Ledena cesta

Ko na severu kanadske Manitobe, nekaj sto kilometrov pod severnim tečajem, v rudniku diamantov eksplodira metan, lahko rudarje, ki obtičijo pod zemljo in ki imajo zraka za 30 ur (in nič več), reši le posebna 30-tonska oprema, ki je ne morejo dostaviti s helikopterji, temveč le z močnimi, masivnimi tovornjaki. Več

The Tomorrow

Dan Forester (Chris Pratt), nekoč vojak, zdaj – leta 2023 – frustrirani družinski človek in učitelj, gleda nogometno tekmo, na kateri se začne nenadoma kaditi in bliskati, iz tega čudnega vrtinca pa bušnejo maskirani komandosi. Vodi jih ženska, ki dahne: “Mi smo vi – 30 let v prihodnosti. Bijemo vojno. Naš sovražnik ni človeški. In izgubljamo. V enajstih mesecih bodo vsi ljudje v prihodnosti izbrisani z obličja Zemlje, če nam ne boste pomagali. Potrebujemo vas.” Čez čas doda: “Vi ste naše zadnje upanje.” Forester se ne pridruži protivojnemu gibanju, ampak skoči v prihodnost, ki izgleda postapokaliptično – kot v filmu 2012. Pošasti so odurne, grozne, lačne, hitre – kot v Osmem potniku 2 in Svetovni vojni Z. Več

Katla

Tole fantastično islandsko miniserijo, ki jo je kreiral in posnel Baltasar Kormákur, avtor filmov Jar City, Kontraband, Everest in Izgubljena med valovi, lahko mirno eksate, čeravno je mračna, morbidna in metafizična kot genialni vulkanski pepel, iz katerega začnejo pri opustošenem, depresivnem, distopičnem mestecu Vik na lepem vstajati “mrtvi”, za katere pa se izkaže, da so humanoidni doppelgängerji še živih ljudi, bolj ko ne ožgane, sajaste projekcije človeških misli, spominov, želj in fantazij. Lokalnemu geologu se zdi, da jih je prebudil bodisi meteorit ali islandska folklora, toda vsak cinefil bo zaslutil, da jih je nemara še najbolj prebudil Solaris. Več

Očiščenje za vedno

Mehiška zakonca, Adela (Ana de la Reguera) in Juan (Tenoch Huerta), migrirata v Ameriko. Jasno, skrivaj, ilegalno – “nedokumentirano”. Zaposlita se na ranču belske, bogate, patriotske, trumpovske družine Tucker (vodi jo Will Patton), kjer preživita “očiščenje”, tisto čarobno, orgiastično, katarzično, festivalsko, enkratno noč, ko je vse dovoljeno – ubiješ lahko kogarkoli, kjerkoli in kadarkoli. Lahko si daš duška. To je noč, ki izgleda kot sodni dan, saj iz Američanov potegne vse najslabše in najgrozovitejše – apokaliptični overdose nasilja. Noč, v kateri lahko Američani izživijo svojo morilsko, lovsko slo, ki jih “očisti”, pa je vendarle družbeno koristna: kriminala je poslej manj, gospodarska rast se poveča, ljudje so srečnejši. Ja, ta distopična noč je originalni ameriški produkt. Toda nativistične, etnonacionalistične, rasistične bande, utelešenja belske jeze, belskega ogorčenja, belskega resentimenta, podružnice stranke (New Founding Fathers of America), ki si je izmislila “noč očiščenja”, si rečejo: le zakaj bi Ameriko “čistili” le eno noč, če pa jo lahko “čistimo” vsak dan, podnevi in ponoči, nonstop, permanentno – večno in nekaznovano? In ob vihranju ameriške zastave se začne dionizični, sociopatski lov na “neprave” Američane – tujce, priseljence, migrante, begunce, nebelce, drugačne, marginalne. Party! Nasilje se iz velemest vrne domov – na vas. Očiščenje za vedno – dekadentno, satirično, groteskno, brutalno, moralistično, a ne ravno ne vem kako domiselno – ne skriva: nasilje je “ameriška glasba”, domoljubje je kopilot fašizacije, radikalizacija desnice je pekel. Več

Šarlatan

Tu nekje, pri nas, živi ženska, ki zna brati urin. Prineseš ji stekleničko z urinom, potrese ga in pove ti, katere bolezni imaš. Potem ti ponudi svoja zelišča. Njena slava je brezmejna, saj k njej derejo ljudje od povsod. Nekoč so skušali testirati njen know-how, zato so ji poslali nekoga s stekleničko, v kateri pa ni bil človeški urin – hej, da vidimo, če bo pogruntala! Ko je stekleničko potresla, je dahnila le: Kaj mi to nosite – to je prašičji urin! Več

Kako se ženske zaščitijo pred primitivnostjo sodobnosti

Sestre morda niso najboljši slovenski film vseh časov, toda izgledajo tako. Radikalno, boleče, transformativno. Nanje lahko plešeš. »Vse se začne v glavi,« so prve besede, ki jih slišimo. »Potem začneš videvat slike, kaj vse lahko narediš in kaj hočeš, da se zgodi. Potem se te slike tako hitro menjajo in vse se tako hitro dogaja v glavi, da začneš samo rdeče videt. Vse, kar vidiš, je rdeče. In kako hočeš samo to ven dat – in edini način, da to ven daš, je, da nekaj udariš. Saj ni treba, da je oseba – samo da tebe zaboli.« In Sestre udarijo. In vidijo rdeče. Več

Kitarist, kameleon slovenske alter scene, ki z inštrumenti gradi neslutene zvočne svetove

Vitja Balžalorsky je študiozen, skoraj obsesiven tip samouka, ki se doma počuti v različnih glasbenih sferah, od nišnih impro večerov do epskih spektaklov, zato ne preseneča, da velja za enega bolj fleksibilnih slovenskih kitaristov. »Vedno imam težave, ker bi rad igral in delal sto stvari naenkrat,« priznava 35-letni multiinštrumentalist, producent in zvočni tehnik, ki ste ga v zadnjih dveh desetletjih lahko ujeli na nastopu katerega izmed njegovih številnih projektov. Več

Gaspard Augé: Escapades

Gaspard Augé, polovica dvojca Justice, ki je pred petnajstimi leti populariziral zvok novega vala francoskega elektra, zdaj predstavlja solistični projekt. Ta zveni kot plošča, ki bi jo Justice moral izdati po izjemnem prvencu Cross, a je namesto tega skoraj desetletje obujal nostalgijo po disko šlagerjih. Escapades je zbirka epskih poklonov očetom elektra, od Daft Punka do Giorgia Moroderja – in to tako epskih, da je eden od singlov z albuma pristal v uvodni špici evropskega prvenstva v nogometu –, hkrati pa se klanja tudi prog rocku sedemdesetih in kiču pompoznega italo diska. Ja, Augé je zazrt predvsem v preteklost: njegov synthovski retrofuturizem je bolj retro kot futurističen, a očakom se klanja s spoštovanjem in prefinjenostjo. Več

Lelee: Čuka bije pumpa

V hudo gužvo ex-yu-post-punk-indie-rock bendov vstopa iz Ljubljane kričoči Lelee. A le ne gre za popolnega novinca, saj je lani potoval s karavano Klubskega maratona Radia Študent, in le ne gre za popolnega kričača, saj so radijska dostopnost, naivna melodična preprostost, zračnost kitarskega popa ... ključen del njegovega izraza. Čuka bije pumpa je plošček za dani letni čas in je pletenica spevnosti in hrupa, čeprav več časa vztraja na strani prvega. Neprestano pa se prepletata tudi glavna vokala basistke Jelene Rusjan in kitarista Damjana Manevskega in prav ta kombinatorika daje ustroju nujni dozi prepoznavnosti in razgibanosti. Naredi-sam garažni »ne pop ne alter«, ob katerem si lahko neprestano žvižgaš. Več

Hiatus Kaiyote: Mood Valiant

Eno glavnih imen precej živahne širše avstralske in ožje melbournske scene novega soula si je za snemanje tretjega albuma vzelo kar nekaj časa. Razlogov je več, počasnost pa se je izplačala. Mood Valiant je namreč najbolj kompleksen, a hkrati mehko tekoč izdelek zasedbe Hiatus Kaiyote doslej. Je album vedrega razpoloženja, bogatega zvočnega plastenja, samozavestne tehnične dovršenosti ... Pomembno vlogo pri njegovem nastanku je imel precej nepričakovani gost: brazilski veteran Arthur Verocai, ki je poskrbel za pristavek godal in pihal na nosilni singlici. Prav ta izkušnja je ključno vplivala na zaključna dela plošče. Čudovito zaranžiran in sončen soul pop s kakšnim over the top trenutkom. Več

Tyler, the Creator: Call Me If You Get Lost

Tyler, the Creator, enfant terrible ameriškega hiphopa, že od nekdaj brezbrižno pove, karkoli mu leži na duši, oziroma, kot pravi sam: »I don’t give a fuck«. Tisti velik segment javnosti, ki je preobremenjen s politično korektnostjo, ga je zato skušal »ukiniti«, preden je t.i. »kultura ukinjanja« sploh našla svoje mesto v vsakdanjem besednjaku – kot se na novi plošči porogljivo pobaha tudi sam: »cancelled before cancelled was with Twitter fingers«. Če se je pri zadnjih dveh ploščah – Flowerboy in IGOR – zdelo, da je svojo zbegano, skoraj psihopatsko persono, s katero je občinstvo vztrajno polariziral v zgodnjih letih ustvarjanja, nekoliko umiril in jo zamenjal z bolj romantično platjo, pa se dobri stari Tyler zdaj vrača s polno paro: a bolj nabrit, bolj artikuliran in bolj skuliran kot kdajkoli prej: producentsko, muzikalno in pesniško spretnost, ki jo je osvojil v zadnjih petih letih, združuje z udarnostjo surovih, temačnih bangerjev, s katerimi je navduševal na začetkih svoje poti. Kombinacija starega in novega Tylerja je milo rečeno osupljiva. Več

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Peterburški letopis / Bele noči

V prvem delu popisuje Dostojevski kot časnikar/feljtonist duh časa. Ironija zgodovinskega ponavljanja je že začetek: polovica mesta ima gripo. Seveda antagonizem med prestolnicama: samo v Moskvi ljudje počivajo pred delom. Zmaga esprita nad kapitalom: koliko več pomeni človek, ki ima vedno na zalogi novico, ki je še nihče ne pozna. Najbolj ostudna oblika reveža: svetovljan, ki je zapravil zadnjo kopejko, a se iz občutka dolžnosti vozi v kočijah. Beg meščanov v dače, ki anticipira sodobni turizem: da bi živeli neposredno, motritveno, da bi uživali v naravi, se dodobra nalenarili in pustili s skrbmi povezane vsakdanje neumnosti … a niti lenariti ne znamo, lenarimo z naporom brez užitka, nemirno, da je naš oddih mrzličen, da se spravljamo k oddihu in lenarjenju kot h kakšnemu napornemu in zahtevnemu opravilu. Več

Donal Ryan: Vrteče se srce

Trdi, surovi in nedostopni so ljudje, ki jih portretira irski pripovednik Donal Ryan (rojen leta 1976), trda so njihova srca in trdo je njihovo življenje. Kar nekaj njegovih rojakov je popisovalo to irsko zagamanost in zadrtost in nesposobnost, da bi se odprli, da bi priznali svoje napake in bi jim bilo odpuščeno, da bi se nehali vsi po vrsti delati blazne frajerje, ampak Ryan še bolj kot drugi ne popušča pri njihovih opisih, prav tako niti za ped ne popušča skoraj dvajset nosilcev glasov. Trmasti in navzven neljubeči so do konca, do groba in čez, saj dobijo svoj glas tudi mrtvi in duhovi, nič manj spravljeni s stanjem stvari kot ostali. Več