Françoise Barbe-Gall: Kako gledati sliko

Avtorica jih izbere 42: od Rafaela, Giotta, Rembrandta, Picassa, Kandinskega pa tja do Rothka. Iz vsake naredi zgodbo, ki je podložena s sentenco: uganiti to, kar ni izrečeno, doživeti vtis že videnega, opustiti očividnost, vzeti si čas za zmoto, stopiti na narobno stran stvari … Ko Murillo v 17. stoletju naslika svetega Tomaža Villanovskega, ki deli miloščino, predstavi škofa, ki daje prosjakom srebrnike. In kaj je gledati na sliki? Velikaša, ki se odreče časti in oblasti ter deli vse, kar ima. Iluzijo sproščenosti in občutek, da se je košček nebes spustil do revežev. Toda moč prizora dojamemo šele ob vednosti, da je Sevillo, v kateri je živel škof, opustošila kuga, ki je pobrala polovico prebivalstva, preživele pa pahnila v revščino. Na to so se odzvali cerkveni redovi in pri slikarjih naročali slike, na katerih so slabotni in oropani vsega igrali bistveno vlogo. Liki, ki poprej niso objekt slikarske pozornosti, so naenkrat osrednje figure.

Vlado Žabot: Gral

Gral domačega pisatelja Vlada Žabota (1958) je obsežen roman, v katerem je spet na sledi arhaičnemu v človeku, njegovi izpostavljenosti in krhkosti nasproti naravi, predvsem in tudi tisti, ki je njegova notranja in včasih enako ali bolj pogubna kot zunanja. Človek je v njegovi prozi pogosto prav eksistencialistično izpostavljen svetu, v katerem je zlahka tarča prevar lastnih zaznav in hotenj, predvsem po tem, ko izgubi stik s svetim in redom narave. Nič čudnega ni, da se v Sukubu, najbolj urbanem Žabotovem romanu, približujemo norosti, povzročeni z bleščavimi reklamnimi površinami, ki so izrinile gaje in loge ravninskih rek in močvirij, siceršnjo scenerijo njegovih proznih del.

Caravaggieva senca

Michele Placido se je najprej uveljavil kot igralec (Hobotnica), potem pa se je prelevil v režiserja ter zablestel predvsem s kriminalkami (Romanzo criminale, Un eroe borghese, Vallanzasca - Gli angeli del male ipd.), toda to, da ima Caravaggieva senca v naslovu italijanskega zvezdniškega slikarja Caravaggia in da se dogaja na začetku 17. stoletja, naj vas nikar ne zavede – tudi to je kriminalka, le da tu vlogo mafije odigra Vatikan.

Obzorje: Ameriška saga – prvo poglavje

Kevin Costner, itak specialist za vestern (Pleše z volkovi, Poštar, Spopad na zahodu), je sklenil, da enkrat za vselej pokaže, kako je bil osvojen divji zahod. Najprej – okrog leta 1859 – na Teritorij, nenaseljen divji zahod, prideta zemljemerca, oče in sin, ki odmerita parcele za novo naselje, novo kolonijo, imenovano Obzorje. Čakajte – nenaseljen divji zahod? Nenaseljen? Ne, divji zahod ni nenaseljen, temveč je še kako naseljen – na njem živijo Apači in druga staroselska ljudstva, originalni, avtohtoni naseljenci. To je njihova zemlja – njihov teritorij. Costner to ve, zato Apači zemljemerca pobijejo. Ker pa Obzorje ostane na ameriškem zemljevidu, se tja kmalu zgrnejo ljudje – settlerji, »belooki« kolonisti – od povsod, tako da tam nastane pionirsko naselje, ki pa ga Apači apokaliptično opustošijo. Preživi le nekaj pionirjev, predvsem »junaških« žensk (recimo Sienna Miller), ki se skrijejo pod zemljo in dihajo skozi puškino cev. A to kolonistov ne ustavi – kljub apaškim »pokolom« in »grozodejstvom« prihajajo novi in novi kolonisti, novi in novi pionirji, novi in novi settlerji. Nič jih ne more zadržati. Nihče jih ne more ustaviti. In prav to je sporočilo Obzorja: staroselci so zemljo izgubili zato, ker so kolonisti prihajali in prihajali, ker jih ni bilo mogoče ustaviti, ker so bili nezadržni, ker so delovali kot »naravna« sila. Costner hoče reči: to, da so staroselska ljudstva – z Apači vred – vse izgubila, potemtakem to, da so jih evropski belci izrinili in uničili, je bilo nekaj povsem »naravnega«. Staroselci so izginili, ker jim je bilo to usojeno – belci so dobili njihovo zemljo, ker jim je bilo to usojeno. Obzorje je bilo njihov dom! Belci so bili prihodnost, civilizacija, kultura. Zgodbe kolonistov so pomembnejše od zgodb izbrisanih.

Tiho mesto: Prvi dan

V grozljivkah ljudje kričijo in kličejo na pomoč – Prvi dan, predzgodba Tihega mesta, ki ga je leta 2018 posnel John Krasinski, pa je grozljivka, v kateri ljudje ne smejo ne kričati ne klicati na pomoč. Če zakričijo ali pokličejo na pomoč, jih raztrgajo grizlijevske invazivne pošasti, slepe, a občutljive na zvok. Ljudje so morali resda molčati že v Tihem mestu in nadaljevanju, Tihem mestu II, toda tam so morali molčati sredi narave oz. sredi malega mesta, Prvi dan pa dogajanje – ironično – preseli v bučni, živžavski, bombastični New York, mesto neskončnega in večnega krika (in neskončnega, večnega klicanja na pomoč). In ker ga je težko utišati, ga pošasti – z apokaliptično vnemo vesoljskega serijskega morilca – prelevijo v ground zero, toda tokrat ne spremljamo družine, ki se bori za preživetje, temveč Samiro (Lupita Nyong), terminalno bolno žensko iz hospica, ki je bitko za življenje že izgubila, tako da ji ne preostane drugega, kot da se odpravi na iskanje pice z okusom in vonjem Proustove magdalenice, okej, na iskanje izgubljenega časa – še zadnjič se hoče namreč prebiti do harlemske picerije, v katero je nekoč, v otroštvu, zajahala z očetom. Spotoma naleti na zbeganega, izgubljenega, šokiranega britanskega študenta (Joseph Quinn), ki se boji smrti, toda grenko, mizerno, depresivno, morbidno nelagodje, ki preveva ta film, je strašnejše in pošastnejše od samih vesoljskih zavojevalskih pošasti – čeravno jim bo Samira ušla, ne bo ušla oni drugi »terminalni« pošasti, pravemu alienu.

Goldmanov proces

Goldmanov proces je briljanten, intenziven, napet, precizen francoski sodni triler, posnet po razvpitem resničnem sodnem trilerju, ki se je odvrtel leta 1976 na ponovnem sojenju Pierru Goldmanu, pikantnemu levičarskemu roparju judovskega rodu. Nekaj let prej so ga zaradi ropov lekarn in uboja dveh farmacevtk obsodili na dosmrtno ječo – rope je priznal, ne pa tudi uboja farmacevtk. Ima celo alibi. Goldman, ki ga igra belgijski igralec Arieh Worthalter, je »idealen« krivec: ciničen, ošaben, domišljav, uporniški, srborit, radikalen, naporen, pozerski, tesnoben, depresiven (nekoč hospitaliziran, podvržen elektrošokom), labilen, nevaren, nasilen (»Zaporniški sistem ga pomirja«), zapeljiv, paranoiden, sumničav, demagoški, samomorilen, nerazumljen, zapit, idealističen, gangsterski, ljudski. Svoje jeze ne nadzoruje – svojega črnega humorja tudi ne. Kot bi stopil iz kakega romana Fjodorja M. Dostojevskega, bodisi iz Zločina in kazni, Besov ali Idiota (ali pa iz Hugojevih Nesrečnikov, če hočete). Ropal je, da bi lahko financiral svoj dekadenten, flâneurski življenjski slog, obenem pa nastopa kot aktivist, glas zatiranih, toda protisloven – boril se je v Venezueli, leto ’68 pa je preskočil. Ima se za levičarja, a brez »stvari«, za katero bi se boril – njegov oče, poljski Jud, je bil partizan, njegova mama, poljska Judinja, je fanatična komunistka, ki se je preselila nazaj na Poljsko. Goldman – frustriran, »ker ni bil partizan kot oče, ker ni stal pred strelskim vodom, ker se ni boril s Chejem, ker ni iskal nacistov, da bi jih iztrebil« (ja, upornik, ki išče razlog) – je, pravi njegov odvetnik Georges Kiejman (Arthur Harari), »sad tragedije vzhodnevropskih Judov: so integrirani, a imajo še vedno poreklo, polno tesnobe in globokih ran«.

Ivana Petan / Unikatna oblikovalka, za katero je glina živo bitje in učiteljica odnosov

V Ljubljano je prišla študirat, a je potrebovala dvajset let, da se je mesta navadila. »Zdaj pa lahko grem naprej,« pravi oblikovalka Ivana Petan, sicer rojena v Zagrebu (leta 1974) in odrasla v Krškem. S sorodno dušo, fotografom Bojanom Brecljem, sta kupila staro kraško hišo, ki jo počasi obnavljata. V njej ustvarjata prostor, ki ga želita posvetiti miru, ustvarjalnosti, svobodi, sodelovanju, skupnosti. Zadnja leta je zato nomadsko razpeta med Ljubljano, kjer ima studio za ustvarjanje in občasno poučevanje, ter Krasom, kjer si prostor za delo opremlja na novo. Keramika jo vedno znova vodi tudi po svetu, poučevala je na primer v Italiji in Armeniji, ustvarjala še na Hrvaškem, v BiH, Avstriji, Grčiji in Turčiji, na Kitajskem in v Sibiriji.

Skee Mask: Resort

Novi album bavarskega wunderkinda odtujeno plesne elektronike se začne povsem ambientalno in potem s priključkom razgibanih ritmik v glavnini zveni na las podobno valu lebdeče atmosferičnega oddelka IDM-a, ki je v drugi polovici devetdesetih let pljusknil na plejliste nepregledne množice drznejših chill out kompilacij. To traja do zadnjih treh posnetkov. Tu se le preselimo do plesišča, a spet z odmevi preteklosti »prelomnih« let klubskih muzik. Skee Mask je retro, je dosleden, pedanten, spreten, z albumom Resort pa tudi najbolj dostopen doslej. Plošča je nežno melodična, nevsiljiva in prijetno tekoča, pred znamko muzike za ozadje pa jo rešita preprosto avtorjeva vrhunski zvok in občutek – za gruv in za detajle.

John Cale: POPtical Illusion

Redki so umetniki à la Leonard Cohen, ki jih po 60 letih ustvarjanja še vedno žene neki neopisljivi drajv po preseganju samega sebe. Tudi 82-letni »velvetundergroundovec« nikoli ne bo privolil, da postane »legacy act«, ki kapitalizira nostalgijo. Po lanski drzni epopeji, albumu Mercy, ne kaže znakov ustvarjalne izčrpanosti in streže z eno svojih dostopnejših plošč, ki je kot pozabljen primerek raziskovalno naravnanega synthpopa iz druge polovice osemdesetih let ovita v sodobno patino. Nabita je z zeitgeistovskimi antikapitalističnimi in kataklizmičnimi podtoni, ki jih ob sofisticiranih aranžmajih streže s prepoznavno stoičnim baritonom. Kljub občasni tesnobnosti njegovi čudaški pop komadi izžarevajo neki iracionalni optimizem.

Moving as a Giant: Moving as a Giant

Prekmurska zarota hrupa se nadaljuje! Oziroma ponovno vstaja! Iz posebno rodovitnih tal severovzhodne ravnice domačije je v zadnjih treh desetletjih vzniknilo ogromno alter-noise-post-rockovskih ustrojev, poslanstvu pa – zvesto tradiciji – sledi trojka Moving as a Giant z istoimenskim prvencem. Album zastavi neposredno, brez poznejšega peglanja in pretirane obdelave ali kozmetike, a hkrati nastopa potrpežljivo, s počasnim stopnjevanjem, zmernim nalaganjem melodij, neprekinjenim brnenjem distorzije težkih kitarskih rifov, težkimi udarci bobnov in vokalom, ki tuli in vozi močno pod vplivom efektov. Med subtilnimi melodijami in čistim noisom – surova muzika brez aditivov.

Bladee: Cold Visions

Bladee, cloud rap vizionar, modna ikona, (post)internetni zvezdnik, protagonist vplivnega kolektiva Drain Gang in ustanovitelj založbe Trash Island, je za 30. rojstni dan izdal epsko zbirko 30 komadov, s katero je ustregel hordam zvestih fenov, ki ga spremljajo že od začetka ustvarjalne poti.

Andrej Rahten: V prah strti prestol

Knjiga zgodovinarja Rahtena je pisana po Heisenbergovem načelu: zgodovina, ki se resda ni dogodila, a bi se lahko. Po smrti cesarja Karla je namreč Otto leta 1922 postal pretendent na avstro-ogrski prestol, prestol države, ki je bivala samo še kot ideja. Devetdeset let je potem živel kot sanjač?

Stephen King: Billy Summers

V zadnjem času imamo poplavo novih prevodov bralnih špehov ameriškega pisatelja Stephena Kinga (1947); tudi Billy Summers, zgodba o vojaškem veteranu in bivšem izkušenem ostrostrelcu, ki zdaj opravlja umazane posle za naročnike in za velike denarje, je zajeten kos, ki se še bolj kot s podrobnostmi Billyjevih strelskih in socialno mimikrijskih veščin ukvarja z rojstvom pripovedovalca. Billyju namreč naročniki, potem ko ga pod lažnim imenom naselijo v pisarno v zgradbi nasproti sodišča, iz katere naj bi streljal na kolega kriminalca, predlagajo, naj se dela, da piše. Tako je predzgodba o tem, kako je postal najeti morilec, popisana pravzaprav od znotraj, saj Billy ne le da blefira, da hodi pisat, temveč res hodi pisat. Zraven pa ves čas blefira tudi, da je bolj butast, kot v resnici je.

Je z mano vse v redu?

Lucy (Dakota Johnson), dvaintridesetletni receptorki v losangeleškem velnesu, ni udobno niti v lastni coni udobja – s fantom, s katerim dejta, se rokuje, ne pa poljublja. In ko se ji ta skuša približati, jo kar odnese stran. Najprej misli, da je z njo kaj narobe, a nenadoma Jane (Sonoya Mizuno), svoji najboljši prijateljici (druga za drugo sta droga), ki se naj bi v nekaj mesecih službeno preselila v London, razkrije, da bi se raje kot z moškimi poljubljala z Brittany (Kiersey Clemons), maserko v velnesu. Jane je vesela, da se je Lucy končno spolno angažirala, obenem pa jo njen coming out malce potre: prepričana je bila namreč, da ve vse o njej. Jo je ves čas »varala«, ji ni zaupala, je v resnici ni tako dobro poznala, so vse tiste iskrice med njima letele za prazen nič, je lahko po tem coming outu med njima še naprej vse po starem – ali pa to spremeni ravnovesje sil? Lucy se – kljub zamudi (»Tako pozna sem!«) – čuti opolnomočeno, njen pogled ni več begav, njen šepet dobi volumen, a tudi sama nima nobenih iluzij o tem, da bi lahko po njenem coming outu vse ostalo po starem. Prijateljstvo je pač tematski park resentimenta.

Trigger Warning

Trigger Warning ni film, temveč vsebina: povsem artificielna, nadnaličena, nabotoksirana Jessica Alba nas skuša prepričati, da je rambovski ubijalski stroj, ko po vrnitvi v rojstni kraj – na nelogičen, prisiljen, za lase privlečen, nadstrankarski način (»Žal nimaš nobene besede pri tem, kar počnem,« dahne nekomu, ki komaj kaj reče) – obračunava z mračnjaškimi, folklornimi, ultrabelskimi trgovci z orožjem, paranojo in konspirologijo, ki so pokopali njenega očeta (to, da specialka, ki je obdelala Bližnji vzhod, obdeluje ameriški heartland, je vsaj intrigantno), toda ne pričakujte Hamleta, le tipični Netflixov žanrski dolgčas, poln podplutb, ki ne premorejo niti kančka samoironije. (Netflix)