Največji slovenski filmski zvezdnik

Ko zagledam Miho Baloha, najprej pomislim, da bo deževalo. Ne brez razloga. Nanj je namreč vedno deževalo – v Veselici (1960), v Plesu v dežju (1961), v Dveh (1961), v filmu Po isti poti se ne vračaj (1965), v Nevesinjski puški (1963). Toda ko ga zagledam, se obenem vedno spomnim tudi na to, kar mu je v Veselici, v kateri je igral invalidnega kurirja, nekdanjega partizana, rekel njegov nekdanji partizanski komandir: »Borit se moraš!« Vsekakor, poziv je bil upravičen – Baloh je bil v Veselici pasiven, zagrenjen, v kot stisnjen, odmaknjen, depresiven. Borec, ki se je nehal boriti. Partizan, ki je izgubil roko – moč, silo, voljo, ambicije, potenco. In to ni bil edini film, v katerem je izgledal tako. Kar pa naj vas ne zavede: za Baloha so bili filmi bojišča. Filmski kadri so bili zanj bojišča. V mnogih kadrih je bil sam – in nobenega dvoma ni bilo, da se bori sam s sabo. S svojimi demoni, s svojimi sencami, s svojo neprilagojenostjo, s svojo antisocialnostjo, s svojo nesposobnostjo identifikacije. Ko je bil sam v kadru, ni nikogar spustil vanj – ali pa blizu. Vso okolico je dobesedno izsesal.

Pozor, kultura

Do 12/02

TV komentar / Čas je, da se začnejo tudi normalni novinarji hvaliti in razlagati svoje delo

Naj tokrat začnemo s prispevkom, ki se je v Odmevih zgodil že 30. novembra, ko je v studio k Igorju E. Bergantu dobesedno iz avta – dobro, še mimo maskerke – prišla dolgoletna zunanjepolitična novinarka in tudi odgovorna urednica informativnega programa Manica Janežič Ambrožič, ki je morala ob prihodu janševikov na TV Slovenija med prvimi zapustiti svoj položaj. No, Bergant jo je v studio povabil, ker je prav tedaj prispela s poti po Ukrajini. Spraševal jo je predvsem o delu novinarke na terenu. Novinarjem se namreč zdi, da vsi razumejo njihovo delo, da vsi vedo, da za eno minuto posnetka stojijo ure in ure priprav, branja, pogovorov, ki potem naredijo to minuto smiselno in zaokroženo. A zdaj, ko so RTV Slovenija zasedli ljudje, ki sem jim vidi, da tega ne vedo, da ne razumejo, da je novinarstvo garanje, ne pa navijanje za svoje in postavljanje pretežno vrtčevskih vprašanj, je zabavno, ko Bergant in ostali prav tako po osnovnošolsko razlagajo, kaj novinarstvo je, kaj pomeni oditi na pot na vojno območje, s kom se moraš pogovarjati, kako se moraš pripraviti, kaj vse je treba narediti. In čeprav s tem predvsem kažejo kozle tistim, ki danes mislijo, da se znajo iti televizijo, je to tudi za nas, slehernike, neizmerno koristno in poučno – pa četudi nam Manica Janežič Ambrožič razlaga, kako pomembno je bilo, da so si nabavili na primer ukrajinski telefon, pa da so imeli težave z navigacijo. Ja, vse to šele pripelje do posnetka, ki ga potem vidimo. Neizmerno veliko tehničnega, birokratskega, novinarskega, raziskovalnega in drugega dela – potem pa nastane tista minuta. Tista prava in kakovostna minuta prispevka.

Celoletni natikači

Čevlji, ki bi bili ravno prav hladni in ravno prav topli, da bi jih lahko udobno nosili poleti in pozimi, ne obstajajo. Popravek; do nedavnega niso obstajali. Sodelovanje med losangeleško znamko oblačil Market in legendarnim brazilskim podjetjem Havaianas, ki že šest desetletij izdeluje barvite plastične natikače, znane pod domačim imenom japonke, je rodilo obuvalsko dvoživko, ki naj bi se enako dobro obnesla na plaži in na smučišču. Omenjeni natikači s pridom posnemajo koncept dolgih hlač, ki jih lahko z zadrgo po potrebi kadarkoli skrajšamo v kratke. Pri obuvalu z dolgim imenom Havaianas x Market zip top slides gre za kombinacijo rumeno-črne japonke, ki jo nadgradimo v čevelj tako, da z zadrgo nanjo pritrdimo vrhnji, črni sloj, ki je prešit, topel in vodotesen ter pokrije celoten zgornji del stopala. Obutev, v kateri smo pripravljeni na skoraj vse, je izjemno ekonomična za popotnike, praktična za vse, ki jih celo poleti rado zebe v noge, nedvomno pa bo kot nalašč tudi za ekstremne podnebne spremembe, ki jim bomo v prihodnjih letih izpostavljeni.

Tim