Splinta: The Splinta Experience

Naj vas referenca na zasedbo Jimija Hendrixa v naslovu ne zavede. Dolgoletni mariborski hiphoperski DJ in beatmaker Splinta svojih gramofonov in mešalke ni zamenjal s kitaro. V času, ko je digitalizacija tudi v hiphopu že skoraj povsem izrinila izvirne prakse, je v starošolski maniri raje sestavil devet gramofonarskih kosov, ki se jih že zaradi specifičnega ustvarjalnega pristopa drži precej nostalgije. Ampak plošča ni le razkazovanje Splintovih tehničnih veščin. Spretnemu scratchanju in žongliranju z beati se sicer ne odpove, so pa ti podrejeni izpovedim skladb, ki prepričajo s subtilno kompleksnostjo in Splintovo poznavalsko žilico za umetnost rokovanja z gramofoni. Delikatesa za hiphopovske zanesenjake. Več

The Carters: Everything Is Love

Zakonca Carter sta ljubitelja umetnosti. Beyoncé pogosto odkrito promovira ustvarjalce, s katerimi sodeluje, in naj bi bila »strastna zbirateljica umetnin«. Jay-Z je avtor slavno nerodne skoraj-rime »I just want a Picasso, in my casa«, še bolj slavno pa je z Marino Abramovič v newyorškem muzeju stal ure in ure, ko so ponovitev umetničinega razvpitega performansa The Artist Is Present reapropriirali v raperjev videospot. Več

Grossmann ‘18

K neki španski družini se priklati groteskni pritlikavec, ki trdi, da je Bog, da bo naslednji dan uničil svet in da bo pri življenju pustil le dve osebi – družinski člani pa naj se zdaj sami odločijo, katera dva bosta preživela. Bog, stari cinik, jim obenem še razkrije, da nebesa in posmrtno življenje ne obstajajo. Tako se začne »šoker« Kako ubiti Boga, eden izmed številnih filmov, ki jih zdajle – od 10. do 14. julija – vrti lotmerški Grossmann, 14. festival fantastičnega filma (in vina). Več

Ant-Man in Osa

Scott Lang (Paul Rudd) je Ant-Man, mikroskopski superjunak, zato je idealen za penetracijo v kvantno infinitezimalno realnost, v kateri naj bi se na meji med življenjem in smrtjo – v nekakšnih altervicah, podobno kot Patrick Swayze v Duhu – nahajala izgubljena, subatomska Michelle Pfeiffer. Njen znanstveni, nanotehnološki mož, Michael Douglas, jo hoče nazaj, prav tako njena hči Hope (Evangeline Lilly), ki za potrebe te odrešilne penetracije mutira v superjunaško Oso ( ja, kapitalizem res, kot bi rekla Marx in Engels, trga in skruni družino), primer opolnomočene ženske, ki se sooči s »temno stranjo« ženskega opolnomočenja, okuženo, diabolično nihilistko, imenovano Duh (Hannah John-Kamen). Več

Coexister

Ko je Lou Pearlman, glasbeni producent, promotor in gangster (zaradi goljufij in Ponzijeve sheme so ga zaprli), sestavljal »magične« fantovske bende (Backstreet Boys, NSYNC), tega ni imel za dragocen prispevek k svetovnemu miru, vesoljni ljubezni in medverskemu dialogu, daleč od tega, toda vmes so se časi spremenili, tako da se je politična korektnost, cement svetovnega miru, vesoljne ljubezni in medverskega dialoga, prelevila v samostojen in mogočen trg, ki ga je mogoče pearlmansko eksploatirati, kar v komediji Coexister – francoski verziji britanskega hita Do nazga – potrdi propadli, obupani glasbeni producent (Fabrice Eboué), ki – po zgledu francoskega duhovniškega benda Les Prêtres, zmodeliranega po irskem duhovniškem bendu The Priests – sestavi bend, v katerem so angelski katoliški duhovnik (Guillaume de Tonquédec), degradirani rabin (Jonathan Cohen) in lažni – hedonistični, antisemitski – imam (Ramzy Bedia), ki postanejo velik hit. Več

Terminal

Če hočete videti, kako se Singerjevih Osumljenih pet, McGuiganov Srečnež Slevin in De Palmova Femme fatale potapljajo v dobro staro Siodmakovo noir klasiko Mračno zrcalo (1946), v kateri detektive in psihiatre vrtita enojajčni dvojčici (Olivia De Havilland & Olivia De Havilland), potem si poglejte Terminal, film noir s tako toksično, difuzno in zadušljivo atmosfero, da bi jo lahko rezali s skalpelom. Ljudi je malo, svetlobe še manj. In skozi to wonderlandsko – večno, neskončno, neonsko, velemestno, anonimno, retrostilizirano, blazno, bizarno, morasto, brezčasno, antirealistično, v skrajni liniji irelevantno – noč pridrsa karizmatična femme fatale, ki skrivnostnemu moškemu, neke vrste »duhovniku«, razkrije, da bo dva plačana morilca izigrala drugega proti drugemu. V zameno naj bi ji »duhovnik« prepustil vse njune »pogodbe«. Več

Nebotičnik

Nebotičnik je B-film z A-budžetom, kompakten in ekspeditiven, non stop kinetičen, akcijski perpetuum mobile, a tako čudovito – kompulzivno, že kar ritualno – predvidljiv, da je lahko glavni junak, Will Sawyer (Dwayne »The Rock« Johnson), tudi brez ene noge. Zgodi se namreč vse tisto, kar bi se zgodilo, če bi imel obe nogi. Sawyer, vojni veteran, ki noge ni izgubil v Iraku (ali Afganistanu), temveč v Ameriki, med pogajanjem z nekim sociopatom, ki je svojo družino vzel za talko, se zdaj preživlja kot nadzornik nebotičniških varnostnih sistemov, kar ga z družino – ženo (Neve Campbell) in dvema otrokoma – pripelje v Hongkong, kjer naj bi preveril varnostni sistem najvišjega nebotičnika na svetu (225 nadstropij!), nebeškega spomenika sodobni tehnologiji, toda še preden se dobro razgleda, se nebotičnik že vname, požar pa mračne sile podtaknejo njemu, tako da kmalu izgleda kot kombinacija dr. Richarda Kimbla in Johna McClana. Ja, Begunec sreča Umri pokončno. In ja, Sawyerjeva družina obtiči v gorečem nebotičniku, s katero se začne dogajati to, kar se je 11. septembra 2001 dogajalo z dvojčkoma Svetovnega trgovinskega centra. Več