Boštjan Videmšek: Plan B

Eni z orjaškimi sesalniki črpajo ogljikov dioksid iz zraka, drugi ustvarjajo električno energijo iz plimovanja morja, spet drugi razvijajo rudarjenje litija, čudežne kovine za proizvodnjo baterij, tretji shranjujejo CO2 v geološke jame, iz katerih so prej črpali nafto iz morja, četrti so viharni otok spremenili v farme vetrnih elektrarn, spet eni poleg avtomobilov elektrificirajo še ladje in letala etc. Več

Arundhati Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo

Med hidžrami, v ženske oblečenimi prostituti, in njihovimi občudovalci v Indiji se stke zapletena ljubezenska zgodba, okostje romana Arundhati Roy, ki je zaslovela z romanom Bog majhnih stvari. Vendar v njihovi komuni obstrancev vidimo samo eno od naličij vseh antagonizmov današnje Indije. Upornica med njimi zatrmoglavi in se preseli med narkomane na muslimansko mestno pokopališče; tam se začne zbirati raznovrstna ekipa in potem pokopava (tudi) tiste, ki so ostali brez groba: mučene od indijskih oblasti, posiljene ženske, izginule borce in militante, katerih trupel niso nikoli našli. Podelijo jim posmrtni mir in angeli, ki lebdijo nad pokopališčem, puščajo vrata med svetovi odprta, da lahko vsi sobivajo in se družijo. Več

Šokerji, ki zasenčijo covid-19

Če se zdajle, v tem trenutku, zapodite v Ljutomer, lahko še ujamete zadnje filme letošnjega Grossmanna, kultnega, vedno urgentnega festivala fantastičnega filma (in vina), če pa se ne boste, potem naj vam povem, kaj vse ste letos zamudili. Za začetek, zamudili ste comeback velikega Richarda Stanleyja, ki je na začetku devetdesetih zablestel s sci-fijem Hardware in šokerjem Dust Devil, po Otoku dr. Moreauja, s katerega so ga leta 1996 nagnali že po treh dneh, pa ni več posnel niti enega igranega celovečerca – do Barve iz vesolja (Color Out of Space), v kateri se Nicolasu Cageu, patriarhu osamljene družine, zgodi to, kar se v Kubrickovem Izžarevanju zgodi Jacku Nicholsonu. Pod vplivom meteorita, ki trešči nedaleč stran, začne mentalno mutirati. Med vrsticami bi lahko tudi prebrali: če nas je že virus tako groteskno spremenil, kako nas bodo spremenile šele podnebne spremembe, ko bodo udarile z impaktom meteorita? Več

The Old Guard

Kako se je vse obrnilo na glavo: v multipleksih – v filmskih arenah – vrtijo male, intimne arty filme, pretočne platforme, kot so Neftlix, Amazon in Disney+, pa ponujajo drage, eksplozivne, pompozne, karnevalske akcijske filme, ki so ukrojeni za multiplekse. Tak je recimo film The Old Guard, v katerem specialce (Matthias Schoenaerts, Luca Marinelli & Marwan Kenzari), ki jih vodi ženska, Andromache the Scythian (Charlize Theron), alias Andy, pošljejo v Južni Sudan, kjer naj bi rešili ugrabljena dekleta, a se izkaže, da so padli v past – vse štiri, z Andy vred, brutalno prerešetajo. Nič hudega – čez nekaj trenutkov se že regenerirajo in ponovno vstanejo. Superjunaki! Rekli boste: oh, kakšen kliše! To smo že tolikokrat videli! Več

Šivi

Ana Ostojić (Snežana Bogdanović), Beograjčanka srednjih let, glavna junakinja Šivov, posnetih po resnični zgodbi, je pred osemnajstimi leti – leta 1989, ko je razpadala Jugoslavija – rodila sina, ki pa je ob porodu umrl. Ana, sicer šivilja, tega ni verjela tedaj – in tega še vedno ne verjame. Še vedno prihaja v porodnišnico, sprašuje, sitnari, teži, zalezuje, vohlja. Vsem gre na živce. Šikanirajo jo, demonizirajo, ignorirajo. Pravijo, da je nora. “Včasih le sedi, molči in potem odide.” Tudi Jovan (Marko Baćović), njen mož, njena najstniška hči (Jovana Stojiljković) in njena sestra (Vesna Trivalić) so zaskrbljeni, ker ne odneha in ne odneha. “Poslal te bom v norišnico,” krikne Jovan. In res, kot izvemo, je bila pred časom že na psihiatriji, ker si domišlja, da njen sin ni umrl. Več

Urška Brodar, dramaturginja in prevajalka, ki rada briše meje med fikcijo in realnostjo

Urška Brodar je dramaturginja in prevajalka iz nemščine in angleščine, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem skrbi tudi za program Nove pošte. Lansko leto je soustvarila koncept Festivala performansa, ki je za izhodišče vzel žaljive komentarje o (ne)smislu sodobne umetnosti na spletnih medijih in socialnih omrežjih. »Ko smo začeli načrtovati program prve sezone Nove pošte, smo sčasoma ugotovili, da potrebujemo tudi neko artivistično znanje, ki pa ga v Sloveniji ni. Dogajali so se sicer posamezni performansi, toda ne sistematično, znotraj teatra,« razloži. Organizirali so delavnice, na katere so z namenom, da se od njih naučijo nekaterih principov, povabili skupino nemških performerjev Center za politično lepoto, znano po radikalnih akcijah na meji sprejemljivega. Tam so se prvič poglobili v spletne komentarje in ugotovili, da jim, četudi slikajo precej grozljivo realnost, ponujajo tudi dober material za umetnost. Festival performansa, ki je nastal kakšno leto pozneje, je tako ponudil performanse umetnikov, ki živijo »v pasjih boksih«, kamor bi jih nastanili določeni komentatorji; ki nelegalno prečkajo cesto, ker je »umetnikom itak vse dovoljeno«, ali ki se prostituirajo, da bi zaslužili denar, umetniki brezdelneži bi se namreč morali »financirati sami«. Več

iHUMAN

iHUMAN je doku, a popolna grizlijevska grozljivka. Različni programerji, eksperti, profeti, futurologi in distopisti – Michal Kosinski, Max Tegmark, Jürgen Schmidhüber, Ilya Stuskever ipd. – pripovedujejo o tem, da smo sredi največje transformacije v zgodovini. Nastaja nova kreatura, nova oblika življenja, toda ni več odvisno od nas, kakšna bo. To, da Google pozna naše spolne, politične in nakupovalne preference ter naše bolezni, naše strahove in naše perverzije, je še najmanj. Vse bolj smo “narejeni iz podatkov”. Podatki pa so “nova nafta”, zato ne preseneča, da so prav tehnološka podjetja – Amazon, Google, Facebook in Microsoft (oh, in ne pozabite kitajskih, Baiduja, AliBabe in Tencenta) – tako zelo bogata, celo bogatejša od kateregakoli podjetja v zgodovini človeštva. Njihovi algoritmi odločajo, kaj bomo izbrali, a to je šele začetek. Algoritmi nas stalno gledajo, opazujejo, nadzorujejo – in prepoznavajo naše intimne poteze. Prepoznajo lahko, da ste gej ali liberalec – v Savdski Arabiji to pomeni smrt. “Neprijetna resnica se glasi: zasebnosti je za vedno konec!” Dobrodošli v postzasebni dobi! AI izriva človeka. Nastaja nekaj, kar je pametnejše od nas – nekaj, kar rešuje probleme, ki jih mi ne moremo. Več

Irresistible

Film Irresistible, ki ga je posnel ameriški komik Jon Stewart, dolgoletni voditelj Daily Showa, se začne leta 2016, ko demokrati na predsednikških volitvah doživijo hud, boleč, zastrašujoč, ponižujoč poraz (zmaga Donald Trump), nadaljuje pa se “danes”, ko Gary Zimmer (Steve Carrell), zvezdniški, narcistični in dobro naoljeni, a ponižani in razžaljeni strateg demokratske stranke, ki je več kot očitno potreben odrešitve, trči ob viralni video, v katerem Jack Hastings (Chris Cooper), upokojeni konservativni polkovnik, nekdanji marinec, zdaj kmet iz malega, zakotnega, idiličnega, domačijskega Deerlakna (Wisconsin), na mestnem shodu zagovarja pravice ilegalnih, “nedokumentiranih” priseljencev. Več

Prevajalci

Tole situacijo poznate: roman, ki postane globalni bestseller, dobi nadaljevanje, ki ga hočejo na velikih trgih izdati hkrati, zato prevajalce nepredušno zaprejo v “bunker”, totalno in strogo varovano karanteno, v kateri roman prevedejo. Tako so prevedli Brownov Inferno. V Prevajalcih, ki se začnejo s požigom knjižnice, se Inferno zgodi devetim evropskim prevajalcem (Olga Kurylenko, Riccardo Scamarcio, Sidse Babett Knudsen, Alex Lawther, Eduardo Noriega, Anna Maria Sturm, Manolis Mavromatakis, Maria Leite), ki jih kruti, pohlepni, makiavelistični francoski založnik Eric Angstrom (Lambert Wilson) zapre v karantensko, bunkersko, precej sterilno podeželsko palačo, v kateri naj bi – obdani s telesnimi stražarji, brez stika z zunanjim svetom – prevedli Moža, ki ni hotel umreti, sklepni del trilogije Dedalus, ki je postala globalni fenomen (no, Dedalus je tudi lik v Harryju Potterju, če smo že ravno pri tem), toda še preden rečejo Uliks, se že zgodi nemogoče – prvih 10 strani se znajde na spletu. Več

Ema

Najprej zagledamo ulični semafor, ki sredi noči – v čilskem Valparaísu – gori. Zažgala ga je Ema (Mariana Di Girolamo), ki zdaj tam stoji in gleda svojo nočno “instalacijo” – z metalcem ognja na hrbtu, peroksidno pričesko in hladnim, stoičnim, nezajezljivim, piromanskim pogledom. Ni dvoma: semaforja ne bi zažgala brez metalca ognja, toda toksični patriarhalni red (“rdečo”), ki ga ta semafor predstavlja, bi zažgala že s svojim pogledom. Ema je Carrie, ki pleše (in zažiga in fuka), kot da je padla iz Suspirie ali Vrhunca. Koreografira jo Gastón (Gael García Bernal), njen mož, s katerim sta posvojila dečka, Pola (Cristián Suárez), ki pa je prevzel Emin piromanski “tik” (zažgal je njihov dom in iznakazil njeno sestro), tako da jima ga je center za socialno delo vzel in predal v posvojitev drugemu paru, toda Ema – divji, jezni, energični, požrešni, antisocialni, hipnotični emocionalni stampedo, pravo nasprotje Larraínove Jackie, ki je morala svojo izgubo moža, Johna F. Kennedyja, prenesti “dostojanstveno” (in dopolnilo Larraínovega Tonyja Manera, morilskega impersonatorja Travoltovega Tonyja Manera iz Vročice sobotne noči) – ga hoče nazaj, pa naj stane, kar hoče. In res, uporabi vsa sredstva – seks, ples, reggaeton, punk, obsedenost, kaos, kriminal, blaznost, teror, ogenj in potresno osvajalsko matematiko iz Pasolinijeve Teoreme. Več

Pop Smoke: Shoot for the Stars, Aim for the Moon

Komercialni prvenec Pop Smoka je tragično tudi njegova postumna plošča. Raper je s peščico izdanih mikstejpov že v najstniških letih postal prvi mož newyorškega drilla, februarja pa so ga pri rosnih 20 letih umorili in je poleg svoje temeljne zapuščine – neizmernega vpliva na brooklynsko rap sceno – za sabo pustil tudi nedokončano studijsko ploščo. Čeprav je ta prenatrpana z verzi gostujočih vokalistov, kar je pogost sindrom postumnih rap plošč, ne pusti vtisa, da gre zgolj za plod dobičkaželjnosti glasbene industrije. Zveni kot zaključen izdelek, ki učinkovito krmari med podzemnim drillanjem in sklicevanjem na bling ero hiphopa; tudi z neposrednimi pokloni 50 Centu, ki je ploščo podpisal kot izvršni producent. Več

Willie Nelson: First Rose of Spring

Najznamenitejši še živeči pevec country glasbe se štemplja z okroglim 70. (!) albumom. Willie Nelson, princ žanra prostodušne drže resnega zapohanca in simpatična 87-letna (!) korenina, ki stalno in vedno nevsiljivo pronica tudi v bolj množične reže popularne kulture, tokrat streže večinoma s priredbami in le dvema novima avtorskima posnetkoma. V pretežno baladnem in povsem enakomerno počasnem toku nas ob raznih žanrskih obveznicah nagovarja z liberalno večkulturnostjo: »Kavboji s(m)o povprečni ameriški ljudje – Teksašani, Mehičani, črnci in židje.« Počasno pa ne pomeni tudi utrujeno – Nelson na plošči First Rose of Spring poje umirjeno, a z elanom in svojevrstnim subtilnim optimizmom. Več

ZHLEHTET:

Jazzovski pianist, skladatelj in improvizator Rok Zalokar je ob sebi zbral pet glasbenikov in zagnal projekt Zhlehtet. Njihov prvenec Toyomi je manifestacija specifičnega ustvarjalnega procesa, v katerem se prepletajo improvizacija, (re)kompozicija in domiselna manipulacija posnetih zvokov v fazi postprodukcije. Dinamična zvočna podoba, ki jo zaznamuje preplet organskih vibracij instrumentov in sintetičnih zvokov Zalokarjeve mašinerije, ter fragmentarni aranžmaji, ki obsegajo vse od transcendentalnih prvin spiritualnega jazza do kakofoničnih izbruhov jeze, nakazujejo oddaljitev od klasične impro glasbe proti bolj raziskovalnim vejam sodobne elektronike in kolažiranega jazzovskega izrazja. Zahteven, toda vznemirljiv album. Več

Keleketla!: Keleketla!

Pečanje britanskih in južnoafriških novih izrazov, ki se tako ali drugače trkajo z jazzovskimi praksami, je bilo zadnja leta najbolj na očeh in v ušesih javnosti z delovanjem zasedbe Shabaka and the Ancestors. Zdaj kultni dvojec z elektronske scene devetdesetih let Coldcut, ki je spotoma splavil in še danes uspešno krmari eno najpomembnejših nežanrsko nišnih založb (neodvisne elektronike) Ninja Tune, London in Johannesburg z edinstveno iniciativo združuje v glasbeno izkušnjo. Več

Alain Corbin: Zgodovina tišine

Za nič v podobi tišine se namreč zdi, da je enkraten: tišina leta 1525 bo enaka tišini leta 2020. Kako torej napisati zgodovino nespremenljivega? Norveški filozof in publicist Erling Kagge je v Tišini v času hrupa poudaril vrednost tišine v sodobnem bivanju. Corbin je segel dlje in fenomenu tišine sledil od renesanse do danes. Balzac je antično mesto Guérande opisal: »Vsakega umetnika, ki potuje skozi mesto, popade ognjevita želja, da bi tu preživel svoje poslednje dni.« Dve stoletji pred njim je opat Rancé tik pred smrtjo vzkliknil: »Ostaja mi le še nekaj trenutkov življenja; najboljše jih bom porabil, če jih preživim v tišini.« Tišina je seveda veljala za pot do Boga, zakaj v miru in tišini duša najde odnos z Bogom. Je kraj porajanja mišljenja, ker beseda zaduši misel, ki nastaja le v tišini. Danes je praktično izgnana iz šole, saj ni več učitelja, ki bi zahteval absolutno tišino kot pogoj, da lahko pazljivo poslušaš. Tišina je tako kot smeh nalezljiva. Namesto gostobesednega norčevanja zna bolj zarezati molčeči prezir. V 17. in 18. st. so bile popularne knjige o umetnosti molka: »Naš molk se lahko pretrga edinole takrat, ko imamo povedati kaj, kar je več vredno od tišine.« Modri govori, tudi ko molči. V aktualni civilizaciji hrušča bi bil videti kot čudak, kdor bi v mestu zahteval pravico do tišine. Pa vendar – v Franciji obstaja veriga hotelov Relais du silence! In še tišina kot oblika rezistence. Francoski pisatelj Vercors je odpor proti nacističnim okupatorjem ubesedil skozi junakinjo, ki v pogovoru z nemškim častnikom molči in ta naposled doume, da je dostojanstvena tišina obmolknila v tišino odpora. Več

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

Shirley Jackson je ob izidu knjige leta 1959 požela veliko odobravanja in kar nekaj uglednih piscev srhljivk in fantastike ji je priznalo, da jih je njena pisava navdušila in navdihnila. Še prej je zgodba Loterija, ki jo imamo v istoimenskem izboru kratkih zgodb, razdelila javnost; laični bralci so pisali ogorčena pisma, ker rovtarska skupnost izžreba svete žrtve, kolegi in kritiki so jo nezadržno hvalili. Več