Nubya Garcia: Odyssey

Premiki hude popularizacije londonskega jazzovskega novega vala v zadnjem desetletju so pričakovani. Turneje se širijo, podpisujejo se pogodbe z velikimi založbami. Pri saksofonistki Nubyi Garcii in v primerjavi z albumom preboja Source izpred štirih let pomenijo ohranjanje obrazcev karibskih popularnih muzik, a v močno okrnjeni in subtilnejši obliki, ambiciozno raztezanje zvočnega arzenala (vključevanje godal z veliko žlico), »resnejše« aranžiranje, predvsem pa splošno zorenje sloga, kar neizogibno pomeni konkreten premik h konvenciji. Odisejada je kompaktno popotovanje, ki ga občasno razvleče prav piš mehkobnega igranja Nubye Garcie.

SOPHIE: SOPHIE

Nenadomestljiva ikona progresivne elektronike je imela pred usodno nesrečo leta 2021 na trdih diskih že skoraj končan nov album. Ob pomoči brata Bennyja Longa je ta zdaj dobil končno obliko, približno skladno z nedosegljivimi ambicijami vizionarske sestre, katere duh vsekakor preveva šestnajsterico komadov. A manjka jim meso, njeno sladostrastje in avantgardni drajv, saj so produkcije skoraj UI-jevsko »sploščene«, brez tipičnega humorja in prijemov »zvočnega kiparstva«, kjer je zvok material za unikatno obdelavo. Vtisa ne popravijo niti številne gostje, kot sta Nina Kraviz in Hannah Diamond. Nepričakovano suhoparna postumna izdaja, ki se še zdaleč ne približa »šoku prihodnosti« ustvarjalkine radikalne pretekle diskografije.

Porches: Shirt

Čeprav je Shirt že šesta dolgometražna plošča ameriškega kantavtorja Aarona Maina, gre za njegovo prvo delo, ki je deležno pozornosti malce širših množic, k čemur vsekakor pripomore tudi to, da ga je na enem od vrhuncev nove, nedavno izdane plošče angažiral Toro y Moi. A v prvi vrsti je album zbudil zanimanje zato, ker je Porches iznašel novo, precej učinkovito formulo: večinoma je opustil zasanjani zvok spalničnega (synth)popa in se posvetil skladanju (zanj neznačilno) trdih in surovih kitarskih rifov, ki njegov rezki glas in emoidno izlivanje srca predstavijo v popolnoma novi luči. Maine tokrat v nostalgični maniri obuja spomine na melanholijo odraščanja na ameriški periferiji, pri čemer si pomaga z zares ekscesno količino autotuna, zato album po svoje prav toliko dolguje midwest emo klasikom kot T-Painu.

Jamie xx: In Waves

Zasedba the xx se je na vrhuncu slave umaknila v nekakšno stanje ustvarjalne hibernacije, njen najbolj izpostavljeni član pa ni zapravljal časa in je postal resna faca na didžejski in splošno elektronski sceni. Oziroma drugače povedano, Jamieja xx lahko umestimo v mali nišni krog (britanskih) producentov in glasbenikov, ki so se, potem ko so se že uveljavili kot (nekoliko piflarska) imena iz različnih kontekstov, usmerili v produciranje eksplicitne, preproste, funkcionalne plesne elektronike in spotoma postali zvezdniški didžeji. Tako se prilega v trikotnik s Floating Pointsom in Four Tetom, zunaj britanskega miljeja pa lahko dodamo še Daphnija oziroma Caribouja.

Igor Grdina: Med oklepom in ornatom 

Zgodovinar Grdina se je tu posvetil stoletnim spopadom med cesarji in papeži, zaradi katerih se nobeno veliko cesarstvo ni moglo uveljaviti. Značilnost stare celine je bila tako večsrediščnost, a ne zaradi modrosti neabsolutističnih oblasti, temveč iz nemoči, da bi kdorkoli – bodisi papež, bodisi cesar, bodisi kateri od kraljev – prevladal. Vzemimo pot v Canosso, ki se je ohranila kot gesta cesarja Henrika IV., ki se je pred papežem Gregorjem VII. pokesal; nekaj let prej ga je namreč odstavil. Velika papeževa zmaga? Nikakor, razmeroma šibek vladar, ki so se mu upirali knezi in kralji, je s kesom in umikom izobčenja pridobil nazaj versko legitimacijo. Poraženec je bil močni papež, ki je bil zaveznik cesarjevih nasprotnikov, a kot verski vladar je moral sprejeti cesarjevo kesanje, zavrnitev bi pač pomenila, da sprejema posvetno logiko premoči in uničevanja nasprotnika v trenutku, ko ta nastopa samo kot vernik. Čez nekaj let ga je Henrik IV. v drugo odstavil, Gregor VII. ga je najprej ponovno ekskomuniciral, a potem dokončno premagan končal kot begunec.

Ana Marwan: Lipitsch

Na Dunaju živeča slovenska literatka Ana Marwan (1980), ki piše v nemščini in slovenščini ter jo najbolj poznamo po drugem romanu Zabubljena in karantenski noveli Krota, se pogosto z ironijo in humorjem loteva protagonistov – velja za oba spola – svojih pisarij. Zabubljena je zgodba o psihično načeti in negotovi punci, ki se zaljubi v samozagledanega in družbeno obrobnega možaka, v dvojezični Kroti (ta ji je prinesla ugledno nagrado Ingeborg Bachmann, eno izmed najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem prostoru) pa popisuje selitev na podeželje. Tam je izpostavljena samoti v času izolacije zaradi skrivnostne epidemije nekje zunaj, zato se zateka k redkim in zaradi tega toliko pomembnejšim stikom z ljudmi, ki jih srečuje po dolžnosti: z okoljevarstveniki, ki ji dajejo nasvete o prebivalki bazena iz naslova, s poštarjem. V njeni prozi je ves čas prisotna misel na prihodnost in so popisane zagate z načrtovanjem te.

Bojevita kraljica noči

Matej Vranič je v Divji Sloveniji – naravnem dokumentarcu v slogu Davida Attenborougha – navdušil z osupljivimi, spektakularnimi posnetki slovenskih gozdov in živali, od srn, lisic, jazbecev in svizcev do medvedov, smrdokavrov in volkov, kar zdaj, v Bojeviti kraljici noči, ponovi, le da se osredotoči na sove (boj za teritorij in hrano, ritualne priprave na nočni lov, desant na voluharico ipd.), toda potem pokaže ljudi, strokovnjake, ki pripovedujejo o sovah. Ojoj. In Vranič se jih ne naveliča in ne naposluša, pa čeravno niso niti zdaleč tako atraktivni kot sove. Čeravno ne morejo tekmovati z njimi. In čeravno le kvarijo razgled.

Club Zero

Gospodična Novak (Mia Wasikowska), nova nutricionistka na britanski elitni šoli, okrog sebe zbere sedem mladeničev in mladenk (Florence Baker, Luke Barker, Samuel D. Anderson itd.), ki so se voljni – v imenu hujšanja, čuječnosti, višje morale in antikonzumerizma – goreče, dosledno, iniciacijsko, z religiozno vnemo predati »pravi« hrani, »razsvetljeni« in »osveščeni« kulinariki, toda ko začnejo jesti »osveščeno« hrano, začnejo dejansko jesti ideologijo, saj hrana postane oblika kontrole, discipliniranja in represije.

The Instigators

Rory in Cobby, nekdanji marinec in nekdanji jetnik, popolna luzerja, sta neverjetno simpatična, pa ne zato, ker ju igrata Matt Damon in Casey Affleck, ampak zato, ker – kot člana ad hoc tolpe, ki jo v slogu Tarantinovih Steklih psov sestavi ne ravno umni mastermind (Michael Stuhlbarg) – oropata štab skorumpiranega trumpovskega bostonskega župana (Ron Perlman), čigar sef je tik pred volitvami poln gotovinskih »donacij«. Rory in Cobby naj bi le prišla, videla in zmagala, toda sef je prazen, sprožijo se pištole, sociopatija pokaže zobe, obupanca – drugorazredna državljana, tretjerazredna kriminalca – se znajdeta na begu, preganja ju polovica Amerike, ves ta vrtoglavi kaos – učna ura kapitalističnega tekmovanja, dirkanja, konkuriranja, kreativnega uničevanja in spiralnega mreženja interesov – pa ju groteskno presega, zato niti ne preseneča, da v avtu obtičita s psihoterapevtko (Hong Chau), ki se ji vse skupaj zdi kot poskus samomora.

Težko boste videli film, ki bi bil tako zaljubljen v ljubezen

Šestnajstega septembra 2022 je iranska verska policija prijela dvaindvajsetletno Mahso Amini – ker ni nosila hidžaba. A prijetje se je končalo tragično – Mahsa je umrla. Policija je sicer rekla, da je doživela infarkt, toda v resnici naj bi jo brutalno pretepli – do smrti. Ko se je razvedelo, kaj se je zgodilo, je ljudstvo planilo na ulice – in začeli so se siloviti protesti, menda najmnožičnejši po letu 2009. Umrlo je na stotine protestnikov. In v tem času sta začela Maryam Moghadam in Behtash Sanaeeha snemati Mojo najljubšo torto, v kateri Mahin (Lily Farhadpour), sedemdesetletna vdova, nekdanja medicinska sestra, nostalgična libertinka, zatopljena v spomine na »zlate« čase, ko sta jim pela Al Bano in Romina Power (in ko je lahko v hotel, na ples, prišla v visokih petah in ko je lahko na plažo prišla v kopalkah), v teheranskem parku prepreči aretacijo mladenke, ki ne nosi hidžaba, a potem tudi sama – kljub številnim prijateljicam neznosno osamljena, obupana in skrušena (vstaja pozno, hči živi v tujini ipd.) – stori nekaj, kar bi takoj pritegnilo brutalno pozornost verske policije:

Jernej Gašperin / Igralec, ki živi za trenutke, ko se na odru zgodi neki tretji svet, magija

»Noaha mu uspe oblikovati s takšno mero  človečnosti, da bi bil zlahka kdorkoli med nami. Sprehodi nas skozi čustveno, psihično, socialno ter finančno potapljanje, potovanje po tanki meji med aktivizmom in norostjo pa skrbno uravnoteži,« je med drugim zapisala žirija 59. Festivala Borštnikovo srečanje, ki mu je letos za vlogo Noaha v predstavi Razpoka po dramskem besedilu Rrose Sélavy in v režiji Jana Krmelja podelila Borštnikovo nagrado za igro. Vloga v uprizoritvi, ki razpira vprašanja o nadzoru, aktivizmu in zlorabi moči v distopičnem postkapitalističnem svetu digitalne dobe, mu je prejšnji teden prinesla tudi Dnevnikovo nagrado za izjemno umetniško stvaritev na odru njegovega matičnega Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Za svoje igralsko delo zadnjih dveh let pa je konec marca prejel še igralsko nagrado Duša Počkaj Združenja dramskih umetnikov Slovenije.