Panda Bear: Sinister Grift

Noah Lennox na osmi plošči ponovno združuje moči s člani svojega legendarnega benda Animal Collective, a Sinister Grift ni zgolj nostalgičen reunion starih prijateljev. Panda Bear se ponovno dokaže kot mojster iskanja novih poti v znanih vzorcih, ki tokrat deluje kot naravno, izrazito beachboyevsko nadaljevanje projekta Reset (2022), pri katerem se je Lennox spajdašil z očakom neopsihedelije Petrom Kemberjem. Čeprav naslov albuma namiguje na nekaj mračnega, izdelek sije v toplih harmonijah, zimzelenih melodijah in sila ležernem, a vseeno nekoliko melanholičnem razpoloženju. To je verjetno najdostopnejša in nesporno ena od najboljših plošč v Lennoxovem obsežnem opusu, ki se kosa celo s presežki živalskega kolektiva, kot je Merriweather Post Pavillion (2009).

Liamere: Re-

Povratniški album Kaje Skrbinšek in Andija Koglota z novo zasedbo postreže z razširjeno vizijo elegantne downtempo/alt pop elektronike, ki sta jo snovala zadnjo dekado. Še vedno slišimo odmeve bristolskih triphoperjev in milenijskega radijskega downtempa (Goldpfrappov debi!), pa tudi Adelinih dramatičnih balad 007. A je muzika čutno noirovske narave zaradi prispevka benda dinamičnejša in bolj polna, pa tudi izvrstno sproducirana. Surferske kitare in otožne saks linije morda celo mežikajo Badalamentiju, nekateri komadi pa bi dejansko sodili na oder krčme Roundhouse iz Twin Peaksa. Derivativni? Malo že, a glasbeniki v igranje vlagajo dovolj osebnosti, pevkin žametni glas pa žari z dovolj patosa, da nas kupijo.

Baths: Gut

Baths je v preteklosti zastopal tisti kotiček kataloga kultne kalifornijske založbe Anticon, ki je štrlel stran od glavnine osvežilnega dotoka neodvisno neobremenjenega raperskega izraza. Sprva je vokale rezal in lepil v beatniško elektroniko, potem prestavil v plesnejše synthovske odvode (in konvencionalnejše vokalne rešitve). Na četrtem albumu sčiščeno in zvočno konkretno spet kombinira »živi« zvok (kitar in bobnov) s programiranim in sintetiziranim, za »organski šik« pa poskrbi angažiranje pravega godalnega kvarteta. Gut je popevkarski venček, začinjen z nekaj komadi za klubsko rabo, ki kombinira baladno-plesno-intenzivno, tudi v istem posnetku. Ne najbolj svež piš indie melodičnosti.

Senidah: Sen i Dah

Senidah se je v sedmih letih od silovitega preboja na sceno prelevila v absolutno velesilo regionalne glasbene industrije. To ni le pevka, to je institucija.

Edmund White: Pohajalec

Francoski izraz flâneur, s katerim označujemo pohajkovalca, je daleč od ideje turista, ki hodi po mestu, sledeč vodiču ali vodniku. Meri na sposobnost, da hodiš brez cilja v tri dni, a ne kot mesečnik, marveč kot pozorni opazovalec, kakršen zna zreti v ljudi, ki gredo mimo, in to občuti kot najlepše preživljanje prostega časa.

Slava Kurilov: Sam v oceanu: zgodba o pobegu

V Kazahstanu rojeni Slava Kurilov (1936–1998) je sredi sedemdesetih let v bližini filipinske obale skočil s sovjetske ladje, ki je turiste brez pristanka peljala čez ekvator, ker ga je poklicalo morje. Ne le tisto, v katero je sredi noči skočil in se, oborožen z dihalko in masko in plavutmi, do bližnjega otoka prebijal tri dni in medtem marsikaj doživel, temveč morje od prej. Čeprav daleč od morja, je prebiral vse o njem, želel postati mornar, se odločil za oceanografijo in sanjal o delu na gladini in pod njo, vendar mu zaradi sestrine emigracije niso dali vizuma. Moral je pobegniti in pri tem se je zibal v valovih neurja in mrtvem morju, žarel od planktona in čudežno priplaval na filipinski otok, med začudene domorodce. Tudi zato, ker je bil zanj skok z ladje v neznano Dejanje, na katero se je pripravljal in zanj vadil dolga leta.

Flight Risk

Ko Mel Gibson ni črtan ali pa v objemu Joeja Rogana, režira filme, kakršno je tole Letalo prekletih, ki se mu zgodi Polnočni skok, le da ne gre za road trip, temveč za izključno letalski trip, v katerega se zapletejo oportunistični charlesgrodinovski računovodja (Topher Grace), ki naj bi pričal proti nekemu mafijcu, skulirana šerifinja (Michelle Dockery), ki naj bi ga dostavila na sodišče, in odbiti, dementni pilot (Mark Wahlberg), ki skuša to – nad Aljasko – preprečiti in ki letala sploh ne zna najbolje pilotirati (in GPS ne deluje več), kar je lepa priložnost, da klavstrofobični šekspirjanski kammerspiel sreča reimaginacijo komedije Ali je pilot v letalu?. (VOD – Apple TV, Amazon Video ipd.)

Divjaki

Da je sodobni kaotični, deregulirani, povampirjeni kapitalizem, ki se vali iz ene krize v drugo, ki ustvarja overdose odtujenosti in ki podžiga vse najslabše (nacionalizem, nativizem, rasizem, fašizem), za nove generacije tako šokanten in srhljiv, da jih dobesedno sili v aktivizem, potrjujejo tudi Divjaki, francoska stop-motion animacija, v kateri vidimo, kako neokolonialne korporacije – zaradi lukrativnega palmovega olja – na tropskem Borneu imperialistično, brutalno, neusmiljeno zlorabljajo in uničujejo naravo, deževni gozd, živali in staroselsko nomadsko prebivalstvo in kako se Kéria, 11-letna mestna deklica, napol staroselka, ki jo to zgrozi in zaprepade, prelevi v urgentno okoljsko aktivistko, tako rekoč Greto Thunberg.

Peti september

Tale film sem že hvalil, a zdaj, ko prihaja v kino, si ne morem kaj, da ga ne bi pohvalil še enkrat, navsezadnje, zeitgeist ujame bolje kot številni drugi filmi, ki se dogajajo danes in govorijo o »sodobnih« problemih. Ko so pripadniki Črnega septembra, militantne frakcije palestinskega Fataha, 5. septembra 1972, med münchensko olimpiado, šokantno ugrabili in pobili enajst izraelskih športnikov in trenerjev, je ameriška televizijska mreža to kalvarijo ves čas neposredno prenašala – to je bil prvi neposredni prenos terorističnega napada v zgodovini. Film September 5 se prilepi na ABC-jevo ekipo, ki – pod taktirko glavnega producenta (Peter Sarsgaard), šefa operacij (Ben Chaplin), mlajšega producenta (John Magaro) in nenadoma pomembne nemške prevajalke (Leonie Benesch) – skrbi za televizijski prenos in ki niti točno ne ve, kaj se dogaja. Še več, film se zapre v studio, zato pozabite na »akcijo« ali »spektakel« – to je zgodba o povsem apolitičnih športnih novinarjih, ki so se že sprijaznili s tem, da bodo prenašali odbojko in boks, a morajo poročati o ultimativni politični drami, o srhljivi politični krizi, o veliki disrupciji. Na srečo so mojstri neposrednih prenosov.

Dahomej

Zahodnoafriški Benin je bil nekoč Dahomej. Imel je kralje, a leta 1895 je postal francoska kolonija. Francozi so v Dahomeju v imperialnem zavojevalskem slogu pokradli sedem tisoč umetniških in kulturnih artefaktov in jih odpeljali v Francijo, s čimer so Dahomeju izbrisali zgodovino in spomin, preteklost in prihodnost. Leta 2021, dobrih 60 let po osamosvojitvi Benina, so Francozi milostno sklenili, da 26 dahomejskih artefaktov – od skulptur do prestolov – vrnejo Beninu. Ko jih v nekem pariškem muzeju pripravljajo na repatriacijo, izgledajo kot trupla v krstah – kot hladni, mrtvi objekti.

Kaj ti je deklica

Lucija (Jara Sofija Ostan) je še vedno devica. O spolnosti nima kake silne predstave. Golega moškega še ni videla. In tudi menstruacije še ni dobila. A stara je že 16 let. Poje v katoliškem dekliškem zboru, polnem Marij (okej, vmes se najde tudi kaka Uršula), hodi verjetno na škofijsko gimnazijo in živi v katoliški družini – med svetniki, kapelicami in Marijami. Mama (Nataša Burger), stroga, precej zadrta gospa, ji prepove šminko. In če se v filmu, ki ga gledata na TV, nepričakovano pojavi erotični prizor, takoj preklopi na drug kanal. Ko se peljeta v avtu, se napetost med njima tako stopnjuje, da bi Lucija odprla vrata in skočila ven, če bi bila Lady Bird, pa ni – Lucija je slovenska Carrie White. Kar ne pomeni, da film Kaj ti je deklica ni grozljivka – čas je namreč, da se Lucija spozna s svojim telesom. Telo je polno skrivnosti in ugank in preobratov. Zavito je v mrak in meglo, v njem stalno škripa, šumi in šepeta, nenehno mami, vabi in kliče k skoku v neznano – kaj šele telo, ki se spolno prebuja in mutira, potemtakem zaprepadeno in zakrčeno telo, ja, šokirano telo, telo v tremi.

mal pre mal / Bend, ki v kitarskem hrupu in ekspresivnih verzih išče katarzo

Frišna ljubljansko-novomeška naveza je stranski produkt druženja na ljubljanskih skejtarskih vozliščih, srečevanja pod metelkovskimi odri, ljubezni do alter muzike in potrebe po samoizražanju. Kvartet v sestavi Matic Flajs (vokal in sinti, 1994), Jakob Padevski (bobni in bas, 1996), Jan Robek (bas, kitara in vokal, 1996) in Luka Demšar (kitara in bas, 1997) je začel ustvarjati aprila 2023. Že nekaj mesecev kasneje je grupa prijateljev, ki je svoje frustracije prelivala v katarzične džeme, dobila vabilo za prvi nastop. Damjan Manevski (LELEE), ki je kasneje posnel njihovo prvo izdajo, je slišal zmotno govorico, da imajo bend. In tako so res postali bend, zasluge za to pa pripisujejo predvsem lokalni sceni, v katero so tudi aktivno vpeti, saj redno obiskujejo koncerte. Debata s članoma benda balans je denimo prinesla sodelovanje z založbo ŠOP, kjer je izšel njihov prvi komad sedé. Lani septembra pa so v samozaložbi izdali svoj prvenec – spontan in nespoliran dokument svojih strastnih glasbenih seans v Bunkerju (prostoru za vaje, ki je gostil številne ljubljanske zasedbe), ki je dobil tudi lično kasetno izdajo.

Tim Hecker: Shards

Daleč najprepričljivejša razsežnost znanstvenofantastične srhljivke Neskončni bazen (Brandon Cronenberg, 2023) je bila muzika, ki jo je podpisal mojster ambientalne glasbe Tim Hecker. Izbrane ostanke s studijskih seans, ki niso našli mesta v filmu, in še nekaj neizdanih del, ki jih je ustvaril za avstrijsko grozljivko Luzifer (Peter Brunner, 2021), je zdaj raztegnil v dramaturško premišljene aranžmaje, ki zvenijo še boljše (pa tudi izrazito bolj melodično in harmonično) kot uradni soundtrack. Čeprav je vsaka od sedmih kompozicij zgodba zase, je to celovit in koherenten izdelek, ki ne deluje zgolj kot zbirka »črepinj«, temveč kot polnopravni album z repom in glavo. Ne le da Heckerjeva filmska glasba vizualne komponente zares ne potrebuje, v tem primeru dejansko bolje deluje v osamljenem kontekstu.

Moses Yoofee Trio: MYT

Berlinski trojec trendovskega novojazzovskega izraza (v katerega sodi obvezna in kar zajetna merica r & b-jevske senzibilnosti) si je v zadnji petletki brez ihte, le z nastopi in eno malo ploščo zgradil zavidanja vreden fanbase. Tajming za prvenec je skoraj popoln, na njem pa strnjen povzetek preteklih praks. To je muziciranje nežnega, izjemno zračnega, nenasičenega pristopa in močno sčiščenega zvoka, ki ga lahko grobo umestimo na teren, za katerega pripravo je poskrbela atrakcija Badbadnotgood, potem ko je postala »pravi« jazzovski ustroj. Moses Yoofee Trio plete sanjavo in brez izrazitih vrhuncev v neprekinjenem gruvu fino zamaknjenih, a že skoraj vljudnih ritmov. Brezhibno in klinično snažno.

Sharon Van Etten: Sharon Van Etten & The Attachment Theory

Ko muzičarji dosežejo plato uspešnih, od njih ne pričakujemo več inovativnosti, posebej pri eminencah, kakršna je Sharon Van Etten, katere markantni glas povezujemo s poslednjo zlato indie dobo. Mašina teče, plate se tiskajo, vstopnice prodajajo. Toda rutina ubija! Njen sedmi album z novim bendom v iskanju novih izzivov in izrazov izstopa iz familiarnih alt rock/baladnih indie tirnic. Komade z zaznavno retro patino prevevajo himničnost, glamuroznost, seksapilna hladnost, tipična za novovalovske zvoke New Yorka ob koncu sedemdesetih let. Razveseljivo pa tudi njen glas dobiva nove neslutene oblike. Poznavalcem izvornega materiala plošča najbrž ne bo odpihnila možganov, bo pa zadovoljila dosedanje fene.

Mogwai: The Bad Fire

Ni jih veliko, ki se v pogonu z visokimi obrati že 30 let uspešno upirajo in izogibajo zlizanosti, klišejskosti in splošni utrujenosti oznake »postrock«. Mogwai, skupina škotskih herojev, sodi v peščico ustrojev, ki so navdušili že v drugi polovici devetdesetih let in se do danes sicer držijo svoje špure, ne spreminjajo veliko in nikoli ne izvedejo resnega slogovnega preobrata ali posega, pa vendarle nekako ves čas ostajajo nad gladino – sveži, privlačni, domiselni in občasno duhoviti (sploh z naslovi posnetkov in albumov).