Bex Burch: There is only love and fear

Tolkalka, improvizatorka, izdelovalka inštrumentov ... Bex Burch na prvencu demonstrira pravo brkljanje, saj se največ zadržuje za ksilofonu podobnim glasbilom, ki ga je naredila sama med bivanjem v Gani. »Neurejeni« ali »razmetani minimalizem« je primerna oznaka za privlačno glasbeno ropotarnico, ki lebdi, pleše in se dere nekje med improm, jazzom in drugimi godbami. Prevladujejo kolektivne ritmične mantre neštetih zvočil, prežete s konkretnimi zvoki in občasnimi vrhunci bendovskih krikov in resnega gruvanja, morda najbolj pa impresionira preprosta montaža, saj gre za redukcijo dvaintridesetih dni snemanja v štridesetminutni paket neposredne, igrive preprostosti.

Goat: Medicine

Peta plata švedske psihedelične koze ohranja bendovo esenco, toda zaznati je odmik od dinamičnih »globalnih ritmik« proti bolj konservativnemu rockovskemu bobnanju. Oboževalce mastne psihedelije šestdesetih let in začetka sedemdesetih bo najbrž razdelila na dva tabora. Tiste, ki bodo v njej slišali dobrodošel odmerek »posodobljenih« fuzz kitarskih zvokov v tradiciji Tonyja Iommija, zapohanih melodij flavte in sitarja, (pre)dolgih improviziranih jamov, hipnotičnih ženskih glasov à la Grace Slick in naefektiranih moških glasov à la John Lennon v času plate Revolver, in tiste, ki bodo v njej upravičeno slišali le pastiš vsega omenjenega in si bodo raje ponovno predvajali izvirnike. Vse je odvisno od vaše strpnosti do recikliranja rockovskega kanona.

The Streets: The Darker The Shadow …

Vplivni britanski glasbenik Mike Skinner, idejni vodja projekta The Streets, je pred tremi leti prekinil desetletno diskografsko zatišje in izdal mikstejp presenečenja, ki je bil strel v prazno. Medel kritiški sprejem ga očitno ni izučil, saj zdaj predstavlja novo izdajo, svoj prvi »pravi« album po dobrih dvanajstih letih. Ta je pravzaprav zbirka spremljevalne glasbe za njegov spodleteli filmski projekt, neonoirovsko kriminalko, ki distributerjev ni prepričala in ni našla poti do kinodvoran. Novo gradivo zveni kot ponesrečena imitacija Streetsove prelomne plošče Original Pirate Material, izdane pred točno dvajsetimi leti: podlage sicer kipijo od sila igrivih zamisli, a so sproducirane izrazito okorno, skorajda amatersko, Skinner pa pri rapanju zveni naveličano in brez navdiha.

Sampha: Lahai

Precej neverjetno se zdi, da je Sampha Sisay ravnokar izdal šele drugi dolgometražec. Južnolondonskega klaviaturista in vokalista z nevsiljivo nežnim glasom, ki se sicer dosledno izogiba žarometom, smo se že dodobra navadili kot stalnice svežine londonskega miljeja novega popa, skupaj z recimo Jessie Ware, skupino The xx, FKA twigs, Michaelom Kiwanuko ... Prvič smo ga opazili, ko je malce pokukal iz sence pred več kot desetletjem – kot gost pri prvih resnejših založniških potezah kolega, veščega kombinatorca klubske elektronike in popa SBTRKT-ja. Prvi konkretnejši samostojni založniški korak je sledil leta 2013 z malo ploščo Dual. Do prvenca Process je potem minilo ogromno časa. A ne zaman. Za ta album je Sampha leta 2017 prejel ugledno nagrado mercury in naziv plate leta – torej glavno nagrado – na podelitvi Worldwide, ki jo vodi Gilles Peterson. Album je bil brez dvoma eden vrhuncev širše krajine popa tistega leta. Ni pretirano sledil pravilom igre, četudi je šlo za projekt nekričečega tona in popolnih razmerij, na katerem je vse na svojem mestu.

Aleš Berger: navsezadnje

Prevajalec in pisatelj, nekoč tudi urednik in kritik Aleš Berger (1946) si je izmislil nov literarni žanr, v katerem je spregovoril skozi starizem.

Kanae Minato: Izpovedi

Roman Izpovedi, prvenec japonske pripovednice Kanae Minato (1973), je srhljivka in proza suspenza; že v prvem poglavju je poslovilni govor profesorice, ki po utopitvi hčerke v šolskem bazenu pred dijaki razgrne razloge za prenehanje poučevanja. Čeprav ne omeni poimensko obeh dijakov, ki ju krivi za smrt, bolj namiguje, se nadnju zgrne celoten razred, letom primerno ju obmetavajo s tetrapaki mleka in podobno, vendar tisti, ki še hodi v šolo, ves ta mobing vdano in zvijačno prenaša. Kot da se ga ne tiče. Sledimo zapletenemu postopnemu razkrivanju dejanj, ki so pripeljala do hčerine smrti, med njimi je recimo občutek manjvrednosti in odsotnosti ljubezni, s katerim se nekateri dijaki dvignejo nad druge, in ti svojo genialnost uporabljajo proti tistim, ki jih v resnici prezirajo in podcenjujejo. Kot se do konca ne ve, kdo drži niti v rokah, kdo nadzoruje igro in kako veliki bodo vložki – in izgube.

Noč groze, gorja & gravža

31. oktobra 18:00: Beau se boji
(Beau Is Afraid, 2023, Ari Aster)

Oče in vojak

»Ne pozabite na nas,« vzklikne Bakary (Omar Sy), Senegalec, ki ga Francija, kolonizatorka in vladarka Senegala, med I. svetovno vojno skupaj s sinom, Thiernom (Alassane Diong), pošlje v evropske jarke, v klavnico, kjer se pridružita drugim Afričanom, prebivalcem francoskih kolonij, ki so prav tako – jasno, ne po svoji volji – prišli tja krvavet, trepetat, streljat in umirat za profite in prestiž kolonialnih velesil. V nepozabni vojni počnejo nepozabne reči, toda ko bo vojne konec, jih bodo pozabili – na fotografijah jih ne bo, ne bodo dobivali odlikovanj, iz zgodovine bodo izbrisani.

Ljubezen, ki je ponotranjila vse slabe plati kapitalizma 

Kaj so vesterni, vemo – zgodbe o tem, kako so belci med svojim osvajanjem »divjega zahoda« pobijali Indijance, kako so jim zaplenjali zemljo, kako so jih brisali, kako so jih zastrupljali, kako so jih iztrebljali. Indijanci so bili prikazani bodisi kot »divjaki«, pošasti, »živali«, ki ogrožajo »nedolžne« civiliste, tako da jih je treba likvidirati ( ja, osvajalci »divjega zahoda« imajo pravico do samoobrambe), ali pa kot ponosno staroselsko ljudstvo, ki ga je povozil čas, tako da je prišel njegov čas – čas je, da se umakne s prizorišča, da torej kolektivno odmre in izgine. Indijanci so bili prikazani kot ovira razvoju in napredku. Podton je bil na dlani: če hočemo, da bo kapital na »divjem zahodu« res svoboden in da se bo kapitalizem tam končno »normaliziral«, je treba Indijance poslati v rezervate – ali pa v smrt.

Atlas Erotika / Glasbena zasedba, ki je začrtala smernice novega vala balkanske pop glasbe

Za Anžeta Kacafuro (Cazzafura), Miho Jakovljevića (MihaMih) in Dina Nuhanovića (Diinzo), ljubljanske producente, raperje in pevce, ki tvorijo R & B zasedbo Atlas Erotika, je bilo leta 2018 prelomno obdobje, v katerem so lastnoročno začrtali smernice novega vala popularne glasbe na Balkanu. Skupaj s Senido Hajdarpašić (Senidah), slovensko pevko črnogorskih korenin, ki je danes kot samostojna izvajalka ena daleč največjih glasbenih zvezd v regiji, so dobili briljantno idejo: pompoznost balkanskega melosa združiti s trendovsko estetiko ameriške trap glasbe.