Irena Yebuah Tiran / Pevka, ki verjame v moč povezovanja

Morda ste jo spoznali kot mezzosopranistko, članico Slovenskega komornega gledališča, žirantko priljubljene oddaje Znan obraz ima svoj glas, igralko, organizatorko dobrodelnih dogodkov … Je tudi profesorica solopetja, sodelavka novomeškega Anton Podbevšek Teatra, vodja mednarodnega pevskega tekmovanja, performerka in še bi lahko naštevali. Ni torej treba razlagati, da je Novomeščanka Irena Yebuah Tiran (1974) oseba številnih talentov in zanimanj, ki rada ustvarja na različnih umetniških področjih. Pa ne zgolj umetniških.

Lyra Pramuk: Hymnal

Klasično izobražena ameriška muzičarka, dejavna na berlinski klubski sceni, si na drugem albumu nadeva šamansko haljo in ponuja sodobno inačico new age muzik, ki opevajo skrivnosti kozmosa. Pri dekonstrukciji verzov pesnice Nadie Marcus ji je denimo pomagala – sluzasta plesen. Pretenciozno? Vsekakor, Lyra Pramuk je ne nazadnje duhovna dedinja Laurie Anderson in sorodnih avantgardistk. Hymnal prinaša izraz zasanjanega avantminimalizma, ki izhaja iz kompleksnega ustvarjalnega procesa ter pedantnega aranžiranja: razplastene vokalne abstrakcije, kjer so v ospredju zlogi in ritem, godalni vložki Sonar Quartetta, lebdeči sintovski motivi in omamne zvočne barve, ki marsikaj dolgujejo plesni elektroniki … Velikopotezna, a deloma konfuzna izdaja.

Kae Tempest: Self Titled

Zadnji album markantnega spoken word poeta iz Londona je bil intimen in tih, novi je sicer še zmeraj prvo, drugo pa ne. Self Titled je namreč udaren, na trenutke pompozen, delno bendovski, delno programiran in elektronski pohod krhke, a suverene samozavesti. Seveda to Kaeju Tempestu še zdaleč ni uspelo samemu. Tokrat je na pomoč poklical res pestro druščino: veteranske spretneže (enega od Kemičnih bratov, pevca dvojca Pet Shop Boys … ) in (pihalne) mlade sile londonske novojazzovske scene ter škotsko zasedbo Young Fathers. Skupek vse pomoči in izrazov je morda že preveč nasičen in brezličen, ga pa zasenči srčika Kaejevega sloga: politično potentna in vedno artikulirana osebna izpoved.

Kevin Abstract: Blush

Doslej so čisto vse solistične izdaje članov razpadle zasedbe Brockhampton suvereno dokazovale, da je, kar se tiče njih, moč v slogi – da se kot samostojni izvajalci enostavno ne znajdejo najbolje. Tudi nova plošča frontmana Kevina Abstracta potrjuje isto, pa čeprav je to nedvomno najbolj posrečen izdelek, kar jih je kdorkoli iz bande izdal po njeni razpustitvi. Gre za plod kolektivnega dela malega morja Abstractovih pajdašev: angažiral je zares široko paleto somišljenikov, ki so sicer domači v medsebojno precej nekompatibilnih žanrih, zato tudi album zveni kot shizofreno raztreščena zbirka prebliskov. A po svoje je njegov čar tudi v tem, saj poslušalec nikoli ne ve, kaj ga čaka na naslednjem koraku, prav tako pa na plošči ni komada, ki bi ga želel preskočiti.

YUNGBLUD: Idols

Sedemindvajsetletni britanski izvajalec Dominic Harrison se je po prvih izdajah okoli leta 2018 v ospredje prebil kot eden bolj bombastičnih predstavnikov novodobnega rocka, kakorkoli ohlapno že razumemo to žanrsko oznako leta 2025, ko v isto špuro vlečemo tudi imena, kot so Måneskin, Greta Van Fleet in Machine Gun Kelly. Imidž je zgradil na tropih in klišejih alt rocka devetdesetih let ter pop punka z začetka tisočletja, nekaj dripa pa si je sposodil tudi pri bolj zeitgeistovskih trap/hiphop estetikah. ln produkt je bil zaokrožen. Že od začetka je dajal vtis nekakšnega glasbenega konstrukta, sestavljenega iz emo imidža Gerarda Waya (My Chemical Romance), šminkerskega punk sloga Billieja Joeja Armstronga (Green Day) in koncepta goth šarmerja à la Ville Valo (HIM). Britanska mašinerija je v njem hitro prepoznala potencial za novega »antipop« idola, ki bi v času, ko je alternativa skoraj popolnoma mrtva, prodajal neko površinsko alter senzibilnost – mladostniške frustracije, bes in samoiskanje, zapakirane v spevne, politično korektne stadionske hitiče brez pretirane karizme.

Walter Rodney: Ruska revolucija: Pogled iz tretjega sveta

Falsifikat? Niti ne, na univerzi v Dar es Salaamu je na začetku sedemdesetih let to temo predaval študentom, na podlagi njegovih zapiskov pa so jo dediči in uredniki objavili v knjigi. Kot panafrikanist in marksist je bil angažiran v postkolonialni Tanzaniji, bil je pisec številnih del proti kapitalizmu in izkoriščanju tretjega sveta ter politik, ki je po atentatu postal še medijska ikona gibanja Black Power. In kaj je mladi profesor v Afriki predaval o letih 1917 in naprej v Sovjetski zvezi? Seveda se ni mogel sklicevati na pričevanja in dejstva, njegovo delo temelji na kritiki omejenega števila zahodnih avtorjev, ki jih odpravi kot buržoazne mislece. Vzemimo usodni moment. Po oktobrski revoluciji so v deželi razpisali volitve, Leninovi boljševiki pa so na njih zbrali le 24 odstotkov glasov in se uvrstili na drugo mesto, a na ustavodajno skupščino so poslali rdečearmejce, da so poslancem grozili in nanje merili s puškami, potem pa so državni parlament odpravili, ukinili vse stranke razen svoje, politične nasprotnike pa začeli pošiljati v taborišča. Toda Rodney temu ne reče puč in diktatura, ampak razredni napredek. Kako to utemelji? Pravi, da je bilo ljudstvo brezbrižno do ukinitve skupščine. (Pod cenzuro in vojaškim diktatom je molčalo!?) Sploh pa trdi, da so boljševiki zastopali ogromno večino prebivalstva, ki so ga sestavljali kmetje in delavci. Od kod evidence za tak sklep, ko pa ti na volitvah niso večinsko glasovali zanje? Preprosto – sovjetski komunizem razglasi za gospodarski napredek, še več, Stalinu da odvezo za teror in čistke, češ da dosežke in neuspehe velja pripisati sovjetski družbi kot celoti! Lepa agitka za socializem po sovjetskem zgledu v Tanzaniji, za proučevalce oktobrske revolucije pa prazno čtivo.

Lenart Zajc: Rana

Rana je tretji del romaneskne trilogije Lenarta Zajca (1967); v prejšnjih delih, Odredu in Pošasti, se je ukvarjal s (tik) predvojnim početjem protagonistov, ki se potem zberejo v partizanih in jih pri protifašističnem in protiokupacijskem odporu vodijo različne silnice. Junaška druščina, ki se karakterno sklicuje na partizanarico, se srčno – in krvavo, za obe strani – loti okupatorja in kolaborantov. Zajčevo pisanje je podprto z dokumenti, recimo z Dakijevimi zapisi Najboljši so padli in drugimi, tudi v zadnjem delu, ki obravnava čas od kapitulacije Italije do obdobja tranzicije.

Zaslužitelja vse hvale

Josip Jurčič postaja slovenska ikona. Pred nekaj leti je doživel, no, on osebno pač ne, ampak njegov lik, simpozij, na katerem so nastopili mnogi jurčičoznalci, mdr. tudi dr. Bernard Nežmah. V šolskem čtivu je bil Jurčič že prej dobro zasidran. Osebno ime, nekdaj res redko, se je pod vplivom čtiva – Jurčičeve povesti Domen – razširilo, trenutno je Domnov nekako 3900, če ne še več. (Bernardov je nekaj več kot osemsto, Brankoti smo pa ohoho visoko.) Zadnje čase izhajajo o Jurčiču številna dela disertacijske kakovosti, ki ga razčlenjajo kot ustvarjalca.

The Old Guard 2

V akcijskem spektaklu The Old Guard, s katerim nas je Netflix adrenaliniziral v času covida, so nesmrtni bojevniki in bojevnice – od Charlize Theron in KiKi Layne do Marwana Kenzarija in Luce Marinellija – svet superjunaško reševali pred zlom, recimo pred pohlepno farmacevtsko industrijo (človeštvo je bitko z velikim kapitalom, virom vseh motenj, že davno izgubilo), zdaj, v benignem nadaljevanju, posnetem v Italiji (še celo hrvaško obalo – in Split, kjer se skriva globalni trgovec z orožjem – igra Lago di Como), pa se sami znajdejo na robu izumrtja, saj Discord (Uma Thurman), nesmrtnica, ki hoče zavladati svetu, sklene, da se bo znebila vseh nesmrtnih (»Čas ne pomeni nič, dokler ne pomeni vsega«), tako da vam je v uteho vsaj to, da vas slej ko prej čaka mečevalsko-verbalni duel Furiose in Črne mambe, tem bolj, ker Furiosa – no, Andromache, alias Andy – nekje vmes izgubi nesmrtnost, a eksistencialistične debate o strahu pred smrtjo, staranjem in osamljenostjo – in tem, da se »mora vsak sam odločiti o tem, kdo je« – so tu res petkrajcarske, stoletje gor, stoletje dol. (Netflix)

Heads of State

Video Bad Motherfuckers, ki ga je leta 2013 za ruski rock bend Biting Elbows posnel Ilya Naishuller (sicer član tega benda), je bil zgodba o tipu, ki se brutalno, neumorno, nezadržno in ringelšpilsko spopada s trumami plačancev – vso akcijo, od streljanj in mikastenj do razstreljevanj, ta testosteronski perpetum mobile, smo videli skozi njegove oči, njega samega pa ne. Naishuller je dve leti kasneje, v Hardcore Henryju, ta samoironični ultrakinetični hipertrip megasubjektivne metakamere podaljšal v film – vso frenetično in frapantno akcijo, neskončni razčefuk (z blaznim smislom za sarkazem in cinizem), ves ta testosteronski perpetum mobile, vidimo skozi cyberpunkerske oči eksplozivnega kiborga, »robocopskega« Henryja, ki se – v golem boju za preživetje – spopada s hordami morilskih napadalcev, plačancev diaboličnega kriminalca, ki si sveta noče le pokoriti, ampak ga hoče uničiti. Hardcore Henry – sicer kulten in razvpit –presenetljivo ni dobil nobenega nadaljevanja (ali predzgodbe ali reboota), toda Naishuller je zdaj, deset let kasneje, v ta format – neskončni johnwickovski perpetum mobile, samoironični ultrakinetični hipertrip, kaskaderski twister, metafilm, poln referenc in citatov – katapultiral trumpovskega ameriškega predsednika (John Cena), sicer nekdanjega holivudskega akcijskega junaka (»Strup v kavbojkah«), in precej resnejšega britanskega premierja (Idris Elba), nekdanjega specialca, alergičnega na politični Hollywood, ki se po sestrelitvi predsedniškega letala Air Force One, s katerim potujeta, znajdeta v Evropi (najprej v Belorusiji, potem na Poljskem itd.), kjer se – lucidno, vizualno atraktivno (včasih ob asistenci tajnega agenta Jacka Quaida, včasih ob asistenci specialke Priyanke Chopra Jonas) – spopadata s hordami napadalcev, plačancev sadističnega, sociopatskega, megalomanskega trgovca z orožjem (Paddy Considine), ki si hoče pokoriti svet, tako da ju boj za golo preživetje – in boj za demokracijo, ki za preživetje očitno nujno in tako rekoč konstitutivno potrebuje vojno, magari vojno proti terorju – vrže na naš prag, v Trst (briljira!), dobro staro bojišče nove hladne vojne, kjer se odvrti pikantni grand finale te odiseje, v kateri je – zaradi nenehnih »partnerskih« pričkanj in prerekanj – več romantične komedije kot v sodobnih romantičnih komedijah in v kateri ne boste navijali za koalicijo nacionalistično-izolacionističnega bloka in vojaško-industrijskega kompleksa, ki hočeta demontirati Nato. (Prime Video)

Clark Kent je krinka – resnica je Superman

Superman, ki sta ga leta 1938 v stripovski obliki spočela Jerry Siegel in Joe Shuster, fanta iz »našega« Clevelanda, sinova judovskih priseljencev, in ki je po filmih Superman se vrača in Jekleni mož doživel nov reboot, je 225-milijonski protivojni film. Boravia, dobro oborožena ameriška zaveznica, sicer bolj ko ne tiranija (ne seveda Izrael), z nemajhno pomočjo sebičnega, pohlepnega, megalomanskega, grandomanskega trgovca z orožjem in kralja finančno-tehnološkega kompleksa Lexa Luthorja (Nicholas Hoult) – ne seveda Trumpa – pripravlja invazijo v Jarhanpur, nemočno sosednjo državico (ne seveda Gazo), prav tako tiranijo, ki jo namerava verjetno – si mislimo – tudi etnično očistiti, da bi jo lahko trumpovski Luthor prelevil v razkošno letovišče (Mar-a-Jarhanpur?), toda Superman (David Corenswet) to vojno ustavi, s čimer pa si nakoplje le težave. »Pred tremi minutami je Superman izgubil prvo bitko,« piše v prologu. Zaveznice je treba podpreti – tem bolj, če je genocid poslovna priložnost. Superman, ki ima o tem ločeno mnenje, ni tipični ameriški superjunak – ne ubija, ne deluje destruktivno, militantno in maščevalno, ne povzroča velike škode in katastrof. In ko kak grozovitež strmoglavlja v smrt, si lahko Superman privošči razkošje, da ob tem s prstom niti trzne ne. Zla mu ni treba reševati.

Ulla Žibert / Vizualna umetnica, ki v različnih medijih obravnava pojem sence

Platno s črno-belo kravo na lesenem parketu, katere telo na belo steno za seboj meče impozantno senco. Toda ob pozornem opazovanju ugotovimo, da senca ne more biti njena. Čigava je? Kaj nam sporoča? Pa slikarska prostorska instalacija, ki z igro svetlobe in sence na steno projicira predrugačeno različico besedila, kot ga vidimo na objektu. In slika svetlega belega interjerja z vzorčasto barvno preprogo, iz katere se razteza preproga objekt kot podaljšek slikarskega platna. Kot senca. Gre za dela vizualne umetnice, Trboveljčanke Ulle Žibert (1988), ki se v različnih medijih – pa naj gre za slikarstvo, grafiko ali kiparsko-prostorske instalacije – ukvarja s pojmom sence; to razume kot svoj ključni izrazni medij. »Senca je že po definiciji ponovitev, dvojnik, drugi jaz, drugi ti,« pravi. »Nosi celo vrsto pomenov, tudi v umetnostni zgodovini, simboliki, psihoanalizi, filozofiji. V svojem bistvu je nekaj popolnoma samoumevnega in deluje kot efemerna potrditev nekega obstoja, toda kljub temu obstaja kot sinonim za nekaj nepojasnjenega ali nedefiniranega – in ravno zato me privlači.«