• Jaša Bužinel

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Plošča

    Arca: kick iiii

    Čeprav platnica z megalomansko kiberskulpturo, pod katero ležijo trume odrabljenih humanoidov, iz katerih se napaja Arcina ustvarjalna energija, namiguje na nasilje in žrtvovanje, potrebno za take kolosalne stvaritve, je predstavljeni material čisto nasprotje. Četrti del pentalogije je blagozvočen in spokojen album, zbirka zanosnega futurističnega popa ter atmosferičnih hiperbalad, ki bi lahko delovale kot klasične klavirske skladbe, a pod Arcino taktirko dobivajo precej bolj poetično in ambiciozno naravo. Z rabo množice različnih glasov – izmaličenih, raztegnjenih, mutantskih, iz niča sintetiziranih – Arca osmišlja svojo trans identiteto. Obvezen postanek za fene in fenice Björk, FKA Twigs in Oneohtrix Point Never.

  • Borja Borka 

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Plošča

    Arca: KicK III

    Drugi Kick v šusu – oziroma tretji, če štejemo še lansko, prvo brco – Arca jedrnato povzame kot »mutantsko klubsko glasbo«. Težko bi bila s tako malo besedami jasnejša in točnejša. III je v primerjavi z II konkretnejši, bolj podivjan, bolj mrzličen, bolj ritmično razvejen, neposrednejši, bolj dinamičen in ja, bolj klubski. Tukaj si venezuelska ikona trendovskih robov elektronike zares da duška in nas brez predaha brca z visokooktanskimi in močnimi udarci, ki jih na trenutke težko prenesemo, še težje pa bi nanje plesali. To je klubska glasba, ki hitro postane nevzdržna, a hkrati v njej odzvanja nekakšen juriš svobode. Nadaljevanje, ki namiguje, da se je z vsemi deli serijalke Kick najbolj smiselno spoprijeti (in na trenutke trpeti) zapored.

  • Borja Borka

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Plošča

    Arca: KICK II

    Arca – sinonim za špico drznega popa, postklubsko muziko in mogočno zvočno oblikovanje – je svoje pompozne albume nizala preudarno, v zmernem tempu. A nič več, saj so te dni tako rekoč naenkrat izšli kar štirje njeni projekti. Kick II, III, IIII in IIIII z enim sunkom zaokrožajo in zaključujejo zgodbo – pentologijo, ki se je začela lani s projektom Kick I in ki rovari po nekakšni distopiji današnjih glasbenih trendov, po temni plati srednjetoka.

  • Bernard Nežmah

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Knjiga

    Mark Mazower: Hitlerjev imperij

    Zgodovinarji to obdobje običajno popisujejo skozi premikanje fronte in vojaško nasilje nad civilisti, Mazower pa je pozornost preusmeril na upravljanje okupiranih dežel. Gospodarstvo je očitno navzlic vojni dobro teklo; Bolgarija, Romunija, Madžarska in Češka so celo poslovno cvetele. V zasedeni Sovjetski zvezi so Nemci kopirali britanski imperializem v Indiji, a v Evropi niso vpeljali enotnega režima. Okupirana Danska je bila praktično samostojna, obdržala je celo parlament, deželo je superviziral le nemški ambasador, na svobodnih volitvah je nacistična stranka zbrala samo dvoodstotno podporo. Tudi na Nizozemskem so obdržali parlament. Slovaška velja za nemško marioneto, toda neodvisnost je vzela zares: Nemci so se morali z njo trdo pogajati, ko so načrtovali prek nje napasti Poljsko. Resen problem so bili avstrijski nacisti, ki so po prevzemu oblasti plenili po Dunaju in vzpostavili korupcijski režim; ukrotil jih je šele Heydrich, ko jim je zagrozil, da nadnje pošlje gestapo. Okupacija je v Alzaciji poleg drugega vpeljala ponemčevanje francoskih imen, a reč je za hip prešla v komedijo, ko so tja naselili Nemce s francoskimi priimki.

  • Matej Bogataj

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Knjiga

    Mart Lenardič: Boj v požiralniku

    Mart Lenardič (rojen 1963) se je ondan, pred kakšnimi 30 leti, proslavil z zbirkama kratkih zgodb Moje ženske in Še večji Gatsby. Tam je z osmešene pozicije mačizma spregovarjal bolj ali manj marginalizirani akter, ki se svojih prekoračenj ni zavedal, mu pa ni manjkalo filozofičnosti in uporabne, praktične rabe filozofije, kadar je bilo treba razložiti ali opravičiti kakšno nečednost. Teh ni manjkalo, so bile pa bolj iz nabora znašanja in/ali repenčenja nad nasprotnim spolom. Razočaranju je sledilo maščevanje; v tem, kot v praznih oštarijskih grožnjah, je bil lenardičevsko postavljeni protagonist pravi car, neulovljiv, zvijačen in malo nevaren, vsaj po lastnem opisu.

  • Marcel Štefančič jr.

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    Jezdeci pravice

    Otto (Nikolaj Lie Kaas), odpuščeni danski statistik, genij podatkov, algoritmov in učinka metulja, na metroju odstopi svoj stol neznanki (Anne Birgitte Lind), takoj zatem pa v metro trešči drug metro. Otto preživi – mnogi umrejo. Med njimi je tudi neznanka, dejansko žena Markusa (Mads Mikkelsen), vojaškega specialca, ki se vrne iz Afganistana, da bi poskrbel za hčerko (Andrea Heick Gadeberg), a ga kmalu obišče Otto, ki je izračunal, da ni šlo za nesrečo, temveč za atentat na pričo, ki naj bi v sodnem procesu obremenila šefa lokalne motoristične kriminalne tolpe – atentat pa so zrežirali kot nesrečo. Markus, moški v krizi, se potem združi z Ottom, moškim v krizi, in njegovimi prijatelji, prav tako osamljenimi genialci, tipičnimi »ekscentričnimi«, infantilnimi moškimi v krizi – skupaj začnejo pripravljati peklenski načrt, strahovito maščevanje kriminalcem, kar seveda pomeni, da začnejo kanalizirati Paula Kerseyja, razvpitega maščevalca, vigilanta, ki ga je nekoč igral Charles Bronson (Paul Kersey ne oprošča), pred nekaj leti pa Bruce Willis (Želja po maščevanju). In tu je paradoks: Markus, morilski stroj, ki je Dansko branil v Afganistanu, začne svojo ženo slaviti in braniti šele, ko je mrtva – šele ko je mrtva, je vredna njegove pozornosti, njegove ljubezni. 

  • Marcel Štefančič jr.

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    Deset v pol

    Tudi če ne jeste mesa, si boste ob Tanovićevi dramediji Deset v pol zaželeli porcije čevapov – sarajevskih. Originalnih. Tako originalnih, kot so originalni liki le v Sarajevu. Lana (Helena Vuković) se s kulinaričnega študija v Berlinu vrne v covidsko Sarajevo, kjer Izetu (Izudin Bajrović), svojemu očetu, lastniku čevapdžinice na Baščaršiji, razkrije nekaj šokantnega – ne, ni zanosila z vojnim zločincem, ampak je nehala jesti meso. »Niti piščanca ne ješ več?« Ne. »Ribo?« Ne. »In koliko časa že to traja?« Izet je obupan. Je lahko Bosanec vegetarijanec, se sprašuje neki štikel, medtem ko da Izet Lani jasno vedeti: ali bo prevzela čevapdžinico ali pa jo bo zaprl. Lana pa bi mu najraje zavrtela štikel: Should I Stay or Should I Go! S svojim fantom, Orhanom (Kerim Čutuna), hoče »zbežati« v Nemčijo – za ostalimi razseljenimi Bosanci. Enis (Branko Đurić), njegov oče, ima konkurenčno čevapdžinico čez cesto. Kar Orhana in Lano prelevi v Romea in Julijo. Izet je Richard III, ki bi dal kraljestvo za konja, Enis pa je Malvolio (iz Dvanajste noči), ki nenehno naivno, pretenciozno, snobovsko sanjari o poslu, s katerim bo obogatel (stroj za izdelavo in pakiranje čevapov). Nevaren je le sebi.

  • Marcel Štefančič jr.

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    The Power of the Dog

    Ko se Phil Burbank (Benedict Cumberbatch), nemirni kavboj z divjega zahoda leta 1925, lastnik velikega ranča, zazre v prečudovito hribovje Montane (sicer posnete na Novi Zelandiji), se njegov obraz ne spremeni – pošastna mešanica resentimenta, prezira, zariplosti, mraka, sadizma in jeze je njegov modus vivendi. George (Jesse Plemons), njegov brat, je pravo nasprotje, umit, obrit, vljuden, uglajen in prijazen, toda ko se nepričakovano poroči z Rose Gordon (Kirsten Dunst), ovdovelo pianistko z občutljivim, artističnim sinom (Kodi Smit-McPhee), in ko ju pripelje na ranč, odpre vrata pekla – iz Phila bušne vsa toksičnost. Svojo grobost, krutost in žaljivost le stopnjuje, kot da je Rose ubila tisto, kar mu je bilo najdražje – divji zahod, čarobno utopijo, v kateri so bili moški junaški, svobodni, privilegirani in srečni. Phila, prepričanega, da lahko vidi to, kar je skrito, dobesedno raznaša od nostalgije po teh časih, tej mitologiji in predvsem Broncu Henryju, svojem že davno umrlem mentorju, zadnjemu »pravemu« kavboju, legendi divjega zahoda, ki ga je izmojstril v tem »načinu« življenja, tej »možatosti« – in tej toksičnosti.

  • Marcel Štefančič jr.

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    Ljubezen terja vajo. Ljubezen terja vožnje. Dolge vožnje.

    Naloga filma je, da s svojimi solzami in svojim znojem ustvari presežni čas – da torej spremeni percepcijo časa. Hamaguchijev film Drive My Car – ultimativni film o teksturi ljubezni, sicer posnet po noveli Harukija Murakamija – mine v nekaj minutah, traja pa tri ure. Nobene emocije, nobenega šepeta, nobenega krika, nobene strasti, nobene obsedenosti, nobene tišine, nobene dvoumnosti, nobenega trenutka ali metatrenutka noče skrajšati, kaj šele poenostaviti, ne, ničesar noče zamuditi, navsezadnje, ozre se v agonična, morbidna, karierno zelo uspešna zakonca, Yûsukeja Kafukuja (Hidetoshi Nishijima), gledališkega režiserja/igralca, in Oto (Reika Kirishima), scenaristko/dramatičarko, ki sta izgubila hčerko in ki zdaj svoje inovativne, transgresivne zgodbe – igre, scenarije, fikcije – »pišeta« tudi med seksom, s seksom, z »robovi« orgazmov, kot pravi Oto, ki vse to običajno sproti narekuje v magnetofon, da ne bi pozabila. Včasih ga prevara s kakim drugim moškim. In Yûsuke to ve. Celo vidi. Nič hudega – toliko bolje za njun teater, si verjetno misli. Vsak ima pri pisanju svoje trike. Transgresivnost ne pade z neba. Besede so itak premalo. Potrebujejo oder, na katerem lahko divjajo.

  • Izak Košir

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Dogodki

    Pozor, kultura

    16/12—24/04

  • Stanka Prodnik

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  TV

    »Nisem rojena včeraj«

    V čisti užitek je bilo vsaki predani Evropejki in predanemu Evropejcu poslušati pogovor Tanje Starič z evropsko glavno tožilko Lauro Kövesi v ponedeljkovih Odmevih. Prvič zaradi dovolj preprostih vprašanj voditeljice Tanje Starič, da so problem imenovanja slovenskih tožilcev zlahka razumeli tudi vsi, ki se s pravom in upravljanjem evropskega denarja ne ukvarjajo. In na drugi strani zaradi popolnoma človeških in prav nič birokratskih odgovorov evropske glavne tožilke. O kriminalu se namreč pogovarjamo, o krajah našega – evropskega denarja, o tem, da nekateri poskušajo preprečiti preiskave teh dejanj. Na vprašanje Tanje Starič, kaj pomeni zamuda pri imenovanju slovenskih delegiranih tožilcev, je tako Kövesijeva odgovorila: »Brez imenovanih tožilcev nismo mogli preiskovati primerov goljufij v Sloveniji. Neimenovanje tožilcev pa je tudi oviralo čezmejne preiskave, povezane s Slovenijo, ki so jih že odprli v drugih državah. Nismo mogli narediti nič. S tem je bila znižana raven zaščite evropskega denarja.« 

  • Saša Eržen

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Hudo

    Pomarančna lučka

    Pomarančna lupina je eden najboljših primerov embalaže, kot jo je zasnovala narava. Da ne roma v smeti in da zaživi novo življenje tudi po tem, ko kot ovojnica odsluži, poskrbi prva lučka na svetu, v celoti izdelana iz olupkov pomaranč. Triindvajsetcentimetrska namizna lučka po imenu Ohmie – ime združuje besedi ohm, ki je osnovna enota za električni upor, in home, angleško dom – pomeni zgled krožne ekonomije; zasnovana in narejena je v Italiji, izdelujejo jo iz lupin pomaranč s Sicilije, po zamisli oblikovalskega podjetja Krill design iz Milana. Ohišje posamezne lučke je narejeno iz olupkov dveh do treh pomaranč, s pomočjo 3D-tiskalnika pa ga iz biopolimera natisnejo v enem kosu. Vsaka lučka je unikat, zato lahko prihaja do razlik pri odtenku oranžne. Vsebuje tudi žarnico, kabel s priključkom za USB in stikalo, s katerim uravnavamo jakost svetlobe. Njena oblika se je sicer oddaljila od prvotne surovine, jo pa posnema po teksturi materiala in seveda barvi, zaradi močne aromatičnosti uporabljenih lupin pomaranč naj bi lučka celo dišala.

  • foto: Igor Škafar

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Ulica

    Jerca

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Portret

    Režiser, ki poudarja pomembnost napak v ustvarjalnem procesu

    Njegov film Inventura je skupaj s celovečercem Prasica, slabšalno ime za žensko Tijane Zijanić najbolj izstopal na letošnjem Festivalu slovenskega filma: med drugim je prejel vesno za najboljšo režijo, za najboljšega glavnega igralca (Radoš Bolčina), pa nagrado za najboljšega debitanta. Prasica je ekspresivna, intenzivna, divja, surova; Inventura minimalistična, umirjena, uglajena, odvija se počasi, lenobno. Celovečerca sta v svoji različnosti izvrstna prikaza dveh segmentov družbe, ki navadno živita drug mimo drugega, ne da bi se trudila razumeti drugo stran: izgubljene generacije mladih odraslih, ki se ne morejo osamosvojiti, kar se kanalizira v upor in bes, in stabilne generacije starejših, ki imajo na videz vse, kar si mladi želijo – a pogosto to ne pomeni nič. Kako krhko je varno malomeščansko življenje, spozna tudi Boris, glavni junak Inventure, ki ga nekega večera, ko po okusni večerji nič hudega sluteč bere v svoji sobi, nekdo poskuša ustreliti. Ob prijavi na policijo mora narediti seznam vseh, ki bi lahko bili sumljivi. Toda saj je tako neškodljiv človek, da mu nihče ne bi mogel storiti česa takšnega! Nihče ni sumljiv. Nihče – in hkrati vsi.

  • Damjana Kolar

    8. 12. 2021  |  Kultura

    Svet, ki ga pravzaprav vsi zelo dobro poznamo

    V Mestnem gledališču ljubljanskem bo 11. decembra ob 20. uri premiera prve slovenske uprizoritve drame Izredne razmere nemškega dramatika in gledališkega režiserja Falka Richterja v režiji Jana Krmelja. Napet in srhljiv distopijski triler opozarja na mnoge pereče probleme sodobne družbe, predvsem strah pred izgubo socialne in ekonomske varnosti.

  • Uredništvo

    8. 12. 2021  |  Kultura

    Ko Butalce berejo Kučan, Šarec, Jenull in Janša

    Fran Milčinski je pet zgodb o Butalcih prvič objavil v zbirki kratke proze Tolovaj Mataj leta 1917, prva knjižna izdaja pa je bila leta 1949. Besedilo Butalcev je brezčasno in trdoživo kljubuje zobu časa. Butalci spadajo med klasične besedne umetnine – zato lahko hkrati nagovarjajo otroke in odrasle – so ostra satira o delovanju slabo utečenega državnega aparata.

  • DK, STA

    8. 12. 2021  |  Kultura

    Teden korejskega filma na spletu

    Veleposlaništvo Republike Koreje z Dunaja tudi letos organizira Teden korejskega filma, ki bo potekal od 10. do 12. decembra. Letošnji podnaslov dogodka je Let's Smile Together (Nasmehnimo se skupaj). Prireditev bo ponovno izpeljana na spletu, kjer bodo filmi na voljo brezplačno.

  • DK, STA

    8. 12. 2021  |  Kultura

    80. obletnica zadnjega predvojnega koncerta pevskega zbora Tone Tomšič

    Akademski pevski zbor (APZ) Tone Tomšič bo 11. decembra ob 19. uri v veliki dvorani Grand Hotela Union počastil 80. obletnico zadnjega koncerta predvojnega APZ, preden je slovenska kultura ob izbruhu druge svetovne vojne za nekaj let umolknila. To bo hkrati njihov prvi koncert z novo dirigentko Rahelo Durič. Pred tem bodo odkrili tudi spominsko ploščo.

  • DK, STA

    7. 12. 2021  |  Kultura

    Spletna akcija muzejev in galerij

    Skupnost muzejev Slovenije ter Služba za premično dediščino in muzeje organizirata že četrto spletno promocijsko akcijo Naprej v preteklost. Ker so pred nami prazniki, je tokrat tema Veseli muzej, prepoznati pa jo je mogoče po ključnikih #naprejvpreteklost in #veselimuzej, so zapisali. Akcija bo trajala do nedelje.

  • DK, STA

    6. 12. 2021  |  Kultura

    »Nasilje nad ženskami ni samo problem žrtve«

    V Avli Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM) je na ogled fotografska razstava z naslovom Zlomljena na temo boja proti nasilju nad ženskami, ki sta jo ob deseti obletnici Svetovalnice za žrtve nasilja in zlorab Maribor pripravila fotograf Bojan Sobočan in mariborski center za socialno delo. Z njo opozarjajo, da je nasilje tudi problem skupnosti.

  • Uredništvo

    5. 12. 2021  |  Kultura

    Nedeljska poezija #94

    V rubriki Nedeljska poezija vsak teden objavljamo pesem po našem izboru iz pesniške zbirke slovenske avtorice ali avtorja, izdane v zadnjih letih. Tokrat pesem Jerneja Županiča iz zbirke Orodje za razgradnjo imperija.

  • DK, STA

    4. 12. 2021  |  Kultura

    Letošnja dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo

    Prešernovi nagradi za življenjsko delo prejmeta klasični filolog in prevajalec Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent Mirko Cuderman. Upravni odbor Prešernovega sklada je prvemu pripisal neprecenljiv prispevek k slovenskemu poznavanju antične književnosti in filozofije. Drugi je temeljno zaznamoval slovensko zborovsko glasbo zadnjih desetletij.

  • Damjana Kolar

    4. 12. 2021  |  Kultura

    Film tedna: Jezdeci pravice

    V Kinodvoru bo od 6. decembra na ogled črna komedija Jezdeci pravice, danskega režiserja Andersa Thomasa Jensena (Možje in kokoši). Zgodba o usodi, naključjih in smislu življenja je odprla filmski festival v Rotterdamu.

  • Lara Paukovič

    3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Kultura

    Darilo za Darilo

    Iz Anglije je prejšnji teden priletela novica, da je slovenska umetnica Jasmina Cibic, ki je že kmalu po 20. letu odšla živet v London in tam deluje še danes, prejemnica ugledne, deset tisoč funtov vredne filmske nagrade jarman za najinovativnejše dosežke na področju filma in gibljivih podob. Med drugim je bila nagrajena za umetniški film Darilo, v katerem se je ukvarjala s konceptom kulture kot političnega darila. »Film pokaže, kam lahko pripelje instrumentalizacija umetnosti. Vsa arhitektura, ki sem jo uporabila za lokacije filma, je bila denimo izvedena z nekim upanjem v solidarnost, a sovražni govor hitro da legitimnost, da se uniči in zatre vsa ta potencialna utopija,« je za Mladino dejala ob lanski razstavi Fundus prizadevanja v MSUM, kjer je bilo na ogled prvo dejanje filma Darilo.

  • Gregor Kocijančič

    3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Plošča

    Kaytranada: Intimidated EP

    Čislani kanadski producent Kaytranada, ki deluje na presečišču housa, neosoula in hiphopa, se – po z grammyjem nagrajenem albumu, na katerem je gostovala vojska visokokategornih R & B-vokalistov – vrača z nekoliko manj ambicioznim projektom. Mala plošča Intimidated je pravzaprav le plovilo za izdajo naslovnega singla, ekscesno skompresiranega soulful house bangerja, na katerem prepeva vzpenjajoča se R & B-zvezda H.E.R. Vrhunec izdelka je zaključni komad, filingaški G-fankovski hip-house banger, na katerem repa enigmatični Mach-Hommy, varovanec slovite buffalovske založbe Griselda. Vmesna skladba, na kateri gostuje sicer odlični neosoulovski posebnež Thundercat, se zdi skoraj odveč, a ni tak spodrsljaj, da bi plošča pustila kakršenkoli grenak priokus.

  • Jaša Bužinel 

    3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Plošča

    Porto Morto: PORTOPOP

    Malokateri bend iz nekdanje Juge, kjer zadnja leta prevladuje utrujajoča obsesija z bleščičasto retro nostalgijo (ja, Svemirko, nate mislim) in estetizacijo kolektivnega spomina (spomeniki), si drzne vpeljati svoj žanr. Prav to na tretji plati z rahlo ironičnim nasmeškom počnejo zagrebški ambasadorji postjugo popa. Gre za domiseln pop rock artizem, prikupen preplet mnoštva aktualnih (ob)popovskih izrazov, zapakiranih v sofisticiran producentski jezik. Njihovi hitiči, ki jih ni malo, imajo preproste verze in se hitro zarijejo v možgane. V svojih ambicijah in vizualni dodelanosti so fantje hipsterji, v težnjah po stadionskih refrenih, ki bi lahko premikali množice, pa čisti populisti. Eden od ex-Yu presežkov leta 2021.

  • Borja Močnik

    3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Plošča

    Makaya McCraven: Deciphering the Message

    Zadnjega, a ne prvega od globljih potopov v arhiv jazzovske velikanke Blue Note je opravil eden prodornejših predstavnikov sodobne, visokodejavne chicaške scene Makaya McCraven. Elitna poteza premešanja koščkov uglednega kataloga ni nepričakovana, saj je bobnar zadnja leta nizal sijajne albume drugega za drugim. Deciphering the Message je namešanka, ki nas opomni, da je McCraven ne le zverzirani muzicist, ampak tudi izvrsten »reži-lepi« producent. A stopi še korak dlje. Plošček ni navaden skupek remiksov, saj je glavni protagonist k projektu povabil kup kolegov, ki so dodali kar nekaj gruvov in zank. Te je tudi rezal in lepil. Resen angažma, ki aranžmajev ne pelje predaleč od kanona.

  • Gregor Kocijančič

    3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Plošča

    Ross From Friends: Tread

    Sredi prejšnjega desetletja se je Felix Clary Weatherall, ki ustvarja pod psevdonimom Ross From Friends – večinoma zaradi YouTubovih algoritmov, ki so po nepojasnjenem spletu okoliščin vsem povprek priporočali njegov izjemni melanholični hitič Talk To Me, You’ll Understand – vzpostavil kot vodilni izvajalec na polju trendovskega žanra elektronike, imenovanega lo-fi house. Ta je pravzaprav klubska elektronika z močno nostalgijo po plesni glasbi devetdesetih let, a jo zaznamuje tako meglena, zamazana zvočna slika, da veliko bolje kot na plesišču deluje na domačih zvočnikih ali med vožnjo po avtocesti. Morda je imel žanr lo-fi housa ravno zaradi te specifične namenskosti tako omejen rok trajanja: večina njegovih glavnih predstavnikov se je usmerila v razmeroma standardizirani deep house in techno, sproduciran na način, ki ne dela krivice velikim ozvočenjem. Weatherall ne sodi mednje. Ustvarjanje je pod pokroviteljstvom institucije Brainfeeder, založbe očaka futurističnih beatov Flying Lotusa, usmerjal v vse bolj avanturistično, eklektično in napredno mislečo produkcijo.

  • Bernard Nežmah

    3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Knjiga

    Daniel E. Lieberman: Naravno gibanje

    Harvardski antropolog Lieberman je napisal obsežno delo s preprostim izhodiščem: kako ljudi pripraviti, da bi se več gibali?

  • Matej Bogataj

    3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Knjiga

    Claudia Durastanti: Tujka

    »Tako kot materini psi za družbo, ki so bili najprej pohlevni in so zadnja leta ponoreli, se vsaka stvar, ki se je dotakneta moja starša, prilagodi njunemu propadanju; sta čudodelna kralj in kraljica, ki namesto, da bi zdravila bolne ali delala čudeže, vsako živo bitje, ki se pojavi v njuni bližini, prepričata, da se odreče svoji trdnosti in se prepusti morebitni norosti,« v prvem od petih, skoraj po horoskopskih rubrikah imenovanih razdelkov (Družina, Potovanja, Delo & denar, Ljubezen itd.) tega biografskega in vmes tudi esejističnega romana o sodobnem tujstvu pravi ena najprodornejših sodobnih italijanskih avtoric Claudia Durastanti (rojena leta 1984). Potem se ukvarja s tem, koliko je gluhota staršev vplivala na njeno osebnost in pripomogla k njenim (samo)diagnozam.