Večerna šola

Večerna šola je komedija o drugi priložnosti – Kevin Hart, dislektični luftar brez srednje šole, je prvo priložnost zapravil. Šlo mu je že dobro, imel je lepo službo, fejst avto in kul bejbo (odvetnico!), potem pa je »nehote« zamočil, tako da je izgubil službo, s tem pa sredstva, da bi »osrečeval« svojo odvetnico. Čas je, da se vrne v srednjo šolo – in jo dokonča. Humor, s katerim teži Večerna šola (ki jo je spisalo šest scenaristov!), je le za tiste, ki jim v šoli ni šlo. Več

Hiša čarobne ure

Še ena sirota – tokrat desetletni Lewis (Owen Vaccaro) – pristane pri odbitem, karnevalskem, čarovniškem stricu (Jack Black), ki živi v gotski palači. Še ena sirota odkrije, da »magija« res obstaja. Še ena sirota se prelevi v čarovnika. Še ena sirota si domišlja, da je Harry Potter. Več

Morilska mularija

Če hočete videti kvazitarantinovsko grotesko, v kateri Clouzotova klasika Krokar (1943), v kateri nekdo s »strupenimi« pismi razkriva umazane skrivnosti prebivalcev nekega malega francoskega mesta, sreča Millerjevo dramo Salemske čarovnice in DeMonacovo Očiščenje, si poglejte Morilsko mularijo, ki jo Lily (Odessa Young), salemska najstnica, intonira takole: »To je zgodba o tem, kako se je mojemu domačemu Salemu zmešalo!« In dobro vemo, kaj se zgodi, ko se Salemu – ja, tistemu Salemu! – zmeša: začne se grizlijevski lov na čarovnice. Začel se je ob koncu 17. stoletja, ko so obesili kopico žensk (in tudi nekaj moških), ki naj bi jih obsedel Satan, in začne se zdaj, v 21. stoletju, ko nekdo – ja, tipični Putinov heker, heh – najprej sheka računalnik homofobičnega in transfobičnega župana (izkaže se, da se skrivaj udeležuje transvestitskih orgij), potem računalnik ravnatelja gimnazije (izkaže se, da ima pedofilske nagibe) in kmalu zatem še računalnike praktično vseh prebivalcev Salema, z Lily in njenimi tremi sfantaziranimi prijateljicami vred. Zgodi se torej ultimativna perverzija: digitalna življenja ljudi – vse njihove intimne fotke, vsi njihovi skrivni posnetki, vsi njihovi teksti in sextingi, vsa njihova pretekla spletna iskanja, kompletna zgodovina njihovih brskanj, vse njihove fantazije – postanejo javna. In viralna. Vsi nenadoma vidijo vse. Ni več tabujev. Salem postane pornič, celo torture porn. Vsi lahko končno uživajo v koncu zasebnosti. Več

Hladna vojna

Wiktor (Tomasz Kot), sloki glasbenik, ki leta 1949, sredi hladne vojne, po poljskem podeželju išče pevce in pevke za svoj »ljudski« zbor, naleti na Zulo (Joanna Kulig), prevarantko z zlatim glasom in mračno, grozljivo preteklostjo – zaklala je očeta, ker jo je zamešal z mamo, pa je, kot pravi, »uporabila nož, da bi mu pokazala razliko«. S svojo kombinacijo neodvisne #MeToo erotičnosti, fuck-you odločnosti, samozavestne fatalnosti in sirenskega glasu je tako magnetna, da se Wiktor nanjo prilepi, tako da postaneta vročični, kompulzivni par, toda ko Wiktor iz Vzhodnega Berlina zbeži na Zahod, ne gre z njim. Ni prepričana, da bi vzdržala skupaj. Vsak njun stik, vsak njun seks kaže, da drug brez drugega ne moreta, obenem pa je tudi jasno, da bi se jima skupaj – v skupnem gospodinjstvu, v malem socialističnem stanovanju – zmešalo. Požrla bi se, morda pobila. Več

Pero Lovšin – Ti lahko

Pero Lovšin – »prva punk zvezda nekdanje vzhodne Evrope« – je punker z angelskim glasom, okej, punker z zgodovinskim glasom: njegov glas je Ljubljano sinhroniziral z Londonom (Pankrti), njegov glas je osamosvajal Slovenijo (Janez kranjski Janez), njegov glas je Slovenijo spreminjal v nogometno silo (Slovenija gre naprej), njegov glas je intoniral čas, ko se je Ljubljana preselila na vas. Ko je njegov glas – njegov folk punk – postal sprejemljiv za podeželje, je podeželje postalo sprejemljivo za Ljubljano. V temle dokuju pripoveduje, kako je s Sokoli in Vitezi o’bložene mize v devetdesetih letih zažigal predvsem »po deželi« in »še najmanj v Ljubljani« – ja, bil je urbani glas, ultimativni glas »bulane« urbanosti, ki pa mu je kariero rešilo podeželje. Šele tedaj, po Hiši nasprot sonca, je lahko pustil službo in postal samostojni kulturni delavec. In po dobrih štiridesetih letih je še vedno tu. V nasprotju z ostalimi punkerji, ki so že davno omagali, izginili, sprhneli. Bil je prvi – in očitno bo tudi zadnji. Več

Brandon Coleman: Resistance

Kalifornijski klaviaturist Brandon Coleman je sodeloval že s številnimi znanci prve lige ameriške scene. Po tipkah se je s prsti sprehajal ob Babyfaceu, Childish Gambinu in Flying Lotusu. Pri založbi slednjega je izšla njegova nova plošča Resistance, ki je po svoje skok na konec sedemdesetih let in na začetek osemdesetih. V čas množične elektrifikacije jazza in popularizacije funka. Hkrati album nadaljuje sedanji trend dostopnejše plati ameriškega jazza, trend sladkobne melodičnosti in soulovske senzibilnosti. Naslov projekta je zavajajoč, saj nas namesto poziva k uporu vabi na počitnice na eni od losangeleških plaž. S Colemanovim petjem, ki nas zadene s čezmernim odmerkom vokoderja. Več

Tim Hecker: Konoyo

Tim Hecker, kanadski ambientalni čarovnik, je svojo diskografijo obogatil še z enim presežkom. Konoyo je konceptualna plošča, na kateri avtor subtilno vzpostavlja dialog med stroji in starodavnimi japonskimi glasbili: z inovativnimi produkcijskimi postopki manipulira posnetke tradicionalnega orkestra gagaku, ki izvaja cesarsko dvorno glasbo. Hecker je pri obdelavi najstarejše različice japonske klasične glasbe tako spreten, da večkrat ni jasno, kaj od slišanega je organsko in kaj elektronsko. Pogosto nekoliko utruja z disonancami, ki zbujajo nelagodje, a iz tesnobnih trenutkov premeteno prehaja v blagostanje eteričnih sintetizatorjev in delikatnega dronanja. Več

Ólafur Arnalds: re:member

Priznani islandski skladatelj in multiinstrumentalist, ki si je naklonjenost občinstva pridobil s sodelovanjem z nemškim mojstrom prepariranega klavirja Nilsom Frahmom, s četrto solistično ploščo odpira novo poglavje. Njeno ogrodje je zasnoval okoli treh klavirjev, od katerih se dva (pol)avtomatizirano odzivata na njegovo igranje, s katerim sicer ostaja zvest postklasičnemu minimalizmu, cinematičnosti in prepoznavni islandski melanholiji, kakršno zelo dobro poznajo feni sanjavih postrockerjev iz zasedbe Sigur Rós. Če ni bilo jasno že prej, Ólafur Arnalds s ploščo re:member zdaj ne pusti dvoma, da je pokojni skladatelj Jóhann Jóhannsson dobil pravega naslednika. Več

Jlin: Autobiography

Jlin je ameriška junakinja elektro klubskega podzemlja zadnjih nekaj let. Grobo jo umeščamo v sceno footworka, sceno nemirno hitrostnih pulzov, ki jih je iz Chicaga v širni svet zalučal DJ Rashad. A Jlin se je uveljavila prav z odklonom od forme, s tem, da je iztirila vlak žanra z divje neukrotljivimi stvaritvami, ki so hitro obveljale za avantgardo plesne scene. Plesna muzika, na katero je težko plesati. Najprej je nase opozorila s posnetkom za prelomno, ključno kompilacijo Bangs & Works drzne in kultne založbe Planet Mu. Pri njej je potem tudi ostala, saj je prav tu leta 2015 izdala prvenec Dark Energy, dve leti kasneje še nadaljevanje Black Origamy. Obe plošči sta končali v vrhovih izborov letnih založniških vrhuncev neštetih medijev, druga je bila izglasovana tudi za najboljšo tujo ploščo oziroma Tolpo bumov po mnenju uredništva Radia Študent. Spotoma pa so Jlin vzljubile še najbolj izbrane, polakademske institucije glasbenega novinarstva, kakršna je The Wire. Več