Beverly Hills Cop

»Policaj sem trideset let, črn pa še dlje,« dahne Axel Foley (Eddie Murphy), manični detroitski policaj, ki se spet zavihti na Beverly Hills in ki nekemu bad guyu sikne, da je gledal preveč filmov – sam je videl preveč klišejev. Dobro znan kliše, sicer utrudljivi deus ex machina, mu da hčerko (Taylour Paige), ki jo je zanemaril (prasec! – da v Detroitu ne bi zapadla v slabo družbo, jo je poslal na Beverly Hills!), tako da se zdaj – ko je odvetnica z Beverly Hillsa in ko skušata s pomočjo njenega bivšega (Joseph Gordon-Levitt), sicer detektiva, potolči zaroto, v kateri se mehiški karteli objemajo z elegantnimi, dizajnersko oblečenimi, skorumpiranimi policaji (Kevin Bacon) – stalno prepirata. No, zgodbe se ne boste najedli. Tam je le pro forma. To ni Kralj Ojdip. Še manj Stari.

Nekaj je v vodi

Ko se Meg (Hiftu Quasem) in Kayla (Natalie Mitson) ponoči sprehajata po Londonu, ju brutalno, sadistično napadejo štiri homofobična dekleta (Meg povsem razbijejo), toda ko se leto kasneje znajdeta na rajskem tropskem otoku, kjer se naj bi poročila njuna prijateljica Lizzie (Lauren Lyle), začne to dekliško skupnost, v kateri sta še družici Cam (Nicole Rieko Setsuko) in Ruth (Ellouise Shakespeare-Hart), mučiti, strašiti, brutalizirati in terorizirati še hujša pošast – morski pes. Agresiven, vztrajen, nezadržen. Logično: punce pred njim z otoka zbežijo na morje. Logično: čoln, v katerem bežijo, kmalu trči ob čer in potone. Logično: punce obtičijo v morju – same, nemočne. Logično: ena izmed njih ne zna plavati. In logično: mimo pripelje jet-set jahta, ki jih ne opazi. Pod njimi morski pes, serijski morilec, ki se mu – logično! – nikamor ne mudi, med njimi pa – spet logično! – nobene šepetalke morskim psom.

Moj zločin

Moj zločin je farsična kriminalka, v kateri nas François Ozon, ljubitelj farsičnih kriminalk (Osem žensk, Bazen), odpelje v trideseta leta prejšnjega stoletja, v čas velike gospodarske krize, v čas fašizma (Hitler je že vstal), v čas, ki je klical gibanje #MeToo. Ker z gibanjem ni še nič, vskočita sostanovalki Madeleine (Nadia Tereskiewicz) in Pauline (Rebecca Marder), ki komaj shajata s stroški pariškega joie de vivre. Pauline je odvetnica brez klientov, Madeleine pa igralka brez vlog. Grozi jima deložacija (najemnine že pet mesecev nista plačali), tem bolj, ker se bo Madeleinin zaročenec (Édouard Sulpice), ki čaka, da umre njegov premožni oče, poročil z drugo žensko, in ker se sama Madeleine s sestanka s slovitim, bogatim producentom Montferrandom vrne praznih rok. Toda sreča v nesreči: producenta – »starega prasca«, »vročeglavega in vzkipljivega« – najdejo mrtvega. Nekdo ga je ustrelil. Madeleine bo priča na sodišču – končno vloga! Končno slava! Toda: zakaj bi bila le priča? To bi bila le stranska vloga. Mar ne bi bilo bolje, če bi se delala, da ga je umorila? Mar ne bi bilo bolje, če bi priznala? Pauline bi dobila klientko, Madeleine pa vlogo. Boljšo od filmskih in gledaliških vlog. Madeleine itak pravi, da jo je – ko je odhajala – napadel: začel jo je grabiti, poljubljati. Harvey Weinstein! »Kričala sem, prerivala sva se. Potisnil me je na kavč. Ugriznila sem ga. Začel je tuliti, imel je divji pogled. Kot da ga je to zabavalo. Kot da sem ga vzburila.« Potem je zbežala. Brez vloge – a vendar vlogi v objem. Noče pristati na cesti. Pauline tudi ne.

Otroci drugih

V romantični komediji se zatreskata fant in punca, a se potem zgodi nekaj, zaradi česar se razideta – jasno, na koncu spet shodita. Potrebujeta ovire in blokade in frustracije, da bi se lahko zbližala in povezala. V francoski romantični komediji Otroci drugih se v glasbeni šoli spoznata in zastreskata Rachel (Virginie Efira) in Ali (Roschdy Zem), učiteljica in industrijski oblikovalec, oba srednjih let, a se ne razideta, pa čeravno se nenehno dogajajo reči, zaradi katerih bi se v romantičnih komedijah razšla – oba sta imela že prej dolge zveze. Nikoli ne bosta sama. Ali ima petletno hčerko Leilo (Callie Ferreira-Goncalves; s Chiaro Mastroianni), Rachel pa je še vedno po malem prilepljena na svojega bivšega (Sebastien Pouderoux), a nima otroka. In ko ji ginekolog, ki ga igra veliki dokumentarist Frederick Wiseman, pove, da se ji plodna leta iztekajo, ji ne preostane drugega, kot da na Alijevo vprašanje, »Mi lahko pride vate,« odgovori: »Da.« Videti bi morali njeno razočaranje, ko – pod tušem, na terenu grozljivk à la Carrie – dobi menstruacijo. Videti bi morali njen strah, ko Leila med neko predstavo na prostem nenadoma – le za hip ali dva – izgine. In videti bi morali njeno nelagodje z nasmeškom, ko ji neka ženska na vlaku reče, da ji je Leila zelo podobna, saj misli, da je njena hči, in ko ji mlajša sestra, sestrica, v grozi pove, da je noseča. »Vse bo v redu.«

Polona Janežič / Glasbenica, ki sanja o tem, da bi pisala filmsko glasbo

Je ustvarjalka s številnimi talenti in veščinami, od pianistke, klaviaturistke, skladateljice, aranžerke oziroma prirediteljice glasbe do pisateljice in glasbene producentke – za slednjo se je izobraževala med pandemijo, ko je z nastopi kazalo bolj slabo. Najbolj pa jo bržkone poznamo kot članico priznane etno zasedbe Katalena, ki je ravno praznovala 23. rojstni dan. Kot pravi Polona Janežič (1980), je to gotovo najdaljša profesionalna in osebna zveza vseh šestih članov benda. No, zdaj jih je sedem in skupaj z novo pridruženo članico Jeleno Ždrale pripravljajo nov album, za katerega so že zastavili nekaj pesmi, tematski okvir meje in izhodišče, ki je soundtrack za – (za zdaj še) fiktivni, čeprav scenarij zanj obstaja – film ceste, po kateri člani benda kolesarijo ter jih vodi po mejnem območju od Rezije do morja.

Lil Yachty in James Blake: Bad Cameo

Na papirju deluje zabavno: skupni dolgometražec sta posnela prvi kruner britanske elektronike in eden herojev srednjetoka ameriškega trapa. A zabava ne traja dolgo. Glede na to, da je bil zadnji album Lila Yachtyja izlet v psych-synth-pop in s tem totalen odklon od njegovega preteklega kataloga, smo tokrat pričakovali nekaj še bolj slogovno drznega. Bad Cameo to ni. Je čisto spodobna, blakovsko nežno melanholična in sanjava elektronska plošča, našpikana z Yachtyjevimi visokomelodičnimi vložki. Pluje v mirnih in varnih vodah sčiščeno urejenih kompozicij, nenavadna naveza sodeluje premišljeno in zvočno konservativno in je s tem presenetljivo manj monotona od zadnjih Blakovih samostojnih baladiranj.

Arooj Aftab: Night Reign

Novi album pakistanske pevke z dolgoletno domačo bazo v Brooklynu prihaja z izjemnim zaletom leta 2022 prejetega grammyja in vrhunskega lanskega projekta/ sodelovanja Love In Exile (z Vijayem Iyerjem in Shahzadom Ismailyjem). Arooj Aftab je na izziv pripravljena. Night Reign je plošča popolne dovršenosti – izrazne in tehnične. Vsak ton je popoln, zvok je popoln, aranžiranje je skoraj popolno, predvsem pa je seveda popoln njen glas. Povsem suverena je nekje v umirjenem trikotniku jazza, folka in klasične glasbe in je ena od izjem, ki jim uspe jazzovski standard (Autumn Leaves) predelati na neoguljen način. Več kot meditativna glasba enega velikih glasov našega časa.

Moby: always centered at night

Za ikoničnega producenta, ki se je globalno proslavil s komercialno uspešnico Play (1999), se posebej po ogledu njegovega dokumentarca Moby Doc (2021) zdi, da je eden tistih umetnikov, ki se jemljejo preveč resno. Včasih pretirano samovšečno, drugič samopomilovalno. Zadnja leta ga sicer bolj poznamo po aktivizmu, od pravic živali do veganstva, četudi redno streže z novimi izdajami, ki pa so večinoma ukalupljene v prepoznavni mobyjevski estetiki na presečišču ambientalnega housa in downtempo elektronike. Tudi novi album s kar 13 gostujočimi vokalisti stavi na zmagovalno formulo, skratka »more of the same«, in bo kot tak zadovoljil predvsem dolgoletne fene, ki jim ugaja njegov melanholično-sentimentalni ton.

Camila Cabello: C,XOXO

Internet je letošnje poletje zaradi vseprisotnosti odličnega albuma Brat (bodite pozorni na radioaktivno zeleno barvo!) britanske pevke Charli XCX krstil za »brat summer« – pamževo poletje oziroma poletje razvajenke, ki je kot nekakšna protiutež utrujajoči monokulturi »swiftijev« minulih poletij. Hajp je resničen! Tako zelo, da se je ameriška zvezdnica Camila Cabello, ki se je svetu leta 2019 predstavila z globalnim superhitom Señorita s Shawnom Mendesom, odločila zajahati »brat val«.

Françoise Barbe-Gall: Kako gledati sliko

Avtorica jih izbere 42: od Rafaela, Giotta, Rembrandta, Picassa, Kandinskega pa tja do Rothka. Iz vsake naredi zgodbo, ki je podložena s sentenco: uganiti to, kar ni izrečeno, doživeti vtis že videnega, opustiti očividnost, vzeti si čas za zmoto, stopiti na narobno stran stvari … Ko Murillo v 17. stoletju naslika svetega Tomaža Villanovskega, ki deli miloščino, predstavi škofa, ki daje prosjakom srebrnike. In kaj je gledati na sliki? Velikaša, ki se odreče časti in oblasti ter deli vse, kar ima. Iluzijo sproščenosti in občutek, da se je košček nebes spustil do revežev. Toda moč prizora dojamemo šele ob vednosti, da je Sevillo, v kateri je živel škof, opustošila kuga, ki je pobrala polovico prebivalstva, preživele pa pahnila v revščino. Na to so se odzvali cerkveni redovi in pri slikarjih naročali slike, na katerih so slabotni in oropani vsega igrali bistveno vlogo. Liki, ki poprej niso objekt slikarske pozornosti, so naenkrat osrednje figure.

Vlado Žabot: Gral

Gral domačega pisatelja Vlada Žabota (1958) je obsežen roman, v katerem je spet na sledi arhaičnemu v človeku, njegovi izpostavljenosti in krhkosti nasproti naravi, predvsem in tudi tisti, ki je njegova notranja in včasih enako ali bolj pogubna kot zunanja. Človek je v njegovi prozi pogosto prav eksistencialistično izpostavljen svetu, v katerem je zlahka tarča prevar lastnih zaznav in hotenj, predvsem po tem, ko izgubi stik s svetim in redom narave. Nič čudnega ni, da se v Sukubu, najbolj urbanem Žabotovem romanu, približujemo norosti, povzročeni z bleščavimi reklamnimi površinami, ki so izrinile gaje in loge ravninskih rek in močvirij, siceršnjo scenerijo njegovih proznih del.

Caravaggieva senca

Michele Placido se je najprej uveljavil kot igralec (Hobotnica), potem pa se je prelevil v režiserja ter zablestel predvsem s kriminalkami (Romanzo criminale, Un eroe borghese, Vallanzasca - Gli angeli del male ipd.), toda to, da ima Caravaggieva senca v naslovu italijanskega zvezdniškega slikarja Caravaggia in da se dogaja na začetku 17. stoletja, naj vas nikar ne zavede – tudi to je kriminalka, le da tu vlogo mafije odigra Vatikan.

Obzorje: Ameriška saga – prvo poglavje

Kevin Costner, itak specialist za vestern (Pleše z volkovi, Poštar, Spopad na zahodu), je sklenil, da enkrat za vselej pokaže, kako je bil osvojen divji zahod. Najprej – okrog leta 1859 – na Teritorij, nenaseljen divji zahod, prideta zemljemerca, oče in sin, ki odmerita parcele za novo naselje, novo kolonijo, imenovano Obzorje. Čakajte – nenaseljen divji zahod? Nenaseljen? Ne, divji zahod ni nenaseljen, temveč je še kako naseljen – na njem živijo Apači in druga staroselska ljudstva, originalni, avtohtoni naseljenci. To je njihova zemlja – njihov teritorij. Costner to ve, zato Apači zemljemerca pobijejo. Ker pa Obzorje ostane na ameriškem zemljevidu, se tja kmalu zgrnejo ljudje – settlerji, »belooki« kolonisti – od povsod, tako da tam nastane pionirsko naselje, ki pa ga Apači apokaliptično opustošijo. Preživi le nekaj pionirjev, predvsem »junaških« žensk (recimo Sienna Miller), ki se skrijejo pod zemljo in dihajo skozi puškino cev. A to kolonistov ne ustavi – kljub apaškim »pokolom« in »grozodejstvom« prihajajo novi in novi kolonisti, novi in novi pionirji, novi in novi settlerji. Nič jih ne more zadržati. Nihče jih ne more ustaviti. In prav to je sporočilo Obzorja: staroselci so zemljo izgubili zato, ker so kolonisti prihajali in prihajali, ker jih ni bilo mogoče ustaviti, ker so bili nezadržni, ker so delovali kot »naravna« sila. Costner hoče reči: to, da so staroselska ljudstva – z Apači vred – vse izgubila, potemtakem to, da so jih evropski belci izrinili in uničili, je bilo nekaj povsem »naravnega«. Staroselci so izginili, ker jim je bilo to usojeno – belci so dobili njihovo zemljo, ker jim je bilo to usojeno. Obzorje je bilo njihov dom! Belci so bili prihodnost, civilizacija, kultura. Zgodbe kolonistov so pomembnejše od zgodb izbrisanih.

Tiho mesto: Prvi dan

V grozljivkah ljudje kričijo in kličejo na pomoč – Prvi dan, predzgodba Tihega mesta, ki ga je leta 2018 posnel John Krasinski, pa je grozljivka, v kateri ljudje ne smejo ne kričati ne klicati na pomoč. Če zakričijo ali pokličejo na pomoč, jih raztrgajo grizlijevske invazivne pošasti, slepe, a občutljive na zvok. Ljudje so morali resda molčati že v Tihem mestu in nadaljevanju, Tihem mestu II, toda tam so morali molčati sredi narave oz. sredi malega mesta, Prvi dan pa dogajanje – ironično – preseli v bučni, živžavski, bombastični New York, mesto neskončnega in večnega krika (in neskončnega, večnega klicanja na pomoč). In ker ga je težko utišati, ga pošasti – z apokaliptično vnemo vesoljskega serijskega morilca – prelevijo v ground zero, toda tokrat ne spremljamo družine, ki se bori za preživetje, temveč Samiro (Lupita Nyong), terminalno bolno žensko iz hospica, ki je bitko za življenje že izgubila, tako da ji ne preostane drugega, kot da se odpravi na iskanje pice z okusom in vonjem Proustove magdalenice, okej, na iskanje izgubljenega časa – še zadnjič se hoče namreč prebiti do harlemske picerije, v katero je nekoč, v otroštvu, zajahala z očetom. Spotoma naleti na zbeganega, izgubljenega, šokiranega britanskega študenta (Joseph Quinn), ki se boji smrti, toda grenko, mizerno, depresivno, morbidno nelagodje, ki preveva ta film, je strašnejše in pošastnejše od samih vesoljskih zavojevalskih pošasti – čeravno jim bo Samira ušla, ne bo ušla oni drugi »terminalni« pošasti, pravemu alienu.

Goldmanov proces

Goldmanov proces je briljanten, intenziven, napet, precizen francoski sodni triler, posnet po razvpitem resničnem sodnem trilerju, ki se je odvrtel leta 1976 na ponovnem sojenju Pierru Goldmanu, pikantnemu levičarskemu roparju judovskega rodu. Nekaj let prej so ga zaradi ropov lekarn in uboja dveh farmacevtk obsodili na dosmrtno ječo – rope je priznal, ne pa tudi uboja farmacevtk. Ima celo alibi. Goldman, ki ga igra belgijski igralec Arieh Worthalter, je »idealen« krivec: ciničen, ošaben, domišljav, uporniški, srborit, radikalen, naporen, pozerski, tesnoben, depresiven (nekoč hospitaliziran, podvržen elektrošokom), labilen, nevaren, nasilen (»Zaporniški sistem ga pomirja«), zapeljiv, paranoiden, sumničav, demagoški, samomorilen, nerazumljen, zapit, idealističen, gangsterski, ljudski. Svoje jeze ne nadzoruje – svojega črnega humorja tudi ne. Kot bi stopil iz kakega romana Fjodorja M. Dostojevskega, bodisi iz Zločina in kazni, Besov ali Idiota (ali pa iz Hugojevih Nesrečnikov, če hočete). Ropal je, da bi lahko financiral svoj dekadenten, flâneurski življenjski slog, obenem pa nastopa kot aktivist, glas zatiranih, toda protisloven – boril se je v Venezueli, leto ’68 pa je preskočil. Ima se za levičarja, a brez »stvari«, za katero bi se boril – njegov oče, poljski Jud, je bil partizan, njegova mama, poljska Judinja, je fanatična komunistka, ki se je preselila nazaj na Poljsko. Goldman – frustriran, »ker ni bil partizan kot oče, ker ni stal pred strelskim vodom, ker se ni boril s Chejem, ker ni iskal nacistov, da bi jih iztrebil« (ja, upornik, ki išče razlog) – je, pravi njegov odvetnik Georges Kiejman (Arthur Harari), »sad tragedije vzhodnevropskih Judov: so integrirani, a imajo še vedno poreklo, polno tesnobe in globokih ran«.