Pouch Envy: VIP Club Edits Vol. 2

Z novo izdajo »ilegalnih« bangerjev ponovno navdušuje Pet Pintarič alias Pouch Envy, slovenski producent, ki živi in ustvarja v New Yorku. Študent avdioprodukcije z Berkleeja na ameriški podzemni sceni že nekaj časa dviguje prah, njegova brezkompromisna, mojstrsko sproducirana glasba postaja stalnica v setih številnih mednarodno priznanih didžejev. Zdaj je prav tem dostavil že drugo zbirko tako imenovanih club editov, divjih klubskih koračnic, zmiksanih z akapelami brezčasnih pop komadov, ki si jih je med drugim »izposodil« pri Madonni, Spice Girls in evropop fosilih iz zasedbe Aqua. To so pestre, slogovno med seboj precej raznolike skladbe, ki se veliko bolje kot v izolaciji znajdejo v didžejskih miksih, kar je tudi njihovo prvotno poslanstvo. Več

Bakalina Velika: Zviezdna srebruo

Brata Kutin, gonilni sili avantljudske ustvarjalnosti Posočja, se pri ustvarjanju obilno napajata iz mitičnega domačega okolja. Ob pomoči štirih uveljavljenih muzikantov (brez ustanoviteljice Renate Lapanja) sta nedavno na svet spravila drugi album zasedbe – izrazito poetično delo, posvečeno posoškemu panteizmu (če želite, staroverstvu) ter nevidnim vezem, ki ljudi iz ruralnih in gorskih okolij vežejo na zemljo. Gre za odo genii loci, duhovom, ki že tisočletja varujejo te kraje, in specifičnim atmosferam, ki zaznamujejo neki prostor (skladbe so bile posnete na različnih lokacijah, od jam do pašnikov in cerkva). Globoko presunljiv dragulj komornega novega folka z lokalno zaznamovanostjo in univerzalnim sporočilom. Več

Toro Y Moi: Mahal

Chaz Bundick ni kar tako. Že leta 2017 je mestece Berkeley 27. junij razglasilo za Chaz Bundick Day in se s tem poklonilo njegovemu glasbeno-umetniškemu prispevku – pomembnemu ne le za to študentsko vozlišče, ampak za Kalifornijo in ZDA nasploh. Prebivalec zalivskega območja San Francisca je dobil formalno potrditev mestnih oblasti, da njegovo delo – predvsem pod imenom Toro Y Moi – pljuska onkraj beatovskih, chillwavovskih in indie niš v vsakdanjik slehernika. Več

Malcolm Gladwell: Bombniška mafija

Med drugo vojno je skupina ameriških aviatičarjev prišla na idejo, da bi namesto strahotnih bombardiranj sovražnikovih mest zadela v srce vojaškega stroja – tovarne vojaške opreme; in to z natančnimi merilniki, zaradi katerih ne bi pustošila daleč naokoli. Avtor prinese dva primera: nemški Schweinfurt in Japonsko 1945. V prvem so skoraj ustavili proizvodnjo krogličnih ležajev, kar bi pomenilo izbris tankovske in letalske sile rajha, a so takšne akcije odpovedali zaradi grozljivih ameriških izgub. Japonska je pa sploh šokantno razkritje zamolčane strani zgodovine. Letalskega poveljnika, ki je z eskadriljami minuciozno uničeval proizvodnjo letalskih motorjev, so zamenjali z ambicioznejšim kolegom. Ta ni imel zadržkov do civilistov in je japonska mesta obstreljeval z napalm bombami, tako da je v enem napadu praktično požgal Tokio in pustil za seboj 100 tisoč mrtvih meščanov. Ja, hiše so bile iz lesa. Dim nad Tokiem je segal 8000 metrov visoko, sočasno je gorelo od 50 do 1000 uličnih blokov, v šestih urah je zaradi požara izgubilo življenje več ljudi kot kadarkoli v zgodovini. Pekel na Zemlji! A sedaj presenečenje: učili smo se, da so atomski bombi vrgli, da bi z enkratnim dejanjem končali vojno, toda dnevne devastacije z napalmom so se vrstile dan za dnem tudi po Nagasakiju. Ko so se posadke vrnile s poslednjega požiga Isesakija, so v oporišču izvedele, da je pred tem Japonska že kapitulirala. In še finalni šok – komandant LeMay je požgal 67 japonskih mest, ne da bi ameriški vojaški vrh to odobril! Post festum pa še finalni cinizem: 20 let po tem mu je japonska vlada podelila najvišjo nagrado za pomoč pri razvoju japonske letalske samoobrambe!? Več

Marjan Žiberna: Dedič

Kar nekaj športne literature, kjer je enkrat poudarek na športu in drugič na literaturi, poznamo. Od začetnega plezalnega eksistencializma, kjer je šlo do konca in zares. Z daljšanjem prostega časa sta šport in pisanje o njem postajala bolj razširjena in razčlenjena, v pisavi je prišlo do obrata v popise adrenalinskega lova na trenutke blažene izčrpanosti in samopreseganja, česar spremenjena narava dela ni več prinašala. Spisana so pričevanja o treningih za ultramaratone, gorske teke, pohajanja po domačih in tujih pohodnih transverzalah, o veslanju s kajakom na dolge proge in čezoceanskem jadranju, zraven še marsikaj. Potopisni roman se je sčasoma iz eksotičnih, nevarnih in izpostavljenih krajev preselil v razmerje med udobjem in naporom, atrakcija v premagovanje utrujenosti in preizkus psihofizičnih sposobnosti. Več

Iks

Fantje in punce, ki se v Hooperjevem kultnem Teksaškem pokolu z motorko (1974) s kombijem odpravijo na potovanje po Teksasu, zavijejo na napačno cesto. In še preden dobro kriknejo, jih že ni več. Pridejo v enem kosu – odidejo v koščkih. Njihov rabelj je mesarska družina, groteskna zrcalna verzija tipične ameriške družine, sicer velika žrtev recesije, ki se je po zaprtju lokalne klavnice, v kateri je združevala delo, prelevila v kanibala. Svoje žrtve podirajo kot živino (z macolo), jih obešajo na kavlje, Leatherface, najdementnejši član te dinastije, pa jih tudi žaga, jasno, z motorko, kot kose mesa. Več

Jimmy Savile: A British Horror Story

Jimmy Savile je bil vse tja od swinging šestdesetih let britanski Bog, disc jockey, televizijski voditelj (Top of the Pops), kralj BBC-ja, maratonec, rokoborec in filantrop, prijatelj premierjev in premierk, kraljice in princese D., Beatlesov in Rolling Stonesov, otrok in odraslih, policije in nacije, izpolnjevalec želja in fantazij, nacionalni klovn in nacionalni zaklad. Ko je leta 2011 umrl, so ga pokopali tako, kot da pokopavajo velikega državnika, ki ga bodo vsi pogrešali. Več

Ena sekunda

V času kitajske kulturne revolucije (1966–1976), ko so skušali s terorjem obnoviti revolucionarne procese ter jih očistiti »štirih starin« (starih idej, stare kulture, starih šeg, starih navad) in ko je umrlo ogromno ljudi (od 400.000 do milijon), so se rdeči gardisti – dijaki in študenti, »prikrajšani za heroizem« svojih staršev, otroci »junaške generacije«, »mali rdeči roboti«, gnani z »versko gorečnostjo« in Maovimi slogani (»Človek ima zmeraj razlog, da se upira«, »Nočemo prijaznosti, hočemo vojno«, »Kapitalistični razred je koža. Intelektualci so dlake, ki rastejo iz kože. Kadar koža umre, ni več dlak«) – ob popolni imuniteti sadistično znašali nad »sovražniki ljudstva«: oblačili so jih v smešne stare obleke, natikali so jim oslovske klobuke, silili so jih v groteskne in mučne položaje, morali so lajati kot psi (na vseh štirih), zemljiške posestnike so vpregli v plug, ki so ga morali vleči, stari pisatelji so morali do izčrpanosti »delati avione«, šanghajskega župana so pretepli in obesili na kavelj žerjava, profesorji so morali jesti travo, številni so od vsega hudega delali samomore, skakali skozi okna – eden izmed njih se je celo vrgel v izvir vrele vode. Več

Inventura

Boris Robič (Radoš Bolčina), protagonist morilsko precizno spletene Inventure, posnete po romanu Karla Čapka, je tipični mali, upogljivi, nevidni človek, kafkovsko-musilovski mož brez posebnosti, ki se zgrozi, ko okno njegovega stanovanja na lepem ponoči streseta dva strela. Saj je dober človek, nima sovražnikov, z nikomer ni v sporu, vsi ga imajo radi – zakaj bi ga hotel kdo ubiti? Toda ko mu detektiv (Dejan Spasić) naroči, naj naredi spisek vseh ljudi, s katerimi je v stiku, da bi jih policija lahko malce preverila, takoj sestavi spisek, ki je daljši, kot bi moral biti. Nekatere da na spisek namerno – ta ga je čudno gledal, oni je iz Amerike prišvercal »malce elektronike«, tisti je prestrog do njega. Zdijo se mu sumljivi. Ob njih ima »čuden občutek«. Naj jih policija preveri – za vsak slučaj. In ker so storilci običajno bližnji sorodniki, dopiše še njih. Le zakaj ne – to so ljudje, ki so ga prehiteli. Frustrirali. Onemogočili. Užalili. In ustavili. Inventura, rahlo distopična reimaginacija Antonionijeve Povečave, cinična kot Id, je slika sveta, v katerem so streli resnični, strelci pa fantomski (Blow-Out, de Palmovo reimaginacijo Povečave, so pri nas naslovili Strel ni bil izbrisan). Več

Plesalca in koreografa, ki sta koreografirala za k-pop megazvezdnike

Zgodbe grške mitologije so stoletja navdihovale umetnike in mit o Ikarju ni nobena izjema. Za izhodišče svojega zadnjega plesnega projekta Ikarus, ki sta ga nedavno predstavila v ljubljanskem Cankarjevem domu, sta ga izbrala tudi Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia, gonilni sili plesnega kolektiva in izobraževalnega programa MN Dance Company. V predstavi poskušata skupaj z drugimi plesalci odkriti, kakšen je pomen mita za današnji čas, hkrati pa – z besedami in gibi – poustvarjata svoje najnižje življenjske točke in tudi ponovne polete. »Za nas umetnike je Ikarjevo stališče zelo zanimivo, kajti četudi se trudimo razmišljati racionalno, smo v glavnini osredotočeni na točko poleta – na višino in svobodo,« pravita. Doživeti ples MN Dance Company v živo je edinstvena, s čustvi nabita izkušnja: plesalci delujejo kot eno srce in duša, vsak njihov gib pa govori o neizmerni virtuoznosti, ustvarjalnosti in predanosti plesni umetnosti. Več

SAULT: Air

Načrtno anonimni londonski kolektiv SAULT, ki vestno in dosledno zanemarja prav vse oblike klasičnih promocijskih dejavnosti, se je nepričakovano lotil drugačne klasike – klasične glasbe! Ekipa, ki je v izjemno kratkem času nanizala štiri zvočno mehke, a neposredno politične albume izvirne kombinatorike afrobeata, soula, post disca ... sedaj zavija čisto drugam. Air je opera (skoraj) brez pevskega soliranja, je brezhibno bogata orkestralna glasba mogočnih zborovskih napevov dramatičnih vrhuncev in dinamično epskega aranžiranja. Je album, pri katerem ne moremo mimo vprašanja: kako hudiča je tako nišni skupini uspelo speljati projekt, ki je tako visokoproračunski, produkcijsko megalomanski in arhaično veličasten? Več

King Gizzard & The Lizzard Wizard: Omnium Gatherum

Neutrudni Avstralci ob desetletnici delovanja predstavljajo že dvajseto ploščo, dvojni album epskih razsežnosti, s katerim obdelajo vse žanre, v katerih so se preizkusili na razmeroma kratki, a zares hiperproduktivni poti. Shizofrena zbirka šestnajstih bangerjev zato zveni kot retrospektiva, ki jasno priča o širini slovitega benda: ko mislimo, da se bo plošča počasi zasidrala v psych rocku, značilnem za bend, nas oklofuta s težkokategornimi trash metal riffi. Nato prijazno poboža z nadrealistično različico yacht rocka, vmes celo preseneti s surovim hiphopom, čez nekaj trenutkov zaziba s sentimentalnim synthpopom, na vsakem drugem vogalu pa nas posrka v vrtinec avanturistične kitarske psihedelije. Več

Pusha T: It’s Almost Dry

Pusha T je žanr kokainskega rapa izpilil do snežno bele perfekcije. Nekoč polovica bratske naveze Clipse, v zadnjem desetletju eden najtesnejših sodelavcev Kanyeja Westa in človek z najdlje trajajočim javnim beefom z Drakom najpogosteje sestavlja ostre rime o distribuciji prepovedane substance. Njegov četrti album se je znašel čisto pri vrhu pričakovanj letošnjega leta ameriške prve lige, saj so od kritiško opevanega Daytona minila že štiri leta. It’s Almost Dry sta skoraj v celoti producirala stara Pusheva prijatelja Kanye in Pharell Williams. Presenečenj pa tudi drugje ni: spet poslušamo natančno formulirane in impresivno artikulirane dilerske zgodbe – v paketu nekaj temačno udarnih trenutkov in trenutkov radijske mlačnosti. Več

Moveknowledgement: Lying Cobra

Kameleonska zasedba Moveknowledgement se je po dolgem diskografskem zatišju – prejšnji album See je izšel daljnega leta 2014 – končno prebudila in popolnoma preoblikovala svojo zvočno podobo. Čeprav bend že od nekdaj odlikuje divji eklekticizem in je na vsaki plošči zavil v nepredvidljivo smer, zdaj na novem albumu predstavlja najradikalnejši slogovni zasuk doslej, kar je predvsem posledica odsotnosti nekdanjega vokalista Mihe Blažiča - N’Toka. Več

Mauro Corona: Kot kamen v rečnem toku

Italijanski pisatelj in kamnosek Corona ne prihaja iz vrst kulturnih nevladnikov. Tudi nima težav, o čem bi pisal, kaj bi upodabljal. Bogastvo inspiracije zanj je peklenska mladost. Imel je srečo, da je živel bogu za hrbtom in zato ni končal na naslovki revije, ki bi pozivala dobrodelnike, naj pomagajo fantičku brez čevljev in igrač. Seveda je imel moč, da se ni omejeval z bedo in je iz nje potegnil več, kot mu je ponujala. Z nožem je v kos lesa vrezal luknji in si ustvaril prijatelja v igrivem škratu, leseno skledo je spremenil v ščit in v družbi bratov se je naenkrat znašel, obdan s skladovnico igrač. Kljub temu je bolečina prevladovala nad veseljem, a pomanjkanje ga je gnalo – ker fantič pozimi ni imel kaj početi, vendar je poslušal klic telesa, je podrl javor in si stesal priložnostne smuči. Vmes je prišel božič, najtrpkejši trenutek – dan, ko so vsi otroci dobivali darila, le on z bratoma nikoli nič. To je zarezalo v dušo, vendar sprožilo v njem razmišljanje, tako da je doumel: babica jim ni mogla reči, da nima darov zanje, ker je brez soldov, ampak zato, ker so bili poredni. S tem jim je nevede prišepnila modrost gorjanov – sam se lahko izkoplješ iz brezupa. Ko so ga po dedovi smrti poslali med salezijance, se je kot hribovec upiral redu, a mu je uspelo pogled od mikov narave prestaviti še na magijo literature. Več

Javier Cercas: Slepar

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) tudi tokrat ne razočara, njegov slog je malo bolañevski, zmes dokumentarnega, popisov lastnega pisateljskega angažmaja in dvoma o njem; že v romanu Vojaki Salamine je ustoličil posameznika, ki se je kot protifašistični aktivist in vojak potikal od španske državljanske vojne do fašističnih utrdb v severni Afriki in s tem postal poosebljenje upora, eden tistih, ki so omogočili, da je bil v Španiji frankizem premagan, žrtve rehabilitirane, da se je sredi sedemdesetih let začela tranzicija. Več

Iluzija svobode

Pred nekaj tedni se je v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo celovečerca Človek s senco (2019) končal retrospektivni pregled filmov Eme Kugler (rojena leta 1955 v Celju), vsestranske umetnice in ustvarjalke dih jemajočih avantgardnih filmov, ki z močno estetizirano vizualno poetiko navadno obravnavajo, kot pravi avtorica, »upor proti civilizacijski nesnagi«. Ker se je projekcija časovno ujemala z začetkom vojne v Ukrajini, se je zdelo, da so prizori vojnega opustošenja in zblaznelega diktatorja (ki ga portretira Marko Mandić) dobili novo razsežnost: kot bi po svoje reflektirali prav travme tega trenutka. A kakor je pojasnila Ema Kugler, se je tako zdelo zato, ker njeni filmi obravnavajo brezčasne teme. »Vojna je vselej prisotna, ker pa se nam je zdaj približala, se morda zdi, da film dobi nove razsežnosti, a pravzaprav jih ne. Gledalca stvar preprosto bolj zadene, saj bombe padajo le nekaj sto kilometrov od nas,« pravi. In misel zaključi: »Prav bi bilo, da te takšna stvar vedno prizadene – ne zgolj takrat, ko je blizu.« Več

Barabe

Gospod Volk je karizmatični vodja roparske tolpe, v kateri so še Kača, Piranja, Tarantola in Morski pes – recite jim »Volkovi štirje«. Po analogiji z Oceanovimi enajstimi. Imajo se čudovito. Noro. Kriminalci se imajo vedno najbolje. Los Angeles je njihovo igrišče. Če je treba, so tudi Hitri in drzni. Potem pa jih dobijo, a jih ne zaprejo, temveč jim dajo drugo priložnost – če bodo svoje kriminalne, gangsterske veščine uporabili za dobra dejanja, lahko ostanejo na prostosti. Več