Ghost: Skeletá

Švedski psevdosatanistični glam metalci/hard rockerji, ki so leta 2022 s skladbo Mary On a Cross celo postali viralni na TikToku in privabili horde novih fenov, fasciniranih nad njihovim corpse paintom, teatralnostjo in kokainsko energijo, tipično za osemdeseta leta, se vračajo s šesto ploščo. Ghost ostaja ena redkih grup, ki ji ortodoksni metalci gledajo skozi prste, ko gre za spogledovanje s pocukranim. Tokrat brede še globlje v epske estetike stadionskega rocka, je še bolj klišejska, osladna, samoparodična, a je paket nedvomno privlačen. Ne kot avtorsko izviren fenomen – kot ličen produkt za pozni kapitalizem. Bend, ki je za rock tisto, kar je za televizijo serija Stranger Things – sredstvo za nostalgični eskapizem.

Kali Uchis: Sincerely

Peti album ameriške pevke različnih odvodov r & b-ja je prelomen. Nastajal je v času izgube, ko je Kali Uchis umrla mama, in hkrati v razburljivem času, ko je sama postala mama. Naj bo še tak kliše, a Sincerely je, kot preprosto pove že naslov, njen najodkritosrčnejši, najbolj prostodušen in nenališpan album doslej. Je pa tudi najbolj enozvočen, umirjen, mil in mehek.

Angelo Vivante: Jadranski iredentizem

Tema je politično stremljenje, da bi se italijanski del avstrijskega cesarstva pridružil italijanski kraljevini. Kar ni bilo samoumevno in enosmiselno. Tržaški ladjarji, podjetniki in bankirji so bili namreč v tekmi z Benetkami, tako da jim je godil privilegirani položaj pod Habsburžani. Ko so Francozi prevzeli Italiji Tunizijo, pa je celo italijanska vlada nehala spodbujati iredentistične težnje avstrijskih rojakov. Avtor, ki sicer ne skriva simpatij do »zedinjene Italije«, je predvsem konsekventni mislec. Najprej opiše avstrijsko germanizacijo, ki v šolah in institucijah forsira nemški jezik, nato uspehe italijanskega nacionalizma, zazna preobrat na vladni strani, ki začne strateško podpirati razmah slovenskega nacionalizma, tako da se italijansko-germanski spopad prelevi v italijansko-slovanskega. Tega ne jemlje vrednostno, ampak poudarja čudo, po katerem so območja, kjer je bila slovenska kultura asimilirana, naenkrat zaživela v gospodarski, politični in kulturni prosperiteti. Utemeljeno na statistiki: premoženje hranilnic in posojilnih zadrug se je na Kranjskem v zadnjih dekadah 19. stoletja povečalo za desetkrat, v celotni monarhiji le za trikrat. Sploh, ko je na primerih zaposlovanja pokazala, kako je dejavnik večjezičnosti dajal prednost Slovencem.

Goran Marković: Doktor D

Roman srbskega pripovednika Gorana Markovića (1946), sicer filmskega režiserja in bolj občasnega prozaista, čeprav je njegov roman Beograjski trio (2018) precej uspešen, je preplet pričevanj fiktivnih udeležencev drame, povezane z najbolj iskanim haaškim obtožencem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, bosanskim pesnikom, psihiatrom in političnim voditeljem bosanskih Srbov Radovanom Karadžićem. Marković sicer nikjer ne omeni njegovega imena, vendar njegovo novo identiteto, početje in celo ime lokala v Beogradu, kamor je v času, ko je bil najbolj iskan, zahajal in pod svojo fotografijo vse do aretacije igral gusle, opiše dobesedno, kot se je zgodilo.

Brez povratka: Nasledstvo

Lepota franšize Brez povratka, ki je zdaj doživela reboot, je v tem, da je popolna tavtologija, saj smrt – no, Smrt – prikazuje in definira kot rojeno serijsko morilko, kot neumorni genocidni stroj za ubijanje, kot popolno, do skrajnosti cinično nihilistko z blaznim smislom za ironijo, šahiranje in suspenz, kot ultimativno dedno bolezen, kot fatalko, kot domino, kot Final Destination, kot vsepovsodno, vsestransko, vsevrstno, vselejšnjo, vsenaokrožno, vsemočno, vsemožno, vsevedno, vseumno, vsenavzkrižno, vseskozno, vsesmerno, vseobsežno, vsepočezno, vseprešinjajočo in vsevidno pošast, ki ima živ smisel za film in ki je videla Bergmanov Sedmi pečat.

Film o koncu ljubezni, kolapsu spomina, razpadanju imperija in zatonu Zahoda

Veliko potovanje je ljubezenska zgodba, v kateri se ljubimca nikoli ne srečata. Okej, pa pojdimo po njunih sledeh. Če ste videli Tabu in Arabske noči, potem veste, da je v filmih portugalskega auteurja Miguela Gomesa izredno težko, če ne že kar nemogoče ločiti med dokumentarcem in fikcijo ( ja, vsi filmi – vsi igrani filmi, vse fikcije – so v resnici dokumentarci) ali pa med sedanjostjo in preteklostjo ( ja, nič ni bolj sedanjega – bolj vpričnega, bolj intenzivnega, bolj imperativnega – od potovanja skozi preteklost), toda Veliko potovanje, vrhunska estetska lekcija filmske singularnosti, ki se dogaja danes in obenem nekje leta 1918 v kolonialni Aziji (tudi offi so v različnih azijskih jezikih), je tako dobro zblendano in tako imerzivno, da ne boste ločili med črno-belo in barvami. Imeli boste občutek, da gledate črno-beli film, pa čeravno se bodo vmes prižigale barve. Črno-beli film v barvah. Nemi film z zvokom. Metafizični potopis. Metaspektakel sublimnosti. In vendar je vse tako kinetično, da vas ne bo zmedlo. Gomes najde filmsko resnico krajev, ki so nekoč, v starih holivudskih in drugih zahodnih melodramah, predstavljali »eksotično«, »orientalistično«, »senzualno« kuliso za romantične peripetije zahodnih zaljubljencev – ljubezensko trpljenje zahodnjakov je bilo vedno pomembnejše od socialnega in političnega trpljenja koloniziranih. Veliko potovanje je dekonstrukcija te kolonialne melodrame.

Ester Ivakič / Filmska režiserka in vizualna umetnica, ki se uveljavlja kot edinstveni glas v slovenskem filmu

Še malo, pa bo luč sveta ugledal njen težko pričakovani celovečerni igrani prvenec z bržkone najdaljšim naslovom v zgodovini slovenskega filma: Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Nastal je pod okriljem produkcijske hiše Temporama in je zgodba o zvedavi desetletni deklici Idi, ki v sedemdesetih odrašča v oddaljeni prekmurski vasici, ob poslabšanju babičinega zdravstvenega stanja pa je prepričana, da smrt lahko odžene s petjem – a kaj, ko je povsem brez posluha. Scenarij za film sta s scenaristko in režiserko Niko Jurman napisali po literarni predlogi Suzane Tratnik Noben glas (2016, Beletrina), zbirki sedmih kratkih zgodb, v kateri ju je navdihnilo edinstveno tankočutno prikazovanje otroškega pogleda na (domači) svet in neizogibne spremembe v njem.

Anika: Abyss

Karizma ali avra – kakorkoli imenujemo izmuzljivo kvaliteto, ki iz smrtnikov dela glasbene bogove, ni dvoma, da jo nekdanja novinarka, zdaj že dolgo vidna figura sodobne garažno-punkersko-dubovske scene, ima. Posebej k njej pripomore raskavi glas (v ligi z ikonami kalibra Blondie, Patti Smith, Nico in Courtney Love), težišče njene retro zveneče kitarske godbe, ki se napaja pri začetku sedemdesetih let, ko je bil punk še v povojih. Poetiko gradi na tisti večni uporniški drži, ki včasih, ko zadaj ni substance, učinkuje zlajnano. Toda Anika nas omreži s svojo garažno surovostjo in visceralno poetičnostjo ter familiarnimi verzi, v katerih benti nad sedanjo geopolitično farso, hiperprodukcijo laži in renesanso fašizma. Brezno nas požira.

Hexenbrutal: Hexenbrutal IV

Po skoraj desetletnem založniškem premoru, sicer pa po več kot dveh desetletjih obratovanja dvočlanske hrupne težke industrije iz Prekmurja sta veterana ponovno zagnala obrat. Če je kdo pričakoval, da ju bodo leta omehčala, se je krepko zmotil. Hexenbrutal IV je pretežno neizprosna kovačija raznih meandrov metalskih muzik, distorziranega brnenja in splošnega kričanja in piskanja. Tono težke balvane zvoka, ki se kotalijo in rušijo vse pred seboj, z obilico efektov in večinoma v počasnejšem tempu nekoliko blažijo »lahkotnejši« vmesni posnetki oziroma kratki atmosferični vložki, ki poleg nujnega predaha včasih prevzamejo vlogo primerne napovedi grobega nadaljevanja. Robustno, robno in robato!

André 3000: 7 piano sketches

Ko je André 3000, eden od najvplivnejših glasov v zgodovini rapa, predlani napovedal ploščo New Blue Sun, so se horde zvestih fenov razveselile, da bodo končno slišale samostojni album enega od protagonistov tandema OutKast. A André je rap trmasto opustil, saj meni, da je ta »igra mladih«, plošča pa je bila (na razočaranje mnogih) zbirka lahkotnih ambientalnih improvizacij, pri katerih je avtor namesto za mikrofon poprijel za flavto. Zdaj nadaljuje to poglavje ustvarjalne poti, ki spet deluje, kot bi nam želel z glasbo pokazati sredinca. Pri naslovu male plošče ne ovinkari: to je kratka zbirka sedmih klavirskih improvizacij, ki pa verjetno ne bi bile deležne nikakršne pozornosti, če ne bi nastale pod prsti slovitega raperja. Odvečna fusnota v legendarnem opusu.

Surgeon: Shell~Wave

Predstavljajte si toksično zvezo, v kateri ljubiš partnerja, a ne moreš več sobivati z njim, ker se je preprosto preveč spremenil. Za številne dolgoletne ljubitelje techna, ki so se formirali v predtiktokovski stvarnosti, je postpandemični čas pomenil podobno tugo. Kot žanr na vrhuncu priljubljenosti se je techno po mnenju marsikoga izrodil v simbolno izpraznjen, subkulturno impotenten popovski šund in pridobil neslutene nove razsežnosti (prilastek industrial ne sugerira več bendov Einstürzende Neubauten in Throbbing Gristle, temveč BDSM-navdahnjeno modo, sinhronizirane koreografije in čredno obnašanje). Zabrisala se je ločnica med vplivneži in didžeji, težnje po anonimnosti je zamenjala obsesija s prepoznavnimi obrazi, akt rejvanja pa se je z živim spletnim prenašanjem prelevil v ekshibicionistični performans. Ogabno, groteskno in patetično so le nekateri pridevniki, s katerimi niso varčevali zagrenjeni predstavniki stare šole.

Gregor Majdič: Biologija ljubezni

Toda knjiga je odlična, profesor fiziologije v esejističnem slogu pojasnjuje neznane sile privlačnosti, ki delujejo v živalskem svetu. Branje je seveda študijsko trdo, knjige ni moč brati lahkotno le kot zgodbo, ki prinaša pitoreskne nenavadnosti. Denimo, ko z mehanizmom kemotakse, oblike zaznave, pojasni, kaj vodi bakterije, ki nimajo možganov, da se premikajo k prijetnim kemičnim snovem ali odmikajo od škodljivih. Samo pisanje sicer vodi pripovedna napetost, recimo vprašanje, kako jeleni uganejo pravi čas za paritev, da se mladež skoti v topli pomladi. S krajšanjem dneva jeseni se poveča količina melatonina v krvi in spodbudi delovanje spolnih organov. Neverjetni feromoni kot ljubezenska vaba ne potujejo le romantično skozi zrak, povodni konj izvoljenko omreži kar s svojimi izločki. Samci kresničk po drugi strani vešče utripajo z lučkami, da jim one pomežiknejo; filmsko, ampak kdaj jih z utripom pričakajo roparske kresničke in namesto v koitusu končajo kot pojedina. Modusi družinskega življenja so številni: ptice so socialno monogamne, seksualno pa radožive, saj skrbijo za pester genski material potomcev, tako da je idilični partner med gnezdenjem bolj varuh gnezda kot oče. Samci stenice pri seksu prebadajo ovoje partnerk, a te imajo sposobnost celjenja ran, ker pa seksajo vse naokoli, prebodejo tudi druge samce, vendar ti zaradi ran poginejo; za povrhu se tako znebijo še konkurence. Ker pri živalih samice privolijo v parjenje, si je vodni drsalec omislil genialno strategijo: na vodi sede na partnerko, utripa s krili in dela valove, ki privabljajo požrešne ribe, utripanje pa ustavi …, če ona privoli.

Tanja Mastnak: Sibirija: antituristični roman

Odprava antropologov, ki se ji zadnji hip pridruži za kaj takega kot da popolnoma nepriprav(lje) na knjižničarka, je skoraj izlet v neznano. Urednica nizkonakladne antropološke revije odhod v Sibirijo s fotografom in samooklicano veličino za šamanizem organizira na slepo. Sumničavi gostitelji se ob omembi šamanov nekako zaprejo, zato se jih odločijo najti pač sami in jih izpostaviti neizprosnim raziskovalnim metodam, ki vključujejo tudi obisk šamanske klinike, kjer naj bi bila poskusni zajček ravno knjižničarka. Ampak za ugodno ceno se potem podvržejo obredu vsi, razen fotografa, in vsak dobi svoje; profesorju odpredavajo nekaj v skladu s pričakovanji, torej iz tiste teorije, ki jo je najpodrobneje spisal Mircea Eliade, knjižničarka dobi vpogled v svojo poklicanost, pripovedovalka, telesno najbolj razposajena in sproščena, pa jih dobi s ptičem po glavi in bičem čez dekolte.