Kršitve delavskih pravic v tovarnah tekstila

Pred kratkim smo poročali o pohvali okoljevarstvene organizacije Greenpeace nekaterim od proizvajalcev oblačil, ker izpolnjujejo zaveze o čistejši, do okolja prijaznejši proizvodnji tekstila. A ta podjetja so se v zadnjih tednih znašla še v enem poročilu, ki jim ne poje hvalnic. Organizacija Human Rights Watch (HRW) je v kamboških tovarnah tekstila, ki proizvajajo za znamke, kot so Marks & Spencer, Gap, H&M, Adidas in Armani, našla vrsto kršitev in zlorab delovne sile.

HRW je do rezultatov poročila (pdf) prišla z ogledom razmer v 73 tovarnah tekstila in intervjujih z več kot 340 delavci. »En moški delavec me pogosto nadleguje ... Pogosto se želim pritožiti, ni mi všeč. Ampak komu se lahko pritožim?« se glasi citat ene od delavk, s katerimi so opravili intervju. Njeno pričevanje orisuje eno od težav, na katere opozarja HRW - nezmožnost pritožbe je le ena od posledic kratkoročnih pogodb o zaposlitvi. Take pogodbe so pogost način zaposlitve delavcev v tovarnah, še posebej v manjših tovarnah, ki jih večje najemajo. Te pogodbe delavcem preprečujejo uveljavljanje svojih pravic, saj se jih lahko tovarna po hitrem postopku znebi. Delavci sicer pogosto delajo nadure, ker jim to ustreza, saj dobijo dodatne prihodke. A to dejansko ni stvar izbire: mnogi so izrazili strah, da bi jih vodje tovarn odpustili, če bi delo izven delovnega časa zavrnili. Iz podobnih razlogov se ne pridružujejo sindikatom.

Kot piše BBC, HRW opozarja, da morajo modne blagovne znamke javno objaviti in posodabljati seznam tovarn, ki šivajo zanje, saj lahko le tako prispevajo k uveljavljanju delovne zakonodaje. Adidas in H&M te podatke že objavljata, H&M se je obenem zavezal, da bo naslovil probleme, na katere opozarja poročilo HRW – zagrozili so s prekinitvijo pogodb s tovarnami, ki za storitve podnajemajo tovarne, za katere podjetje ne ve. Podjetje je seznam svojih dobaviteljev predalo lokalnim sindikatom in skupinam za delavske pravice, da bi ti lahko opozorili na kršitve H&M-ovih dobaviteljev.

Kamboški tekstilni sektor še zdaleč ni edini vreden kritike. Enako hudo je delavcem v bangladeških tovarnah tekstila. »Za plačo do 30 evrov mesečno, ki ne zadostuje niti za plačilo osnovnih življenjskih stroškov, delajo po 96 ur tedensko. Ker je dohodek vezan na storilnost, ta pa je določena previsoko, kar je v raziskavi Stitched up (Zašiti) organizacije War on want potrdilo 70 odstotkov vprašanih delavcev, trije milijoni zaposlenih v bangladeškem tekstilnem sektorju opravljajo tudi neplačano nadurno delo.«