HOMESHAKE: Under the Weather

Peter Sagar se je zaradi depresije umaknil v samoizolacijo že precej pred pandemijo in začel v samoti skladati otožne, neizmerno ležerne kompozicije, ki jih zdaj predstavlja na kratki, a sladki plošči Under the Weather. Že pri prejšnjem albumu Helium se je zdelo, da je Sagar skladbe aranžmajsko nekoliko preveč oskubel, zdaj pa je v minimalističnih težnjah naredil še korak dlje: skoraj popolnoma je opustil R & B-jevske elemente, zaradi katerih so bila njegova zgodnejša dela tako spevna in prikupna, in se posvetil spokojni, skoraj ambientalni melanholiji, pri kateri je meja med žalostinkami in uspavankami izjemno tanka. Več

PTČ: NEKI TKO VSAK DAN

Zadnja leta smo na ramenih uspeha tria Matter priča procesu posodabljanja avtohtone rap izraznosti. Vznikajo nova imena, ki z vpeljevanjem vsakdanjih spletno-urbanih tem in novih producentskih prijemov oldskul formate prikrajajo potrebam novih generacij. Mednje spada mladi ljubljanski tandem Vala Fürsta in Pavla Panona Raščana, ki na prvencu zaseda teritorij, kjer se klešejo ambicije klubskih pokalic in abstraktnih beatov. Njune produkcije, pankrti hiphop artizma in gen Z popa, so samosvoje, večplastne, vseskozi sveže. Žal pa njunemu flowu in verzom, ujetim med pronicljivostjo in pretencioznostjo, manjka avtorske zaznamovanosti: učinkujejo kot imitacija matterinščine. Obetaven prvenec, za naprej pa manj izumetničene enigmatičnosti in več žmohtne vsebine. Več

José González: Local Valley

Ima v glasni sodobnosti množične kulture klasična folk muzika sploh še šanse? Ima! José González se je potihoma in nevsiljivo prikradel v kolesje stroja velikih festivalov kot zmeren, akustičen one man band. Albume niza počasi. Novi, Local Valley, prihaja šest let po zadnjem, tehničnih in vsebinskih novosti pa na njem skorajda ni. Gonzálezov »ustvarjalni razvoj« je minimalen, njegova muzika ostaja izpovedna kantavtorska klasika, intimno kombiniranje ali, bolje rečeno, svojstveno enovito zlitje akustične kitare in glasu. No, tokrat ne poje samo v angleščini, ampak tudi v domorodni švedščini in materinščini španščini. In dodaja majhne, subtilno nevsiljive dodatke igranih in programiranih ritmov tolkal. V skromnosti je moč. Več

Injury Reserve: By the Time I Get to Phoenix

Injury Reserve, arizonska hiphop zasedba, že desetletje navdušuje s pestrim eklekticizmom in razmeroma eksperimentalnimi beati, zdaj pa je – na drugi studijski plošči – v glasbenem avanturizmu presegla samo sebe. By the Time I Get to Phoenix je tako radikalen slogovni zasuk na nepredvidljivi ustvarjalni poti drznega trojca, da pravzaprav začenja popolnoma novo poglavje, ki pa je, žal, tudi njegovo zadnje: raper Stepa J. Groggs, eden od ustanovnih članov zasedbe, se je lani poslovil s tega sveta, vendar je bil dobršen del albuma posnet že pred njegovo smrtjo. Tako je zasedbino najboljše delo doslej tudi Groggsova postumna plošča. Več

Elli H. Radinger: Darilo divjine

Zastavek se zdi, da kliče vesoljno bralstvo: divjina je povsod, v gozdu, na morju, na vrtu in včasih tudi čisto blizu; divjina je v nas globoko zakoreninjena: izziva nas, nas pomirja, krepi in odpira srca. Toda knjiga jo opeva na Grenlandiji, na Aljaski, v parkih Severne Amerike. Se ne zadovolji z minimalizmom kot nekoč Dario Cortese, ki se je potikal tudi po mestnih obrobjih in nabiral divje rastline ter iz njih nato kuhal izzivalna kosila. Radingerjeva gre med volkove, kojote, kite, bizone in medvede – hoditi po grizlijevih sledovih pomeni tudi spoznati strah, strah pred smrtjo. Njena doživetja so unikatna, najsibo, ko posluša, kako kojoti učijo tuliti mladiče, ko se nauči razlikovati grizlija od črnega medveda, ali pa, ko opiše, kako se je znašla na območju, kjer domuje štiri tisoč orlov. Ni ga bralca, ki ima takšne izkušnje. To pa povzroči skrajno neugodno posledico, saj ne more od nje prevzeti navdušenja nad divjino, ki mu je nedosegljiva. Vodnik po prirodi se zatorej spremeni v literarno delo. Toda avtorica je nekdanja odvetnica, ki je postala ljubiteljica divjine, žal pa brez daru za pisanje, kaj šele za pripovedovanje in ustvarjanje zgodb. Denimo: malega bizona je ves ta živžav povsem očaral in opotekajoče se mu je pridružil. Vsrkaval je vonjave, prizore in zvoke. Več

Anders Roslund: Tok-tok

Švedski pisatelj in novinar Anders Roslund (1961), nekdaj član tandema piscev kriminalk in zdaj solo, nas postavi v pregreti Stockholm, kjer vsi, še najbolj pa ostareli inšpektor s tesnobo pred upokojitvijo, trpijo zaradi vročine in drugega. Tam pa se sedemnajst let po tem, ko so izmed trupel družinskih članov, mafijsko likvidiranih na »ulcinjski« način, s streloma v čelo in sence, rešili petletno hčer, ji priskrbeli lažno identiteto in našli novo družino, spet začnejo pojavljati zločini z istim nezgrešljivim podpisom. Več

Mesto žensk

Na šahovski olimpiadi leta 1982 v švicarskem Luzernu je v ženski konkurenci slavila Sovjetska zveza, za katero pa so nastopile same Gruzijke – Nona Gaprindašvili, Nana Aleksandrija, Maja Čiburdanidze in Nana Ioseliani, šahovske čarodejke, ki so si 30 let lastile šahovsko krono. “To se ne bo ponovilo še pet tisoč let,” dahne Milunka Lazarević, nekdanja jugoslovanska šahovska prvakinja, ki obenem poudari, da so ženske le v Gruziji za doto dobile tudi šahovski komplet. V dokuju Slava kraljici! lahko vidite, kako je Nono Gaprindašvili pričakal ves Tbilisi, ko je leta 1962 prvič postala svetovna prvakinja (takoj so ji postavili tudi kip), kako so si gruzijske kraljice podredile šahovski svet (v publiki so bili sami moški!), kako jih je partija prelevila v propagandno orodje (z njimi je oglaševala “inteligentnost socializma”) in kako še vedno uživajo v preteklosti, svoji fami in svojem imidžu. Bile so oboževane, prave superjunakinje – po njih so imenovali novorojenke. In ne, niso kuhale, ampak so se lahko posvečale karieram. Jebeni socializem! Več

Vonj po rožah

Vonj po rožah je francoska populistična komedija o malih, iskrenih ljudeh, ki se spopadejo s požrešno korporacijo. Ko Eve Vernet (Catherine Frot), prestižna vzgojiteljica rož, ugotovi, da njena mala farma ne bo več preživela napadov cvetličarske korporacije, hoče že vse skupaj prodati, a njena tajnica (Olivia Côte) najame tri odbite osebke (Fatsah Bouyahmed, Marie Petiot in Manel Foulgoc), ki potrebujejo rehabilitacijo in ki nimajo pojma o rožah, a so zelo iznajdljivi in pregnani – tudi v kriminalu. Kako boš preživel na “prostem” trgu, če ne obvladaš kriminalnih tehnik? In ja, kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke? Več

Minari

Ker sem Minari že recenziral, naj le opozorim, da gre za delikaten, eleganten, melanholičen film o ljudeh, ki se lahko v krutem, hladnem, destruktivnem kapitalizmu zanesejo le še na družinske vezi – o ljudeh, ki jim sindikate, nekdanje socialne varuhe priseljencev, o katerih ni več ne duha ne sluha, nadomešča družina, medtem ko jim Komunistični manifest nadomeščajo babičine lekcije. Integracija v kapitalizem je vse težja. (Kinodvor) Več

Volkovi

Ameriško-mehiška meja je pekel, toda Lucía (Martha Reyes Arias), mlada Latinoameričanka, se s svojima malima sinovoma, Maxom (Maximiliano Nájar Márquez) in Leom (Leonardo Nájar Márquez), v Ameriko ne “prebije” čez mejo, s pomočjo kojotov, ilegalno, ampak pride povsem mirno in legalno, kot turistka, kar pa ne pomeni, da se lahko potem – v Novi Mehiki (Albuquerque) – prepusti ameriškemu snu. Ne, au contraire: ker nima ne dokumentov ne denarja, obtiči na socialni periferiji, na stičišču revščine, strahu, obupa, resentimenta, jeze, nasilja in boja za golo preživetje, v cenenem, neopremljenem, razpadajočem, melanholičnem stanovanjcu, v katerem jo ves dan čakata Max in Leo, njena “volkova” (z bujno, celo animirano domišljijo), medtem ko sama opravlja najbolj umazana in najslabše plačana dela. Več

CODA

Obstajajo enostavni, klišejski, predvidljivi, naivni filmi, ki pa tvoje emocije napadajo in vrtajo in zvijajo in mučijo in lomijo s tako kirurško preciznostjo, da se jim slej ko prej – magari po hudem boju – vdaš. Kapituliraš. Že prej – ali pa ob zadnjem štiklu. Pogosto te dotolče prav štikel. Ne da to preseneča – glasba je običajno orožje, s katerim si vas skušajo ti filmi podrediti. CODA – film dozorevanja, sicer rimejk francoske Družine Bélier – je tak film. Ruby Rossi (Emilia Jones), gimnazijka iz ribiškega mesteca v Massachusettsu, je edina v proletarski družini, ki sliši in govori – njeni oče (Troy Kotsur), mati (Marlee Matlin) in brat (Daniel Durant) so gluhonemi. Več

Ni čas za smrt

Covid ni ustavil le življenja in kapitalizma, temveč tudi kino. Multipleksi so obtičali, ljudje so se razbežali, zaprti, temni prostori so postali tabu, filme so posvojile digitalne platforme. Vsi so se spraševali: ali bo kino sploh preživel? Kdo bo odgovoril na to vprašanje? Tenet? Ne. Hitri in drzni 9? Tudi ne. Kdo pa? Bolj ko so minevali meseci (in filmi), bolj so se vse oči upirale v eno ime in en film – ja, v Jamesa Bonda in Ni čas za smrt. Tej bondiadi, katere premiero so zaradi covida večkrat preložili, je pripadla vloga, ki jo je v športnem svetu odigrala nemška hobotnica z imenom Paul – napovedovala je rezultate nogometnih tekem. Napovedovala je prihodnost. Takšen jasnovidec naj bi bil film Ni čas za smrt (No Time to Die) – napovedal naj bi prihodnost kina. Če bo megahit, potem bo kino preživel. Če mu bo spodletelo, potem je s kinom konec. Več

Dramaturginja in režiserka, ki je ustvarila možnost za dražbo gledaliških predstav

»Če mislite, da je denar resničen, gledališče pa fikcija, pomislite znova. Vložite svoj denar v gledališče,« je pisalo na enem od plakatov, ki so se avgusta pojavili v središču Ljubljane. Izhajajoč iz perspektive razumevanja denarja kot družbenega dogovora, kar pomeni, da človeštvo kosu papirja podeli toliko vrednosti, da lahko postane denar, se je umetnica Lea Kukovičič lotila eksperimenta, ki spaja gledališče in ekonomijo. Ustanovila je Dražbeno hišo uprizoritvenih umetnosti FORSALE in kupcem ponudila možnost posedovanja umetniškega dela oziroma gledališke predstave v obliki skupnega lastništva, kjer si novi lastniki lastijo materialni ali nematerialni element predstave, ob tem pa morajo izpolnjevati tudi lastniške pravice in odgovornosti. Več