April

Gruzijski April se začne s posnetki golega humanoida, nadaljuje pa s klinično posnetim porodom (v živo), ki se ponesreči – otrok umre. Porodničarka Nina (Ia Sukhitashvili), ki je, kot slišimo, »na svet spravila tisoče otrok«, je skrušena. »Otroka bi rešil carski rez,« ji reče doktor, sicer njen nekdanji ljubimec, ki naj bi vodil preiskavo, a Nina odvrne: »Mati je želela naravni porod.« Doktor vztraja – ženska itak ni bila pri sebi, zato se ni mogla prisebno in razumsko odločati. Nina ga prosi za »pošteno preiskavo«, saj je prepričana, da iščejo le razlog, da bi jo odpustili, službe pa noče izgubiti.

Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji

Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji. Veliko jih je – in stalno se priseljujejo. S trebuhom za kruhom. Pretežno se še vedno – tako kot nekoč, v času Jugoslavije – zaposlujejo v gradbeništvu. Pomeni, da gradijo Slovenijo (v težkih delovnih pogojih, ob vsakem vremenu), obenem pa so v nenehnem boju s stereotipi, predsodki, albanofobijo in drugimi »izzivi« (nekateri skrivajo svojo identiteto, včasih celo vzamejo slovensko ime, da bi bili sprejeti).

Gregor Zorc / Igralec, performer in scenarist, ki globok odtis pušča v gledališču, filmu in animaciji

Gregor Zorc je človek številnih talentov, pogledov in zanimanj, ki ga je nemogoče pospraviti v en sam predalček. In ga tudi ni treba. Je gledališki in filmski igralec, ki je osvojil skoraj vse najvidnejše domače stanovske nagrade, od vesne na Festivalu slovenskega filma do Borštnikove nagrade za igro ter nagrade Tedna slovenske drame za najboljšega igralca. Je tudi performer in eden najprepoznavnejših obrazov domače neodvisne scene ter dolgoletni član kolektiva Via Negativa. In je scenarist, ki skupaj s svojo življenjsko sopotnico in neredko tudi sodelavko Špelo Čadež, animatorko svetovnega formata, snuje zgodbe, ki se bodo nekoč prelevile v animirane podobe.

Unknown Mortal Orchestra: IC-02 Bogotá

Tehnična podkovanost članov portlandskega benda Unknown Mortal Orchestra je pri njihovih običajnih psych-pop izdelkih sicer očitna, a navadno se ne bahajo s svojimi veščinami, saj prostor požrtvovalno odstopijo petju frontmana Rubana Nielsona. Morda so serijo plošč IC leta 2018 lansirali prav zato, da na njih lahko pokažejo, kaj znajo: v sklopu projekta potujejo v daljne kraje – prvo ploščo v seriji so posneli v Hanoju, tokrat so se ustavili v Bogoti –, tam srkajo navdih iz lokalnih glasbenih tradicij in snemajo seanse instrumentalnih improvizacij. Posrečeni trenutki albuma, ki jih ni malo, kar kričijo po tem, da bi iz njih nastali pravi komadi, preostanek plošče pa je sicer prijetna zvočna kulisa, a zares ni kaj več kot le zapohan džemsešn.

Različni izvajalci: Senzorama vol. 2

Tudi drugi pregled domačega ambientalno-elektroakustičnega cvetobera podpisuje veteran scene in voditelj istoimenske radijske oddaje Tine Mulej Vrabič (Nitz), ki sta se mu pridružila Evan in Hana-Uma Zagmajster. Prvi pregled je štel dvajset skladb, novi jih prinaša devet (povratnica rouge-ah in osem frišnih imen), morda zaradi zmanjšanega zanimanja za introspektivnejše elektronske izraze v pokoronskem času – potrpežljive forme, pritajene dolge tone, atmosferično pršenje, modulirane terenske posnetke, zagličane teksture, picajzlasti zvočni dizajni in nezemeljske vokalizacije. Presežki: Ita Kora (psihedelični poklon klavirskemu impresionizmu), Mind Machines (ritmične abstrakcije v duhu Autechre) in Uroš Potočnik (mežik Jonu Hassllu).

Sam Akpro: Evenfall

Iz Londona vsako leto prileti vsaj ena dolgometražna postpunk, postrock, postdub … zanimivost, vredna preverbe. Letos je za zdaj obvezno normo potrdil mladinec, a ne novinec Sam Akpro. Drugače od serije samozavestnih, čeprav slogovno raztresenih krajših izdaj je njegov prvenec precej bolj osredotočen, celovit in konsistenten. Evenfall je nekaj več kot polurno sivo in deževno odpotovanje, pri čemer kombinacija vseprisotne temačnosti postrockovskih rifov in ritmov ter mirnosti Akprojeve vokalne dostave ne deluje ne deprimirajoče ne pomirjujoče, ampak nas ravno prav zaniha nekam vmes. Plošča, ki nima niti enega odvečnega elementa, a zaradi bendovskega izhodišča in slogovne monotonije ne zveni preveč pusto.

Playboi Carti: MUSIC

Ena izmed daleč najtežje pričakovanih plošč zadnjih let je končno tu, pa čeprav se je zaradi nenehnega prestavljanja datuma izida zdelo, da počasi dobiva status mitološke prerokbe. Ker pa je od izdaje prejšnjega, prav tako napol kuhanega izdelka Whole Lotta Red minilo že dobrih pet let, je precej nenavadno, da tudi novi album zveni, kot bi bil skupaj zmetan v naglici. Je surovost plošče, ki je resnično slišati kot zbirka skic, načrten odraz avtorjeve punkovske brezbrižnosti ali gre enostavno za površnost iz lenobe?

Ivan Illich: Orodja za sožitnost; Pravica do koristnega brezdelja; Vernakularni spol 

Slovenska izdaja si je izbrala ponesrečeno formo naslova, ki bolj spominja na klasifikacijski listek v biblioteki. Čeprav je avtor tekste napisal pred pol stoletja, še pred časom spletne revolucije, so danes še bolj aktualni. V izhodišče namreč postavi tržno gospodarstvo, ki ljudem ponuja neskončno ponudbo izdelkov in storitev. A Illich v tem ne vidi paradiža, temveč zaton človeka, ki ni več vodilo svojih lastnih potreb. Pravi, da se posameznikove potrebe ujemajo skoraj izključno s potrošnim blagom. Njegove želje izvirajo iz reklamnih oglasov, ki mu diktirajo, kaj si mora še kupiti, da bo potešil potrebe. A kaj ko očaranost nad moderno produkcijo vsega zamisljivega in nezamisljivega paralizira ljudi. Dobesedno, ko koga zadene slabo počutje telesa, se bo odzval na dva načina: tekel v lekarno ali pa k zdravniku. Da bi sam poskušal rešiti svoje telesne tegobe, je iz sveta pozabe, čeravno so to počeli nekoč malodane vsi. Poplava izdelkov in obilja ohromi človekovo avtonomno delovanje. Obenem državni predpisi izničujejo podjetnost, saj ljudem vcepijo predsodke do samogradnje. Reveži so znali uporabljati odpadke in ropotijo in si iz njih postaviti bivališča. Omenja resda Caracas, toda tudi slovenski zakon izpred desetletja, ki prepoveduje sosedsko pomoč, ima natanko isti učinek pasivnosti. Jasno, da nasprotuje nuklearkam, vendar ne le zaradi sevanja, ampak ker njihova dominacija v državnih projektih blokira razmišljanje o manjši porabi energije.

Constance Debré: Play boy

Constance Debré (1972) je bila uspešna odvetnica, poročena in s sinom, ko je ugotovila, da se dolgočasi, da je življenje postalo preveč predvidljivo in da se mora ozreti po alternativah. Med te je sodila sprememba spolne orientacije in v romanu Play boy, ki je osrednji del romaneskne trilogije, se posveča predvsem lezbičnim začetkom, negotovim in brez jasne predstave, kam vse skupaj pelje in kako preobrazbo izpeljati.

Nevarni gradbinec

Jason Statham, redkobesedni gradbinec, špartanski delavec in patetični ločenec, sicer nekdanji specialec, postane Godzilla za ruske mafijce, trgovce z ljudmi, ki ugrabijo šefovo hčerko, kar pomeni, da v svojem modusu operandi zgosti adrenalin Čebelarja, Ledenega morilca, Prenašalca in Dnevov besa (Sylvester Stallone je koscenarist), toda ko gledamo njegovo mačistično zavzetost in vigilantsko učinkovitost, delovno vnemo, s katero razbija gangsterje in razsuva podzemlje (tip je tak sommelier nasilja kot Liam Neeson v Ugrabljeni), si želimo, da bi to revolucionarno energijo, ki jo investira v waterboarding, raje investiral v boj proti fašizmu, avtokratom, davčni »optimizaciji« in ekonomski neenakosti. (kino)

Razhodi naredijo filme

Španija. Noč. Zakonca – Ale (Itsaso Arana) in Alex (Vito Sanz) – sta v postelji, a ne spita. On: »Narediva to, kar je rekel tvoj oče.« Ona: »Kaj naj narediva?« On: »Zabavo.« Ona: »Kakšno zabavo?« On: »Zabavo ob ločitvi.« Njen oče (Fernando Trueba) je namreč rekel, da bi morali pari slaviti ločitev, ne pa združitve. Ravno obratno je ravno obratno od romantične komedije. In ravno obratno od poročnega slavja in happy enda. Ločitev je kul, ker prinese nekaj dobrega, pravi melanholični Alex, ki se preživlja kot igralec. »Ljudje se ločujejo, da bi bilo bolje.« Zato je treba slaviti ločitve, ne pa združitev. »Bedarija,« odvrne Ale, ki se ji zdi zabava ob ločitvi kvečjemu dobra ideja za film. »To bi delovalo v filmu, v resničnosti pa ne.«

Irena Z. Tomažin / Vokalistka, performerka in plesalka, ki se sprašuje, čemu v današnjem svetu dati glas

Ko sva se na sivo vetrovno dopoldne dobili v kavarni ljubljanskega Kina Šiška, mi je povedala zabavno prigodo, ki se ji je pripetila tisto jutro. Vozila se je v svojem avtu in poslušala Radio Študent, ko je zaslišala mrmranje in glas, na las podoben svojemu. Pa saj to je njen glas! Ampak ne, nemogoče, melodije se ne spomni. Toda način interpretacije, ta je resnično podoben njenemu. Sama sebe je prepričala, kako smo si na neki ravni vsi podobni v glasu, vsi imamo isto korenino, kako je to prav neverjetno. Potem pa je zaslišala svoj glas, ki je zapel – in notranjega monologa je bilo konec, brez dvoma je bila to ona. Le pesmi ni slišala že vrsto let, pravzaprav se niti ne spomni, kdaj, zakaj in za koga jo je posnela.