Pantha Du Prince: Garden Gaia

Glasba nemškega producenta »techna-ne-techna« Hendrika Webra postaja vse bolj ozaveščena v stiku z naravo. Njegov zadnji album je bil gozdni pogovor z drevesi, novi je utopistika alternative planetarne samooskrbe. Garden Gaia je celostno ozvočen z zvoki narave in torej pretežno meditativen, a z debelim plastenjem tolkal, zvončkljavih mikromelodij in oprijemljivih elektronskih bobnov hitro postane tudi konkretno ritmičen, s tem pa zaide v tiste meandre ležernega poslušanja plesne (no, bolj zibalne) nevsiljivosti, v katere spada kakšen Bonobo in bolj eterični kotički diskografije Four Teta. Spretno izdelana muzika neštetih detajlov, katere učinek je dokaj statičen. Čas je, da se ustavimo. Več

Sahareya: Improvised Colors

Kdor je prodorno raperko v zadnjem letu ujel v živo, bo poznal vsak komad z njenega (pre)dolgo pričakovanega prvenca (razvlečeno napovedovanje je zadušilo prvotni hajp). Sestavljanka slogovno razgibanih hitičev s presečišča nove šole hiphopa, r’n’b-ja in footworka stavi na karto nebrzdane »tomboy« eksplozivnosti. Sahareya pljuva suvereno in konfrontacijsko, njene rime so mladostniško neolepšane, a tu in tam tudi na prvo žogo. Kljub precej obetavnim nastavkom se zdi, da bi lahko komadi v slovenščini (ali srbohrvaščini) njenemu britansko zvenečemu flowu dodali kanček regionalne pristnosti, s katero bi se otresla asociacij na Little Simz ali M.I.O. in presegla ustaljeni model zapoznelega uvažanja zahodnih formul. Več

Kenny Beats: Louie

O Kennyju Beatsu – ekstremno online superproducentu, ki je s spletnim pretakanjem studijskih seans med pandemijo zgradil edinstveno internetno skupnost – smo v tej rubriki pisali že večkrat, a vselej kot o soavtorju, ki podpisuje dela drugih izvajalcev. Veliko se jih pojavi tudi na njegovem solističnem prvencu Louie, vendar so njihovi vokalni vložki na plošči uporabljeni izrazito pretanjeno: v ospredju so vselej ležerne hiphop podlage, začinjene z obskurnimi soul posnetki, in ker gostujoči vokalisti niso navedeni poimensko, moramo navadno zares napeti ušesa, da jih prepoznamo. Čeprav je v zbirki sedemnajstih beatov zgolj peščica očitnih presežkov, odlično deluje kot celota, ki zaradi premišljene dramaturgije in izjemno gladkih prehodov med skladbami zveni kot enovita polurna skladba. Več

Roc Marciano & The Alchemist: The Elephant Man’s Bones

Med bolj priljubljenimi ameriškimi raperkami in raperji najdemo ohlapno druščino, ki jo poleg občasnega sodelovanja povezuje še edinstvena podrobnost: njena muzika ni »lestvičarska«. Glasbeni donos izvajalcev, kot so Action Bronson, Danny Brown, Joey Bada$$, člani ekipe Griselda in Roc Marciano, zaradi precej nepopevkarskega stava, včasih tudi surovosti izvedbe sicer mobilizira obsežno poslušalstvo, a ne pleza po lestvicah. Tja preprosto ne paše. K temu pripomore tudi, da se ti ustvarjalci pogosto ne pečajo z založbami velikankami, ampak delajo po svoje – muziko izdajajo pri manjših, včasih lastnih, manj odvisnih etiketah. Več

Gregor von Rezzori: Spomini antisemita

Deček avstrijsko-italijanskega rodu, ki je odraščal v Bukovini, na skrajnem robu habsburške monarhije, se je spominjal: »Večina drsalcev je bila žal Judov. Na mojo žalost je bilo med njimi veliko lepih punc, v katere sem se proti svoji volji zaljubljal do ušes.« Živel je v družbi, kjer so pokali štose: »Veš, kaj je smola? – Greš na lov, po poti pa srečaš Juda.« Roman torej razkriva predvsem duh časa dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ki je vel po romunskih in avstrijskih mestih, vsebina pa zadeva njegove ljubezenske zveze z Judinjami. Ko je iskal ženske čare, se je kot antisemit često zagledal prav v objekte prezira svojega kroga, zaradi česar ga je bilo sram pred svojimi. Tudi Judov ni imel za manjvredna bitja, nasprotno – imel je precej prijateljev med njimi. Njegov antisemitizem nikakor ni bil rasističen, zanj so bili to bolj ljudje z neke druge zvezde. Ko je torej na Dunaju po anschlussu leta 1938 doživel preganjanje Judov, je nacistično sistematično izničenje teh pri njem ugasnilo podedovani antisemitizem; zdaj so človeški odnosi prevladali nad stereotipi in ideologijami. Seveda ni postal antinacist, saj je bil vendar pobalin in dandy, ne pa junaški upornik. Več

Dino Pešut: Očetov sinko

Krajši roman mlajšega hrvaškega pisatelja Dina Pešuta (rojen leta 1990) je iz po nekaj strani dolgih poglavij sestavljeno posredno pismo očetu, ki se znajde s hudo boleznijo v bolnišnici v rojstnem mestu brezimnega pripovedovalca – kadar ga bližnji pokličejo po imenu, zapiše, da so ga poklicali po imenu. Pripovedovalec je zaradi splošne homofobije in nasilja someščanov pobegnil, kot iz države bežijo njegovi prijatelji in vrstniki, razselili so se čezcelinsko in v Berlin in v mesta, ki omogočajo več svobode, manj prikrivanja spolne usmerjenosti, kjer za enako delo dobiš več in imaš občutek, da živiš bolj polno in zares. Več

Tam, kjer pojejo raki

Film Tam, kjer pojejo raki, posnet po razvpitem bestsellerju Delie Owens (v Zambiji jo iščejo zaradi vpletenosti v umor divjega lovca), je ves čas tako obupno smrtno resen, da deluje komično – občutek imate, da se komaj zadržuje, da ne pade v smeh in da se ne začne norčevati iz svoje telenovelistične banalnosti, svoje lirične »težavnosti« in svoje gotske misterioznosti. Najprej dela vse, da bi nas prepričal, da ni revnejše družine od Clarkovih, ki živijo sredi severnokarolinskega močvirja, potem pa dela vse, da bi nas prepričal, da ni toksičnejšega moškega od patriarha te družine (Garret Dillahunt) – tako je zapit, nasilen in brutalen, da mu vsi zbežijo, žena, dve hčerki in sin. Kar izgleda kot pravljični vic. Z njim ostane le Kya (Daisy Edgar-Jones), najmlajša hči, najrevnejše bitje na svetu (čakajte, da – vsa uboga in zapuščena in nadarjena in bosa! – pride v šolo), dobra vila, »močvirsko dekle«, mala prodajalka dagenj, ki pa se kasneje, ko zraste, zaplete z najtoksičnejšim fantom na svetu (Harris Dickinson), sladkobnim, bogataškim športnikom. Obljublja ji, da se bo z njo poročil, a se izkaže, da je že zaročen z drugo. Tudi posiliti jo hoče. In uniči ji dom – no, barako. Več

Morski pes ljudožerec

Orjaški morski pes začne loviti, pobijati in žreti turiste, ki se znajdejo na havajskem otočku. Pravijo, da to počne brez razloga. Kar seveda ni res. Pobija in žre jih brez kakršnekoli napetosti, ne pa tudi brez razloga – vsi ti turisti namreč ovirajo razgled na prelepo naravo. Že to bi bil zadosten razlog. Več

All My Friends Hate Me

Pete (Tom Stourton), nekoč žurer, zdaj filantrop (dela z begunci), pride na rojstnodnevno zabavo, ki mu jo v podeželski vili priredijo prijatelji iz študentskih časov (Joshua McGuire, Georgina Campbell, Graham Dickson, Antonia Clarke, Charly Clive), a v grozi ugotovi, da so prijatelji mutirali – občutek ima, da rovarijo proti njemu in da ga ogovarjajo, cvrejo na ražnju, ponižujejo in terorizirajo, njihov humor pa se mu zdi primitiven, regresiven, infantilen. Je žrtev zarote, ga muči paranoja, hoče biti na vsak način na vsakem koraku slavljen in heroiziran ali pa jih je preprosto prerasel? Več

Gajin svet 2

Gaja (Uma Štader) tokrat z očetom (Sebastian Cavazza) in starejšo sestro (Neža Smolinsky) – v duhu slovenskih filmov – skoči na morje (to, da je “po Poletju v školjki Gajin svet 2 prvi film, ki se skoraj v celoti dogaja na morju,” niti zdaleč ne drži), kjer se na pirček oglasijo tudi Primož Pirnat, Bojan Emeršič, Lotos Vincenc Šparovec, Matej Zemljič in Jurij Zrnec, toda samoponiževanje slovenskih dramskih igralcev ni nič v primerjavi s samoponiževanjem “strokovno programske komisije Slovenskega filmskega centra” (ki očitno ni opazila, da uvodna spletna prevara nima nobene zveze z nadaljevanjem in da je tu doslednega materiala le za kratki študentski film), kaj šele v primerjavi s poniževanjem učiteljev in učiteljic (neumnih, zaostalih), policistov (naivnih, otročjih), žensk (eno “mamo” – tisto, ki jo igra Ajda Smrekar – iz filma vržejo, druge, tiste ločene, pa v film sploh ne spustijo) in inteligence otrok, ki jim tale “mladinska romantična komedija”, prepolna analnega humorja (če višjemu inšpektorju iz riti ne zraste hemoroid, pa učiteljici iz riti zraste stol), povsem resno in s pravilno tehniko dihanja razlaga, kaj je to “vdor v osebni profil”, namesto da bi v uri in pol pridelala vsaj eno repliko, ki bi opravičila njen obstoj. Več

Luknja

Slovenija je dežela spektakularnih kraških jam, speleologov in speleologije, toda slovenski filmi tega še niso opazili. Frammartinova transcendentalna Luknja, ki popisuje speleološki spust v brezdanje kalabrijsko brezno Bifurto (687 metrov), eno izmed najglobljih podzemskih jam na svetu, jim bo pokazala, kaj zamujajo. Luknja je igrani film (tako kot je bil igran Štirikrat, prejšnji Frammartinov kalabrijski epos), a izgleda kot dokumentarec iz šestdesetih let. Dogaja se prav tedaj, na začetku šestdesetih, ko se je Italija modernizirala, ko je doživljala »ekonomski čudež«, ko je vzletel »prosti trg«, ko je prišlo do velike selitve z juga na sever – in ko se je v Milanu zableščal Pirellijev stolp, alias Grattacielo Pirelli, alias Pirellone, najvišji nebotičnik v Italiji, stekleno-betonski simbol zmage modernističnega kapitalizma. Več

Raperka, plesalka in igralka, ki navdušuje doma in na tujem

Pred nekaj dnevi je izšla plošča Improvised Colours, prvenec 23-letne ljubljanske raperke, plesalke in igralke Sahareye, rojene kot Sarah Al Saleh. Od lanskega poletja, ko se je prvič predstavila kot samostojna glasbena ustvarjalka z obilo karizme, je potrpežljivo nabirala odrsko kilometrino doma in na tujem – denimo v Zagrebu, Bratislavi, Talinu ... Z odmevnimi singli in impresivnimi videospoti zanje (še posebej denimo izstopa videospot Katarine Rešek - Kukle za hitič Otherside) je hitro razširila bazo oboževalcev onkraj ljubljanske kotline. Več

JID: The Forever Story

Atlantski wunderkind JID je končno dostavil tretjo dolgometražno ploščo, enega najtežje pričakovanih rap albumov leta. Varovanec J. Colove založbe Dreamville, ki je pravzaprav njen daleč najmočnejši člen, z novim albumom suvereno zacementira status enega najbolj veščih in tehnično dovršenih raperjev v igri. JID pri bahanju z raperskimi sposobnostmi ne sklepa kompromisov: ko se ponaša z brzostrelkasto hitrostnimi flowi, nikoli ne žrtvuje vsebine besedil; ta so vselej izrazito osebnoizpovedna, lucidna in do konca nabita z domiselnimi, duhovitimi pančlajni. The Forever Story je po svoje nadgrajena repriza njegovega prvenca The Never Story, saj JID ponovno obdeluje podobne teme in poglavja iz svojega pestrega življenja in s tem zgovorno dokaže, kako zelo je napredoval v petih letih. Več

Rush To Relax: Misli

Sobno rokenrol trubadurstvo bitolskega Ljubljančana Damjana Manevskega na drugi plati dobiva ubranejše efektirani kitarski zven onstran lo-fi nasičenosti, prefinjeno razplastene vokalne linije in robustnejšo studijsko zvočno podobo. Nalezljive melodije za žvižganje v jutranji gužvi in verzi v makedonščini diskretno mežikajo diskografiji založbe The Flying Nun iz osemdesetih let in ameriško-avstralski predmestni indie liriki 21. stoletja. Jedro njegove navznoter obrnjene, prepoznavno nostalgične d.i.y. godbe ostaja nedotaknjeno, a so Misli v smislu razgibanosti pesmopisja bolj dodelane. Muzika za brezskrbno surfanje proti jeseni s pogledom na poletje v vzvratnem ogledalu. Več

Röyksopp: Profound Mysteries II

Norveški dvojec electropopa in mlačnega housa je leta 2014 naznanil, da je The Inavitable End njegov zadnji izdelek v klasični albumski formi. Zdaj obljubo prelamlja z nič manj kot trilogijo, in še to ne čisto navadno, saj prav vsak posnetek velike poteze spremlja videospot druge avtorice ali avtorja. Drugi del je poklon otroškim navdihom – od skupin Kraftwerk in Depeche Mode do žanrov britanskega rejva in italodisca. A kaj ko so prikloni albuma Profound Mysteries II nič kaj prodorno skrivnostni, zato pa medli, bledi, površni, včasih predvidljivi, drugič samo suhoparni. Prvi takti sicer obetajo – ironično s poklonom samemu sebi in prvencu Melody A. M. –, sledi pa ena sama ravnica. Röyksopp v vsako dvigalo! Več