Fontaines D. C.: Skinty Fia

Dublinski art punk kvartet, ki je slavo doživel z udarnim albumom A Hero’s Death (2020), se na tretji plošči naslanja na zasanjano darkersko spevnost skupine The Cure iz časa mojstrovine Disintegration (1989), hkrati pa kot sovrstnik Iceagea še naprej gradi na posodobljenem melanholičnem kitarskem zvenu v tradiciji skupin Joy Division in Bauhaus. Komadi tečejo brez sile, na trenutke baladno počasi, malone letargično, razpoloženje pa je večinoma resno in slovesno. Osišče besedil Griana Chattena, ki jih podaja v značilno monotonem, polpetem slogu, so tokrat notranji boji, ki jih Irec doživlja v Londonu, od občutkov izdaje domovine do identitetne razcepljenosti. Solidna, a tu in tam slogovno suhoparna plata. Več

Pouch Envy: VIP Club Edits Vol. 2

Z novo izdajo »ilegalnih« bangerjev ponovno navdušuje Pet Pintarič alias Pouch Envy, slovenski producent, ki živi in ustvarja v New Yorku. Študent avdioprodukcije z Berkleeja na ameriški podzemni sceni že nekaj časa dviguje prah, njegova brezkompromisna, mojstrsko sproducirana glasba postaja stalnica v setih številnih mednarodno priznanih didžejev. Zdaj je prav tem dostavil že drugo zbirko tako imenovanih club editov, divjih klubskih koračnic, zmiksanih z akapelami brezčasnih pop komadov, ki si jih je med drugim »izposodil« pri Madonni, Spice Girls in evropop fosilih iz zasedbe Aqua. To so pestre, slogovno med seboj precej raznolike skladbe, ki se veliko bolje kot v izolaciji znajdejo v didžejskih miksih, kar je tudi njihovo prvotno poslanstvo. Več

Bakalina Velika: Zviezdna srebruo

Brata Kutin, gonilni sili avantljudske ustvarjalnosti Posočja, se pri ustvarjanju obilno napajata iz mitičnega domačega okolja. Ob pomoči štirih uveljavljenih muzikantov (brez ustanoviteljice Renate Lapanja) sta nedavno na svet spravila drugi album zasedbe – izrazito poetično delo, posvečeno posoškemu panteizmu (če želite, staroverstvu) ter nevidnim vezem, ki ljudi iz ruralnih in gorskih okolij vežejo na zemljo. Gre za odo genii loci, duhovom, ki že tisočletja varujejo te kraje, in specifičnim atmosferam, ki zaznamujejo neki prostor (skladbe so bile posnete na različnih lokacijah, od jam do pašnikov in cerkva). Globoko presunljiv dragulj komornega novega folka z lokalno zaznamovanostjo in univerzalnim sporočilom. Več

Toro Y Moi: Mahal

Chaz Bundick ni kar tako. Že leta 2017 je mestece Berkeley 27. junij razglasilo za Chaz Bundick Day in se s tem poklonilo njegovemu glasbeno-umetniškemu prispevku – pomembnemu ne le za to študentsko vozlišče, ampak za Kalifornijo in ZDA nasploh. Prebivalec zalivskega območja San Francisca je dobil formalno potrditev mestnih oblasti, da njegovo delo – predvsem pod imenom Toro Y Moi – pljuska onkraj beatovskih, chillwavovskih in indie niš v vsakdanjik slehernika. Več

Malcolm Gladwell: Bombniška mafija

Med drugo vojno je skupina ameriških aviatičarjev prišla na idejo, da bi namesto strahotnih bombardiranj sovražnikovih mest zadela v srce vojaškega stroja – tovarne vojaške opreme; in to z natančnimi merilniki, zaradi katerih ne bi pustošila daleč naokoli. Avtor prinese dva primera: nemški Schweinfurt in Japonsko 1945. V prvem so skoraj ustavili proizvodnjo krogličnih ležajev, kar bi pomenilo izbris tankovske in letalske sile rajha, a so takšne akcije odpovedali zaradi grozljivih ameriških izgub. Japonska je pa sploh šokantno razkritje zamolčane strani zgodovine. Letalskega poveljnika, ki je z eskadriljami minuciozno uničeval proizvodnjo letalskih motorjev, so zamenjali z ambicioznejšim kolegom. Ta ni imel zadržkov do civilistov in je japonska mesta obstreljeval z napalm bombami, tako da je v enem napadu praktično požgal Tokio in pustil za seboj 100 tisoč mrtvih meščanov. Ja, hiše so bile iz lesa. Dim nad Tokiem je segal 8000 metrov visoko, sočasno je gorelo od 50 do 1000 uličnih blokov, v šestih urah je zaradi požara izgubilo življenje več ljudi kot kadarkoli v zgodovini. Pekel na Zemlji! A sedaj presenečenje: učili smo se, da so atomski bombi vrgli, da bi z enkratnim dejanjem končali vojno, toda dnevne devastacije z napalmom so se vrstile dan za dnem tudi po Nagasakiju. Ko so se posadke vrnile s poslednjega požiga Isesakija, so v oporišču izvedele, da je pred tem Japonska že kapitulirala. In še finalni šok – komandant LeMay je požgal 67 japonskih mest, ne da bi ameriški vojaški vrh to odobril! Post festum pa še finalni cinizem: 20 let po tem mu je japonska vlada podelila najvišjo nagrado za pomoč pri razvoju japonske letalske samoobrambe!? Več

Marjan Žiberna: Dedič

Kar nekaj športne literature, kjer je enkrat poudarek na športu in drugič na literaturi, poznamo. Od začetnega plezalnega eksistencializma, kjer je šlo do konca in zares. Z daljšanjem prostega časa sta šport in pisanje o njem postajala bolj razširjena in razčlenjena, v pisavi je prišlo do obrata v popise adrenalinskega lova na trenutke blažene izčrpanosti in samopreseganja, česar spremenjena narava dela ni več prinašala. Spisana so pričevanja o treningih za ultramaratone, gorske teke, pohajanja po domačih in tujih pohodnih transverzalah, o veslanju s kajakom na dolge proge in čezoceanskem jadranju, zraven še marsikaj. Potopisni roman se je sčasoma iz eksotičnih, nevarnih in izpostavljenih krajev preselil v razmerje med udobjem in naporom, atrakcija v premagovanje utrujenosti in preizkus psihofizičnih sposobnosti. Več

Iks

Fantje in punce, ki se v Hooperjevem kultnem Teksaškem pokolu z motorko (1974) s kombijem odpravijo na potovanje po Teksasu, zavijejo na napačno cesto. In še preden dobro kriknejo, jih že ni več. Pridejo v enem kosu – odidejo v koščkih. Njihov rabelj je mesarska družina, groteskna zrcalna verzija tipične ameriške družine, sicer velika žrtev recesije, ki se je po zaprtju lokalne klavnice, v kateri je združevala delo, prelevila v kanibala. Svoje žrtve podirajo kot živino (z macolo), jih obešajo na kavlje, Leatherface, najdementnejši član te dinastije, pa jih tudi žaga, jasno, z motorko, kot kose mesa. Več

Jimmy Savile: A British Horror Story

Jimmy Savile je bil vse tja od swinging šestdesetih let britanski Bog, disc jockey, televizijski voditelj (Top of the Pops), kralj BBC-ja, maratonec, rokoborec in filantrop, prijatelj premierjev in premierk, kraljice in princese D., Beatlesov in Rolling Stonesov, otrok in odraslih, policije in nacije, izpolnjevalec želja in fantazij, nacionalni klovn in nacionalni zaklad. Ko je leta 2011 umrl, so ga pokopali tako, kot da pokopavajo velikega državnika, ki ga bodo vsi pogrešali. Več

Ena sekunda

V času kitajske kulturne revolucije (1966–1976), ko so skušali s terorjem obnoviti revolucionarne procese ter jih očistiti »štirih starin« (starih idej, stare kulture, starih šeg, starih navad) in ko je umrlo ogromno ljudi (od 400.000 do milijon), so se rdeči gardisti – dijaki in študenti, »prikrajšani za heroizem« svojih staršev, otroci »junaške generacije«, »mali rdeči roboti«, gnani z »versko gorečnostjo« in Maovimi slogani (»Človek ima zmeraj razlog, da se upira«, »Nočemo prijaznosti, hočemo vojno«, »Kapitalistični razred je koža. Intelektualci so dlake, ki rastejo iz kože. Kadar koža umre, ni več dlak«) – ob popolni imuniteti sadistično znašali nad »sovražniki ljudstva«: oblačili so jih v smešne stare obleke, natikali so jim oslovske klobuke, silili so jih v groteskne in mučne položaje, morali so lajati kot psi (na vseh štirih), zemljiške posestnike so vpregli v plug, ki so ga morali vleči, stari pisatelji so morali do izčrpanosti »delati avione«, šanghajskega župana so pretepli in obesili na kavelj žerjava, profesorji so morali jesti travo, številni so od vsega hudega delali samomore, skakali skozi okna – eden izmed njih se je celo vrgel v izvir vrele vode. Več

Inventura

Boris Robič (Radoš Bolčina), protagonist morilsko precizno spletene Inventure, posnete po romanu Karla Čapka, je tipični mali, upogljivi, nevidni človek, kafkovsko-musilovski mož brez posebnosti, ki se zgrozi, ko okno njegovega stanovanja na lepem ponoči streseta dva strela. Saj je dober človek, nima sovražnikov, z nikomer ni v sporu, vsi ga imajo radi – zakaj bi ga hotel kdo ubiti? Toda ko mu detektiv (Dejan Spasić) naroči, naj naredi spisek vseh ljudi, s katerimi je v stiku, da bi jih policija lahko malce preverila, takoj sestavi spisek, ki je daljši, kot bi moral biti. Nekatere da na spisek namerno – ta ga je čudno gledal, oni je iz Amerike prišvercal »malce elektronike«, tisti je prestrog do njega. Zdijo se mu sumljivi. Ob njih ima »čuden občutek«. Naj jih policija preveri – za vsak slučaj. In ker so storilci običajno bližnji sorodniki, dopiše še njih. Le zakaj ne – to so ljudje, ki so ga prehiteli. Frustrirali. Onemogočili. Užalili. In ustavili. Inventura, rahlo distopična reimaginacija Antonionijeve Povečave, cinična kot Id, je slika sveta, v katerem so streli resnični, strelci pa fantomski (Blow-Out, de Palmovo reimaginacijo Povečave, so pri nas naslovili Strel ni bil izbrisan). Več

Plesalca in koreografa, ki sta koreografirala za k-pop megazvezdnike

Zgodbe grške mitologije so stoletja navdihovale umetnike in mit o Ikarju ni nobena izjema. Za izhodišče svojega zadnjega plesnega projekta Ikarus, ki sta ga nedavno predstavila v ljubljanskem Cankarjevem domu, sta ga izbrala tudi Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia, gonilni sili plesnega kolektiva in izobraževalnega programa MN Dance Company. V predstavi poskušata skupaj z drugimi plesalci odkriti, kakšen je pomen mita za današnji čas, hkrati pa – z besedami in gibi – poustvarjata svoje najnižje življenjske točke in tudi ponovne polete. »Za nas umetnike je Ikarjevo stališče zelo zanimivo, kajti četudi se trudimo razmišljati racionalno, smo v glavnini osredotočeni na točko poleta – na višino in svobodo,« pravita. Doživeti ples MN Dance Company v živo je edinstvena, s čustvi nabita izkušnja: plesalci delujejo kot eno srce in duša, vsak njihov gib pa govori o neizmerni virtuoznosti, ustvarjalnosti in predanosti plesni umetnosti. Več