Stormy

Stormy Daniels – pornozvezda in režiserka porničev – je seksala s Trumpom. Le enkrat. Bilo je »grozno«. Toda: »Nisem rekla ne.« In še vedno ji je žal. Tik pred predsedniškimi volitvami leta 2016 ji je prek svojega odvetnika plačal za molk (130.000 dolarjev), po razkritju, da je s tem zelo verjetno kršil zakonodajo o financiranju predvolilnih kampanj, pa je začel delati vse, da bi jo diskreditiral in uničil (njegovo »moško« gibanje itak sovraži ženske), kar jo je – kljub oportunistični monetizaciji nepričakovane fame, veliki turneji po nočnih klubih (»Naredimo Ameriko spet potrebno«), publiciteti in intervjujem – pripeljalo na rob bankrota, agonije in živčnega zloma, tako da je, kot pravi, »out of fucks«. Še več: »Povsem prepričana sem bila, da bom umrla.«

Road House

Road House, rimejk kultnega »vesterna« (pri nas naslovljenega Vojna za Dve dvojki), ki ga je leta 1989 pilotiral Patrick Swayze, se dogaja pretežno v baru, v katerem se nenehno pretepajo, in to res neprestano in nenehoma, jasno, z golimi pestmi (»klub golih pesti«), toda Doug Liman – režiser filmov Kdo je Bourne?, Gospod in gospa Smith, Na robu jutrišnjega dne in Barry Seal: tihotapec – vse to posname tako, da vas ob vsakem udarcu zaboli, kot bi gledali človeka, ki z glavo tolče ob marmor.

Godzila in Kong: Novi imperij

Ko se na začetku v King Konga zaletavajo prazgodovinske megahijene, se zdi, da film Godzila in Kong kanalizira Levjega kralja – in konec vam pritrdi, tako da manjka le še Circle of Life. Simba – Baby Kong – je neizbežen. Toda ko si film Godzila in Kong ne domišlja, da je Levji kralj, si domišlja, da je bodisi Jurski park, Potovanje v središče sveta, superjunaški film, Transformerji ali Planet opic, saj Kong, ki dobi novo oborožitev (da o Megagodzili, ki bruha led, niti ne govorim), odkrije kvazikongovske opice, ki jih vodi avtokratski, zavojevalski, trumpovski Skar King, kvazijurska ekspedicija, ki jo vodi dr. Andrews (Rebecca Hall) in v kateri je ob njeni telepatski posvojenki (Kaylee Hottle) in obveznem konspirologu (Brian Tyree Henry) tudi zobozdravnik za megapošasti (Dan Stevens), pa odpotuje v središče sveta ( ja, v »votlo Zemljo«). Film ne ve, kaj bi bil, zato se nima tako dobro, kot bi se lahko imel. Godzila in Kong? Nehajte: Godzile – strupa za megapošasti – tako dolgo ni na spregled, da bi pričakovali naslov: Kong minus Godzila.

Nezaželeni

Prebivalci nekega bloka, baziranega v pariškem primestju Montfermeilu (alias Grand-Bosquetu), v katerem živijo pretežno afriški in bližnjevzhodni priseljenci, skušajo krsto odnesti po stopnicah navzdol, a so prehodi med nadstropji tako tesni, stopnišča pa tako razmahana, da se komaj prebijajo. Blok – del večjega blokovskega naselja – je osiromašen, zastarel, zapuščen, razpadajoč, življenje tu je frustrirajoče, ponižujoče, nečloveško. Še več: spominja na zatiranje. Haby Keita (Anta Diaw), skulirana aktivistka, ki dela v mestni upravi, lahko le nemočno gleda to socialno smrt in druge morbidne učinke deprivilegiranosti – v krsti je njena babica.

Svet brez njega bi bil slabši

»Pekel je za otroke,« je pred davnimi leti pela Pat Benatar. Matamoros, mejno mehiško mestece, je pekel, v katerem otroci hodijo po truplih – vojna med karteli je na vrhuncu, posledice so strašne, v zraku visijo streli in revščina, po tleh pa ležijo trupla. Kot v zadnjem dejanju kake Shakespearove tragedije – ali pa kot na finalni »razstavi« v kakem slasherju. Otroci nimajo nobenih možnosti – Matamoros je brez prihodnosti. Upehana, razdejana, obupna šola (Escuela José Urbina López), v katero se kmalu preselimo, je odsev te socialne distopije – služba, ki jo tu dobi učitelj, ni nagrada, temveč kazen. A zlahka jo dobi: »Če je živ, je najet.« To šolo, zapostavljeno in zapuščeno (z zaklenjenimi vrati), poznate – videli ste jo v Nevarnih srcih. In v filmu Stand and Deliver. Otroci so obsojeni na neuspeh. Na padec.

Sergej Harlamov / Pesnik, ki želi z vsako pesniško zbirko na novo izumiti svoj jezik

Napisal je tri pesniške zbirke, od tega sta bili dve – druga, Mnogoboj mitologij (2019, Litera), in tretja, Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja (2022, Literarno društvo IA) – nominirani za Jenkovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko. Sergej Harlamov (1989) je pesnik, zaprisežen cinik, ki pravi, da so njegova publika ponavadi džankiji, čudaki, teoretiki zarot in obiskovalci kluba Mariča na Metelkovi, raje kot za pesnika pa se okliče za »pezdnika«. To je »nekdo, ki ne verjame v besedo, pa iz tega vseeno dela ‘kariero’«.

Rosali: Bite Down

Indie folk zaseda posebno nišo v širšem mainstreamu (leta 2020 je Taylor Swift izdala plošči Folklore in Evermore in ta zvok pahnila v ospredje!). V množici mlačnega, copy-paste pop folk kantavtorstva, ki je sledilo uspehu benda Bon Iver po letu 2007 (Mumford & Sons in sorodni treš), smo zadnja leta slišali tudi resne presežke, recimo izdaje kvarteta Big Thief. V kategorijo takega žmohtnega, avtorsko ekspresivnega sodobnega folk izrazja, ki izhaja iz tradicije imen kalibra Mitchell in Young ter sopotnikov à la Sufjan Stevens, spada tudi nova plošča ameriške kantavtorice Rosali. S pestrimi aranžmaji, mehkimi toni in lucidnimi verzi izžareva neko drugačnost, prefinjeno prizemljenost, ki te obda z občutkom človeške topline.

Ole Mic Odd: Mythical Realm

Domača etiketa KRI se je v manj kot dveh letih delovanja hitro učvrstila kot glavni ne le lokalni, ampak širše regionalni kanal dostave mračnih klubskih udarcev electra, EBM-a, darkwava in industriala. Svojo konsistentnost potrjuje z malo ploščo Mythical Realm, delom losangeleškega producenta Ola Mica Odda. Plošček se začne šumeče, temačno in navdušujoče presenetljivo počasno, v drugi polovici pa se le utiri v kanon hitrejšega electra. Kalifornijskemu spretnežu uspe v kratko metražo stlačiti veliko – čisto klubsko pustošenje in manj formalistično zveste meglice, s čimer preseže formo klasičnega EP-ja – tega zato poslušamo že kot mini album. Nočna vožnja po nespoliranem delu mesta angelov.

Matt Champion: Mika’s Laundry

Pa smo dočakali samostojno ploščo člana Brockhamptona, ki ni frontman Kevin Abstract; gre za album enega najmočnejših členov razpadle zasedbe, odličnega raperja Matta Championa. Žal pa ta zarepa zgolj v enem komadu, v preostalih dvanajstih raziskuje lo-fi zvok neosoulovskih in indie pop balad, kar je teren, na katerem se ne znajde najbolje. Instrumentalna plat albuma, ki jo večidel podpisuje Dijon, je sicer izjemna, a Championovo petje pogosto zveni tako vzneseno, melodramatično in izumetničeno, da se je skozi celoten izdelek dokaj težko prebiti, prav tako je album kljub domiselni produkciji in nekonvencionalnim aranžmajem izrazito enoličen. Za zdaj se zdi, da se člani Brockhamptona dobro odrežejo predvsem pri ekipnem delu.

Adrianne Lenker: Bright Future

Z novim založniškim dosežkom Adrianne Lenker smo še za ped bliže resni nevarnosti, da bo zasenčila matični bend. Skupina Big Thief je »rasla« organsko – s prvimi albumi si je zagotovila zvesto bazo fenov, s petim je že konkretno zarezala v srednjetok – njena pevka pa je z dvema potezama, s prejšnjim in tem novim dolgometražcem, segla zelo daleč: do resnega občudovanja kritike in do novega občinstva (verjetno sicer ne v Izraelu, saj je odkrita podpornica palestinskega boja).

Tim Spector: Resnica na pladnju

Avtor pove, da ni svetnik, da je ob nasvetih uradov za zdravo hrano reagiral kot slehernik in tako tudi sam opustil maslo na račun margarine, jedel prehranska dopolnila, pil kokakolo. A kot raziskovalec je potem zavrgel vsa priporočila državnih institucij, ko je ugotovil, kako diametralno se razlikujejo v različnih državah, kako izsledke raziskav usmerja in plačuje živilska industrija, predvsem pa je začel sam premišljevati o hrani. Ko umikate sol z jedilnika, velja imeti v mislih, da je 70 odstotkov dobite iz predelane in gostilniške hrane, sama sol pa je za organizem koristna. Ribe denimo zaslužijo vso hvalnico, a danes je večina vzgojena v vodnih parkih, v katere vlivajo antibiotike, prosto plavajoče pa v času polucije použijejo čedalje več mikroplastike, kadmija in živega srebra. Spectorjev osrednji credo je, da večina ljudi ni povprečna, torej raziskave, ki slikajo učinke na povprečno telo, vašega ne zadenejo. In ker ne vemo, katera hrana našemu telesu najbolj ustreza, je najbolje, da čim bolj pestro spreminjamo jedilnik. Nekaj je gotovo – predelana in industrijsko pridobljena hrana je polna pesticidov in vsemogočih dodatkov ter ojačevalcev okusov. Slaba hrana je danes razlog za večino sodobnih bolezni.

Irena Svetek: Črni princ

Roman Črni princ je tretji del srhljive in v kri namočene trilogije domače avtorice Irene Svetek (1975), predhajala sta mu Rdeča kapica, naslovljena po dekletu v rdečem plaščku, ki jo najdejo umorjeno, in Sivi volk, kjer je bila združba za čezmejni prevoz mamil zbrana okoli starešine kot volčji trop. Tudi tokrat se začne zagatno, z davnim posilstvom v tradicionalni južnoitalijanski skupnosti, nadaljuje pa z vpogledom tožilca Mia, ki je odraščal v tržaških predmestjih, v primer umorjene ženske. Iznakažene, očitno pretepene, zraven nje pa posušen metulj, običajen, ne kakšen eksot, kar nas seveda takoj asociacijsko odnese nekam v bližino Thomasa Harrisa, avtorja kultnega Ko jagenjčki obmolknejo, in morilcev, ki bi se želeli leviti, preobraziti, ki morijo, da bi si sešili novo kožo.

Role Play

Emma (Kaley Cuoco) je mati in žena, poročena z Daveom (David Oyelowo), toda skrivaj dela kot prestižna poklicna morilka. Ja, Emma je Nikita, le da ima družino. In to je tudi dilema tega filma: ali ima lahko kariero in družino? Zaradi zahtevne, stresne kariere namreč izgublja stik z družino, zamuja seks, rojstne dneve in družinske rituale. Kariera – okej, poklic – od nje terja preveč, povsem si jo podreja, ne pušča ji »kakovostnega« časa, vedno mora biti na voljo, nenehno jo pošilja na »službena« potovanja. Na darknetu je na njeno glavo razpisana nagrada, tako da je od replike »Zaščititi moram svojo družino« le korak do replike: »Saj bi gledala, kako umiraš, a me čaka družina.«

Drive-Away

Če Gertrude Stein in Alice B. Toklas postavite v Jamesove Evropejce, vse skupaj prestavite v leto 1999, tik pred konec sveta (Y2K), in pustite, da Linda Ronstadt zapoje Blue Bayou, dobite Drive-Away Dolls, solo Ethana Coena, polovice tandema Coen-Coen (scenarij je napisala Tricia Cooke, njegova žena), vrtoglavi, duhoviti, slikoviti, z lahkotno grotesknostjo Arizone juniorja gnani road movie, v katerem se hočeta Jamie (Margaret Qualley) in Marian (Geraldine Viswanathan), totalno frajgajstovski prijateljici, pravi eksploziji vitalnosti, elana, lucidnosti, samozavesti in lezbičnega screwballa, pofočkati na vse najlegendarnejše potepuške kraje (Tallahassee!), ceste, motele, bistroje in lezbične bare ( ja, to bo jo y ride!), a za svoj trip nehote najameta avto, v katerem je šundovski kovček, poln gangsterske »robe«, ki ju ne prelevi le v res kvirovsko kvirovski verziji Golih v sedlu (dildo je tu le vic), temveč tudi v ženski verziji Llewelyna Mossa (Josh Brolin) iz filma Ni prostora za starce, le da jima po življenju ob maščevalnem, hladnokrvnem, brezkompromisnem podzemlju streže tudi politika, toksična, homofobična, mračnjaška in okrutna kot hudič. (VOD – Amazon Prime, Vudu, iTunes)

Speči psi

Roy Freeman (Russell Crowe), nekdanji policijski detektiv, živi sam, njegovo stanovanje pa je prelepljeno z listki, na katerih so puščice in napotki, kje je kaj: stranišče tam, kuhinja tam, topla voda tukaj, tablete tukaj, zmrznjena hrana tukaj. Na enem listku piše: imaš alzheimerja. Na listku, ki je poleg, pa: tvoja zdravnica je doktorica Mehta. Verjetno je videl Nolanov Memento. Toda Freeman mora po poteh spominov in tovarištva: pred desetimi leti je na policiji zasliševal človeka (Pacharo Mzembe), ki naj bi brutalno umoril uglednega profesorja Wiederja (Marton Csokas), sicer krutega, ošabnega, perverznega manipulatorja, in ki je umor priznal, tako da so ga obsodili na smrt, zdaj pa je tik pred eksekucijo, a trdi, da je nedolžen, in Freemanu se zdi tako prepričljiv, da se – na svoj amnezičen način – loti preiskave, ki ga vodi od upokojenega detektiva (Tommy Flanagan), s katerim sta zasliševala »morilca«, do vzdrževalca profesorjeve vile (Thomas M. Wright), profesorjevega asistenta (Harry Greenwood), njegove fatalne ljubice (Karen Gillan), sicer psihologinje, in njene »kolegice« (Elizabeth Blackmore). Nihče ni to, kar je – vsak je to, kar ni (in kar skriva), a to ni ne vem kaj.

Materinski čut

Materinski čut, sijajni rimejk sijajnega belgijskega psihotrilerja Duelles, ki ga je Oliver Masset-Depasset posnel po romanu Barbare Abel (Derrière la haine), se dogaja na začetku šestdesetih let (sočasno z Oglaševalci), zato se vsi obnašajo tako, kot da leto 2024 ne bo nikoli obstajalo. Mož (Anders Danielsen Lie) namreč svoji ženi, Alice (Jessica Chastain), nekdanji novinarki, ki se hoče po nekaj letih skrbi za dom in družino vrniti v službo (k nekemu časopisu), prostodušno dahne: »A se moraš res vrniti v službo? Saj jaz dovolj zaslužim za oba. Če že ravno hočeš, lahko kaj napišeš za šolsko glasilo.« Alice izgleda kot Tippi Hedren v Hitchcockovih Ptičih, Celine (Anne Hathaway), njena soseda in najboljša prijateljica, pa kot Jackie Kennedy. Neločljivi sta in povsem predani mirnemu, idiličnemu, sterilnemu, pastelnemu, »perfektnemu« primestnemu raju, v katerem živita in v katerem vrtne palčke nadomeščata njuna sinova, Theo (Eamon Patrick O’Connell) in Max (Baylen D. Bielitz), prav tako najboljša prijatelja. Vse to spominja na artificielni svet melodram Douglasa Sirka, ki pa si ga prisvoji Hitchcock, ko mali Max strmoglavi z balkona v smrt, kar raztrga in napne vse odnose, saj je Celine prepričana, da se je Alice premalo potrudila, da je preveč oklevala in da bi lahko preprečila smrt njenega sina, medtem ko je Alice prepričana, da ji hoče Celine zdaj iz maščevanja speljati Thea, ki je itak videti tako, da bi lahko igral tudi v rimejku Prerokbe.

Prepirajo se med sabo, namesto da bi se prepirali s kapitalom

Šantićev film Zbudi me, ki postane skoraj Dead Man’s Shoes in skoraj Ubijte Carterja (slovenski filmi so pogosto skoraj filmi), svari pred malimi, sivimi, depresivnimi, zapuščenimi, brezperspektivnimi mesti, v katerih mladim preostane le dvoje: da postanejo kriminalci ali pa jezni, toksični, morbidni, fašistoidni nacionalisti, prepričani, da priseljenci izvajajo »genocid nad Slovenci«. Volili bi Trumpa. In Geerta Wildersa. Rok (Jure Henigman), mali kriminalec, ki je izgubil spomin (nekdo ga je »kresnil po tintari«), se vrne domov, na Jesenice, k mami (Nataša Barbara Gračner) in mlajšemu bratu (Timon Šturbej), a dom je tuja dežela. V vseh smislih. Jesenice izgledajo mračno, mučno, opuščeno, depresivno – hladno. Nočejo ga. Vse je isto, a čisto drugače, ker je isto. Mučna drugačnost istega ga navdaja z nelagodjem. Mlajši brat je začuden, da ga vidi (»Kaj pa ti tle?!«), mama pa ga noče videti (»Izgini!«). Sploh ne ve, da ima raka in da je bila »pol leta samo po bolnicah«. Ali pa je pozabil. Kot je pozabil, da je nekomu »odprl glavo«.