• Bernard Nežmah

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Gavin Francis: Preobrazbe telesa

    Nekomu je pognal roževinasti rog na glavi, drugi je z anaboliki postal agresiven in neploden, tretja se je čudežno pomladila, četrti ob polni luni dobi lastnosti volkodlaka, peta spremeni biološki spol et simile. Več

  • Matej Bogataj

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Anita Nair: Vaje v pozabljanju

    Vaje v pozabljanju so iz dveh delov, eden je žajfničast in bollywoodski, drugi iz vsakdanjika revnega južnega dela Indije. Kot bi se združevala in bila v konfliktu dva principa – to pa ona, Meera, do nedavnega srečno poročena in uspešna pisateljica precej popreproščenih knjižnih nasvetov, kako biti soproga uspešnega poslovneža, razume skozi vzporedno zapleteno zgodbo o Zeusu in Heri. To za Indijce, za nas pa osnove hinduizma. Več

  • Goran Kompoš

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča

    Shekuza: De Sica

    Miha Šajina alias Shekuza, ki ga širše občinstvo pozna kot klaviaturista rock posebnežev Moveknowledgement in kot neutrudnega techno didžeja, s svojim solističnim prvencem zdaj nagovarja predvsem elektronske sladokusce. Čeprav se s ploščo De Sica poznavalsko loti raznoterih elektronskih slogov, tudi tistih prikrojenih za plesišča, se dobršen del njenega šarma namreč skriva v sami zasnovi, ki je v celoti osredinjena okoli vijačenja in delikatnega oblikovanja zvoka z modularnim sintetizatorjem. Sta pa Shekuzov zahtevni in zamudni študij inštrumenta ter njegovo podrobno poznavanje sodobnih elektronskih smernic hkrati dobra razloga za to, da plošča ne bo zapihala le na duše elektronskih piflarjev. Več

  • Borka

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča

    Warlord Chipmonk: Nicotiana Tabacum

    Gašperja Letonjo smo doslej poznali kot člana kitarskega oddelka domačega odreda metalskih izbruhov The Canyon Observer, zdaj pa se prvič pojavi samostojno, izrazno povsem drugačno, a nič manj intenzivno. Kolektivno je zamenjal za individualno, brusenje kitarskih strun pa za programiranje, nekje na presečiščih, prelomih in med vrsticami jezikov IDM-a, industriala, digitalnega hardcora, noisa in ambientala. Warlord Chipmonk se opojnosti tobaka pokloni neizprosno prožno: od meditativnega dronanja do divjih ritmičnih prepletov in že pravega frenetičnega zvočnega bombardiranja. Album s prepričljivo konkretnim izborom zvočnih izhodišč in vseh odtenkov temačnega: od pritajenega brnenja do kričečega udrihanja. Več

  • Gregor Kocijančič

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča

    Mac DeMarco: Here Comes The Cowboy 

    Mac DeMarco je prvi mož ležernega indie kantavtorstva, ki je s svojim neobremenjenim pristopom do skladanja in neumorno iskrenostjo sprožil celoten podžanr indie glasbe. Temu nekateri pravijo slacker rock, sam mu pravi jizz-jazz, verjetno zato, ker je eden izmed največjih šaljivcev na sceni. Z bizarnim humorjem deluje kot Andy Kaufman glasbenega sveta: nekoč je na koncertu denimo dvajset minut preigraval glasbo iz filma Top Gun. Humor v veliki meri zaznamuje tudi novo ploščo, pogosto pretirano. Ko tri minute ponavlja stavek »prišel je kavboj« ali ko celotno skladbo oponaša zvok vlaka, plošča deluje kot DeMarcova interna šala, ki nasmeji zgolj njega. A v večini ponovno očara z zapohanimi rifi in neposrednimi besedili, ki so globoka kljub surovemu minimalizmu. Več

  • Goran Kompoš

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Holly Herndon: PROTO

    Umetna inteligenca tudi v svetu glasbe že dolgo ni več novost. Od prvih računalniško ustvarjenih kompozicij pred več kot pol stoletja smo dosegli stopnjo, ko je najnovejša tehnologija z analizo ogromne količine zbranih podatkov postala tako rekoč sestavni del ustvarjanja generičnih mainstream hitov. Čas, ko bo UI sposobna povsem izločiti človeški dejavnik, je vse bližji. O filozofskih, pa tudi povsem praktičnih vidikih tega trenutka se na svoji novi, tretji plošči sprašuje ameriška elektronska skladateljica Holly Herndon. Ta je ploščo zasnovala v sodelovanju z UI-sistemom, ki ga je v zadnjih treh letih razvila skupaj s še z dvema programerjema in ga ljubkovalno poimenovala Spawn. Gre za sistem, ki je sposoben skoraj popolne avtonomije, zato plošča ponudi nekaj osupljivih trenutkov. Ker pa ga je glasbenega jezika naučila Herndonova, končni rezultat vendarle ni bistveno drugačen od tega, kar je prodorna glasbenica ponudila na prejšnjih ploščah. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  Za naročnike

    Soočenje klavirja in kitare

    Koncertni cikel Džez pri koritu pod okriljem KUD Mreža je bil skoraj desetletje priljubljeno zbirališče ljubiteljev jazzovske in improvizirane glasbe. Njegova ekipa se je leta 2015 nato zaradi različnih okoliščin poslovila od stalnega prizorišča v klubu Menza pri koritu, cikel preimenovala v FriForma, svoj z (avdio)vizualnimi umetnostmi nadgrajeni program pa v obliki koncertov, performansov in umetniških rezidenc začela izvajati na številnih drugih prizoriščih. Da je ta tudi pod novim imenom ostala zvesta poslanstvu predstavljanja drznih (glasbenih) vsebin, je bilo jasno tudi minuli torek, ko je FriForma z dvojnim koncertom premierno gostovala v klubu Cankarjevega doma. Najprej je mednarodna zasedba Ahmed, sestavljena iz uveljavljenih posameznikov, z jazzovsko (de)konstrukcijo na novo osmišljala pomembne glasbene nauke ameriškega skladatelja in basista sudanskih korenin Ahmeda Abdula-Malika. Nato pa sta v prosto improviziranem setu moči združila še skladateljica in pianistka Kaja Draksler ter nizozemski kitarist Terrie Hessels, sicer soustanovitelj tudi pri nas zelo priljubljenih eklektičnih anarhopankerjev The Ex. Več

  • Gregor Kocijančič

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  Za naročnike

    Javna pokora Kanyeja Westa

    Kanye West, rapersko-producentski superzvezdnik, ki iz rokava kot po tekočem traku stresa domiselne manevre za pritegovanje medijske pozornosti, je spet na delu. Zadnje čase prah dviguje s performativnimi mašami, imenovanimi Sunday Service, ki jih ob spremljavi gospelovskega zbora v spremstvu klana Kardashian in drugih zvezdnikov vsako nedeljo že od začetka leta prireja na svojem kalifornijskem veleposestvu in drugih prizoriščih, tudi v različnih cerkvah. Vrhunec je njegova nova faza pred nedavnim dosegla kot spremljevalni dogodek kalifornijskega puščavskega festivala Coachella, enega največjih svetovnih srečevališč influencerjev, springbreak razuzdank in testosteronskih bratov v majicah z V-izrezom. Organizatorji Coachelle so posebej za velikonočni spektakel zgradili hrib, na katerem je West, obkrožen z glasbeniki in zvezdniki, odetimi v barvno usklajene pastelne tunike in ponče, ves blažen in ekstatičen dirigiral dveurni koncert standardov gospela in pobožnih priredb svojih skladb, starih in še neobjavljenih. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Film

    Kdo je Peter Florjančič?

    Monte Carlo, sredi petdesetih let prejšnjega stoletja: Peter Florjančič, serijski izumitelj in iznajditelj (parfumski razpršilec, okvirček za diapozitive, stroj za brizganje plastike, plastična veriga, čep za kečap Heinz itd.), gre v neki jet-set restavraciji na stranišče – nenadoma vstopi Winston Churchill, nekdanji britanski premier – stopi k sosednemu pisoarju – iz ust potegne cigaro ter jo brez besed poda Florjančiču, ki mu jo pridrži – odpne si šlic in odtoči – potem vzame cigaro, Florjančiču pa dahne: “Thank you!”. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Film

    GrdeLutke: Popolno nepopolne

    GrdeLutke, ki jih pri nas vokalizirajo vokalistke in vokalisti zbora Perpetuum Jazzile, je še en film o igračah podjetja Hasbro ( ja, kot Transformerji, Power Rangers, G.I. Joe, Ouija, Dungeons & Dragons ipd.), ker pa je animiran, pričakujte slavljenje drugačnosti, celo bizarnosti, toda ne pričakujte ParaNormana ali Coraline – film, ki vse najboljše pobere pri drugih animiranih filmih (Svet igrač 3, Lego film, Pošasti iz omare ipd.) in ki se dogaja v GrdemMestu, nekakšnih “vicah”, v katerih obtičijo grde, nepopolne, čudaške lutke in čakajo na “vnebovzetje” (o, ko bi me vzljubil kak otrok!), si namreč bizarnost predstavlja kot nekaj plišastega, otroke pa uči, naj se svojih napak in nepopolnosti ne sramujejo, ampak naj v njih raje uživajo. Uči pa jih še nekaj precej spornejšega: v svoji nepopolnosti lahko uživaš šele, ko postaneš lastnina. Še ena priprava na služenje v neoliberalni državi. Več