03 Greedo & Free Mike: Free 03

03 Greedo, novodobna legenda zahodnoobalnega gangsta (t)rapa in nekdanji član razvpite tolpe Crips, je bil pred dobrimi štirimi leti zaradi posesti drog in strelnega orožja obsojen na dvajsetletno zaporno kazen. Če se vam bodo nekateri posnetki z njegovega najnovejšega albuma, ki ga podpisuje skupaj s producentom Free Mikom, zdeli nekoliko nizkofidelični, je to zato, ker jih je kar nekaj posnel za rešetkami, brez profesionalne studijske opreme. Novi album, ki je zato izrazito surov in poln očitnih pomanjkljivosti, za katere je precej odgovoren tudi Free Mike, lahko dojemamo kot hladno predjed za vse, kar prihaja zdaj, ko je bil pogojno izpuščen. Držimo pesti, da bo pri prihodnjih studijskih pustolovščinah moči združil s kakšnim drugim producentom.

Mimika Orchestra: Altur Mur

Oznaka »Sun Ra Arkestra Mediterana« je hudo naivna. Čeprav gre za orkestralni ustroj ohlapno fluidnega (20+!) članstva, teatralne prezentacije, folkaško lokalnih motivov, vesoljske univerzalnosti ... Mimika vendarle pripoveduje drugačne zgodbe v drugačnem jeziku. Oziroma jezikih. V Zagrebu ustaljeni ustroj tokrat govori jezike Sredozemlja, natančneje Jadrana, artikulira pa jih v razvejenih pletenicah mogočnih aranžmajev med ljudskim in jazzom, med lokalnimi ritmičnimi vzorci in kompozicijskimi pravili kanona. Markantno prepričljiva vokalna interpretacija teče v mrtvih narečjih Istre in Dalmacije, katerih ostanke najdemo na Baretićevem Trećiću (knjiga Osmi poverjenik). Dosledna študioznost.

Earth: Even Hell Has Its Heroes

Kultni Dylan Carlson, vodja najpočasnejšega benda na svetu, oče drone metala in umetnik mikrofonije, je bil v formativnih letih cimer Kurta Cobaina, po njegovi smrti pa dolga leta hud heroinski odvisnik. Morda je res tragična figura zgodnje grunge scene, a tudi pionir unikatne glasbene senzibilnosti, ki je estetike začetnikov dronovskega minimalizma prevedel v svet kitarske glasbe in ustvaril metal v počasnem posnetku. Začetek leta smo dobili soundtrack, ki sta ga z bobnarko Adrienne Davies pripravila za bendov novi dokumentarni film Tudi pekel ima svoje junake – potopitveno seanso psihedelične americane, neskončnih kitarskih mikrofonij, raztegnjenih riffov in polžjega bobnanja. Muzika dolgega trajanja.

Fred Again: Actual Life 3

Producent, multiinstrumentalist, pevec in didžej Frederick John Philip Gibson, bolj znan kot Fred Again, je hiperproduktivna tovarna hitov na dveh nogah, ki se je učila od najboljših; že v najstniških letih je sodeloval s pionirjem ambientalne glasbe Brianom Enom. Čeprav danes ne šteje niti trideset let, se lahko pobaha že z dvema nominacijama za nagrado grammy in kupom pop uspešnic, ki so v zadnjih letih krasile vrh lestvice najpopularnejših skladb v Veliki Britaniji.

Iztok Geister: Tako imenovane stvari

Okoljski aktivisti branijo naravo pred posegi industrije in politike s čustvenim angažmajem, Geister se ji približuje. Tako da jo ogovarja, da jo prikliče z imeni. Ampak tu ne zadoščajo več emocije, temveč vednost. Torej brska po stari literaturi, kjer pri Zoisu najde ime za kragulja – golobar. Drugod pomišlja ob izrazih – plaža, nabrežje, obrežje, breg, obala, ki jih ne jemlje kot sinonime, saj se razlikujejo v potankostih. Spet drugod išče drobne razlike med pojmoma gol in nag, neporaščen vs. slečen, a tako, da besedne zveze postavi v svet ljudi, živali, rastlin in skal. Ga pritegne izpuhteli spol: čeprav je sliva ženska oblika, so marmeladi spremenili spol – namesto slivina govorijo slivova, tudi smreka ne daje smrekinega medu; toda to igrivo premišljevanje zapelje v pomensko natančnost: lipov list je generični pojem, lipin list pa utrgan z drevesa pred nami. Lov je danes samoumevno moškega spola, nekoč so poznali tudi ženski spol: ribja in ptičja lov, a s pomenskim odtenkom – ujeta žival je bila živa, torej bi jo lahko tudi izpustili.

Irena Svetek: Beli volk

Že v Rdeči kapici, prvem iz niza romanov domače avtorice Irene Svetek (1975) o problematičnem tožilcu Miu, zasvojenem s hazardom in podloženem s popivanjem, je bilo jasno, da ne gre za kriminalko, ki naj bi kot enigmatični žanr bralcu omogočala pošten, torej s preiskovalčevim sočasen vpogled v razvozlavanje kriminalnega dejanja in iskanje krivcev. Truplo umorjenega dekleta, oblečenega v rdeč plašček in nič drugega, je razkrilo še veliko več od storilca – dobili smo zapleteno zgodbo s koreninami v eni južnih regij nekdanje Jugoslavije, predvsem pa vpogled v družbeno patologijo, v paleto skoraj dosledno travmatiziranih posameznikov, ki jih po zlorabah vseh vrst v otroštvu tudi v zrelih letih goni in peha v prekoračenja, tudi krvna.

Bardo

Federico Fellini je sredi prejšnjega stoletja posnel serijo odličnih, odmevnih filmov, ki jih je leta 1960 zaokrožilo Sladko življenje. Fellini je bil glavni, slavljen in čaščen, veljal je za genija, vsi so ga trepljali, svet je bil njegov. A kaj zdaj? Ni imel pojma. Vsi so pričakovali in terjali nekaj velikega, še večjega. V glavi mu je brbotalo. Od silnega uspeha si ni mogel opomoči. Krizi identitete in ustvarjalne domišljije je dopolnila še kriza srednjih let. In posnel je Osem in pol, film o režiserju, ki ga mučijo krize identitete, ustvarjalne domišljije in srednjih let – njegov zadnji film je bil hit, prava globalna senzacija, slavijo ga kot genija, vsi ga trepljajo in cukajo za rokav, v glavi mu brbota, vsi hočejo funt njegovega mesa, od uspeha kar ne pride in ne pride k sebi. In seveda: sprašuje se – kaj zdaj? Nima pojma. Preplavljajo ga dvomi, fantazije, sanjarije, halucinacije, spomini, non sequiturji. Ima se za umetnika, a občutek ima, da se je prodal – in da ga komercialna pričakovanja vlečejo dol. To se je zgodilo tudi mehiškemu auteurju Alejandru Gonzálezu Iñárrituju: serijo odličnih, odmevnih arty filmov sta zaokrožila dva oskarjevska filma, Birdman (ali Nepričakovana odlika nevednosti) in Povratnik. Iñárritu je bil na lepem glavni. Vsi so ga slavili. V glavi se mu je zavrtelo. Uspeh ga je paraliziral. Se je prodal Hollywoodu? Kako naj preseže Povratnika in Birdmana?

Soft & Quiet

Soft & Quiet je grozljivka, le da so pošasti ljudje – povsem vsakdanji, prijazni, banalni ljudje. V tem primeru »mehke & tihe« ženske, metafore tistih »jeznih« žensk, ki so izvolile Trumpa. Ko se v malem mestu zberejo štiri ženske, Kim (Dana Millican), Marjorie (Eleanore Pienta), Leslie (Olivia Luccardi) in Emily (Stefanie Estes), plavolasa, modrooka učiteljica, se zdi, da so prišle na »babji žur«, a se kmalu izkaže, da so rasistke, »čiste« in »prave« Američanke, ameriške kot ameriška pita, ki jo speče Emily, »Sestre arijske enotnosti«, ki prezirajo migrante, nebelce, multikulturalizem, politično korektnost, skupnost LGBTQIA+ in gibanje #BlackLivesMatter. Imajo se za žrtve protibelske zarote. In bolj ko druga drugo podžigajo, bolj so jezne.

Po soncu

Po soncu je žalosten film o sreči. Sophie, zdaj pri dobrih tridesetih, se spominja, kako je pred dvajsetimi leti, pri enajstih (Frankie Corio), poletne počitnice z očetom (Paul Mescal), Calumom, preživela v turškem letovišču. Bilo je idilično, krasno sta se imela, stopila sta se s trenutkom, res sta uživala – bazen, morje, karaoke, pogovori, kamera, s katero sta se snemala. In sonce. Veliko sonca. Zunaj. V njima pa je bil mrak. Po malem zato, ker živita ločeno – z njeno mamo sta se razšla. Po malem zato, ker je tudi njegova nova zveza spodletela in ker mu tudi posli spodletavajo. In po malem zato, ker vso to srečo vendarle nenehno prežemajo nelagodje, napetost in tesnoba, ki jih poganja vprašanje: koliko bo še takih skupnih poletij?

Seks, droge & jazz

Babilon se začne v Babilonu – na neskončni zabavi stoletja, ki se odvrti v razkošni palači sredi kalifornijske puščave, kamor se zgrnejo holivudski jet-set, njegov entourage, groupies in slon, ki se na vse to poserje. In to dobesedno. Hollywood je amfetaminski cirkus. Zabava, festival ekscesa, infantilnosti, cinizma, arogance in ničevosti, ki traja pol ure, je briljantna, virtuozna, osupljiva kombinacija spektakla in transgresivnosti – kot bi se združila Baz Luhrmann in Pier Paolo Pasolini. Veliki Gatsby v Saloju! S pridihom Dantejevega Inferna (via Harry Lachman).

Petja Labović / Igralec, ki lepoto prepoznava v združevanju sakralnega in profanega

Njegovo veselje do igranja izhaja iz ljubezni do filma. Ko Petja Labović (rojen leta 1993) ne igra na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor, z nepotešljivo lakoto požira celotne opuse filmskih velemojstrov, kot je jasno vidno z njegovega računa na Letterboxdu, družabnem omrežju za filmofile, kjer beleži dobrih dva tisoč ogledanih celovečercev. Ko poskuša izslediti začetke svoje strasti do filma, se spomni, da si je v rosni mladosti z očetom v kinu Udarnik ogledal Ivanovo otroštvo (1962), celovečerni prvenec Andreja Tarkovskega. »Na smrt sem se dolgočasil, nisem zares vedel, kaj sploh gledam, a bil je dober začetek,« se spominja. Hkrati mu je žal, da se njegov rojstni kraj »po zaslugi zaprtja prostorov, kot sta Udarnik in nedavno tudi Wetrinsky, spreminja v mesto duhov«.