Enkratni Mare

Protagonistka okvirne zgodbe ve, da je protagonistka okvirne zgodbe (obenem se boji, da zgodba te pustolovščine ni pravilno strukturirana!), protagonist Enkratnega Mareta – ja, Mare, alias Maurice – pa ve, kako je naslovljen film, v katerem nastopa, toda tovrstni metatrenutki ne odrešijo tele animirane reimaginacije Pratchettove reimaginacije Piskača iz Hamelina, ki ne pušča nobenega dvoma, da so pandemije – v tem primeru podganje nadloge – tako lepa poslovna priložnost, da se jih izplača umetno ustvarjati. (kino)

Poroka za umret

Ker se 50 odstotkov porok konča z ločitvijo, se hočeta Jennifer Lopez in Josh Duhamel, odvetnica in bejzbolist, poročiti na Filipinih, a ko svatbo ugrabijo pirati, ki hočejo bajno odkupnino (podjetniki pač), se njuno »zakonsko« življenje – ves čas med begom pred pirati sta priklenjena drug na drugega! – prelevi v boj za preživetje, kar je dobro, saj naj bi zabavna poroka prinašala srečo v zakonu.

Operacija Fortune: Prevara stoletja

Premiero Ritchiejevega akcijsko-vohunskega spektakla so trikrat preložili. Prvič zaradi pandemije, tretjič zaradi propada podjetja STX, ki ga je distribuiralo, drugič pa zaradi izbruha rusko-ukrajinske vojne? Zaradi rusko-ukrajinske vojne? Zakaj? Iz preprostega razloga: Ukrajinci so v tem filmu bad guys. Ukrajinski gangsterji namreč ukradejo »nekaj« – ne vemo kaj, vemo le, da lahko to uniči svet in da ne sme priti na črni trg. Vemo tudi, da hoče to »nekdo« na vsak način kupiti, a ne vemo kdo. Odgovore na ta vprašanja išče Jason Statham, tajni klavstrofobično-agorafobični podizvajalec britanske vlade, mož »edinstvenih sposobnosti in briljantnega uma«, ki skuša s svojo ekipo – no, z največjo hekerko na svetu (Aubrey Plaza) in najboljšim ostrostrelcem vseh časov (Bugzy Malone) – penetrirati v telefon razvpitega trgovca z orožjem Grega (Hugh Grant), »črnega angela krute smrti« norega na holivudskega zvezdnika Dannyja Francesca (Josh Hartnett). Oba, Hollywood (Danny) in trgovina z orožjem (Greg), jo odneseta bolje kot ukrajinski gangsterji, ki pa jo odnesejo bolje kot biotehnološki milijarderji.

Peter von Kant

Rainer Werner Fassbinder je pred dobrimi petdesetimi leti posnel Grenke solze Petre von Kant, klasiko v štirih dejanjih z epilogom, film o prestižni modni kreatorki Petri von Kant (Margit Carstensen), ki se na veliko žalost svoje »neme« asistentke Marlene (Irm Hermann) zaljubi v precej mlajšo Karin (Hanna Schygulla), plebejsko prijateljico svoje sestrične, kar sproži popolni vihar ljubosumja, krutosti, posesivnosti, zatiranja, poniževanj, vampirizma in mazohizma.

M3gan

M3gan (Jenna Davis/Amie Donald), alias M3GAN, alias Model 3 Generative Android, je ultimativni hit umetne inteligence in robotike – interaktivna humanoidna robotka, popolna uncanny valley ( ja, vzbuja nelagodje), ki lahko otroku nadomesti starše in postane njegova idealna skrbnica, zaupnica in prijateljica. M3gan bere misli. In želje. Nič ji ni tuje. Mala Cady (Violet McGraw), ki ravno izgubi starše, jo objame. In M3gan, sicer genialni produkt njene tete Gemme (Allison Williams), objame njo. Kmalu sta neločljivi. Kot uncanny in valley.

Odštevanje

V temle iranskem trilerju, brezhibni študiji oprezanja, zasledovanja, zalezovanja, sumničenja in suspenza, boste videli, kako Farzaneh (Taraneh Alidoosti), sicer teheranska šoferska inštruktorica, v grozi ugotovi, da ima njen mož Jalal (Navid Mohammadzadeh) dvojnika, ki je poročen z njeno dvojnico.

Vsa ta lepota in prelivanje krvi

Nan Goldin, ameriška fotografka in aktivistka, je le 2018 organizirala protest v newyorškem Metropolitanskem muzeju umetnosti – od uprave ne le tega muzeja, ampak vseh muzejev in sorodnih institucij, je terjala, naj nehajo sprejemati donacije bogate in mogočne dinastije Sackler, sicer lastnice farmacevtske družbe (Purdue Pharma), ki je Ameriko navlekla na OxyContin, adiktivni protibolečinski opioid. »Sacklerji lažejo, ljudje umirajo,« vpijejo protestniki, ki ležijo na tleh – in se delajo mrtve. OxyContin je ubil mnoge. Ja, Sacklerji – »Družina, ki je zgradila imperij bolečine« (kot je pred leti zapisala revija New Yorker) – so lagali, da OxyContin ni adiktiven in destruktiven. In ja, ker so jim ljudje verjeli in ker so jim ga zdravniki predpisovali, so se vsi nanj navlekli, tudi Nan Goldin, ki je skoraj umrla in potem ustanovila aktivistično organizacijo P. A. I. N. (Prescription Addiction Intervention Now), njen boj proti establišmentu, ki je ljudi tako mirno prepustil opioidom, kot jih je malce prej prepustil aidsu (in malce kasneje covidu), pa je zlagoma bogato obrodil – Sacklerje, ki so ljudi namerno navlekli na svoje droge (profiti pred zdravjem!), so črtali.

Fabelmanovi

Sammy Fabelman (Gabriel LaBelle), fanatični cinefil in nadobudni filmar, avatar Stevena Spielberga, v Paramountovem kompleksu spozna Johna Forda, »največjega filmskega režiserja na svetu«, ki ga pošlje k steni, na kateri visijo fotografije divjega zahoda, pri čemer mu pojasni: »Če je horizont zgoraj, je zanimivo. Če je spodaj, je zanimivo. Če pa je na sredini, potem je le dolgočasno sranje.« Sammy skoči do neba, tako kot do neba skoči leta 1952, ko si s staršema, mamo Mitzi (Michelle Williams), toplo, manično depresivno, nadarjeno koncertno pianistko, in očetom Burtom (Paul Dano), hladnim, distanciranim, briljantnim računalniškim inženirjem, ogleda prvi film, DeMillov cirkuški spektakel Največja predstava na svetu, ki vključuje tudi srhljivo, osupljivo in morasto – za tiste čase res brutalno – železniško nesrečo.

Dedek gre na jug

Dedek gre na jug, nadaljevanje hita Babica gre na jug (1991), pokaže, kako se je Slovenija v zadnjih tridesetih letih spremenila – in kako jo je kapitalizem brutaliziral. Babica je prišla z osamosvojitvijo, zato je prezrcalila in že kar prežarčila tedanji optimizem, da ne rečem idealizem. Dedek pa zdaj prezrcali in prežarči nasilje, ki ga je nagrmadil kapitalizem: ko se Boris (Boris Cavazza), nekdanji velikan džeza, in Vlado (Vlado Novak), njegov najboljši prijatelj, v družbi Esme (Zala Djurić), romske pevke, ki jo vzameta v svoj avtodom, odpravita proti Srbiji, kjer naj bi Boris, ki je »v življenju zasral, kar se je dalo zasrat«, objel žensko svojega življenja (Ksenija Mišič), se za njimi zapraši vse slovensko podzemlje. Ja, metakomični Dedek, v katerem skuša Vinci dopolniti in popraviti svoje prejšnje filme (Poker in Vampirja z Gorjancev, a še najbolj Oko za oko), je prežgan s korupcijo, kriminalom, cinizmom, streljanjem, ropi, krvjo, raztreščenimi avtomobili, trupli, tiralicami, mačističnim poziranjem, puškami, aferami, zarotami, izsiljevanjem in mehiškim standoffom. Še celo Maruša Majer igra poklicno morilko.

PinkPantheress: Take me home

Trenutno ena od najbolj nahajpanih izvajalk z britanskega otočja med najstnike na TikToku še naprej pridno širi klasično zapuščino britanske klubske glasbe, ki jo zakamuflira v zoomerski lo-fi pop, obogaten z risankasto sladkobnimi napevi. Uspešno leto, v katerem je pevka izdala odličen debitantski mikstejp, je zakoličila s (pre)kratko, a sladko ploščo, ki deluje predvsem kot nosilec naslovne skladbe. Ta je verjetno ena najboljših v njenem skromnem opusu, vsekakor pa je ena prvih, ki so daljše od dobre minute, kar kliče po praznovanju. Žal preostanek izdelka zveni kot reciklaža gradiva s prvenca, zato za zdaj še ni jasno, ali govorimo o muhi enodnevnici ali o nekom, ki bo dvignil še veliko prahu.

Oygn: Oygn II – Roko v ojgn

Pa je le tu. Komadi so kapljali počasi, po približno treh dolgih letih pa smo le dobili nadaljevanje enega impresivnejših pristavkov k slovenski rapovski založniški dejavnosti zadnjega desetletja. Brez vsakršne promocije ali napovedi. Oygn je antipod popularnim izrazom štajerskega hip-popa in je raziskovalen, mračen in temačen, oster, ekspliciten, distorziran, pokajoč, surov in hudo artikuliran udarec po glavi. Dvojec – naveza mladega producenta YNGFireflyja in veteranskega emsija Mita – ponovno in v drugo zvočno še bolj drzno, umazano in hreščeče niza trde podlage in trde zgodbe, obrača močno oprijemljive bobne in neposredno metaforične besedne zloženke. Roko v ojgn dam, ampak ne za Dee Jay Time!

Različni izvajalci: Clockwork Voltage Vol. 1 – Happy Little Voltages

Skupnost domačih ljubiteljev modularnih sintetizatorjev po zgledu nekaterih sorodnih iniciativ iz tujine predstavlja prvo pregledno kompilacijo avtohtone modularne ekspresije. Izdaja prinaša 17 komadov predstavnic in predstavnikov slovenske elektronske familije, od novejših imen, kot so 08080, Joondroid in Obscur, do veteranov Shekuze, Zergona in BeatMytha, producentk beepblip in Kikiriki ter drugih. Ne le z eklektičnim naborom izrazov, od robustnega techno pokanja, IDM-ovskega masiranja in cinematičnih modularnih eksploracij do abstraktnega eksperimentalnega šravfanja ter vsega vmes, tudi z nenadejanimi preskoki energije zbirka ponuja zadovoljivo dinamično poslušalsko seanso.

Leland Whitty: Anyhow

Multiinstrumentalist Leland Whitty, ki se najbolj vešče oprijema saksofona, streže s sanjavim, zaradi nežno vpetih godalnih aranžmajev pa tudi skoraj mini orkestralnim in zvočno premožnim prvencem. Kar je še toliko bolj impresivno, če vemo, da je večino snemalnih nalog opravil kar sam. Anyhow je med drugim intimen poklon obdobju klasične »library« glasbe, torej časom, ko so glasbene opreme velikih studiev in produkcijskih hiš delali mojstrsko progresivni skladatelji.

Damir Barbarić: Filozofske disputacije

Najbolj zlorabljen pojem sodobnosti je demokracija, ki je postala prazna lupina, brez smisla, pravzaprav krinka, pod katero prek množičnih medijev vladajo globalni in lokalni plutokrati ter oligarhi. A Barbarić je radoveden, in da bi razumel sedanjost, stopi na začetek, v antično mestno državico. Atene niso bile država, temveč polis, katerega značilnost je bila, da so v politiki sodelovali vsi, ki so imeli status državljanov. In ti so bili med seboj enakopravni. Strogo dobesedno – vsak je lahko postal svetnik, a samo za eno leto, skupaj največ dvakrat v življenju. S tem so eliminirali razred poklicnih politikov. Sploh, ker so namesto volitev opravili žreb in tako onemogočili lobiranje za kandidate ter delovanje neformalnih centrov moči. So potem meščani usodo na slepo prepustili odločitvam svetnikov? Nikakor, deloval je princip prisotne demokracije. Zbirali so se v agori, na javnih zborovanjih pod milim nebom, kjer so razpravljali, presojali, svetovali in se prepričevali. Katerokoli dejanje je mestna oblast podvzela, so ga najprej meščani družno premišljevali, si vzeli čas za disput, četudi se je polisu bližala sovražna vojska. Razložiti in obraniti misli v javnosti je bil način politike, ki je Atene postavil za središče demokracije. Svobodni ljudje niso preložili odločitev na izžrebane svetnike in se medtem posvečali svojim opravilom. Nasprotno, v neposredni demokraciji so ob vseh pomembnih odločitvah pustili posle in prišli v agoro, saj so bili prepričani, da šele kosanje v razpravi privede do dobrih odločitev. Prva vrednota polisa je bila tako sodelovati s someščani v kolektivnem razmišljanju, in to pri vseh zadevah.

Tana French: V gozdu

Preiskovalci zločinov radi nastopajo v parih, v kriminalnih romanih, seveda. Recimo v romanih Tadeja Goloba je ob Tarasu vedno nekje, ne glede na njegov trenutni status, simpatična in pronicljiva kolegica, junak J. K. Rowling Cormoran Strike ima pomočnico in tudi pri Tani French je tako: Ryan, z nejasno travmatično izkušnjo iz otroštva, ima partnerico Cassie s podobno, pa ne tako radikalno, iz časov študija. Najboljša prijatelja, ki jima prenikavi zločinski um očitno nastavlja lažne indice, inscenira zavajajoče prizore in manipulira z izjavami vpletenih, se morata hkrati boriti še proti temu, da se zdita drug drugemu telesno privlačna. Kot najboljša prijatelja skupaj preživljata prosti čas in sta čudno brez kakšnih partnerjev s strani in samo čakamo lahko, kdaj bo počilo.

Pino Pograjc / Pesnik, ki je z razbijanjem tabujev osvojil nagrado za najboljši prvenec

Prvo pesem je napisal v osnovni šoli za natečaj, ki ga je za zabavo pripravila knjižničarka na njegovi osnovni šoli v Kamniku. Tudi za to, da je začel poezijo pisati redno, je kriv natečaj. V srednji šoli je profesorica za slovenščino razred spodbujala, naj se prijavijo na natečaj za najboljši haiku. Pino Pograjc (rojen 1997) je sprejel izziv in takrat spesnil prve resnejše verze, to pa ga je spodbudilo, da je začel v pesniškem jeziku misliti še druge teme in občutenja.