-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura
Gledališka predstava Pravica biti človek, ki je bila letos junija premierno uprizorjena na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL), je na marsikaterega gledalca naredila močan vtis, saj v njej nastopa 19 mladih, starih od 12 do 17 let, ki so skupaj z režiserjem Maretom Bulcem in dramaturginjo Ano Duša soustvarili predstavo, v kateri ponujajo svoje poglede na svet. Tudi ko so sebični ali drugačni, se brez zadržkov razgaljajo na odru. Več
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura Za naročnike
Člani Knjižnice Velenje, ki bi si želeli prebrati katero izmed knjig, nedavno izdanih pri založbi Učila, bodo presenečeni, ko na policah teh del ne bodo našli. Knjižnica Velenje se je znašla v sporu z založbo, ker je zaradi varčevanja s sredstvi želela nekatere knjige kupiti v mehki vezavi. »A po začetnih nakupih se je zalomilo, saj je založnik ugotovil, da je nevarno, da to stori večina knjižnic in bo dobiček manjši. Tako se je odločil, da nam žepnic ne bo prodajal, čemur smo se uprli in se znašli na seznamu blokiranih knjižnic,« razloži direktor Vlado Vrbič. Več
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Legendarni dvojec Lightning Bolt že dobrih 20 let dokazuje, da je zgolj z bobni in bas kitaro mogoče ustvarjati tako intenziven in poln zvočni zid, da mu ga lahko zavida večina noise rock zasedb v popolni postavi. Sonic Citadel je sicer v primerjavi z dosedanjim, milo rečeno brutalnim opusom dvojca precej prizanesljiva izdaja: intenzivnih rafalov distorzirane lobotomije je nekoliko manj kot pričakovano, prav tako je plošča razmeroma melodična in spevna, kar še zdaleč nista pridevnika, s katerima bi sicer opisovali Lightning Bolt. A naj vas to ne zavede: duo kljub zasuku v nekoliko dostopnejši zvok tudi na sedmem albumu vztrajno preizkuša skrajnosti. Organizirani kaos, ki ga ustvarja, je organiziran predvsem zaradi pogoste repeticije, v jedru trušča pa so še vedno izrazito surove in samosvoje improvizacije. Več
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Ameriška violinistka in pevka Brittney Parks je pod imenom Sudan Archives nase opozorila z dvema malima ploščama, na katerih je s križanjem sudanske goslarske glasbe, zahodnoafriške ritmike, elektronike in R&B-jevske senzibilnosti ponudila privlačno in izvirno glasbeno vizijo. To zdaj premeteno artikulira na dolgometražnem prvencu Athena, ki zaradi intimnih razmislekov o lastni identiteti in romantičnih razmerjih ustvarja vtis, da poslušamo zgodbe iz avtoričinega osebnega dnevnika. Morda plošča na prvi posluh ni slišati tako pustolovsko kot predhodnici, toda kmalu postane jasno, da je drznih in nenavadnih glasbenih domislic le še več. Razlika je ta, da jih Brittney Parks po novem deloma zamaskira z izvrstnim songwritingom. Več
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Nepričakovani jahalec na ugodnem valu uglednih evropskih festivalov, pred tem hudo iskani glasbeni izvedbenik poročnih rajanj v domačiji, sirski pevec Omar Souleyman, z novim albumom ne spreminja ničesar. Shlon je hitrostna, polurna plesna mrzlica frenetičnih sintetizatorskih linij, divjih tolkal, neutrudnega »štanc« ritma in pevčevih raskavih napevov, z enim samim počasnejšim vložkom. Je techno folk, mešanica plesnih dabke tradicij Bližnjega vzhoda in pretiravanj pri ritmičnih in melodičnih zmogljivostih priročnih sintetizatorjev. Projekt je že drugi v španoviji s tovarno plesnih hitov Mad Decent, s čimer mu (žal) pripada tudi primeren zvočni lifting. Podkovano rezljanje niše na robu glasbenega orientalizma. Več
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Plošča Za naročnike
Britanski pop rock velikani iz zasedbe Coldplay so že v prvem desetletju ustvarjanja poti prodali približno 50 milijonov plošč. Ko je industrija v evforičnih napevih frontmana Chrisa Martina prepoznala potencial za refrene EDM-uspešnic, so se podatki o prodaji še izboljšali, krivulja kakovosti diskografskih izdelkov zasedbe pa se je strmo spustila. Ne glede na to, ali je Coldplay ustvarjal stadionski rock, elektronski pop, akustične balade ali EDM-bangerje, vedno je zvenel izrazito kot Coldplay; nikoli mu ni uspelo uiti iz okvirjev, ki jih je določil že pri prvih korakih – kot bi ves čas ustvarjal po preverjeni formuli, ob katero se spotika še danes, ko se poskuša od nje zavestno oddaljiti. Več
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura Za naročnike
Globalna subkultura z epicentrom v Dolenjskih Toplicah
Trash Gang ni tolpa smetarjev, kot bi lahko sklepali iz dobesednega prevoda. Je »novodobni cyber kolektiv«, ki deluje na polju vizualne umetnosti, glasbe in mode. Jedro delovanja te skupnosti so množično obiskane spletne platforme, namenjene promociji podzemne trap glasbe. Dejavni člani cyber kolektiva po obskurnih kotičkih interneta iščejo neodkrite izvajalce, njihovo glasbo pa nato podkrepijo z vizualno vsebino, ki jo ustvarjajo sami: od kolažiranja odlomkov iz animejev do avtorske animacije in produkcije glasbenih videov po načelu DIY. Baza sledilcev Trash Ganga je množična, številni njegovi pripadniki pa so internetni tolpi tako zvesti, da spletna skupnost naglo prerašča v pravo subkulturo. Že zgolj na kanalu na YouTubu ima več naročnikov, kot je prebivalcev Slovenije: 2,17 milijona. Je Trash Gang torej subkultura ali zgolj spletna skupnost? Kje je pravzaprav meja? »Ta dva svetova ločujejo predvsem starejši. Za Gang generacijo je to ista stvar,« izpod kapuce pravi 22-letni dolgolasec, ustanovitelj spletne tolpe, ki želi ostati neimenovan, a zaupa, da je med člani Trash Ganga znan kot Garbage. Njegov pajdaš Maus, ki ni izdal niti pravega imena niti starosti, v pogovoru za Mladino poudarja, da je »resničnost tisto, kar živiš. Če večino časa preživiš v virtualnem svetu, ta postane tvoja resničnost. Meje se popolnoma zabrišejo.« Več
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače, 3. del: Moške zgodbe
Na več kot 500 straneh nekaj sto izpovedi. Generacije dedov, sinov in vnukov: kaplani, mladeniči, obrtniki, poslovneži, študentje, kmetje, kulturniki vseh slojev in starosti. Več
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga Za naročnike
Celeste Ng (1980), v Združenih državah Amerike rojena hči priseljencev, se je v romanu lotila dveh družinskih skupnosti, pa tudi nekaterih akterjev s strani, ki sicer sobivajo, vendar so njihovi pogledi na varnost in življenjske prioritete tako različni, da razkritje ne more ostati brez posledic. Že takoj na začetku vidimo goreti dom, požgan je namerno, ugotavljajo gasilci. Takoj je tudi jasno, da je požar posledica upora proti togosti ene družine, bolje preskrbljene, v imenu solidarnosti z drugo, bolj fleksibilno in nomadsko, umetniško. Več
-
Lara Paukovič | foto: Borut Krajnc
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura Za naročnike
Podobno ganljivo zgodbo o izgubi, kot jo je Slovencem priskrbela Bronja Žakelj, je Srbom že pred nekaj leti spisal Oto Horvat (1967). Njegovo avtobiografsko žalostinko Sabo je obstal, v kateri se poslavlja od žene A., ki je umrla za rakom, lahko od nedavnega beremo tudi v slovenščini. Toda roman Belo se pere na devetdeset je boleče realističen, Horvatov Sabo pa je bolj poetičen – pozna se mu, da je avtor prej pisal poezijo, vendar z nobeno pesniško zbirko ni dosegel takšnega odziva kot prav s proznim prvencem. Cenjeni hrvaški pisec Miljenko Jergović je o knjigi, v kateri se junak ne spoprijema le z izgubo, ampak tudi z družinsko zgodovino, svojo dvojezičnostjo (odraščal je v madžarsko-srbskem okolju), vagabundstvom in odnosom do države, ki je razpadla, Jugoslavije, zapisal, da gre za najlepši roman njegove generacije. Horvat, ki se je rodil v Novem Sadu, si je novo družino nazadnje ustvaril v Italiji, v Firencah, kjer še vedno živi. Več
Iskanje brez piškotkov ni možno
