Wet Leg: Moisturizer

Indie rock je eden najtrdovratnejših žanrov. Slišali smo ga že v vseh mogočih kombinacijah, a muzičarjem še naprej nekako uspeva iz njega iztisniti tisto »nekaj več«. Navihano jebivetrska zasedba z otoka Wight je z debijem leta 2022 postala eno prvih indie imen na svetu. Drugo ploščo, s katero krepi svoj položaj, prežemata vihravost in spogledljivost, začinjeni z britanskim ponosom in kančkom samoironije. Moisturizer je album o seksi in odvratnih stvareh, novih ljubeznih, spolni identiteti in banalni vsakdanjosti, poletno lahkoten in mladostniško razigran. Prinaša algoritemsko izčiščen indie rock, poln kitarskih klišejev, a obenem neubranljivo nalezljiv, s kopico poživljajočih refrenov in melodij, ki izboljšajo razpoloženje.

Wavves: Spun

Prvi dve plošči Nathana Williamsa sta izjemni, čeprav zvenita, kot bi bili posneti s krompirjem. Ta radikalno lo-fi zvok je na prelomni plošči King of the Beach (2010) nekoliko ukrotil in se tako prebil v vrh ameriške indie smetane, a le začasno. Zdaj, po dobrem desetletju spodletelega poustvarjanja zvoka, s katerim je doživel svojih pet minut slave, pa je očitno napočil trenutek za spremembo: s produkcijsko pomočjo Travisa Barkerja (Blink-182) je zvok še dodatno sčistil, kar je bila velika napaka. Album je namreč absolutna vrnitev k formi, po kakovosti songwritinga se lahko primerja z vrhunci Wavvesovega opusa, a zloščena produkcija mu ne laska, saj s soncem prežgani noise pop, s katerim si je ustvaril ime, preobrazi v dokaj običajen pop punk.

Clipse: Let God Sort Em Out

V debelih šestnajstih letih se ni veliko spremenilo. Po res dolgem premoru, za katerega se je do nedavnega zdelo, da ni samo to, ampak kar dokončna prekinitev sodelovanja, se vrača bratska naveza Clipse. Pusha T in Malice se pričakovano ponovno pajdašita s Pharellom, ki je nekakšen boter projekta (zamisel s preloma tisočletja, da sorojenca ne delujeta samostojno, ampak skupaj, je bila prav njegova, pa tudi kot skrbnik njune muzike, njunih podlag ju je spremljal na prav vseh predhodnih ploščah). Sedaj je v celoti sproduciral novi album Let God Sort Em Out. Besedila se še zmeraj bahaško vrtijo okoli (dobičkonosnosti) razpečevanja prepovedanih substanc, glasba je kot v preteklosti hkrati podzemna in klubska, začinjena s kančkom pop apila – muzika, ki bi pristajala na radijske valove, a je za to preprosto preveč eksplicitna.

Richard Flanagan: Sedmo vprašanje 

Tema je atomska bomba na Hirošimo. Na Japonskem je takrat njegov oče vojni ujetnik na »železnici smrti«, pisatelj pa po več kot pol stoletja odide tja, govori z očetovimi ječarji, prijaznimi starci, ki jih odlikuje spomin, a o vojnem obdobju ne vedo nič več, in z zdravnikom, ki nonšalantno odgovori, da ujetnikom ni pomagal, ker zanj niso bili ljudje. Ko o obisku omiljeno poroča skoraj stoletnemu očetu, ta zavzdihne in naenkrat pozabi na čas ujetništva ter zadiha svobodno. Vmes zgodbe o znanstveni fantastiki H. G. Wellsa, ki fiziku Szilardu, Einsteinovemu prijatelju, navdahnejo idejo o cepitvi atoma, kar pripelje do a-bombe. Od tod pa opusti kritiko množičnega uničenja Japoncev in njihovega rasizma ter preskoči v svojo Tasmanijo, kjer je Wells dobil navdih za knjigo o napadu bitij z drugega planeta. Britanci so na zemlji storili isto s tamkajšnjimi domorodci. A ti so preživeli, danes jih je več kot 140 tisoč, vsi pa so pozabili na preteklost. In preide na zgodovino otoka na način, kako so vzgajali in živeli njegovi starši, kako jih je krojil rasizem celo na ciničen način, ko v peklenskem japonskem taborišču angleški ujetnik ni hotel nositi vedra dreka z njegovim očetom, rekoč – ne z mešancem! In njegov odgovor – nasmeh. Smrt, ki jo je preživel, mu da svetlobo, enako sinu pisatelju po smrtni agoniji na divji reki, ki jo preživi in popisuje gorje s posebnim pridihom humorja, ko poudari šovinizem svojih profesorjev na Oxfordu. Občutek svobode ga osvobodi travm kolonializma in o njem raje ustvari književno mojstrovino.

Amanda Svensson: Sistem, tako veličasten, da zaslepi

Obširen roman švedske pripovednice Amande Svensson (1987), ki je bil predlani uvrščen v širši nabor za mednarodno nagrado booker, se začne v porodni sobi, ko eden od trojčkov neha dihati in ga potem odnesejo in vrnejo živega; ampak v zmešnjavi se pozneje zdi, da so nekaj zamešali – vsaj tako se zdi trojčkom, dekletoma in fantu, potem ko jih mati, po izginotju očeta, ki se očitno v Berlinu potepe z mlajšo, povabi k resnemu pogovoru.

Sovereign

Jerry Kane (Nick Offerman) je državljan Kane. Potuje od enega od drugega ameriškega mesteca, od ene do druge srednjezahodne vukojebine, kjer vedno najde hvaležne obupance, ki so voljni prisluhniti njegovim paranoidnim predavanjem o tem, kako zjebati banko in preprečiti deložacijo. Kar pa naj vas ne zavede: Kane, človek »zanimivih idej« (ne plačuje davkov), je skrajno desničarski suverenist, brezkompromisni ruralni fašist, jezni, prenapeti belec, manični fundamentalist, žolčni, avtoritarni, vulkanski populist v agoničnem boju proti tiranski državi, zato svojega najstniškega sina Joeja (Jacob Tremblay) nenehno vozi s sabo – noče, da bi ga šole, družba in država pokvarile. Joe skrivaj sanjari o tem, da bi hodil v šolo, toda oče, ki ga je že kar dobro okužil z desničarskim ekstremizmom, hoče, da ostane na prostosti – suveren. In oborožen.

Grda polsestra / Feministična revizija Pepelke

Norveška Grda polsestra – The Ugly Stepsister – je lucidna feministična revizija Pepelke, toda tako grozljiva in srhljiva, da bi šlo Disneyju in podobnim pravljičarjem na bruhanje. Zgodba se dogaja »nekoč« (na Norveškem), Elvira (Lea Myren), še najstnica, pa po mamini poroki s »premožnim« vdovcem dobi polsestro Agnes (Thea Sofie Loch Næss), ki je blazno lepa – v nasprotju z Elviro, ki ni niti približno tako privlačna, zato ne more konkurirati, ko začne brezmejno čedni, poetični princ Julian (Isac Calmroth) – toksičen tip – iskati deviško nevesto. Agnes – ja, Pepelka – je favoritka, toda Elvira, anti-Pepelka, nora na princa in njegovo poezijo, se podvrže – po diktatu svoje dominantne mame – »popolni preobrazbi«, strašni »plastično-kirurški« torturi, ki ji res grizlijevsko »popravi« zobe, usta, oči, nos, obraz, nasmeh, postavo.

Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje

Vzemite slasherje: kaj počnejo skrivnostni serijski morilci, recimo maskirani morilci v Krikih, Michael Myers v Nočeh čarovnic, Jason Vorhees v Petkih trinajstega, Smrt v sagi Brez povratka? Izpolnjujejo želje publike, saj grizlijevsko pobijajo zoprne, iritantne, arogantne, dekadentne mladince in mladinke. To, da so ti brezosebni in brezdušni in karakterno povsem anonimni, tem bolje. Užitek publike je še večji. Slasher Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje, rimejk slasherja iz leta 1997, hoče ta užitek optimizirati: skrivnostni psycho, ki je stalno v temi ali senci, zatemnjen in neviden (kar govori, da je res le nadomestek publike, ki zatemnjena in nevidna sedi v dvorani), začne namreč – resda ne tako inventivno in burleskno kot oni ribič s kljuko v originalu – pobijati privilegirance, dekadentno bogataško mladež, prince in princese (Southport se je v teh osemindvajsetih letih prelevil v »Hamptons of the South«), ki – tako kot originalu – povzročijo hudo prometno nesrečo in potem zbežijo. Ja, paraziti, ki mislijo, da je njihova ekonomska svoboda tako sveta, da odtehta vse, dobijo svoje! Ja, med njimi je tudi ekonomska, socialna devica, final girl! In ja, psycho, ki ve, kaj so zakrivili lansko poletje, deluje kot kritik tega neoliberalnega koncepta svobode!

Irena Yebuah Tiran / Pevka, ki verjame v moč povezovanja

Morda ste jo spoznali kot mezzosopranistko, članico Slovenskega komornega gledališča, žirantko priljubljene oddaje Znan obraz ima svoj glas, igralko, organizatorko dobrodelnih dogodkov … Je tudi profesorica solopetja, sodelavka novomeškega Anton Podbevšek Teatra, vodja mednarodnega pevskega tekmovanja, performerka in še bi lahko naštevali. Ni torej treba razlagati, da je Novomeščanka Irena Yebuah Tiran (1974) oseba številnih talentov in zanimanj, ki rada ustvarja na različnih umetniških področjih. Pa ne zgolj umetniških.

Lyra Pramuk: Hymnal

Klasično izobražena ameriška muzičarka, dejavna na berlinski klubski sceni, si na drugem albumu nadeva šamansko haljo in ponuja sodobno inačico new age muzik, ki opevajo skrivnosti kozmosa. Pri dekonstrukciji verzov pesnice Nadie Marcus ji je denimo pomagala – sluzasta plesen. Pretenciozno? Vsekakor, Lyra Pramuk je ne nazadnje duhovna dedinja Laurie Anderson in sorodnih avantgardistk. Hymnal prinaša izraz zasanjanega avantminimalizma, ki izhaja iz kompleksnega ustvarjalnega procesa ter pedantnega aranžiranja: razplastene vokalne abstrakcije, kjer so v ospredju zlogi in ritem, godalni vložki Sonar Quartetta, lebdeči sintovski motivi in omamne zvočne barve, ki marsikaj dolgujejo plesni elektroniki … Velikopotezna, a deloma konfuzna izdaja.

Kae Tempest: Self Titled

Zadnji album markantnega spoken word poeta iz Londona je bil intimen in tih, novi je sicer še zmeraj prvo, drugo pa ne. Self Titled je namreč udaren, na trenutke pompozen, delno bendovski, delno programiran in elektronski pohod krhke, a suverene samozavesti. Seveda to Kaeju Tempestu še zdaleč ni uspelo samemu. Tokrat je na pomoč poklical res pestro druščino: veteranske spretneže (enega od Kemičnih bratov, pevca dvojca Pet Shop Boys … ) in (pihalne) mlade sile londonske novojazzovske scene ter škotsko zasedbo Young Fathers. Skupek vse pomoči in izrazov je morda že preveč nasičen in brezličen, ga pa zasenči srčika Kaejevega sloga: politično potentna in vedno artikulirana osebna izpoved.

Kevin Abstract: Blush

Doslej so čisto vse solistične izdaje članov razpadle zasedbe Brockhampton suvereno dokazovale, da je, kar se tiče njih, moč v slogi – da se kot samostojni izvajalci enostavno ne znajdejo najbolje. Tudi nova plošča frontmana Kevina Abstracta potrjuje isto, pa čeprav je to nedvomno najbolj posrečen izdelek, kar jih je kdorkoli iz bande izdal po njeni razpustitvi. Gre za plod kolektivnega dela malega morja Abstractovih pajdašev: angažiral je zares široko paleto somišljenikov, ki so sicer domači v medsebojno precej nekompatibilnih žanrih, zato tudi album zveni kot shizofreno raztreščena zbirka prebliskov. A po svoje je njegov čar tudi v tem, saj poslušalec nikoli ne ve, kaj ga čaka na naslednjem koraku, prav tako pa na plošči ni komada, ki bi ga želel preskočiti.

YUNGBLUD: Idols

Sedemindvajsetletni britanski izvajalec Dominic Harrison se je po prvih izdajah okoli leta 2018 v ospredje prebil kot eden bolj bombastičnih predstavnikov novodobnega rocka, kakorkoli ohlapno že razumemo to žanrsko oznako leta 2025, ko v isto špuro vlečemo tudi imena, kot so Måneskin, Greta Van Fleet in Machine Gun Kelly. Imidž je zgradil na tropih in klišejih alt rocka devetdesetih let ter pop punka z začetka tisočletja, nekaj dripa pa si je sposodil tudi pri bolj zeitgeistovskih trap/hiphop estetikah. ln produkt je bil zaokrožen. Že od začetka je dajal vtis nekakšnega glasbenega konstrukta, sestavljenega iz emo imidža Gerarda Waya (My Chemical Romance), šminkerskega punk sloga Billieja Joeja Armstronga (Green Day) in koncepta goth šarmerja à la Ville Valo (HIM). Britanska mašinerija je v njem hitro prepoznala potencial za novega »antipop« idola, ki bi v času, ko je alternativa skoraj popolnoma mrtva, prodajal neko površinsko alter senzibilnost – mladostniške frustracije, bes in samoiskanje, zapakirane v spevne, politično korektne stadionske hitiče brez pretirane karizme.

Walter Rodney: Ruska revolucija: Pogled iz tretjega sveta

Falsifikat? Niti ne, na univerzi v Dar es Salaamu je na začetku sedemdesetih let to temo predaval študentom, na podlagi njegovih zapiskov pa so jo dediči in uredniki objavili v knjigi. Kot panafrikanist in marksist je bil angažiran v postkolonialni Tanzaniji, bil je pisec številnih del proti kapitalizmu in izkoriščanju tretjega sveta ter politik, ki je po atentatu postal še medijska ikona gibanja Black Power. In kaj je mladi profesor v Afriki predaval o letih 1917 in naprej v Sovjetski zvezi? Seveda se ni mogel sklicevati na pričevanja in dejstva, njegovo delo temelji na kritiki omejenega števila zahodnih avtorjev, ki jih odpravi kot buržoazne mislece. Vzemimo usodni moment. Po oktobrski revoluciji so v deželi razpisali volitve, Leninovi boljševiki pa so na njih zbrali le 24 odstotkov glasov in se uvrstili na drugo mesto, a na ustavodajno skupščino so poslali rdečearmejce, da so poslancem grozili in nanje merili s puškami, potem pa so državni parlament odpravili, ukinili vse stranke razen svoje, politične nasprotnike pa začeli pošiljati v taborišča. Toda Rodney temu ne reče puč in diktatura, ampak razredni napredek. Kako to utemelji? Pravi, da je bilo ljudstvo brezbrižno do ukinitve skupščine. (Pod cenzuro in vojaškim diktatom je molčalo!?) Sploh pa trdi, da so boljševiki zastopali ogromno večino prebivalstva, ki so ga sestavljali kmetje in delavci. Od kod evidence za tak sklep, ko pa ti na volitvah niso večinsko glasovali zanje? Preprosto – sovjetski komunizem razglasi za gospodarski napredek, še več, Stalinu da odvezo za teror in čistke, češ da dosežke in neuspehe velja pripisati sovjetski družbi kot celoti! Lepa agitka za socializem po sovjetskem zgledu v Tanzaniji, za proučevalce oktobrske revolucije pa prazno čtivo.

Lenart Zajc: Rana

Rana je tretji del romaneskne trilogije Lenarta Zajca (1967); v prejšnjih delih, Odredu in Pošasti, se je ukvarjal s (tik) predvojnim početjem protagonistov, ki se potem zberejo v partizanih in jih pri protifašističnem in protiokupacijskem odporu vodijo različne silnice. Junaška druščina, ki se karakterno sklicuje na partizanarico, se srčno – in krvavo, za obe strani – loti okupatorja in kolaborantov. Zajčevo pisanje je podprto z dokumenti, recimo z Dakijevimi zapisi Najboljši so padli in drugimi, tudi v zadnjem delu, ki obravnava čas od kapitulacije Italije do obdobja tranzicije.

Zaslužitelja vse hvale

Josip Jurčič postaja slovenska ikona. Pred nekaj leti je doživel, no, on osebno pač ne, ampak njegov lik, simpozij, na katerem so nastopili mnogi jurčičoznalci, mdr. tudi dr. Bernard Nežmah. V šolskem čtivu je bil Jurčič že prej dobro zasidran. Osebno ime, nekdaj res redko, se je pod vplivom čtiva – Jurčičeve povesti Domen – razširilo, trenutno je Domnov nekako 3900, če ne še več. (Bernardov je nekaj več kot osemsto, Brankoti smo pa ohoho visoko.) Zadnje čase izhajajo o Jurčiču številna dela disertacijske kakovosti, ki ga razčlenjajo kot ustvarjalca.

The Old Guard 2

V akcijskem spektaklu The Old Guard, s katerim nas je Netflix adrenaliniziral v času covida, so nesmrtni bojevniki in bojevnice – od Charlize Theron in KiKi Layne do Marwana Kenzarija in Luce Marinellija – svet superjunaško reševali pred zlom, recimo pred pohlepno farmacevtsko industrijo (človeštvo je bitko z velikim kapitalom, virom vseh motenj, že davno izgubilo), zdaj, v benignem nadaljevanju, posnetem v Italiji (še celo hrvaško obalo – in Split, kjer se skriva globalni trgovec z orožjem – igra Lago di Como), pa se sami znajdejo na robu izumrtja, saj Discord (Uma Thurman), nesmrtnica, ki hoče zavladati svetu, sklene, da se bo znebila vseh nesmrtnih (»Čas ne pomeni nič, dokler ne pomeni vsega«), tako da vam je v uteho vsaj to, da vas slej ko prej čaka mečevalsko-verbalni duel Furiose in Črne mambe, tem bolj, ker Furiosa – no, Andromache, alias Andy – nekje vmes izgubi nesmrtnost, a eksistencialistične debate o strahu pred smrtjo, staranjem in osamljenostjo – in tem, da se »mora vsak sam odločiti o tem, kdo je« – so tu res petkrajcarske, stoletje gor, stoletje dol. (Netflix)