MLADINA Trgovina

Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Družba  |  Intervju

Bojana Potočnik, učiteljica

»Otroci postajajo stroji, pod nenehnim pritiskom so in se, žal, počasi spreminjajo v tihe, vedno bolj apatične opazovalce brez, ki rastejo ob oknu moje učilnice«

Bojana Potočnik v Osnovni šoli Franja Malgaja v Šentjurju uči slovenščino. Že pred leti je javno govorila o nesmiselnosti varčevanja v šolstvu, o napakah politike in stroke, a se zdi, da je niso poslušali, stvari se v šolstvu niso bistveno spremenile. »Ni mi vseeno,« pravi. »Nočem biti Angelca Likovič, nikakor, a v šoli je narobe preveč stvari.« Kaos, ki naj bi grozil devetletki, jo lahko pokoplje. Bojana Potočnik ima svoj poklic rada, dejavna je v gledališkem krožku, njena predstava Prosto po Gorencu je nedavno dobila laskave pohvale na območnem srečanju gledaliških skupin. Rada ima tudi poezijo, predvsem Srečka Kosovela. V njeni učilnici je veliko citatov angleškega pisatelja Roalda Dahla. »Duhovit je, nagajiv, s srcem na strani otrok.«

Kako dolgo ste že učiteljica?

Osemnajst let.

Kaj se je zgodilo v vseh teh letih? Kdo se je bolj spremenil, šola in učitelji ali starši in otroci?

Vsi smo se spremenili, ker smo vsi povezani, močno vplivamo drug na drugega, a najbolj se je spremenila šola kot sistem. Začela sem v osemletki. Če samo primerjam predmetnik zaključnega leta v osemletki in devetletki, ugotovim, da je v osemletki učenec imel osem predmetov, zaključenih z ocenami od 1 do 5, preostalim petim predmetom pa smo rekli t. i. vzgojni predmeti in so se ocenjevali opisno – manj uspešno, uspešno in zelo uspešno. Učenci so k tem predmetom hodili bolj sproščeno.

Kako je danes?

Današnji devetošolec ima 13 predmetov, ki se ocenjujejo z ocenami od 1 do 5. »Vzgojni« predmeti so postali zahtevnejši, njihovi učni načrti vsebujejo veliko več teoretičnih znanj. Navsezadnje iz 13 predmetov danes pišejo tudi nacionalni preizkus znanja (NPZ), ki smo ga učitelji razumeli kot vzorčni primer dobrega pisnega preizkusa znanja, zato se je vsa zahtevnost preselila v redno ocenjevanje teh 13 predmetov. Da ne pozabim, poleg teh imajo otroci lahko še dva neobvezna izbirna predmeta. Torej ima današnji devetošolec tudi 15 predmetov, ocenjenih z 1 do 5, njegov vrstnik v osemletki pa je imel osem takšnih predmetov. Devetletka je hkrati vnesla cel kup stvari, ki jih prej nismo poznali. Če vam povem samo s kraticami in učiteljsko terminologijo, boste morebiti razumeli bolje: poznamo DSP, PUT, DNU, notranjo diferenciacijo, homogene učne skupine, nivojski pouk, heterogene učne skupine, fleksibilno diferenciacijo, koncept dela z učenci z učnimi težavami, koncept dela z nadarjenimi, koncept dela z učenci tujci, formativno spremljanje …

Zveni učeno.

Ja, in potem navaden smrtnik in tudi starši nimajo pojma, o čem govorim. Vse te zadeve so s seboj prinesle veliko papirjev, ki jih je treba popisati, obrazcev, zapisnikov, timskih sestankov, sestankov s starši … Staršem na roditeljskih sestankih težko razložimo, kaj vse te stvari pomenijo, zaradi tega prihaja do nesoglasij med učitelji in starši.

Nekje ste zapisali, da je čas za revolucijo v konceptu devetletke. Kakšna naj bo?

Naj vam dam še en primer. Zadnja takšna zmeda je bila uvedba neobveznih izbirnih predmetov, ki so se uvajali po zadnjih dveh triadah. To v praksi pomeni, da imajo učenci na primer od četrtega do šestega razreda skupaj izbirni predmet. Največja zmeda je nastala pri neobveznih tujih jezikih. Prvo leto ni bilo težav, saj so vsi začeli od začetka, drugo leto pa so se učencem, ki so imeli za sabo že 70 ur tujega jezika, pridružili učenci začetniki, tretje leto ste tako v skupini imeli začetnike, druge s 70 urami in tretje s 140 urami znanja nekega jezika ob normativu 28 učencev. Večinoma takšna ura poteka zadnje šolske ure. Si predstavljate? Učitelji smo se znašli v grozljivem položaju, ko smo eno leto staršem ponujali učenje še enega jezika, jih zanj navduševali, nato pa jim ga po dveh letih tako rekoč vzeli.

Ali ostane še kaj časa za druge stvari, recimo za interesne dejavnosti? Nekoč smo jim rekli krožki.

Urnik devetletke je z vsemi obveznimi izbirnimi predmeti, neobveznimi izbirnimi predmeti, DSP, delom z nadarjenimi, učenci z učnimi težavami tako zabasan, da so iz njega interesne dejavnosti dobesedno izrinjene. Na šoli vodim Teater (nado)budnih in tako rekoč ne najdem termina, da bi z otroki imela vaje … Morda naj omenim še nekaj, nabor teh obveznih izbirnih predmetov, ki jih lahko ponudi slovenska osnovna šola, je 77! Si predstavljate to pestrost ali naj raje rečem kaotičnost? Ti od uvedbe devetletke niso doživljali nobenih sprememb. Sama učim šolsko novinarstvo, ki ga je Strokovni svet za splošno izobraževanje potrdil leta 1998 in od takrat ni doživel nobenih sprememb. Sami najbolje veste, kaj vse se je v zadnjih 20 letih zgodilo z mediji, jaz pa učim po učnem načrtu, starem skoraj 20 let!

Veliko staršev želi uspeh, ne pa znanja, zato jih zahtevnost moti. Uspeha številni pač ne enačijo z znanjem in intelektom, ker ga tudi naša družba večinoma ne.

Vzemiva za primer zgolj prvo triletje. Na začetku je bilo mišljeno, da bo prvi razred most med vrtcem in šolo, danes je učilnica vse bolj učilnica in vse manj igralnica. Zakaj?

Kar naenkrat smo ugotovili, da so otroci v devetletki slabo pismeni, da je preveč »igranja«, da zaradi tega ne ločijo med vrtcem in šolo, zato so ta mehki prehod opustili in začeli resneje. Naj vam razložim kot mama prvošolke in šestošolke. Pet let je razlike med hčerama, v tem času so se stvari drastično spremenile. Moja letošnja prvošolka je pisala že dva matematična testa, ravno te dni pa mora doma napisati deset povedi o počitniških doživetjih in to v šoli predstaviti v obliki govornega nastopa. Pa je komaj spoznala vse črke! Tega pred petimi leti, ko je bila prvošolka starejša hči, ni bilo. Še do večjega absurda prideš, ko se pogovarjaš z mamo prvošolke z drugega konca Slovenije. Tam so že v prvem razredu vzeli male in velike tiskane črke, pisali pa še niso nobenega matematičnega testa.

Razumem, kaj je učiteljeva avtonomija, razumem, da so učbeniki različni, a kako je to mogoče, učni načrti so vendarle enaki?

Učni načrti so napisani zmedeno, večkrat po triadah in se ne ve, kdaj je treba kaj obravnavati. Še večja zmeda nastane ob uporabi različnega učnega gradiva, ki ga je potrdil Strokovni svet za splošno izobraževanje, a je med sabo različno. Starši se pogovarjamo in takšne različne metode, različne ravni zahtevnosti znotraj javne šole vnašajo nezaupanje.

Prave obremenitve otrok se začnejo s številčnim ocenjevanjem, po novem je to v tretjem razredu. Zakaj so ocene tako pomembne?

Že Mali princ je rekel, da si odrasli najlažje predstavljamo številke, in res smo družba, ki si drugačnega ovrednotenja znanja ne zna predstavljati. Spomnim se, ko so otroci prijateljic dobili prva opisna spričevala, kjer je pisalo, katere standarde so usvojili, ne pa, katerih niso, da so me spraševale, ali je njihov otrok dober ali slab učenec. Niso jih razumele, znamo pa si predstavljati številke. A tu smo znova padli v skrajnost in po novem si oceno 3, ki se sicer imenuje »dobro«, razlagamo skoraj kot enico.

Zakaj je toliko odličnjakov? Zakaj je trojka postala slaba ocena?

To je kompleksno vprašanje. Vse večji so pritiski staršev, ker so tudi pritiski družbe vse večji in ker si vsaki starši želijo uspešnega otroka. Starši pritiskajo na učitelje, da bi otrokom zagotovili pot na dobro srednjo šolo. Učitelji, ki so utrujeni od vse birokracije in novotarij, klonejo in se izognejo sporom. Poleg tega so bile pred leti generacije manjše in so se šole borile za vsakega učenca, zato so bile pri ocenjevanju prijaznejše.

Opazite paradoks? Starši govorijo, da je šola prezahtevna, hkrati pa od otrok želijo uspehe in prva mesta.

Veliko staršev želi uspeh, ne pa znanja, zato jih zahtevnost moti. Uspeha številni pač ne enačijo z znanjem in intelektom, ker ga tudi naša družba večinoma ne. Zakaj bi se torej mučili? A ne maram kolektivne odgovornosti, posploševanja, odgovornost naj nosi posameznik, šolo sestavljamo posamezniki, vsak učitelj bi moral sam prevzeti odgovornost in ne bi smel kloniti pod pritiski ter zniževati kriterijev.

Vse to je krivično iz vsaj dveh razlogov: ocene vplivajo na izbiro srednje šole, hkrati pa otroci živijo v neki veri v znanje, a se kasneje pogosto izkaže, da ga ni bilo.

Seveda so ocene krivične, prvič zato, ker od tebe zahtevajo, da si popoln na vseh področjih, in to v osnovni šoli lahko pomeni odličnost celo na 15 predmetnih področjih. Tako je na primer jezikovno nadarjenemu otroku zaprta pot že v osnovni šoli, če ima težave z matematiko, saj se mu v današnjem šolskem sistemu ne bo uspelo prebiti na dobro gimnazijo, ki bo odskočna deska za študij jezika. Hkrati poznam tudi primere, ko so se učenci z dvojko pri nekaterih predmetih v osnovni šoli vpisali na gimnazije, ki so zrasle v manjših krajih. Učitelji so na takšnih gimnazijah prijaznejši ocenjevalci znanja, saj se borijo za obstoj. Kako jim potem uspe narediti maturo, ne vem, a do pravega razvrednotenja znanja pride šele, ko ti učenci pridobijo diplomo na eni izmed preštevilnih kvazifakultet in z diplomo v žepu, ki jim daje občutek, da so izobraženci, pristanejo na zavodu za zaposlovanje, kasneje pa delajo kot natakarji v lokalnem bistroju. Slovenski izobraževalni sistem daje popačene informacije, kaj je znanje.

Trenutno je aktualen nacionalni preizkus znanja (NPZ), ravno včeraj so ga pisali. Kaj je narobe z njim?

O problematiki NPZ bi lahko napisala pravi ep. Prvi problem je, da ga ministrstvo za šolstvo ne zna osmisliti v sistemu. Drugi so vsebinski. Rezultati NPZ se v zadnjih letih gibljejo okrog 50 odstotkov, včasih so celo nižji. V šolskem letu 2002/03 je bilo na primer povprečje pri slovenščini v devetem razredu 72 odstotkov, lani 53 odstotkov …

… zakaj tako znižanje? Kaj se je spremenilo?

Učbeniki so se minimalno, učni načrt prav tako, edini, ki se je spremenil, je preizkus za slovenščino, ki je v zadnjih letih postal test bralne pismenosti in ne predmeta slovenščina. V učbenikih imamo še vedno veliko vaj čiste slovnice, v NPZ je tega zelo malo. Kot učiteljica pričakujem, da so strokovnjaki znali presoditi, kaj je dobro gradivo za slovenščino, ki je usklajeno z učnim načrtom, ampak z delom po tem gradivu zadnja leta ni mogoče priti čez 50 odstotkov na državni ravni. Dobro mi je znana tudi problematika tujega jezika, kjer učitelji opozarjajo, da je NPZ v šestem razredu absolutno prezahteven in presega znanja, ki jih učenci usvojijo pri rednem pouku. Uspešnejši so učenci iz socialno privilegiranih okolij, ki jim straši plačujejo jezikovne tečaje zunaj šole, kar je nedopustno, če že toliko govorimo o enakih možnostih. Problem so tudi učenci s posebnimi potrebami, ki imajo pri rednem pouku številne prilagoditve, NPZ pa jih ne upošteva, problem so učenci tujci, ki jih NPZ po dveh letih bivanja v Sloveniji izenači z našimi učenci tudi v znanju slovenščine in seveda teh standardov nikakor ne morejo dosegati. In seveda je problem, da ne rečem absurd, da se NPZ iz športa samo piše …

Piše? To me spominja na moj izpit iz retorike, ki je na fakulteti obstajal le v pisni različici.

Ja, ko to poveš človeku, ki nima stika z osnovno šolo, se začne smejati. Da je šel NPZ čez meje zdravega razuma in se iz leta v leto bolj zdi, da je namenjen zgolj strokovnjakom v Državnem izpitnem centru, pove podatek o obsegu Letnega poročila o izvedbi NPZ. Leta 2003 je to poročilo obsegalo 97 strani, lani 580. Učiteljem se skozi to poročilo ob številnih drugih birokratskih zadevah tako rekoč ne uspe prebiti.

Grozljivo je, da danes ob otrokovem padcu najprej pomisliš, ali je bil dežurni učitelj na hodniku, čeprav njegova prisotnost ne bi preprečila zvina gležnja.

Kot sam razumem, je NPZ eden izmed poskusov merjenja razlik med šolami, način, da šolska politika poveča pravičnost. Če rezultati kažejo, da je neka šola posebej uspešna na nekem področju, se lahko od te šole česa naučimo, če ne, je treba drugi šoli pomagati.

NPZ ne povečuje pravičnosti – znanje, ki so si ga otroci pridobili na šolah, ni edini dejavnik, ki vpliva na rezultate. To so še socialno okolje, izobrazba staršev, vrednote, ki so otroku privzgojene. Otroci, ki živijo v družinah, kjer se od rojstva bere in je knjiga vrednota, so v privilegiranem položaju. Nekatere šole imajo veliko priseljencev, druge romskih otrok, kjer je kultura drugačna. Kako naj te šole primerjam z neko osnovno šolo v elitnem ljubljanskem okolju, kjer so otroci iz premožnih in visoko izobraženih družin? Ali naj dam to šolo kot primer dobre prakse?

Rezultati NPZ so v primerjavi s povprečnimi ocenami v šoli porazni. Katere ocene so pravilne?

Sem mama šestošolke, ki je zadnji test iz slovenščine pred reševanjem NPZ pri svoji učiteljici pisala 94 odstotkov. Učiteljica dela po najnovejšem delovnem zvezku za slovenščino, ker poznam učni načrt, ker spremljam delo svojega otroka, vem, da dela strokovno, uresničuje cilje, preizkusi so skrbno sestavljeni, prav tako preverjanja, delovni listi. Da ne pozabim najpomembnejšega – učenci radi hodijo k njenim uram. Z nestrpnostjo pričakujem hčerine rezultate na NPZ in ne bom presenečena, če bodo znatno slabši od zadnjega testa. Kakšno informacijo bom dobila kot mama? Se bom vprašala, ali ta učiteljica mojemu otroku podarja ocene? Jaz ne, a mama, ki ne pozna ozadja in vsebinskih pomanjkljivosti NPZ, se bo. Tudi tukaj se rojevajo konflikti med učitelji in starši.

Kaj konkretnega so naredili na ministrstvu, v strokovnih službah zaradi teh razlik?

Nič. Ministrica nam ni niti predstavila novega modela NPZ, da bi nam povedala, kaj od tega, kar smo učitelji v javni razpravi o NPZ predlagali, naj se spremeni, so upoštevali.

Morda je pri vas, v manjšem kraju, drugače, a v Ljubljani se zdi, da so ocene uspešnosti v šoli edino merilo življenjskega uspeha. Kot da bi se življenje vse družine vrtelo okoli šolskega urnika otrok.

Res je, tega je na podeželju manj, a imam kolegice v Ljubljani, ki mi pripovedujejo ravno takšne zgodbe kot vi. Otrok je v številnih družinah postal projekt, okrog katerega se vse vrti in ga je treba čim bolje izpeljati. A obstajajo tudi drugi starši, ki se upravičeno bojijo životarjenja. Vedo, da so v Sloveniji plače trgovk, natakarjev, frizerk … slabe, zato želijo otroka za vsako ceno spraviti do vsaj neke diplome. Žal, danes diploma za marsikoga pomeni še večje životarjenje.

Smo z nacionalnimi in mednarodnimi testiranji (TIMSS, PISA) dali vrednost reproduktivnemu znanju?

Odločno preveč je faktografskega znanja in čistega reproduciranja. Kritično mišljenje je zapisano v marsikaterem učnem načrtu, žal pa ga sistem zavira. Zdi se mi, da se pri ocenjevanju strašno bojimo, da ne bi naredili kake krivice, interpretacijo, razmišljanje, vse to je težje ocenjevati, ne dopusti se razmišljanje s svojo glavo, četudi v vseh učnih načrtih, ironično, piše ravno o razvijanju kritičnega mišljenja, zato so najprimernejša vprašanja, ki zahtevajo reprodukcijo in faktografijo. Vzemimo primer interpretacije neke pesmi na NPZ. Ocenjevalci smo se že uprli moderaciji za ocenjevanje, ker ni dopuščala drugačne interpretacije posameznega verza, ampak so vztrajali pri svojih na primer treh interpretacijah. Ustvarjalnost, izvirnost, domišljija so v drugem planu. Za ceno objektivnosti ocenjevanja smo ubili ustvarjalnost.

Omenjate strah. Med učitelji kroži nekaj »mitov«, kot na primer ta, da starši ob vsaki malenkosti v šolo pridejo z odvetnikom. Se je to zgodilo tudi vam?

Ogromno staršev hoče totalna pojasnila glede ocen, zato si večina učiteljev dela zapiske tudi pri ustnem ocenjevanju. V bistvu res vse popisujemo, če se bo kdo oglasil. Grozljivo je, da danes ob otrokovem padcu najprej pomisliš, ali je bil dežurni učitelj na hodniku, čeprav njegova prisotnost ne bi preprečila zvina gležnja. Meni osebno se odvetnik še ni zgodil. Imam pa kolegice, ki so jim grozili z odvetniki, inšpektorji, čeprav potem tega niso uresničili. Že sama grožnja je neprijetna. Birokratizacija nas ubija, popisujemo vse, ne poznam poklica, ki bi moral tako do potankosti popisati, kaj je delavec delal vse dopoldne. Čeprav mislim, da smo si včasih tudi sami krivi, temu bi se morali upreti. Inšpektorje najbolj zanimajo papirji, a ti prenesejo vse. Ko smo imeli pred leti redni inšpekcijski pregled, vem, da sem si napisala še vse priprave za takratni gledališki krožek. Popolnoma brez smisla, ničemur ni bilo namenjeno. Kaj ti bo popis ustvarjalnega procesa s cilji, metodami, mene zanima predstava.

Je v učnih načrtih res preveč balasta, nepotrebnih podatkov? Povsem enako sem pred desetletji doživljal tudi sam, ko smo se denimo v osnovni šoli učili podrobnosti pri kakšni kemiji.

Danes je vse to še bolj potencirano, vsega je preveč, vse je prehitro. Spomnim se, kako se je starejša hči izgubila pri naravoslovju v četrtem razredu, kjer so se podrobno učili o centralnem ogrevanju, zakonitostih električnega kroga, podrobno o krvnem obtoku in kako se izmenjuje kri v srcu … Ni edina, ki temu ni bila dorasla, potem pa je vse odvisno le še od tega, kako prizemljeno učiteljico imate in koliko angažirane starše, ki bodo temu otroku pomagali. Hči je imela oboje, a številni tega nimajo, začnejo padati slabe ocene, ne ker bi bili otroci neumni ali leni, preprosto niso dorasli. In ko otroka zatolčete s slabimi ocenami in odpove še pri drugih predmetih, ne mara več šole, straši bentijo nad učiteljico, da ni normalna. Povsem razumem, da so jezni.

Kaj je narobe, če se dviguje izobrazbena raven prebivalstva? Osnovnošolci vedo danes več, kot smo vedeli mi, in mi smo vedeli več kot naši starši.

To je normalno, le da gre za kvazi zvišanje izobrazbene ravni. To prezgodaj vsiljeno faktografsko znanje v osnovni šoli izpuhti, kako pa se je zvišala intelektualna raven naroda s tem, da ima danes vsak neke vrste diplomo, vidimo v vsakdanjem življenju …

Je takšnega balasta veliko tudi pri vašem predmetu, pri slovenskem jeziku?

Seveda. V sedmem razredu je recimo predpisano, katere besedilne vrste lahko ocenjujem. Lahko ocenjujem opis države, a ta opis je natančno definiran, treba je omeniti lego države, glavno mesto, prebivalce, himno, znane osebnosti itd. Učenci se poglobijo v neko državo in jih hitro potegne tudi v zgodovinske zanimivosti. To pa je že predstavitev države. Predstavitev ni enaka opisu. Veste, v čem se razlikujeta?

Ne bi vedel.

Razlikujeta se v tem, da predstavitev vsebuje zgodovinske podatke.

A opis jih ne?

Opis pa ne, in če kak otrok na to pozabi in med govornim nastopom navdušeno začne govoriti o zgodovini države, mu zbijem točke, ker besedilo ne ustreza več besedilni vrsti, in ocena je nižja.

Pretiravate, to je nesmiselno.

Tako je predpisano. Še več, pred leti so bili na NPZ pri neki nalogi zapisani podatki o kraju, navodilo pa je bilo, da morajo učenci napisati opis kraja. Med podanimi podatki je bilo nekaj zgodovinskih, a tisti, ki so jih v odgovoru uporabili, so izgubili točke. Hkrati poznamo opis in oznako osebe, ločimo med življenjepisi in pripovedmi o življenju … Vse to morajo otroci vedeti. Vse to morajo ločiti.

Verjetno obstajajo strokovne utemeljitve za takšna pravila, klasifikacije učnih ciljev, različne taksonomije.

Seveda, gotovo morajo obstajati definicije, a tega je pri vseh predmetih preveč. Najabsurdneje pa je, da takšnih čistih besedilnih vrst, kot jih pri slovenščini predvideva učni načrt, v vsakdanjem življenju sploh ni ali pa jih je zelo zelo malo, ker se te stvari med seboj prepletajo.

Je devetletka pretirano intelektualistična in zahtevna?

Strinjam se z vašim mnenjem o prezahtevnosti. Preveč je strokovnosti, odločno preveč faktografije, ocenjuje, meri se predvsem reprodukcija znanja.

Preveč je strokovnosti, odločno preveč faktografije, ocenjuje, meri se predvsem reprodukcija znanja. To pa je narobe.

Kaj bi spremenili?

Sama bi najprej črtala vse neobvezne izbirne predmete, ker so ustvarili še zadnji kolaps, in večino obveznih izbirnih predmetov, pustila bi jezike, za tiste, ki se čutijo močne na jezikovnem področju, za drugo pa naj poskrbijo interesne dejavnosti, ki se ne ocenjujejo, samo organizacija pouka bi postala normalna. Hkrati bi bilo obvezno uvesti predmet v smislu uporabe digitalnih tehnologij in veščin, ker je zdaj to prepuščeno vsakemu predmetu posebej znotraj vseh snovi. Vsaka stroka bi morala temeljito prevetriti, če ne kar na novo napisati učni načrt, zmanjšati faktografijo in razumevanje posamezne snovi prilagoditi otrokovi razvojni stopnji.

Kdo je kriv za vse to? Razvajeni otroci, starši, učitelji, stroka ali politika, ki ne ve, zakaj je šolstvo pomembno?

V prvi vrsti politika, ki za vse te zmede ve in ne ukrepa, ker ščiti institucije, ki so same sebi namen, omogoča mnogim, da vstopajo v šolski prostor, ker so v njem zaslutili tudi zaslužek, predvsem zadnja leta, ko je kaotičnost vse večja in zaradi tega naraščajo učne težave. Zaradi prej omenjenih zmed se kot gobe po dežju pojavljajo rešitelji slovenskega javnega šolstva, ki romajo po šolah, polnijo predavalnice z obupanimi starši in zaskrbljenimi učitelji, predvsem pa lastne žepe. Tu ni nobenega nadzora, prav tako ni nobenega nadzora, kdo lahko na primer proda kvazi gledališko predstavo neki šoli, kdo lahko ima kvazi plesne delavnice in podobno.

Tudi vi ste bili nekaj časa v Svetu praktikov, kaj ste v njem počeli?

Res je, ministrica Setnikar Cankarjeva je pred časom sklicala Svet praktikov, v katerega ne vem, kako sem bila izbrana. Učiteljstvo sploh ni vedelo, da obstajamo. Sestanki so bili kaotični, dnevni red nam ni bil poslan vnaprej, zapisnikov nam niso želeli dati, sklepi se niso sprejemali, ko se je razvila vroča razprava, so nam povedali, da na sejno sobo čaka že druga skupina. Ko smo zahtevali, da se naš status uredi, so nas razpustili. Zdaj spet obstaja nov Svet praktikov, morda so tokrat dobili poslušnejše ljudi, dejstvo pa je, da če danes učitelje vprašate za to telo, zanj ne ve tako rekoč nihče. To ministrica verjetno razume kot usklajevanje zakonodaje s praktiki.

Sama bi najprej črtala vse neobvezne izbirne predmete, ker so ustvarili še zadnji kolaps, in večino obveznih izbirnih predmetov.

Koliko pisem ste pravzaprav poslali različnim ministrom za šolstvo?

Vsaj o NPZ sem pisala že šestkrat, odgovori so večinoma polni prazne retorike, brez konkretizacije, pojavljajo se izrazi, kot so opolnomočenje učiteljev, sodelovanje, kakovost javnega šolstva, spremljanje napredka učencev in podobne fraze, pravega učinka pa ni. Otroci medtem postajajo stroji, pod nenehnim pritiskom so in se, to opažam tudi pri svojih urah, žal, počasi spreminjajo v tihe, vedno bolj apatične opazovalce brez, ki rastejo ob oknu moje učilnice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.