Tina Kolenik, kostumografinja, vizualna umetnica in performerka, ki meni, da je golo telo najizraznejši in najlepši človeški kostum

Že pri sedmih letih je gola nastopila v uspešni plesni predstavi, ki je gostovala po vsej Jugoslaviji. Časi so bili takrat drugačni, na neki način morda celo tolerantnejši kot danes, saj so bili ljudje golih teles vajeni predvsem z nudističnih plaž in so se jim zdela nekaj naravnega, vsakdanjega. Nihče ni niti pomislil na škandal. Tako je bila to njena prva pozitivna izkušnja z goloto. In prvo zavedanje, da ima golo telo izjemno izrazno moč. Več

Krust: The Edge of Everything

Legenda britanske drum’n’bass scene ne počiva na lovorikah. V primerjavi s sodobnimi glasbenimi trendi, kjer tako v popu kot podzemlju redno opažamo brezsramno kapitalizacijo nostalgije, je njegov prvi album v 14 letih primer drznega, predvsem pa naprej usmerjenega ustvarjanja. Bristolski pionir prepoznavne d’n’b obrazce navdahnjeno prepleta z aktualnimi klubskimi zvoki (bristolski bass techno, drone, ambient …) ter osebnimi vložki (prog rock sinti, spoken-word elementi, trip hop atmosfera). Kot pravi modernist Krust še naprej stavi na izvirnost, ki je bila osrednje vodilo progresivne elektronike 90. let, in tako konkurira novi generaciji naprednih junglistov, kot so Tim Reaper, Sully in Dead Man’s Chest. Več

Svemirko: Skalamerija

One man bend, ki se na odru prozorno pretvarja, da je pravi bend, Svemirko stavi vse na eno karto. Na karto jugo synth popa 80. let. Preprosta taktika ni tako preprosta, saj je poustvarjanje nečesa tako dogmatičnega hoja po tankem ledu. Marko Vuković je znamko z dvema albumoma zakoličil prepričljivo in tretji, ki sklene trilogijo »-ija«, ne meri pretirano drugam. Še zmeraj gre za »emo-macho pop«, za skupek elektro sintetizatorskih, šolsko aranžiranih retro popevk, ki je tokrat še malce stilsko dostopnejši, bolj radiofoničen, z več recepture za tisti pravi radijski hit v zvočno za odtenek bolj nagrmadenem formatu. Nagomiljena elektro bonboniera, ki zna kliše brez resnih intervencij pregnesti v nekaj razpoznavno svojega. Več

Kid Cudi – Man on the Moon III: The Chosen

Kid Cudi, tesni sodelavec Kanyeja Westa, s katerim je lansko leto posnel odličen projekt Kids See Ghosts, se vrača s sklepnim poglavjem trilogije Man on the Moon, ki jo je začel izdajati pred več kot desetimi leti. V vmesnem času je avtor precej zabredel, tako v osebnem življenju kot v diskografskih podvigih; ko je premagal boje z zasvojenostjo, depresijo, samomorilskimi nagnjenji in izrazito spodletelimi zavoji v svet kitarske glasbe, pa je presenetil z veličastno vrnitvijo na sceno. The Chosen je osupljiva, vrhunsko sproducirana zbirka psihedeličnih trap in pop jeremijad, ki sicer niso pretirano izvirne, saj se zelo očitno sklicujejo na značilni zvok Travisa Scotta, a kljub temu predstavljajo enega nespornih vrhuncev Cudijevega opusa. Več

The Avalanches: We Will Always Love You

Pot do preboja avstralske skupine The Avalanches je bila dolga in ovinkasta birokratska nočna mora. Čez palec od 900 do 3500 semplov, za katere je bilo treba dobiti dovoljenje za uporabo. To pomeni, da je bilo treba za (nekaj) tisoč uporabljenih zvočnih koščkov, hakeljcev in zank najti lastnike pravic in z njimi zadevo pravno urediti. Prvenec Since I Left You je bil namreč nasičen popkulturni kolaž, katerega popovska privlačnost pa je bila tako visoka, da se je za mukotrpno »legalizacijo« uporabe ukradenih izrezov splačalo potruditi. In so se. Več

Dalibor Cvitan: Ervin in norci

Glavni lik – samski petdesetletnik. Enosobno stanovanje, polovični delovni čas uradnika, Zagreb, visok pritisk, ateroskleroza, sladkorna. »Kadar se je popoldne zbudil, ga je pričakala težavna naloga, premagovanje gnusa ob prvem koraku v budnost. Z naporom je potiskal prste v copate, z naporom je dvigal stokilogramsko telo v medli prostor razmetanih knjig.« Prototip luzerja, ki je pustil življenje za seboj; dobesedno, saj je bil nekoč profesor humanistike, avtor odmevnih knjig in salonski lev na kongresih po Jadranu. Kaj bosta iz takega materiala napravila avtor in velemojstrski prevajalec? Več

Ana Svetel: Dobra družba: zgodbe o prevozih

Enaindvajset zgodb iz domače zbirke Dobra družba: zgodbe o prevozih, letošnje nominiranke za nagrado novo mesto, se zgošča okoli tiste vrste avto-mobilnosti, ki jo omogoča spletni ponudnik Prevozi. Vožnja in avto predstavljata glavni dogajalni prostor zbirke in tam se protagonisti, večinoma hkrati tudi pripovedovalci, soočijo. Ob tem so prevozi osišče, kot fabulativne vilice, okoli katerih se zvijačno navijajo nenavadni in včasih fantastični, nepojasnljivi dogodki in zapleti ter s svojo demokratičnostjo, dehierarhizirano odprtostjo in nepredvidljivostjo ponujajo pogosto prav čudna in čudežna srečanja neznancev. Ti so seveda izkušeni prevozni mački in nabriti z vsemi frazami in mašili, ki gredo k takšnemu small talku, besedičenju, kramljanju in ubijanju časa. Več

Rose Island

Leta 1968, ko je svet v prevratu, na Evropski svet – ja, v Strasbourgu – prikoraka Giorgio Rosa (Elio Germano), italijanski inženir, ki je nedaleč od Riminija – v mednarodnih vodah – zgradil »otok« (no, platformo z barom, nočnim klubom ipd.), svojo malo, neodvisno, protestno, hedonistično, bizarno utopijo, ki jo hoče zdaj tudi uradno registrirati kot novo evropsko državo (Repubblica dell’Isola delle Rose, alias Insulo de la Rozoj), jasno, na grozo italijanskih oblasti, ki mu napovejo vojno. Kar počne »predsednik« Giorgio, je norost, toda blažena, koristna norost, saj izzove tisto pravo norost – norost države. Ker je Rose Garden, alias L’incredibile storia dell’isola delle Rose, posnet po resničnih dogodkih, je ta norost še srhljivejša. Pes invazije menda ni preživel. (Netflix) Več

The Call

Hollywood zelo rad snema rimejke azijskih, predvsem japonskih in korejskih šokerjev, toda mračni, mučno napeti, morbidni triler The Call je ravno nasprotno – korejski rimejk britanskega šokerja The Caller. Seo-Yeon (Park Shin-Hye) se preseli v staro stanovanje staršev, ki deluje kot časovni stroj. V njem namreč najde star, analogen telefon – in takoj dobi klic: iz preteklosti. Več

Minor Premise

Minor Premise – alias Minorna premisa – je izrazito nišni sci-fi triler, toda tisti, ki ljubijo lucidne filmske vrtoglavice in filmske uganke, kot je Pi (ali Memento ali Kocka ali Primer ali Izvorna koda ali Moon ali Večno sonce brezmadežnega uma ali V glavi Johna Malkovicha ali Martha Marcy May Marlene), bodo lahko neskončno uživali v enačbah, formulah, eksperimentih, skenih in laboratorijskih obsesijah Ethana Kocharja (Sathya Sridharan), genialnega, a depresivnega in zapitega nevroznanstvenika, ki žaluje za očetom, uglednim znanstvenikom, in ki si hoče digitalno »očistiti« spomin, toda ko svoje travmatične spomine pretaka v digitalne fajle, se mu zgodi nekaj takega, kar se v Pixarjevem animiranem filmu Vrvež v moji glavi ob travmatični selitvi zgodi mali Riley – njeno glavo preplavijo vsi odtenki psihičnega, emocionalnega vrveža (Žalost, Strah, Jeza, Gnus in Radost), toda ko se začnejo te personificirane emocije v njeni glavi prerivati in tekmovati za prevlado, postane vsaka izmed njih osebnost zase. Več

Let Them All Talk

Steven Soderbergh, ki je že pred izbruhom pandemije posnel ultimativni film o tej pandemiji ( ja, zdaj kultno, ikonično Kužno nevarnost), je sklenil, da bo še med pandemijo posnel ultimativni pandemski film – Let Them All Talk se namreč skoraj v celoti odvrti na razkošni prekomorski linijski ladji Queen Mary 2, podobne čezoceanke in ladje za križarjenje pa so bile, kot se verjetno spomnite, glavna žarišča okužbe, pravi trosilci in razpršilci virusa. Na Queen Mary 2 je okrog 2.600 potnikov (in orjaška posadka), toda nihče ne nosi maske – in nihče ne ohranja varnostne razdalje. Film, lahkoten in melanholičen, se dogaja še v dobi »normalnosti«, v času pred pandemijo – ironično, Soderbergh, spontani prerok, ga je posnel oz. zimproviziral lani poleti, in sicer v dveh tednih. Toliko pač traja plovba od New Yorka do Southamptona. O maskah in varnostni razdalji ni bilo tedaj ne duha ne sluha. Če ste hoteli, ste jih lahko videli v Kužni nevarnosti. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Let Them All Talk je ples v maskah. Komedija o smiselnosti in potrebnosti varnostne razdalje. Več

The Prom

The Prom – po naše Maturantski ples – ni nadaljevanje tistega razvpitega, kultnega slasherja, temveč mjuzikl o homofobiji, diskriminaciji in ameriški vukojebini, ki hoče odpovedati maturantski ples, ker hoče Emma (Jo Ellen Pellman), lezbična maturantka, nanj pripeljati svoje dekle. Broadwayski zvezdniki, patološki narcisi, samozvani »broadwayski liberalci«, Dee Dee Allen (Meryl Streep), Barry Glickman (James Corden), Trent Oliver (Andrew Rannells) in Angie Dickinson (Nicole Kidman), ki jim ne gre (njihov zadnji šov, mjuzikl o Eleanor Roosevelt, je mrtev ob prihodu) in ki si hočejo z bojem za dobro in pravično »stvar« dvigniti ratinge in ugled, sklenejo, da bodo pri tej priči odpotovali v tisto vukojebino in Emmino »težavo« prelevili v svojo »stvar«. In že pojejo: »Pomagali bomo tej mali lezbijki.« Ko ljudje zapojejo in zaplešejo, je vse mogoče – logika, ki ohranja status quo (šovinizem, homofobijo ipd.), sprhni, nestrpnost izgine, predsodki pokleknejo. Ko ljudje zapojejo in zaplešejo, jih je sama empatija. Več

Aleksandra Rekar, prevajalka, ki se najbolje počuti v vodi

Aleksandra Rekar, letošnja dobitnica Sovretove nagrade za vrhunski književni prevod Rodbine Miljenka Jergovića, skoraj tisočstranskega romanesknega prepleta zgodovinskih dogodkov in človeških usod, je na študiju primerjalne književnosti pristala zaradi – stave. Tistega poletja po koncu gimnazije se je, že vpisana na fakulteto za elektrotehniko in računalništvo, odpravila na morje s prijatelji. Nekega večera so se družili in zabavali, pogovor je nanesel na to, kje bodo nadaljevali šolanje, in ker je bila vpisana na eno redkih fakultet, ki tedaj ni imela sprejemnih izpitov, so jo začeli prijatelji dražiti, naj se prepiše nekam, kjer so, pa da vidijo, ali jih bo naredila. »Pa ne na medicino, so rekli, tja te bodo še res sprejeli,« se smeje – naravoslovni predmeti so ji vedno šli. Družboslovje malo manj, zato je izbrala primerjalno književnost, ki je imela takrat še strogo selekcijo. A imela je srečo – za rojstni dan je dobila in tudi prebrala Sartrova zbrana dela, esej, ki ga je morala pisati na sprejemnih izpitih, pa je bil ravno o Sartru. Tudi ostale teme so ji bile kot nalašč pisane na kožo. Sprejeli so jo, prijateljem je dokazala svoje. Toda zakaj se potem ni prepisala na elektrotehniko, kot je sprva načrtovala? »Kar ostala sem tam, ne znam pojasniti, zakaj. Toliko o načrtovanju kariere.« Več