Mark Ernestus’ Ndagga Rhythm Force: Khadim

Ko govorimo o uvozu načel jamajškega duba v sodoben evropski kontekst, natančneje, v sedativno nemško elektronsko masažo, je absolutni pionir in avtoriteta Mark Ernestus. Ta se po devetih letih ponovno druži z druščino senegalskih glasbenikov, izkupiček pa je radikalno bolj rudimentaren in osnoven. Iz skupine Ndagga Rhythm Force tokrat sodeluje le trojica, album Khadim pa zato sestavljajo samo glas, tolkala in elektronski pulzi. Na njem so le štirje dolgi, ležerno razvlečeni posnetki – a pozor, ti kljub hudo hipnotični repetitivnosti niso ne lenobni ne monotoni. Ernestus tokrat s pečatom klasičnega »Basic Channel« zvoka zavzema osrednejšo vlogo. Tolkalska dub-tech mantra.

dj haram: Beside Myself

Kako premagati cinizem, ko cenjena založba lirično podpovprečen album brez eksplicitnih referenc na aktualne politične razmere prodaja kot medvrstniški poziv k osvoboditvi iz okovov sodobne stvarnosti? Prvenec ameriške »multidisciplinarne propagandistke« naj bi bil krik, ki izvira iz občutka osebne nemoči ob vseprisotnem nasilju v svetu. Kako v ta kontekst spada naslovnica albuma, ni povsem jasno. Tudi muzika je v popolnem nasprotju s tem – saturiran amalgam slogov in senzibilnosti številnih gostujočih imen (Armand Hammer, Moor Mother idr.), ki gnev kanalizirajo v kaotične kolaže abstraktnega hiphopa, punkovske elektronike, industriala, bližnjevzhodnih balad in hipnotičnih deklamacij. Zvočno intrigantno, idejno pretenciozno.

Earl Sweatshirt: Live Laugh Love

Markantni izvirni odkloni v prevladujočih glasbenih smernicah so nujni. Earl Sweatshirt, čeprav je v vlogi očeta končno našel sončni žarek v svojem življenju in je nedavno izdani album zato precej bolj optimističen od preteklih, ostaja osvežujoče karizmatičen in čudaško samosvoj. Čeprav Live Laugh Love zveni dostopneje, čeprav so besedila lahkotnejša in njegov glas svetlejši, so podlage še zmeraj šumeče in površno zvezane zanke, njegovo rapanje pa še vedno flegmatično, ohlapno, lenobno in hkrati lucidno. Popolno nasprotje nasičenemu mainstreamu in plošča, ki ne ogroža Earlove uvrstitve med »top tri najmarkantnejše ameriške raperje« zadnjega desetletja.

Babymetal: Metal Forth

Obstaja glasba, ki je bila izumljena zgolj za to, da bi se nekateri ob njej počutili stari. Obstaja tudi muzika, zasnovana tako, da provocira zaprisežene častilce Ozzyja in Lemmyja. In obenem, subverzivno, rajca pravoverne metalce, ki ljubijo japonske animeje. Bombastična muzika tokijskega kawaii metal benda Babymetal (kawaii v japonščini pomeni luštkan) je eklatanten primer inženirsko zasnovanega benda, ki deluje kot igriva provokacija.

Luka Novak: Pariz na vse strani

Background Luke Novaka so številne osebne izkušnje (štiri leta šolskega otroštva, študentska perioda, desetletja obiskov in gostovanj), oče in stric kot časopisna dopisnika, podrobno poznavanje romanov Zolaja, Balzaca in Pereca ter kulturnih, gastronomskih in družabnih značilnosti. Tovrstni literaturi pač dajejo čar osebna doživetja. Struktura avtorjevega dela je geografsko zasnovana po okrožjih, ulicah, bulvarjih, na katerih vstopa v braserije, restavracije, bujone, operne hiše, trgovinice, knjigarne, modne hiše … Podatkov je nebroj, tudi avtorjevih domiselnih neposrednih povezav s celebritetami, ko denimo na ulici opazi Mitterranda ali pa ko kot deček dobi prek znanca na albumu podpis glasbenega zvezdnika Clauda Françoisa. Potem praktični izziv, ko namesto hotelov in sob najameš sobane na odmaknjenem gradu. Delo poleg očaranosti prinaša tudi distanco do kulinarične ponudbe in množičnih fascinacij, ko s samoironijo popiše obisk koncertne dvorane, ki je tako megalomanska, da s sedeža na višini 30 metrov nad odrom komajda kaj opazi. In seveda historične vpoglede – na vogalu ulice, kjer se dogaja Zolajeva Beznica, so zgradili veleblagovnico Tati.

Mihail Bulgakov: Gledališki roman (zapiski pokojnika)

Mihail Bulgakov (1891–1940), ruski romanopisec in dramatik, avtor tako pomembnih in igranih del, kot je Mojster in Margareta ali Zarota svetohlincev, se v Gledališkem romanu ponorčuje iz gledaliških banalij. Njegov lik, Masudov, literarni začetnik in hitro vzpenjajoča se zvezda, katere prvenec uvrstijo na repertoar, se zmedeno pretika med različnimi ravnmi in poklici v gledališču, malo cankarjansko ga poskuša vsak pridobiti na svojo stran in lobirati za že kakšne interese, revež pa je zmeden. Kako tudi ne, prava narava gledališča se mu razkrije, ko mu eden od insajderjev na večerjici zaupa: »Na svetu obstajajo zapleteni mehanizmi, ampak med vsemi je gledališče najbolj zapleteno …« Gledališki roman je Bulgakov končal leta 1937, dogaja pa se v zgodnjih sovjetskih časih, ko so ugledni emisarji in kulturne veličine ves čas kam potovali, od Indije do švicarskih zdravilišč, kjer so si ob izdatno obloženih mizah lahkotno pripovedovali anekdote iz pariških salonov, posebej tiste, v katere so bili vpleteni nemarni in zagovedni rojaki, vendar je še vedno vladal mnenjski pluralizem. Ravno žrtev tega je Masudov, sicer neambiciozni dopisnik Vestnika parniške plovbe, ki malce sanjari o literarni slavi, tej veliki temi mladih pisateljic po zgledu Sally Rooney. Vse dokler mu ob neizmernem odrekanju in celonočnem pisanju ne uspe končati dela, potem ga bere urednikom in eden od njih ga, za vse presenetljivo, objavi. In izgine z založbo in revijo vred.

Fall for Me

Ojej, tale naivni, inertni, turistični nemški »erotični triler«, poln »preobratov« iz tretje roke in stisnjen na razgledniško jet-set Mallorco, premore več sopihanja kot napetosti (ko naj bi bil najbolj napet, se najbolj vleče), a že samo sopihanje ni ne vem kaj (tem bolj, ker je fuk past, motor zarote in intrige), kar seveda pojasni njegovo prvo mesto na Netflixovi slovenski lestvici (Top 10 Movies in Slovenija Today). (Netflix)

Kokomo City

Sijajen, bujno estetiziran, eleganten črnobeli doku o štirih čudovito neinhibiranih temnopoltih transspolnih seksualnih delavkah, Danielli Carter, Dominique Silver, Koko Da Doll in Liyah Mitchell, ki so polne tako življenja kot strahu za življenje, saj so klienti pogosto nasilni in morilski, zakaj se to dogaja, pa lažje razumemo, ko ena izmed njih pripoveduje, da do nasilja – do brutalnega pretepanja – ne pride med seksom, pred orgazmom, ampak šele po seksu, po orgazmu, ko si skušajo ti klienti – spolno zmedeni cis moški – na vsak način dokazati, da so moški, ko skušajo torej z nasiljem razpihati vso spolno dvoumnost (negotovost, paniko), »očistiti« svoje življenje, afirmirati svojo »normalno« spolno identiteto in uprizoriti svojo moškost.

Nihče 2

Hutch Mansell (Bob Odenkirk), mali človek, lakonični »nihče«, iz katerega je v filmu Nihče planil notranji hipersenzitivni desničar/vigilant/ fašist/mesija in začel – v slogu Paula Kerseyja (»opolnomočenega« s pridihom Johna Wicka in Bryana Millsa) – delati red, se tokrat, v nadaljevanju, v katerem itak večne, neodplačljive dolgove odplačuje z naročenimi umori ( ja, tip je morilski stroj, hurikan non-stop eskalacije, deregulirani tekoči trak neoliberalne učinkovitosti, »Better Call Hutch«), z družino odpravi na nostalgične akvalandijske počitnice, kjer pa ga ne razjezi rusko podzemlje, temveč – precej bolj kot lokalni šerif in lastnik akvalandije – kruta, diabolična, sadistična, eksorbitantno brezobzirna gangsterka (Sharon Stone), res groteskna karikatura »opolnomočene« ženske (ljubi pse, sovraži moške), tako da lahko film potem povsem mirno in neženirano – brez slabe vesti in brez strahu pred »črtanjem« – izživlja mizoginijo in antifeminizem.

Drakula: Večna ljubezen

Saj poznate zgodbe o starejših moških in precej mlajših ženskah – no, Luc Besson, sicer ne ravno fen grozljivk, najde neminljivo metaforo teh ljubezenskih zgodb, saj Drakulo pozicionira kot zgodbo o fatalni ljubezni med štiristoletnim moškim in precej, precej mlajšo žensko, ki ga zelo, zelo spominja na njegovo mladostno ljubezen, za katero sam trdi, da je bila, kot bi rekla Taylor Swift, loml – »love of my life« (»What we thought was for all time / was momentary / still alive, killing time at the cemetery / never quite buried«). Ko namreč princ Vlad (Caleb Landry Jones) v 15. stoletju izgubi ženo Elisabeto (Zoë Bleu), ljubezen svojega življenja, besno križa duhovnika, se odpove Bogu in potem s svojega gradu samomorilsko – in burleskno – skače v smrt, dokler ne mutira v vampirja in se – kot grof Drakula – »prežarči« v Pariz 19. stoletja, kjer začne zalezovati Mino (Zoë Bleu), ki je videti kot reinkarnacija ljubezni njegovega življenja in ki se vanj zaljubi. Ljubezen je teror – izgubljena tem bolj.

Seks

Tradicionalna, normativna, heteroseksualna moškost ni le dolgčas, ampak je tudi utrudljiva – vprašajte le njenega velikega mučenika, Jacka Torrancea (Jack Nicholson), protagonista King-Kubrickovega Izžarevanja. Haugerudov Seks, prvi del trilogije Seks/Sanje/Ljubezen (ki jo pri nas gledamo v rahlo drugačnem vrstnem redu), ponuja nova mučenika te zadrgnjene, normativne, skrčene, inhibirane, toksične moškosti, brezimna uslužbenca dimnikarskega podjetja, navdušena družinska človeka, ki na lepem – z mešanico nepanične groze, ležerne tesnobe in uglajene začudenosti – spoznata, da je spolna identiteta bolj fluidna in eksperimentalna, kot sta mislila. Najprej svojo transformativno spolno prigodo razkrije ta, ki ga igra Thorbjørn Harr: v sanjah se mu je prikazal Bog, za katerega se je zdelo, da je Frida Lyngstad (iz benda ABBA), a se je potem hitro izkazalo, da je v resnici David Bowie – in Bowie, že itak ves postbinaren in neinhibiran, ga je gledal kot žensko. Ja, sanje se spreminjajo, ko o njih govorimo, kot pravi Harr. In ja, Harr uživa v tem, da ga Bowie »napada« – da ga torej objektivira in seksualizira.

Tibor Hrs Pandur / Pesnik, dramaturg, prevajalec, teslolog, ki ga žene fanatična želja po raziskovanju

Precej se mudi po arhivih. Skrbno in z vznemirjenjem brska za neobjavljenimi zapiski, pismi in fragmenti, ki jih je za seboj pustil eden najbolj kompleksnih in izmuzljivih vizionarjev tega sveta, Nikola Tesla. Z raziskovalno skupino pod vodstvom Gorazda Andrejča namreč v okviru triletnega projekta Nikola Tesla: filozofija energije, tehnologije in religije ter njena relevantnost danes, za katerim stojita Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Alma Mater Europaea (s podporo ARIS), raziskuje Teslovo življenje, delo in svetovni nazor kot celovit fenomen, ki presega tehnične inovacije.

Chance The Rapper: Star Line

Pred kakšnim desetletjem je Chance The Rapper z mikstejpi Acid Rap in Coloring Book pokazal zares velik potencial, a ga je nato suvereno poteptal s studijskim prvencem The Big Day, osladno odo novopečenemu zakonu. To ni bil le spodrsljaj, temveč karierni samomor: feni so mu kolektivno obrnili hrbet, Chance je poniknil. Ustvarjanja nove plošče, ki je verjetno zadnja priložnost za povrnitev naklonjenosti, se je lotil počasi in metodično, in čeprav zadeva ne doseže veličine prvih izdaj, gre za presenetljivo dostojno vrnitev na sceno. A ta sila prenapihnjena plošča v osrednjem delu, usedlini odvečnega polnila, močno zvodeni, prav tako gostujoči vokalisti, ki se pojavijo v skoraj vsakem komadu, protagonista večidel odločno zasenčijo.

Bregove dere: Zev

Kako osvežujoče je vedno poslušati povsem uigran domači ustroj. Prvenec skupine Bregove dere tako rekoč takoj razkrije svojo finto, in ta je, da gre za ploščo, ki je plod preigravanja in gnetenja v živo, plod ekipe, ki ima za sabo (skupno) odrsko kilometrino, ki se pozna in ki je v skup(i)n(sk)em igranju preprosto suverena. Zev zeva hrupno in res široko, od folka do jazzovskih in rockovskih robov, in za silo lahko trdimo, da gre za muziko, ki bi jo v zgodovinskem kontekstu odkljukali kot naraščaj markantnih domačih raziskovalnih in avantgardnih obrockovskih praks s konca sedemdesetih in osemdesetih let. Že tako visoko dinamično početje dodatno začinijo še dobrodošli pristavki ploskov, dretja in tolkal. Dere, dere, naj samo dere!

Folk Bitch Trio: Now Would Be A Good Time

Folk glasba niso samo balade o morilcih, brade, kariraste srajce in nedezodorirane pazduhe. Melbournski trio tesnih prijateljic s povednim imenom, glamurozno modno podobo in pikantnimi verzi, ki iz zoomerske perspektive popisujejo intimne notranje in zunanje boje, igrivo spodkopava pričakovanja. Tudi pregovorno konservativen in anahronističen folk je lahko … seksapilen. Nalezljivo spevna godba sicer spominja na stotine drugih bendov iz algoritemsko kuriranih plejlist. Očarajo predvsem njihova mehkobna večglasja v duhu countryjevskega in hipijevskega popa šestdesetih let, oddajajo pa tudi močno sestrsko avro, v smislu »ne zajebavajte se z nami!«. Retronostalgična muzika, skorajda preveč idilična za današnji čas.