Futurski: Emotional Tourist 

Synthpop romantiki iz skupine Futurski, ki se je rodila iz ostankov garažne indie rock zasedbe Barley Modern, se vračajo z drugo malo ploščo. Ta je v primerjavi s prvo – ki je bila prav tako precej prepričljiva – na številnih ravneh bolj dodelana, najočitnejše pa je napredovanje v produkciji beatov. Futurski ponovno pričara melanholično, epsko in izrazito nostalgično razpoloženje, ki ga tokrat nadgradi z drznejšimi basovskimi linijami. Skrbno izbiro sintetičnih zvokov bi verjetno požegnal marsikateri purist, ki prisega zgolj na vintidž analogne sintetizatorje, a tisto, kar najbolj zaznamuje glasbo domačega elektronskega kvarteta, je težko naefektiran vokal, za katerega se zdi, da se nenehno sklicuje na Cher oziroma na njeno uspešnico Believe. Več

The Black Keys: ’Let’s rock’

Uspeh, razprodani stadioni in turneje so v delovanje dvojca The Black Keys prinesli veliko rutine. Preveč. Zato sta si Auerbach in Carney vzela premor, se posvetila stranskim projektom in delu z drugimi glasbeniki, konec lanskega leta pa sta se za slab mesec brez producenta in velikih ambicij spet skupaj zaprla v studio in posnela deveto – precej ziheraško – ploščo. Z vrnitvijo k surovejši kombinaciji bobnov, kitare, rifov in h klasičnemu, garažnemu blues rocku, vračata upanje starejšim fenom, hkrati pa zaradi pop oblike in senzibilnosti nove skladbe niso prezahteven zalogaj za njuno mainstreamovsko občinstvo. Soliden kompromis in potrditev tega, da je dvojec očitno dobil svež zagon. Več

Prince: The Originals

Kdo napiše tako očitno uspešnico, kot je Nothing Compares 2 U (ki je zaslovela v izvedbi Sinead O’Connor), in jo nato radodarno pokloni drugemu izvajalcu, ne da bi pretirano poudarjal svoje avtorske zasluge, včasih celo anonimno, pod skrivnimi psevdonimi. Princeov briljantni ustvarjalni um je bil tako poln izjemnih zamisli, da je avtor kot nekakšna dobrodelna tovarna hitičev radodarno razsipal svoje stvaritve in s tem v višave ponesel manj znane ustvarjalce, v katere je verjel. To, da je imel Prince nadnaravno sposobnost skladanja brezčasnih uspešnic, je popolnoma jasno. Tudi dejstvo, da je bil hiperproduktiven izvajalec, pisec in producent, je splošno znana resnica: ne le da je v življenju izdal skoraj štirideset dolgometražnih plošč, za sabo je pustil tisoče ur neizdanega gradiva, ki zdaj postopoma kaplja v javnost. Manj znano pa je, da je bil izjemno dejaven tudi kot ghostwriter. Več

Spider-Man: Daleč od doma

Superjunaški filmi so hitri, eksplozivni, ringelšpilski, zato ne preseneča, da tudi denar obračajo hitro, eksplozivno, ringelšpilsko, celo vse hitreje in eksplozivnejše. Prav res, vse bolj ringelšpilsko. Samo pomislite: pred pičlima dvema mesecema je štartal Marvelov superspektakel Maščevalci: Zaključek, ki je v kinih širom vesolja pridelal skoraj tri milijarde dolarjev (2,766,340,683, ko sem pogledal nazadnje), a tu je že nadaljevanje. Ne, ni naslovljeno: Maščevalci – Nov začetek. Ali: Maščevalci – Nova kri. Ali pa: Maščevalci – Novo upanje. Temveč: Spider-Man: Daleč od doma. Spider-Man: Daleč od doma? Ja, začne se tam, kjer se je film Maščevalci: Zaključek končal, da ne rečem zaključil. Kar pomeni dvoje. Prvič, da je Peter Parker (Tom Holland), alias Spider-Man (in večni adolescent, no, Spidey), zelo, zelo žalosten, četudi ne nujno zato, ker je malo prej umrlo pol človeštva, ampak zato, ker je umrl njegov mentor, Tony Stark, alias Iron Man (brez skrbi, slej ko prej se bo vrnil, magari v kakem prequelu!). In drugič, da čaka na napotke Nicka Furyja (Samuel L. Jackson), menedžerja Maščevalcev, ki v njem vidi nov začetek, novo kri in novo upanje. Več

Propad ameriškega imperija

Pierre-Paul (Alexandre Landry), nervozni, zagrenjeni, patetični, zadolženi kanadski luzer, “Jezus iz Montreala”, svoji punci (Florence Longpré), s katero se bo itak kmalu razšel, razlaga, da je preveč inteligenten za to družbo, ki ga ne razume in dohaja. “Ne spoštujem družbe!” Vse mu gre na živce – grebenje, pehanje za denarjem, elite, kapitalizem. Trumpa ima za “kretena”, ki ga “častijo imbecili”. Po malem izgleda kot mizantrop, po malem kot nihilist, po malem kot don Kihot, po malem kot Karl Marx. Zelo rad citira Wittgensteina, še raje pa Marka Avrelija. Doktoriral je iz filozofije, a preživlja se kot kurir. To je vse. Potem pa usoda poskrbi, da lahko pokaže svojo inteligenco: s kurirskim kombijem namreč ustavi ravno pred stavbo, v kateri se trije roparji, ki skušajo odnesti skriti plen neke gangsterske bande, pobijejo med sabo, veliki vreči z denarjem, ki obležita na ulici, pa sam v zadnjem trenutku, tik pred prihodom policije, vrže v kombi. Kar seveda pomeni, da Pierre-Paul – levičar, marksist, anarhist, socialist, socialni bojevnik, sveti norec – nenadoma silno obogati. In koga ali kaj nujno potrebuješ, ko obogatiš? Več