Special Interest: Endure

Tretja plata angažiranega kvir punk kvarteta iz New Orleansa, zloglasnega po energičnih nastopih, daje vtis posodobljene, eksperimentalne pop izpeljanke newyorškega no-wave eklekticizma osemdesetih let, prikrojene za potrebe novega poslušalstva. Kraljujejo namreč udarni, distorzirani pulzi ritem mašine in sintetične zvočne barve, ki pa obstajajo znotraj igrivega, mutantskega disko punk okvira. Njihova muzika je urgentna, konfrontacijska, disonančna, a tudi glamovsko barvita, klubsko poskočna, polna presenečenj, kot so mežiki čikaškemu housu, r & b-ju in eurodanceu. Endure ni nikoli klišejsko všečen ali predvidljiv. Uteleša frišnega, času primernega punkovskega duha, podkrepljenega z močnimi teksti in večglasjem vokalov.

Ab-Soul: Herbert

Kalifornijski raper, ki se ga je prijel imidž tistega, ki zna med člani ekipe Top Dawg rimati najbolj temačno psihedelične kulise, je zadnja leta nekoliko poniknil. Življenje z njim ni ravnalo najbolj nežno, vrača pa se z odgovorom, ki veliko namigne že z naslovom. Herbert je Ab-Soulovo pravo ime in je album čiste intro-/retrospektive, zmerno optimistične samokontrole in mehko melodičnih podlag. Divja leta so preteklost, čas je za sprehod po poti spominov preživetja, čas za hvaležnost za male stvari, čas za napotke, kako premagati odvisnosti ... Streznitev umirjenega tempa prihaja v različnih oblikah – od novega soula do klasičnega »nahrbtniškega« rapa, prav zato pa se nikakor ne sestavi v kompaktnost albumovske forme.

Lucretia Dalt: ¡Ay!

Tropski nokturno vajb novega albuma vselej samosvoje kolumbijske glasbenice, ki je bila doslej cenjena predvsem v nišnih sferah eksperimentalne glasbe, je osvojil stare in (kot kažejo komentarji na spletu) številne nove fene. V zadnjih tednih je ta zanjo prelomni, karierno transformativni avant pop album pristal na nekaterih vplivnih seznamih albumov leta. S premišljeno znanstvenofantastično premiso, igranjem z dediščino tropicálie, flamenka in bolera, uglajeno elektroakustično patino, skrivnostno, tu in tam nelagodno, a hkrati omamno atmosfero v duhu nedavno preminulega Angela Badalamentija in hipnotičnim španskim glasom se je avtorica z »margine« prebila v zavest in ušesa širše javnosti. Več kot zasluženo.

Ezra Collective: Where I’m Meant To Be

Drugi album londonske zasedbe Ezra Collective je predvidljivo premišljen korak proti prijetnemu, prijaznemu, jasnemu, tekočemu, oprijemljivemu, žmohtnemu, radiofoničnemu ... Kvintet, ki ga vodi bobnar Femi Koleoso, z njim le izčiščuje pretekle prakse.

Rajko Grlić: Še ne povedane zgodbe 

Bravo Maestro, Samo enkrat se ljubi, Karavla, Naj ostane med nami … Luis Buñuel, Ingmar Bergman in Dušan Jovanović so pred bralci odprli tajne, norosti in sramote svoje preteklosti, Grlić je aseptičen. Nobenega zla, nikakršnih prevar, bog ne daj drugih žensk. Avtor preprosto ne secira samega sebe, razen v benignih popisih ljubezni do sirov in vina. Torej polomija? Nikakor, ima deda, starše, prijatelje in tovariše, ki so polni zgodb, on pa jih zna povedati tako, da so boljše od originalov. Kot režiser si je izmislil formo pisanja po kopitu filmske enciklopedije, kar mu omogoča lahkotno preskakovanje po časovni osi. Seveda ima tudi sam več kot pol stoletja staža prodornega cineasta in je poln anekdot od Prage šestdesetih let, ki pa jih ne pripoveduje štosersko, ampak skoznje sestavlja duha časa. Kdor bi hotel razumeti zgodovino povojnih mentalitet vzhodne Evrope, je bolje, da seže po Grliću kot po zgodovinskih knjigah.

Romain Gary (Émile Ajar): Življenje pred seboj

Francoski pisatelj Romain Gary (1914–1980) se je, potem ko je že dobil nagrado goncourt za najboljše francosko prozno delo in so ga vsi hvalili, brali pa ne, obrnil in pod psevdonimom Émile Ajar spremenil slog, se sredi sedemdesetih let približal francoski raziskovalni in jezikovno živahni prozi, dobil pod pretvezo, da je psevdonim pravzaprav nečakov (o tem in o avtorstvu in o splošni norosti piše v romanu Psevdo), še enega goncourta in potem vse skupaj pojasnil v še eni knjigi. Roman Življenje pred seboj je Ajaru zagotovil preboj, obe ekranizaciji sta zasloveli, v prvi je madame Rose igrala Simone Signoret, v drugi, na italijansko pristanišče adaptirani varianti, pa Sophia Loren.

Nevarna igra

Nevarna igra je paradoks. Režiral, napisal in produciral jo je Russell Crowe, ki tudi igra. O, čisti avtorski projekt, boste rekli. Labour of love. In za kaj gre? Tehnomagnat (Crowe) svoje stare prijatelje zbere na partiji pokra, na kateri izbruhnejo skrivnosti, ki pa so tako splošne, da vam je zanje povsem vseeno, še bolj vseeno pa vam je za splošnost magnata, ki ga je bogastvo prelevilo v filozofa, splošnost njegove hčerke, ki si edina na svetu zasluži »varno« prihodnost, in splošnost kriminalcev, ki ju skušajo oropati. Oja, prav ste razumeli: še najbolj avtorska je tu splošnost. (kino)

LGBT_SLO_1984

Boštjan Hladnik je leta 1971 posnel Maškarado, ki je ustvarila vtis, da je homoseksualnost pri nas, v Sloveniji, že dekriminalizirana – pa ni bila. »Protinaravno nečistovanje med osebami moškega« spola, ki se je kaznovalo »z zaporom do dveh let«, so dekriminalizirali šele leta 1977. Hladnik je to popraznoval s filmom Ubij me nežno, v katerem ženska ženski med seksom nežno dahne: »Ti si kot klavir. Vsak delček tvojega telesa poje po dotiku mojih ustnic.« Nič, Hladnik je hotel oblast verjetno opozoriti, da bi bilo lepo, če bi zdaj dekriminalizirali še lezbištvo. In res, po Titovi smrti so se začela – ob punku – hitro pojavljati osvobodilna družbena gibanja, iz katerih je leta 1984 skočil Magnus, prvi festival homoseksualnih subkultur, ki so mu sledili »gej večeri« v Disku FV, skupina Lilit, homoerotični videospoti Borghesie, lezbozini, revija Revolver in Roza disko (v K4), ki je ponudil tudi prvi drag show (s Salomé, se razume) in v katerem je bila takšna gneča, da se ljudje niso mogli premikati, pravi Nataša Sukič, nekoč aktivistka, zdaj poslanka. Tja so se valile množice iz vse Jugoslavije, saj tovrstnega kluba ni bilo daleč naokoli. »Včasih smo vrata kar zaprli,« pravi poet Brane Mozetič, medtem ko se Miha Lobnik, zdaj zagovornik načela enakosti, spominja, kako pomirjujoče je delovalo, ko je videl, kako se na plesišču objema par istega spola. »Kot bi vzel apaurin.« Vsi so hoteli izgledati progresivno – celo konservativci.

Osem gorà

Ko se v gorah spomladi stali sneg, se prikaže vse, kar je umrlo. Kdor je izgubil prijatelja, ga zlahka najde – samo pogledati mora, kje ždijo in kljuvajo ujede. Obstajajo gore, na katere se ne moreš več vrniti. Film Osem gorà, posnet po romanu Paola Cognettija, je zgodba o takšni gori – in takšnem prijatelju. Pietro in Bruno se spoznata leta 1984 v italijanski alpski vasici – pri dvanajstih. Pietro, sin kemika, je Torinčan, Bruno, sin kmeta, pa montanaro (alias »zadnji otrok v vasi«), a ker se nasprotja privlačijo, med njima hitro klikne, tako da preživita čudovito – tiho, počasno – poletje.

Avatar: Pot vode

Vsi se vrnejo, ves Avatarjev kinematični univerzum – James Cameron (še modrejši), 3D (še fantazmagoričnejši), digitalni efekti (še spektakularnejši), Pandora (še psihedeličnejša), Na’vijci (še panteističnejši), pohlepni, zavojevalski, plenilski »ljudje z neba« (še muskularnejši), ameriška vojaška baza, parkirana na Pandorini luni, in Jake Sully (Sam Worthington), nekdanji paraplegični marinec, ki je po novem avatar, asimiliran Na’vijec, poročen z na’vijsko princeso Neytiri (Zoe Saldaña), s katero ima kopico otrok, tudi dva posvojenca, Pajka (Jack Champion), divjega newt-mowglijskega dečka, in Kiri, 14-letno hčerko Sigourney Weaver (no, pokojne dr. Grace Augustine iz Avatarja), ki jo igra Sigourney Weaver. A vrne se še nekdo: ko namreč Sully kolonialistični korporaciji prepreči, da bi kapitalizem razširila v pandorske pragozdove, nadenj pošljejo polkovnika Milesa Quaritcha (Stephen Lang), maščevalnega, sadističnega specialca, ki je sicer v Avatarju umrl, a ga genetsko klonirajo in prepakirajo v na’vijski avatar.

Saša Eržen / Scenaristka, ki je s svojo božično pravljico postavila temelje za filmsko uspešnico Kapa

Dobri dve desetletji minevata, odkar se je lotila prvega scenarija za celovečerni film. Na delavnici Pokaži jezik je snovala tako pravo, kleno komedijo o ropu vaške pošte. A ni in ni ji šlo. In tako je namesto tej filmski zgodbi vse več časa namenjala neki drugi, ki se ji je ravno tedaj utrnila – o dečku iz revne, razpadle družine ter razvajeni deklici, ki ima vse materialne dobrine, a prav tako odsotne starše. Spoznata se za božič in nepričakovana skupna pustolovščina ju zbliža in poveže za vedno.

dvidevat: Pulse Defusion

V samo dveh letih se je štajerska producentka in didžejka, ki je postala redna gostja ljubljanskih klubov, prebila v ospredje. Postala je ena slogovno bolj profiliranih predstavnic našega elektronskega podmladka, sinonim za galopirajoče electro koračnice, distopični breakbeat techno in druge nabrejkane plesne odvode. Njena tretja izdaja je v smislu idejne zasnove, pestrosti aranžmajev in zvočne silovitosti otipljivo robustnejša od predhodnikov. Propulzivni lomljeni ritmi se držijo ustaljenih obrazcev, izstopajo pa njene melodične domislice, od didžeridujevskega valovanja uverture Format in retrofuturističnega acid zavijanja komadov Disc Detective in M87 do spiralastega, lasersko ostrega sintovskega rjovenja pokalice Circuit X.

birds of unknown: Gently sailing

Če pri oznaki »lahkotne jazzy glasbe« takoj začutite nelagodje in pomislite na »nouvellevaguovske« priredbe, ki ubijajo duha in telo, je za to verjetno kriva predvsem uniformna glasbena izbira kafičev brez domišljije. Obstaja namreč tudi prikupen, domiseln in senzibilen pol tovrstnih izrazov. Takšnega goji štajerski trojec birds of unknown, ki nevsiljivo leti v nežni sapici počasne jazzovske popevke. Glas pevke Patricije Škof včasih pelje skladno z melodijami kitare in saksofona, drugič z njima plete mehke dialoge izčiščenih nastavkov, pri katerih sploh ne pogrešamo manka očitnega – celotne ritemsekcije. Povsem zračna in pridušena muzika dokaj klasičnih zamahov, ki pa jadra posebej ubrano in z jasno določeno smerjo.

Little Simz: No Thank You

Eden od najmočnejših raperskih glasov z britanskega otočja je pripravil novo mojstrovino. No Thank You, tretja dolgometražna plošča z nagrado mercury ozaljšane raperke, je album presenečenja, ki se zaradi nerodnega časa izida ne bo znašel na večini seznamov plošč leta, a bi se praviloma moral. To je zares prefinjena zbirka izrazito ležernih, pa vseeno udarnih skladb, v katerih Little Simz razgali duševne stiske, povezane s tegobami vpetosti v neprizanesljivo glasbeno industrijo. Instrumentalno plat plošče podpisuje hiperproduktivni Inflo, idejni vodja skrivnostne zasedbe Sault, ki je z Little Simz že sodeloval, a njene glasbe ni še nikoli tako zaznamoval s tako izrazito saultovsko naravnanostjo, ki tokrat na površje privre predvsem v obliki gospelovskih vplivov.

SZA: SOS

Leta 2017 izdani trojni platinasti prvenec CTRL prizemljene, za zvezdniško življenje nerazpoložene ameriške alter R & B-zvezde SZA je postal eden najbolj reprezentativnih R & B-albumov minulega desetletja. S priljudno persono in zbirko nežnih, romantično obarvanih komadov, v katerih so rezonirale izkušnje milijonov mladostnikov, se je prikupila fenicam in fenom z vseh vetrov. Album je postal soundtrack za čilanje, džuskanje in ljubimkanje celotne generacije. SZA medtem ni počivala. Izdala je 16 singlov, med njimi uspešnico Kiss Me More z raperko Dojo Cat, in sodelovala z raperjem Kendrickom Lamarjem za hollywoodski blockbuster Črni panter, prav zdaj pa se pripravlja na prvo filmsko vlogo.

Viki Grošelj: Križ čez Nepal

Ima kaj povedati: tja je odšel 55-krat, tam preživel pet let, plezal v 20 odpravah na visoke vrhove Himalaje. Kajpak bodo osrednji del zmagoviti vzponi, neverjetni spust s smučmi s Čo Ojuja (8201 m), podvigi torej, ki jih slehernik lahko primerja le s herojstvi antičnih junakov. Tu ni refleksa kot pri modernih potopisih, kjer bralec takoj pomisli, da bi to šel tudi sam izkusit. Identifikacija je nemogoča: ko se Grošelj spušča z osemtisočaka in se znajde v viharju, ki mu vzame orientacijo, lahko potegneš iz spomina kvečjemu meglo v mraku z domačega hribovja in občutek pomnožiš s sto. Tu je branje stvar osuplosti in občudovanja. Toda avtor poleg svoje zgodbe, likov šerp, domačinov in dežele prinaša še posebno spoznanje – naravo. Potem ko se je umaknil iz osvajanja še nekaj neosvojenih vrhov, si je zastavil načrt prekrižariti Nepal od vzhoda do zahoda in od severa do juga. Medtem pa je doživel potres 2015, ko se sredi sončnega dne začne tresti cesta, potem pa z gore proti njegovi skupini začnejo leteti skale – od nekaj kilogramov do nekaj ton – in opustošijo cele vasi. Človek jemlje neživo naravo kot nekaj togega, kar stoji in čaka. A zdaj pozor – pride pod ledenik, ki je spolzel 40 metrov nižje, kot se ga je spominjal izpred 20 let. Še huje – ploščadi pod goro ni več, vmes je zgrmela v prepad. In najhuje – Anapurna, ki mu je nekajkrat ni uspelo osvojiti, je zakleta: potres je odnesel ledeno pobočje, nekdanje pristopne trase ni.

Yasmina Reza: Blagor srečnim

Yasmina Reza (1959) sodi med najbolj priljubljene francoske avtorice in po začetnih uspešnih ekranizacijah dramskih besedil ostaja ves čas prisotna v pripovedništvu. Tu podobno kot v igrah o višjem in srednjem sloju pa o trkih med različnimi prepričanji na način premolkov in potem skoraj izbruhov kaže, kako je tisto spodaj, pod skorjico, razgreto in nepredvidljivo. Njeni protagonisti plavajo na razbeljeni mentalni magmi, katere pregretost od zunaj le težko prepoznamo; to so namreč igre o tistih, ki so družbeno uspešni. Roman Blagor srečnim preverja, koliko sreče ostane tistim, ki so v intimnem na zunaj uspešni in zgledni, koliko so ti zares srečni.