Srhljiva sporočila

Sodobne »tinderske« tehnologije ti omogočijo, da takoj prideš do zmenka, toda ko prideš na zmenek, ni tam nikogar. To se rado zgodi. V Srhljivih sporočilih – Nočnem letu v deluxe restavraciji – pa se zgodi ravno nasprotno: Violet (Meghann Fahy), sicer vdova, pride na prvi zmenek, ki so ji ga zagotovile nove tehnologije, tam pa potem dobi več, kot je iskala. Ali bolje rečeno: v grozi ugotovi, kakšen triler – kakšen toksičen vrtinec treme, emocionalne napetosti, manipulacij, tesnobe, nelagodja, strahu, terorja, nevarnosti, zlorabe, nemoči – je ljubezen. Ko namreč v nebotični restavraciji končno udobno sedi s Henryjem (Brandon Sklenar), ležernim fotografom, ki dela za čikaškega župana in s katerim je bila zmenjena (perfect match, heh), začne dobivati srhljiva sporočila – nekdo ji daje digitalne napotke (digitalne »drops«, digitalne meme), kaj naj počne Henryju. Jasno, ukazi – »izzivi« – se stopnjujejo, radikalizirajo, ekstremizirajo.

Babičin vnuk / »Ko sem bil majhen, si ti skrbela zame – zdaj je čas, da jaz skrbim zate«

Kot bi rekel algoritem: tistim, ki jim je bila všeč Šijanova komedija Maratonci tečejo častni krog, v kateri vsak izmed potomcev pokojnika pride s svojim testamentom, bo všeč tudi Babičin vnuk, tajski megahit, v katerem se skušajo vsi najbližji prikupiti babici Menju (Usha Taew Seamkhum), pri kateri so odkrili redko bolezen – in vsi hočejo podedovati njeno hišo.

Maša Knapič / Vizualna umetnica, ki se o svetu uči skozi umetnost

Čeprav je magistra slikarstva, se že dolgo nima več (le) za slikarko. Pravzaprav se je že kaj kmalu po začetku študija začela spraševati, ali je slika sploh njen medij. Študijska leta je zato posvetila predvsem raziskovanju, kakšna je še lahko njena vsebina, kaj dandanes sploh je slikarstvo, kaj je njegova družbena funkcija. Podobna vprašanja so si zastavljali že umetniki ob rojstvu modernizma pred stoletjem, ko so prelamljali z dotlej prevladujočim v umetnosti in namesto ljudi in pokrajin začeli upodabljati denimo abstrakcijo. Ni čudno, da so ji bila kot študentki najbližje prav bela platna ameriškega umetnika Roberta Rymana ali pa znameniti ruski avantgardist Kazimir Malevič, ki je s svojim ikoničnim črnim kvadratom na beli podlagi, simbolom skrajne slikarske redukcije, dokončno opustil upodabljanje materialnega sveta. In tudi njo je vse bolj fasciniral izbris podobe. Ali pa njeno rojstvo tam, kjer jo najmanj pričakuješ.

DJ Koze: Music Can Hear Us

Veteran hamburških plesišč je z eklekticizmom, ki je navadno eden od njegovih glavnih adutov, tokrat malce pretiraval. Album je sicer vznemirljiv že zato, ker deluje kot časovni stroj in naprava za teleportiranje po različnih koncih sveta, a avtor je pri tem žrtvoval celovitost izdelka, ki bolj kot pravi album zveni kot kompilacija – slogovno je še bolj raztreščen kot njegov miks za serialko Dj-Kicks. Poslušanje Kozejeve četrte plošče je zato rahlo frustrirajoče doživetje: občasni prebliski genialnosti zares zlezejo pod kožo in jasno nakažejo, kakšna mojstrovina bi to lahko bila, če bi bila njegova vizija bolj osredotočena, vezivno tkivo teh trenutkov pa pogosto zveni kot značajsko zmeden balast, ki kljub skorajda baročni pestrosti aranžmajev ostaja na ravni idejnih osnutkov.

Sacco Di Tempo: TEMPO DI SACCO

Peter Cimprič, multiinstrumentalist iz vrst stoner rock veteranov, zasedbe Carnaval, je drugo solo ploščo naredil bolj zase kot za vesoljno občestvo, a pri tem je ustvaril nekaj res posebnega – enajst pesmi, ampak take močne, s pezo, ki govorijo zato, da v nas nekaj premaknejo. Idealne za Val 202! Kot liričen izbruh njegovega notranjega brbotanja in zunanjega opazovanja nas omrežijo z živahnim kitarskim izrazom (preplet zasedb Haiku Garden, Big Thief, Sunny Day Real Estate in Tomaža Pengova), evokativnimi verzi, polnimi eteričnih podob narave in izrazov naklonjenosti, ter melodijami njegovega sočutnega baritona. Biserček podzemnega kantavtorstva, ki v nas zbudi željo, da bi najbližjim izpovedali brezpogojno ljubezen.

Paris Texas: They Left Me With a Sword/Gun

Dve leti po izdaji izjemnega studijskega prvenca MID AIR je dvojec Paris Texas presenetil z dvema, sestrskima malima ploščama, ki ju zlahka obravnavamo kot dolgometražni album, s katerim dvojec nadgradi svojo značilno, takoj prepoznavno mešanico hiphopa in postpunka. Čeprav slednjega tokrat, žal, nekoliko zapostavi in več prostora nameni surovim (t)rap bangerjem, se na tem polju popolnoma razbohoti. In to ne le zato, ker sta Felix in Louie Pastel v vmesnem času ostro nabrusila rimoklepaške veščine, temveč predvsem zaradi še bolj razigrane in kaotične energije, kot smo je vajeni z dvojčevih zgodnjih izdaj, kar lahko deloma pripišemo vplivu Tylerja, the Creatorja, ki mu Paris Texas ogreva odre na pravkar potekajoči turneji.

Haiku Garden: Gradient

Zadnjih nekaj let v kontekstu kitarskih muzik doživljamo veliki pohod dveh domačih bendov mlade generacije. Tudi velika večina medijskega prostora je rezervirana za ti dve zanimivosti. Čeprav smo si ob prepoznem koncu ere nekaj imen, ki so vztrajala v ospredju, a vrteč se v krogu niso znala ponuditi nič novega že zadnjih dvajset let, globoko oddahnili, hkrati opazujemo nekakšen unikum: ni veliko okolij, ki svoji popularni glasbi v medijih namenjajo tako malo pozornosti kot slovensko. Z nedavno ukinitvijo glasbene oddaje 33/45 na nacionalki je je še toliko manj. To so neugodne, celo turobne okoliščine, v katerih pa je dvema ali trem bendom uspelo nekaj precej posebnega, morda iznajdljivega – delovanje nekje vmes, med mainstreamom in sceno, med prijetnim in prodornim. Tovrstne »dvoživke« lahko grobo kartiramo s povsem preprosto metodo – z odgovorom na vprašanje, »katere domače bende rolajo približno redno na Valu 202 in Radiu Študent«.

Lars Svendsen: Filozofija osamljenosti 

Spontano velja, da si osamljen, če si sam. A kaj ko se človek lahko počuti tesnobno tudi sredi množične zabave ali v družinski idili na božični večer, nekdo, ki je sam sredi pustinje, pa občuti polno zadovoljstvo, v katerem sploh ne pogreša družbe. Avtor v celotnem delu preigrava koncepta osamljenost vs. samota in ju motri z več perspektiv.

Andraž Rožman: Tega se ne da izbrisati

Andraž Rožman (1983) je že v prvi knjigi, Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano, mešal reportažni žanr z intervjujem in dodajal polliterarne vložke o lastnem doživljanju begunske usode, o kateri pripoveduje njegov sogovornik, sirski pregnanec in strastni, verjetno tudi zelo osebni in vpleteni poznavalec Muhamad. Tokrat se je v podobno mešani žanrski tehniki lotil izbrisa.

Holland

Nancy (Nicole Kidman), mati in žena, ki živi idilično življenje v povsem razgledniškem Hollandu (Michigan), postlanem s tulipani in mlini na veter, nenadoma zasumi, da njen mož ni to, za kar se predstavlja, da je (poslovno preveč potuje), zato se prelevi v detektivko, kar je seveda priložnost, da svoje podeželsko vegetiranje nabije z adrenalinom, zalezovalsko vzburjenostjo in občutkom pomembnosti, toda očitno se ima bolje kot gledalec, ki kakšnega posebnega vznemirjenja ali suspenza ne čuti, tem bolj, ker se Nancy – zadihana ujetnica belskega udobja, privilegijev, dvoličnosti ipd. – sijajno poda svojemu možu. (Amazon Prime Video)

Blood Star

Blood Star je enostaven in eleganten B-triler, ki svojo premiso – igra mačke z mišjo sredi puščave – izčrpa do zadnjega diha. Bobbie (Britni Camacho), tatica, ki se z avtom prebija čez Novo Mehiko, trči ob šerifa (John Schwab), ki jo začne tako vztrajno in sistematično zastraševati, maltretirati in terorizirati, da ni nobenega dvoma, kaj hoče reči: ženski ne pomeni da!

The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea

The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea – afirmacija spodletelosti ameriškega sna. Las Vegas je srce in resnica Amerike – tu nič ne traja. Na sceni ostaneš le toliko časa, dokler si donosen – potem te odpišejo, odpihnejo, odpustijo. Brez milosti. Tudi lasvegaški revijski šov Le Razzle Dazzle, kičast in artificielen kot Las Vegas, se je izpel, ni več donosen, zato ga bodo vrgli v smeti, kar potre Shelly (Pamela Anderson), eno izmed plesalk (no, »zadnjo plesalko«), ki je bila dolga leta zaščitni znak tega šova, zdaj pa nenadoma ostane brez prihodnosti. Las Vegas, anus kapitalističnega hazarda, hoče bolj »umazane« šove. Shelly se patetično zatopi v preteklost, zamujene priložnosti, napačne odločitve, neuresničena pričakovanja, pretirane sanje in travmatični odnos s hčerko (Billie Lourd), ki jo je – zaradi plesne kariere – prepustila njenemu očetu, a tudi v utopično plesno skupnost, alternativno »družino«, ki jo je v vseh teh letih spletel Le Razzle Dazzle, od katerega je bila neločljiva, tako kot je Pamela Anderson neločljiva od Obalne straže.

Minecraft film / Zakaj bi tisti, ki igrajo to igrico, gledali film, ki ga ne morejo igrati?

Minecraft film je film o blagovni znamki – igrici Minecraft. Tako kot je bil Lego film film o Legu. In tako kot je bil Lego film oglas za Lego, je Minecraft film oglas za Minecraft, ki je itak tako kockast kot Lego, tako da je Minecraft film videti kot spin-off Lego filma. Toda očitno ne cilja le tistih, ki igrajo Minecraft, saj hiperaktivni protagonisti, Garrett (Jason Momoa), Henry (Sebastian Hansen), Natalie (Emma Myers) in Dawn (Danielle Brooks), ki jih magični portal butne v Čezsvet, kjer jih okrepi nesojeni idahojski rudar in patentirani eskapist Steve (Jack Black), zadolžen za comic relief, drug drugemu nenehno razlagajo pravila igre, kot da je treba tu zares kaj razumeti in kot da to ni svet, v katerem preživi le ta, ki ima dobro domišljijo (tu tvoje misli – z biblično vnemo – postajajo meso) in ki je kreativen (»Kreativnost je ključ do preživetja«), potemtakem ta, ki se ne samocenzurira in samoomejuje.