Jože Možina: Slovenski razkol

Tekst, ki dokazuje, da je državljansko vojno sprožila komunistična partija. Zaradi takega stavka v pismu Cirila Žebota je bila Mladina zaplenjena poleti 1987, tri desetletja kasneje pa je prvi natis knjige razprodan že po prvem tednu. Možina je v razširjenem doktoratu prinesel geografsko sliko partizanskih napadov in pobojev od Šentjošta, Rovt, Vidovske in Bloške planote, Loškega Potoka, Begunj, Loške doline, Velikih Lašč in Dobrepoljske ter Struške doline. Pred tem pa pregled več deset atentatov VOS na ljubljanske civiliste. Avtor je poleg odkritega arhiva Stražarjev, študija virov in že izdane literature o času vojne gradil na ustni zgodovini ter iz pričevanj protikomunističnih akterjev orisal drugo, zatajeno stran preteklosti. Pri tem pa nakazal tudi strategijo italijanske vojske, ki je bila kdaj le streljaj od vasi, ki so jo napadali partizani, a se je pojavila šele po spopadu, potem pa izvedla represalije nad preživelim prebivalstvom. Več

Viktor Pelevin: Rumena puščica

Pelevin je menda pri nas najbolj prevajan sodobni ruski avtor, kar ni čudno, saj nagovarja različno bralno publiko, na primer mladino, ki jo s sfejkano zgodbo o ruskem vesoljskem programu opozarja, da je itak vse nateg (Amon Ra). Spet drugič imamo v roman nanizane budistične zgledne zgodbice o izstopu iz jazovstva, podložene s stripovskimi junaki iz časov oktobra (Čapajev in Praznota), potem se loti volkodlakov in (taoističnih) lisic, ki na repu prinesejo iluzijo o obstoju (Četrta knjiga volkodlaka) ali pa nam na primeru govnačev, svetih živalic, ki valijo svoj plen in ga imenujejo Jas, pojasnjuje, da v svojem ravnanju nismo kaj več od mravelj, skarabejev in kar je še podobne mrgolazni in laznine, vse pa cepljeno na tradicijo ruske basni (Iz življenja žuželk). Več

Pat in Mat: Zimske radosti

V letošnji ponudbi slovenskih kinematografov se je – vsaj ob koncu leta – zgodilo nekaj presenetljivega: božičnih filmov skoraj ni bilo. Videli smo le Črni božič, feministični reboot Clarkovega kultnega slasherja, in Last Christmas, nedomiselno ekranizacijo istoimenskega štikla dua Wham!. Dodajte še češko stop-motion animacijo Zimske radosti, ki tretjič združi Pata in Mata, simpatična “sama svoja mojstra”, tokrat – ob snežaku, igluju, savni ipd. – zasedena tudi s pakiranjem božične jelke, daril in ognjemeta, toda na svoj tatijevsko neroden, optimističen, inovativen, nem, neutruden, socialističen način. Pat in Mat izgledata kot ultimativna socialista, kar je ironično, če pomislite, da sta bila v času češkoslovaškega socializma strogo prepovedana – ker nista kazala dovolj socialistične zavesti. Več

Široko zaprte oči

Vsi so pričakovali, da bo Stanley Kubrick s Široko zaprtimi očmi za erotiko naredil to, kar je z Odisejo v vesolju naredil za sci-fi, še toliko bolj, ker je Nicole Kidman razkrila, da so nekateri erotični prizori “skoraj pornografski” in da za “kakega drugega režiserja ne bi šla tako daleč.” Pričakovali so, da bo Kubrick zrušil tabuje. Da bo posnel milenijsko verzijo Zadnjega tanga v Parizu. Da se bosta Tom Cruise in Nicole Kidman – alias zakonca Harford, Bill in Alice – dajala dol. Da bosta šla do konca. Zakaj so vsi računali na rušenje seksualnih tabujev, ni jasno. Kateri tabu pa pri seksu v vseh teh letih in v vseh teh filmih še ni bil zrušen? Je mogoče pri seksu sploh še kaj zrušiti? Več

One so bombe

Leta 2016, ko je gibanje #MeToo “čistilo” Hollywood, se je izkazalo, da Fox News ne slovi le kot trdnjava desničarskega, patriotskega, etnonacionalističnega populizma, temveč tudi kot bordel, saj so številne ženske, zaposlene pri Foxu, z voditeljicama Megyn Kelly (Charlize Theron) in Gretchen Carlson (Nicole Kidman) vred, sklenile, da bodo Foxovega direktorja Rogerja Ailesa (John Lithgow) in druge Foxove vladarje tožile zaradi spolnega nadlegovanja in izsiljevanja, kar je bilo “šokantno”, “tvegano” in “junaško”, toda filma One so bombe to, da so te ženske zelo dolgo same oportunistično prikrivale spolno nasilje, da so ves čas pristajale na Foxov “prozorni” format (obvezni dekolteji, minice, gole noge, petke, dolgi lasje) in da so dolgo same “oralno” razširjale umazano, toksično, svinjsko patriarhalno-seksistično-rasistično ideologijo, ne zanima. Kul, da so tožile prasce, a tudi njih bi lahko kdo tožil. Žrtev njihovega “foxovskega” nadlegovanja je bilo veliko. Več

Vojna zvezd: Vzpon Skywalkerja

Spet hoče nekdo – tokrat Kylo Ren (Adam Driver) in sile Prvega reda – zavladati “galaksiji daleč, daleč stran”, spet se vrne Vladar (Palpatine!), spet je izstreljena krogla proti zadnjemu Jediju (no, Jedijevki), republiki spet grozi uničenje, “temna stran Sile” spet zapeljuje, spet so potrebna žrtvovanja, vstaje in upanje. Vzpon Skywalkerja, deveti in “sklepni” del sage o Vojni zvezd, je tipični sodobni blockbuster, obseden in zasičen sam s seboj in svojo popkulturno pomembnostjo. Prvič, hiperaktiven je, ekscesen in nagneten, toda na nenapet, nametan, nagačen in genialno dolgočasen način. Številne reči se zgodijo le zato, da se zgodijo – brez repa in glave. A tudi novi liki, novi planeti in nove digresije so le non sequiturji, ki se izgovarjajo na hyperspace. Drugič, zgodi se veliko, a nič novega ali originalnega – film se prav manično trudi, da bi nas “presenečal” z znanim in domačnim (mečevanje! vaderjevsko sopihanje! tajni planeti!). Več

»Slišal sem, da pleskaš hiše«

Martin Scorsese je leta 1990 posnel Dobre fante, film o vzponu in propadu gangsterske tolpe. Pet let kasneje je posnel Kazino, film o vzponu in propadu gangsterske tolpe. Zdelo se je, kot da skuša kanalizirati dobre, stare, perverzne gangsterske klasike iz tridesetih let prejšnjega stoletja, Malega Cezarja, Državnega sovražnika in Moža z brazgotino, ki so popisovali vzpone in propade karizmatičnih gangsterjev in v katerih so morali gangsterji na koncu umreti, saj filmi niso smeli ustvarjati vtisa, da se zločin izplača. Več

Anja Novak, igralka

Že v času šolanja na gimnaziji Poljane v Ljubljani je Anja Novak (1991), letos nagrajena z Borštnikovo nagrado za najboljšo mlado igralko, opozarjala nase in slutiti je bilo, da se bo njena pot odvijala v umetniško smer – oboževala je francoščino in slovenščino, pisala poezijo, bila aktivna članica šolske gledališke skupine. Za igralko, ki je kot otrok z mlajšim bratom uprizarjala tisoč in eno različico improvizirane igre z naslovom Marta, kasneje pa se udejstvovala v kulturnem društvu v domačih Kresnicah, je bil vstop v okolje, naklonjeno umetniškemu izrazu, ključen. »Poljane so bile tisti zadnji impulz, da sem si rekla – to želim početi v življenju. Vsako leto sem se vrgla v neko predstavo in v tistem obdobju hodila v šolo skoraj samo zaradi popoldanskih ur, ko smo vadili.« Iz tako imenovanega poljanskega gledališkega kroga je – četudi ne spadajo vsi v isto generacijo – izšlo veliko ljudi, ki danes pomembno sooblikujejo slovensko gledališko krajino: Juš Zidar, Maša Pelko, Tina Potočnik Vrhovnik, Benjamin Krnetić in drugi. »Vsi smo delali za isto stvar, v katero smo verjeli – in če se ne bi znašli skupaj, se morda pozneje ne bi odločili za te korake.« Več

Plutarh: Sreča in politika

V času Aleksandra Velikega seveda niso pisali tekstov, ki bi zmage največjega vojskovodje pripisovali srečnim naključjem. A vladavina rimskih cesarjev Cezarja in Avgusta je prinesla problem: kako pokazati, da sta zdaj ona največja imperatorja, ko pa ju je geografija Aleksandrovih osvajanj demantirala? Tako so se začeli pojavljati članki (Seneka, Livij, Lukan), ki so njegove uspehe pripisali sreči. Grk Plutarh (46–120 n. št.) se jim je v polemičnih razpravah postavil po robu s konceptoma vrlina vs sreča, s katerima je izmeril življenjske poti velikih figur zgodovine. Več

Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano

Na Tromostovju, v simbolnem popku dežele, je novinar Rožman, ko se je z dijaki službeno pogovarjal o beguncih, srečal pesnika in založnika, palestinskega begunca druge generacije, pod Asadom versko obrobnega, zato drugorazrednega sirskega državljana Mohamada Al Munema. V času pogovorov in druženja v Ljubljani, ki so trajali dve leti in pol, je bil Al Munem kandidat za pridobitev azila. Med druženjem sta se postopno odkrivala in nastala je knjiga, v kateri begunski mentor razlaga razmere na terenu in razloge za migracijo. Pri tem odkrivamo pasti selitev, dobimo uvid v odnos in postopke birokracije in organov zavračanja ob balkanski begunski poti, usmerjane od zgoraj, ter izvemo za vrsto opustitev dejanj pristojnih in včasih njihovo trdovratno vztrajanje pri črki zakonov, ne njihovem duhu. Več

Kaytranada: Bubba

Kaytranada, kanadski wunderkind sladkanih plesnih domislic na presečišču novega soula, housa in hiphopa, je leta 2016 s prvencem 99.9% pokazal, da ni le eden prepričljivejših remikserjev našega časa, ampak tudi zrel producent, ki zna producirati vokalist(k)e. Drugi album je napovedljivo nadaljevanje: še bolj vokalen in še bolj zasukan proti radijski sredini. Predvsem pa je Bubba precej bolj slogovno enoten, brzdan, mlačno mehek, v leru nežnega bolj zibanja kot plesanja, s posnetki, pri katerih je po nekaj sekundah poslušanja jasno, kako se bodo odvrteli do konca. V sodelovanju s Kali Uchis, Pharrellom, Mickom Jenkinsom, Estelle, Tinashe ... so presenečenja redka in Kaytranadovi ritmi navadno poravnani. Več

Insan: Insan & grupa Ljudi

Na seznamih stvari, ki so bile v Jugoslaviji boljše, kot so zdaj, je po navadi pri vrhu glasba. Sodeč po prvencu ljubljanskega kolektiva Insan, ki zveni kot novovalovska klasika pod producentsko taktirko naslednika Martina Hannetta, je »zlato obdobje« jugoslovanskega rocka in popa tudi soundtrack mokrih sanj njegovih članov. Toda v njihovih artističnih, bohemskih, himničnih, šlagerskih in pankovskih skladbah ne gre le za nostalgijo po »dobrih starih časih«. Eksistencialne in čustvene stiske mladih so danes pač enake, kot so bile konec osemdesetih let, ko so jih upesnili v popolni glasbeni senzibilnosti. Insan jih je zdaj »le« mojstrsko preoblekel v privlačen sodoben dizajn z najbolj seksi basovskimi linijami po Koji. Več

Harry Styles: Fine Line

Harry Styles je že s prvencem dokazal, da je njegova solistična glasbena kariera daleč najobetavnejša od karier vseh članov najstniške zasedbe One Direction, ki jo je zapustil leta 2016. A roko na srce, to še zdaleč ne pomeni, da ustvarja presežke. Že pri prvi plošči naj bi se iz osladnega pop romantika preobrazil v starošolsko soft-rock zvezdo, a to je storil zgolj na površju. Zdaj naj bi se še bolj oddaljil od sodobnega pop zvoka in se prepustil vintidž vplivom svojih idolov, kot so denimo David Bowie, Abba in Queen. Plošča Fine Line zato v teoriji precej obeta, a nas v praksi razen redkih posrečenih trenutkov pusti na cedilu: ne glede na to, s kolikšno zagnanostjo Styles beži pred preteklostjo, mu nikakor ne uspe stopiti iz čevljev člana boy-banda. Več

Beton Ltd.: Mahlzeit

Beton Ltd. je domači multipraktični odrski kolektiv, ki je zrasel na temeljih fizičnega teatra Betontanca in katerega začetke lahko (deloma) prepoznamo tudi v delu skupine Via Negativa. Trojec Katarine Stegnar, Primoža Bezjaka in Branka Jordana pri družbenem komentarju oziroma kritiki obkrožajoče ga sodobnosti pogosto izhaja iz ironično-humornih nastavkov, predvsem pa jo podaja v obliki šova. Pravega šova pa ni brez muzike. Najnovejša akcija, predstava ali performans tako obrača osišče in postavlja v središče prav glasbo. Žaromet usmerja na sestavino, ki je pogosto manj osvetljena. Več

Jumanji: Naslednja stopnja

Najstnike spet – tako kot v Jumanjiju (2017), rimejku onega Jumanjija (1995), ki ga je pred leti pilotiral Robin Williams – potegne v “magično” videoigro, v kateri dobijo atraktivne avatarje, a tokrat tja noter ne potegne le njih, temveč tudi veterana Dannyja DeVita in Dannyja Gloverja, ki prav tako dobita atraktivna, presenetljiva, kontraintuitivna avatarja: prvega v vzporednem, virtualnem svetu, polnem džungelsko-puščavskih pustolovščin v večno “eksotičnem” tretjem svetu (viseči most iz Indiane Jonesa in templja smrti predvidljivo mutira v množico visečih mostov, akrobatskih, a niti malo cliffhangerskih), impersonira Dwayne Johnson, drugega pa Kevin Hart. V tem “eksotičnem” svetu je dovoljeno vse – tu belci postajajo črnci, črnci belci (Fridgea, ki ga igra Ser’Darius Blain, impersonira Jack Black), moški ženske (Spencerja, ki ga igra Alex Wolff, impersonira Awkwafina, v njenem telesu pa potem konča še Danny DeVito!). Spolna identiteta je fluidna – rasna tudi. Tu, v “eksotičnem” svetu, je vse mogoče. Več

Resnica

Hirokazu Kore-eda, japonski auteur, ki je vse svoje prejšnje filme posnel na Japonskem (Tatiči, Nihče ne ve, Kakršen oče, takšen sin, Sestrica, Po nevihti, Tretji umor itd.), je Resnico posnel v Franciji – in uspel. Hočem reči: uspelo mu je posneti popolni francoski film. Ne, to ni film, ob katerem bi vzkliknili, ‘ah, tipični Kore-edov film!’, temveč film, ob katerem vzdihnete, ‘oh, tipični francoski film!’. V dobrem in zlu. Catherine Deneuve in Juliette Binoche igrata mater in hčer, zato pričakujte emocionalni prestiž, grenkosladko comédie dramatique, malo nočno glasbo in gladke, sočne, bujne, burne, tekoče, ne pretirano kontroverzne duele, še toliko bolj, ker Deneuve igra slovito, mitomansko, brezhibno samoobvladano filmsko zvezdnico (samo sebe!), ki je pravkar objavila avtobiografijo (Resnica), v kateri pri triinsedemdesetih laže, kot Trump teče, in ki svoji hčerki, scenaristki, poročeni z ozdravljenim, ne ravno uspešnim ameriškim TV-igralcem (Ethan Hawke), še vedno ne pusti dihati. Več