega po zapuščini slowcore in midwest-emo klasikov, tisti feni, ki so ploščo označili za »spalnični grunge«, pa so pravzaprav zadeli žebljico na glavico.