Gregor Kocijančič
-
Pustni rasizem, šege in navade
Blackface, karikirana počrnitev belskih obrazov z ličili, izhaja iz ZDA, kjer so v 19. in 20. stoletju temnopolte na odru in v filmih igrali belci. Ta zgodovinski simbol rasizma, povezan z uradno politiko rasne segregacije, danes v nobenem kontekstu ni več sprejemljiv – tudi če je mišljen kot nedolžna šala ali pustna šema. Pa ne zgolj zato, ker živimo v razsvetljeni dobi politične korektnosti 21. stoletja: šemljenje v pripadnike druge rase, predvsem v blackface, je rasistično in izjemno žaljivo početje.
-
Čeprav je britanski producent Bruce debitantsko mojstrovino izdal že konec lanskega leta, je ta za naš prostor zdaj ponovno zanimiva, saj nas bo avtor prihodnji mesec nepričakovano počastil z nastopom v tovarni Rog. Sonder Somatic je vrhunsko sproducirana plošča, ena najboljših lani, to so opazili tudi številni vodilni glasbeni mediji. Avtor na njej izjemno spretno krmari med nabritimi techno koračnicami, temačnimi grime dekonstrukcijami in ambientalnimi zvočnimi pokrajinami, ki se gladko prelivajo v intenzivne ritmične rafale. Plošča pa jemlje dih tudi zaradi vseh mikro podrobnosti v zvočni sliki: prav pri vsakem poslušanju odkrijemo plasti, ki jih prej nismo zaznali.
-
Pod imenom Homeshake ustvarja Peter Sagar, lo-fi indie R & B posebnež, ki je pred osamosvojitvijo igral v zasedbi kanadskega kantavtorja Maca Demarca. Med tem in Homeshakom prepoznamo kar nekaj vzporednic, a bolj kot po estetiki so si njuna dela podobna po razpoloženju, ki je izrazito lagodno in zasanjano. Značilni Homeshakov zvok temelji predvsem na elektroniki, ta pa je z vsako izdajo bolj minimalistična; na plošči Helium, njegovi četrti, so skladbe aranžmajsko oskubljene do najosnovnejših elementov. Ta metoda je hkrati blagoslov in prekletstvo: sprva blagodejno učinkuje na spokojnost nove plošče, ob koncu poslušanja pa se zdi, da jo prav minimalizem nekoliko razvodeni.
-
Dan pred intervjujem mi je SunnySun sporočil, da boleha in da bo moral morda prestaviti najino srečanje. Nekaj ur pozneje je nastopal v Kinu Šiška, kjer je z avtorsko glasbo spremljal predstavo mladega plesalca Gašperja Kunška. Izjemen odziv na njun nastop v razprodani komuni Kina Šiška ga je napolnil z energijo, odstranil vse sledi viroze in Sunny me je dan po nastopu poln življenja sprejel v svojem studiu na Kolodvorski. Že to, da dober nastop na njegov imunski sistem vpliva bolj blagodejno kot teden počitka, nalivanja s čajem in uživanja aspirinov, nazorno odraža njegovo gorečo ljubezen do glasbe, do nastopanja in občinstva, predvsem pa predanost hiphop kulturi, ki jo že od malih nog živi in diha v vseh njenih razsežnostih. Ko sem ga prosil za list papirja za oporne točke najinega pogovora, ga je iztrgal iz zvezka, ki je bil skoraj ves popisan z osnutki rap besedil v vsaj sto šestnajstih različnih pisavah. Emsiji z vseh koncev dežele se pogosto zberejo v njegovem studiu, kjer pesnijo, medtem ko Sunny na svojem vintidž semplerju zlaga surove hiphop beate.
-
Croatian Armor je psevdonim, pod katerim ustvarja Loke Rahbek, danski producent ambientalne elektronike in eden ključnih akterjev na københavnski punkovski sceni. Sladokusce že nekaj let zalaga z osupljivimi zvočnimi eksperimenti, širšo javnost pa je nase opozoril z izjemnim prispevkom na lanski plošči Yvesa Tumorja, ki jo je Mladina uvrstila med najboljše izdaje leta. S ploščo Isa predstavlja svojo spokojnejšo plat, ki pa je kljub pogostim trenutkom miline izjemno intenzivna in temačna. Zveni kot industrialna dekonstrukcija sodobnega popa, katerega elementi so izmaličeni skoraj do neprepoznavnosti. Tematsko se posveča distopični prihodnosti, skoznjo nas popelje računalniško generiran glas, včasih s petjem, preoblikovanim z »autotunom«, drugič v pripovedni maniri.
-
Zach Condon, idejni vodja ameriške indie zasedbe Beirut, je sodobni trubadur in večni romantik. Skladbe rad piše v samoti, navadno si pri tem pomaga s komaj delujočimi preperelimi orglami, ki mu jih je v mladosti poklonil klaviaturist iz potujočega cirkusa. Spoprijema se z bipolarno motnjo, kronično nespečnostjo in strahom pred nastopanjem, in čeprav je neustavljiv svetovljan, ga muči tudi strah pred letenjem. Vso zbeganost in notranje boje že petnajst let učinkovito zliva na papir, pa naj gre za otožna besedila ali melanholične melodije. Tako je storil tudi na tej plošči, ki slogovno združuje vsa dosedanja obdobja njegovega ustvarjanja. Zdi se, kot bi skrbno analiziral dosedanji opus, prepoznal skupni imenovalec preteklih plošč in na podlagi tega posnel Gallipoli.
-
Najslavnejši ulični umetnik Banksy, ki vse do danes ostaja anonimen, je novembra 2015 po terorističnem napadu v Parizu, v katerem so islamski skrajneži ubili 130 naključnih civilistov, na pariških ulicah v spomin žrtvam strelskega napada ustvaril številne murale. Nekatere od njih so mimoidoči vandalizirali, spet druge so zaščitili, tistega, ki ga je Banksy ustvaril pred dvorano Bataclan, kjer so teroristi med koncertom zasedbe Eagles of Death Metal ubili 90 ljudi, pa so ta teden ukradli.
-
Na Luno nismo poleteli že od misije Apollo 17, izvedene daljnega leta 1972, čez štiri leta pa naj bi SpaceX, komercialni vesoljski program, ki ga vodi tech velikan Elon Musk, prvi mož podjetja Tesla, začel prve turistične polete okoli Lunine orbite. Pred nedavnim je Musk na tiskovni konferenci naznanil, kdo bo potnik prvega komercialnega poleta v vesolje. Ne, to ne bo naš gledališki umetnik Dragan Živadinov, ki že desetletja razvija koncept t. i. postgravitacijske umetnosti in je napovedal, da bo leta 2045 umrl v vakuumu vesolja, temveč japonski milijarder Jusaku Maezava, ustanovitelj podjetja Zozotown, največje japonske spletne trgovine z oblačili. Kljub temu pa bo prvi potniški polet na Luno v veliki meri vseeno zaznamovala umetnost.
-
Sharon Van Etten: Remind Me Tomorrow
Prezgodaj je, da bi lahko določevali potencialne kandidate za najboljše albume leta, a ameriška kantavtorica Sharon Van Etten z novo ploščo za to mesto roko dviguje visoko v zrak, kot najbolj zagreta piflarka v razredu. Po petletnem diskografskem zatišju, v katerem se je udejstvovala kot igralka, skladateljica filmske glasbe in študentka psihoterapije, se vrača s svojim najbolj dovršenim delom doslej: Remind Me Tomorrow, osupljiva zbirka balad, v kateri avtorica spretno krmari med folkom, indie rockom in synthpopom, kar kipi od iskrenosti. Poleg obravnavanja materinstva in duševnega zdravja se Van Etten ponovno loteva ljubezenskih tem, a te tokrat niso več osredotočene na njeno preteklost travmatičnih odnosov, temveč jih namesto frustracij zaznamuje optimizem.
-
Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki je zaradi vpadljive zelene fasade znana tudi pod imenom Esmeralda, je preteklo soboto spominjala na hišo duhov: nikjer ni bilo videti nikogar, skoraj vse luči v stavbi so bile ugasnjene, parkirišče spredaj pa je bilo popolnoma prazno. A vrtljiva vrata so se zavrtela za vsakogar, ki je želel vstopiti, in osamljena varnostnica, ki je ob prihodu mrko pozdravila radovedneže, nas je vprašala, ali smo prišli zaradi konference, ter nas usmerila v prvo nadstropje stavbe. Tam ni potekalo, kot bi lahko pričakovali, posvetovanje nasprotnikov dviga minimalne plače, seminar o digitalnem marketingu ali predavanje o korporativnem lobiranju. Tokrat je predavateljski kateder zavzel v belo opravljen dolgolasi možakar, ki je okoli vratu nosil velik medaljon, na katerem sta hkrati žarela svastika in Davidova zvezda. A predavatelj ni bil utelešen oksimoron, torej židovski neonacist, kakor bi lahko sklepali iz simbola, ki ga je nosil na verižici. Bil je predstavnik slovenske raeljanske skupnosti – sekte, ki verjame, da so naši stvarniki visoko inteligentni nezemljani, napredni znanstveniki iz neke neskončno oddaljene galaksije. V žalostno prazni konferenčni dvorani je predaval o izvoru življenja na Zemlji, kot ga razume največja »NLP-sekta« na svetu.
-
Toro Y Moi je eden od nespornih protagonistov chillwava – vplivne zvrsti, ki ob deseti obletnici rojstva naglo tone v pozabo. Tudi Toro se z novo zbirko poletnih hitov od nje dokončno poslavlja. Retronostalgija je sicer še zmeraj prisotna, a tokrat se zdi, da se avtor s čvrstimi funky bas linijami, bleščečimi sinti in izčiščenimi disko ritmi sklicuje predvsem na francoski house, ki je v devetdesetih letih odmeval na MTV. Sodobnost v ploščo vnese predvsem z R & B-baladami, utemeljenimi na lastnostih komercialnega hiphopa, kot so trap beati in autotune, a to stori na zelo svojevrsten način, ki deluje nekoliko porogljivo. Čeprav kanadski glasbenik na sedmi plošči zbuja občudovanje kot že dolgo ne, pa Outer Peace njegovim zgodnjim delom ne seže niti do kolen.
-
Danilo Milovanović, šestindvajsetletni umetnik, prihaja iz Banjaluke, svoj dom pa je našel v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. A zdi se, da je zanj prav vsako domovanje le začasno. Živi nomadsko, in če bi želel na prste prešteti vsa stanovanja, v katerih je živel v zadnjih nekaj letih, bi potreboval še nekaj dodatnih rok. Tako kot njegove bivanjske navade tudi njegovo delo spremlja predvsem minljivost. »Ustvarjam začasne intervencije, ki niso opažene na prvo žogo. Lahko bi jih opisal kot gverilska ali minljiva umetnost,« pravi.
-
Ian Isiah: Shugga Sextape vol. 1
Razkošne balade, ki jih je posnel Ian Isiah, ekscentrični pevec iz New Yorka, so tako pretirano čutne, da v svoji neverjetni osladnosti najbrž sploh nimajo tekmeca. A na vsej plošči je jasno, da je takšna ekscesnost namerna: na trenutke gre Isiah tako daleč, da plošča ustvarja vtis parodije sodobne popularne glasbe, v kateri so subverzivni podtoni vedno popolnoma upravičeni. Na eklektičnem mikstejpu je prav vsak žanr, ki se ga loti, prikazan v nekoliko karikirani podobi, skoznje pa nas vodi njegov nasladni vokal, do skrajnosti izmaličen z autotunom. Izvirne in nekoliko zbadljive zamisli se izjemno dobro ujamejo s futuristično produkcijo, za katero na večini plošče poskrbi vizionarski producent Sinjin Hawke. R & B iz druge dimenzije.
-
Prekmurje pri nas velja za eno najplodnejših območij alternativne kitarske glasbe, za lokalni epicenter postrocka. Med glasbeniki, ki so se nekdaj združevali pod etiketo Prekmurje Noise Conspiracy, vidno izstopa Štefan Kovač Marko Banda, beltinški instrumentalni kvartet, ki deluje že devetnajst let. Po petih letih diskografskega zatišja se vrača s peto ploščo nouvi sad. Zaradi dosedanjega opusa in še posebej zaradi prejšnje plošče Panontikon, enega najpomembnejših slovenskih glasbenih presežkov iztekajočega se desetletja, je bilo od nove plošče pričakovati veliko. Samooklicani postjazzerji niso razočarali.
-
Muse, britanski trojec, ki s pompoznim elektronskim rockom stadione polni že skoraj dvajset let, se vrača z osmim studijskim izdelkom. Ta je nekoliko prepričljivejši od zadnjih petih, milo rečeno poraznih plošč, a zgolj za odtenek. Trojec si je ime zgradil kot spodletela imitacija zasedbe Radiohead, na zemljevidu pa se je ohranil s teatralnim pop rockom, ki temelji na epskih solažah in baročnih aranžmajih. Čeprav se zasedba z novo ploščo večinoma oklepa te preverjene formule, si po dolgem času prizadeva tudi za slogovni zasuk. To stori tako, da bežno zajaha val retro nostalgije osemdesetih let, ki ga je pred leti sprožila Netflixova serija Stranger Things, na katero se očitno sklicuje tudi z naslovnico plošče.
-
Pobeg iz jetništva Mikija Miške
Kaj imajo skupnega Sigmund Freud, Virginia Woolf, F. Scott Fitzgerald, Agatha Christie, Igor Stravinski, Charlie Chaplin in Marcel Duchamp? Vsi našteti mojstri so avtorji umetniških del, ki so se s prvim januarjem rešila okovov avtorskopravnega varstva. Z začetkom novega leta je namreč v Združenih državah Amerike zajeten kos ameriške kulturne zapuščine prešel v javno domeno, kar pomeni, da se je osvobodil pravne zaščite intelektualne lastnine: tisoče literarnih del, pesmi, glasbenih kompozicij, filmov, slik in fotografij je po dvajsetletni suši postalo javno dobro. Gre za množičen vstop umetnin v javno domeno brez primere, kar na ameriškem kulturnem trgu pomeni začetek ustvarjalne renesanse, saj ima ta prelomni dogodek potencial kulturnega vpliva nepredstavljivih razsežnosti: umetniška dela, ki so se osvobodila avtorskopravne zaščite, niso na voljo zgolj za brezplačno uporabo, temveč jih je mogoče po mili volji distribuirati, reproducirati, remiksati ali predelati.
-
Ameriški producent, pevec in multiinstrumentalist Will Wisenfeld, znan predvsem kot Baths, je pod psevdonimom Geotic doslej izdajal predvsem ambientalno elektroniko. Z novo, kratko in sladko ploščo Traversa predstavlja slogovni zasuk, ki v številnih pogledih spominja na prijazno indie elektroniko s preloma tisočletja. A Wisenfeldova interpretacija indie pop zvokov je resnično edinstvena: močno je zaznamovana z večplastnimi zvočnimi teksturami, napredno produkcijo in izjemnim občutkom za kompozicijo. Avtor izkaže nadarjenost za programiranje mikrohouse beatov, žal pa ti na trenutke mejijo na ozračje cenenega tech-housa. Zanimivo, a nič kaj pretresljivo.
-
28. 12. 2018 | Mladina 52 | Kultura
Ko se seznaniš s Franom – spletnim portalom, ki združuje slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU –, se k njemu vračaš znova in znova. Verjetno je zato v štirih letih, odkar deluje, zbral kar 40 milijonov obiskov. To število še naprej naglo narašča: od lanskega leta se je podvojilo. Izjemni uspeh gre pripisati vsem posodobitvam, s katerimi moštvo marljivih leksikografov – na čelu s Kozmo Ahačičem, raziskovalcem in namestnikom predstojnika inštituta – vztrajno bogati ta izjemno dodelani in čedalje bolj interaktivni portal.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Družba
Zločin proti planetu in življenju
Planet Zemlja je pravzaprav ravna ploskev, težnost pa je zgolj izmišljotina. Človek se v resnici nikoli ni sprehajal po Luni: legendarni posnetek pristanka je v studiu zrežiral Stanley Kubrick. Tajna politična elita s strupenimi plini, ki jih po ozračju škropijo potniška letala, samovoljno upravlja vreme in misli ljudi ter tako manipulira z množicami. Človeštvo je že zdavnaj vzpostavilo stik z nezemljani, a nam to Američani še vedno prikrivajo. Globalno segrevanje in podnebne spremembe so zgolj prebrisana izmišljotina: z njeno pomočjo Kitajska vzpostavlja monopol nad svetovno proizvodnjo. Demokracija je zgolj krinka za prostozidarsko hegemonijo in nadzor nad svetom. Pod protetičnimi obrazi politične elite se pravzaprav skrivajo zlobni kuščarji, ki so na Zemljo pripotovali z daljnega planeta, da bi zavladali človeštvu. Vse to so klasične teorije zarote, ki se z globalno povezanostjo, ki jo omogoča splet, v veliki meri dodatno razpihujejo, namesto da bi bile dokončno ovržene. Medmrežje je obenem izjemno rodoviten teren za vznik novih teorij zarot, za obuditev starih in za medsebojno povezovanje somišljenikov, ki tovrstnim blodnjam nasedajo. Družabna omrežja tiste, ki že verjamejo, izolirajo v mehurčke: nudijo jim okolje, v katerih svoja bizarna prepričanja okrepijo, se povežejo z enako mislečimi in konzumirajo izrazito enostranski, filtriran tok informacij.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Španska pevka Rosalía je nase prvič resno opozorila s ploščo Los Ángeles, edinstveno interpretacijo folka in flamenka. Druga plošča je radikalen zasuk k zvokom napredno mislečega popa: prva plošča je zvenela kot posodobljena različica flamenka, pri drugi gre za futuristično preobrazbo tega. Kdo bi si mislil, da lahko prvine tradicionalne španske godbe tako učinkovito delujejo v kombinaciji z digitalnimi kompozicijami, auto-tune manipulacijami vokala in izčiščenimi R & B-beati. El mal querer je dih jemajoča plošča, ki z izvirno mešanico slogov zveni izrazito neopredeljivo, skoraj zunajzemeljsko. Z dodelano produkcijo in eteričnimi vokali pa zlahka prepriča tudi tiste, ki špansko ne govorimo.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
O psevdoglasbeniku, ki sliši na ime Tekashi 6ix9ine, moramo govoriti – čeprav ustvarja glasbo, ki si po estetskih merilih verjetno sploh ne zasluži pozornosti. Njegov komercialni preboj je fenomen, ki zbuja skrb in kaže, v kako bednem stanju je sodobni pop. Zaslovel je kot zvezda Instagrama, kasneje pa kot tarča spletnih memov. Prepoznavnost je gradil kot ultimativni dvorni norček ameriške trap scene: pozornost je pritegoval predvsem z vpadljivim imidžem – od potetoviranega obraza do mavričnih las. Da bi ga v rap igri opazili, je vztrajno dissal raperske tekmece. Ko jih je razžalil, se je za zaščito obrnil na ulične tolpe. Zaradi kaznivih dejanj, katerih posnetke je marljivo objavljal na družabnih omrežjih, izid plošče DUMMY BOY spremlja kar izza rešetk, za katerimi bo verjetno ostal do konca svojih dni: zaradi zveznih obtožb o posesti orožja in vpletenosti v strelske obračune mu grozi dosmrtni zapor.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Družba
Če slika pove več kot tisoč besed, videoposnetek pove več kot tisoč slik. Verjetno menite, da ni prepričljivejšega dokaznega gradiva, kot je razločen video, podkrepljen s čistim zvočnim posnetkom? Pomislite še enkrat. Splet so začeli preplavljati t. i. deepfake posnetki, hiperrealistični videoponaredki, ustvarjeni z umetno inteligenco in algoritmi strojnega učenja. Njihova prepričljivost je milo rečeno skrb zbujajoča in poraja številne pomisleke, vse skupaj pa spominja na scenarije znanstvenofantastičnih distopij. Manipuliranje z videoposnetki sicer ni nič novega, a doslej je bila za ustvarjanje prepričljivih videoponaredkov potrebna mala vojska tehničnih strokovnjakov. Hollywood je napredne tehnike sinteze podob zadnja leta predstavljal v znanstvenofantastičnih uspešnicah, kot sta Vojna zvezd in nadaljevanje kultne klasike Iztrebljevalec, v katerih so namesto že umrlih igralcev nastopale njihove sintetične različice. Ob digitalnem obujanju preminulih igralcev se je zaradi odsotnosti njihovega nadzora nad postumno zapuščino dvignila marsikatera obrv, a fotorealistične videorekonstrukcije pokojnih so doslej vseeno veljale za nekaj, kar lahko ponudijo zgolj visokoproračunski hollywoodski projekti. Tehnologija deepfake, ki ustvarjanje prepričljivih videomanipulacij omogoči tako rekoč komurkoli, pa briše mejo med resničnostjo in fikcijo ter pomeni naslednjo stopnjo v razvoju lažnih novic.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Postumna plošča letos umorjenega raperja dokazuje, kako zelo dobičkaželjna je glasbena industrija. Ker je preminuli v zadnjih letih svojega kratkega življenja ustvaril zajetno bazo zvestih oboževalcev, ki je po njegovi smrti eksponentno narasla, so si založniški velikani urno prisvojili vsak njegov nedokončani demo, skico ali druge oblike shranjenih zamisli. Te so zdaj na silo nametali v porazno zbirko nedodelanih ostankov, ki ji pravijo album, a to pravzaprav sploh ni. XXXTentacionova glasba je že v času njegovega življenja aranžmajsko pešala – nova plošča pa je tako pomanjkljiva in nezaključena, da bo lahko prepričala zgolj najbolj nekritično občinstvo.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Politika
Muhammadu Buhari, nigerijski predsednik, nekdanji vojaški diktator in zdaj samooklicani »spreobrnjeni demokrat«, ni klon. Vsaj tako je zagotavljal preteklo nedeljo na COP24, konferenci o okoljskih spremembah, ki so jo na Poljskem gostili Združeni narodi. »Sem pravi jaz, to vam zagotavljam. Kmalu bom praznoval šestinsedemdeseti rojstni dan in sem pri polni moči,« je povedal sebi v bran, ko so mu na konferenci predstavili bizarno obtožbo, da je pravzaprav mrtev in ga nadomešča dvojnik. Čeprav njegovo zanikanje zveni prav kot nekaj, kar bi po pravilih znanstvene fantastike rekel klon, se zdi, da mu je treba verjeti.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Anderson .Paak, eden izmed najprepoznavnejših glasov neosoula, na tretji plošči nadaljuje zavezništvo, ki ga je pred tremi leti poneslo v višave: Oxnard je ustvaril s prvim možem Compton rapa, megalomanskim poslovnežem Dr. Drejem, ki albumu poleg produkcijskih veščin in založniškega varstva zagotovi tudi nekaj okornih verzov. Drugi gostujoči glasbeniki ne razočarajo: prispevek Kendricka Lamarja spominja na njegovo čislano ploščo To Pimp a Butterfly, Snoop Dogg pa ob svilnati G-funk spremljavi blesti kot že dolgo ne. Hrbtenica plošče je spoliran retro funk, ki spominja na soundtracke akcijskih filmov iz sedemdesetih let in .Paaku ustvari manevrski prostor za dokazovanje vokalnih spretnosti, predvsem pa lesketajoče karizme.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Lil Peep: Come Over When You’re Sober Pt. 2
Postumni album Lila Peepa, glavnega predstavnika vala emo trap glasbe, ki je lani pri enaindvajsetih tragično preminul zaradi prevelikega odmerka fentanila in xanaxa, je plošča, ki naj bi bila rap, pa to pravzaprav sploh ni. Peep občasno malo zarapa, a na večinskem delu albuma predvsem jokajoče poje in jamra. Če bi v njegovi glasbi beate nadomestili z rockovskimi bobni, bi zvenela kot povprečen najstniški pop punk s preloma tisočletja. Če estetske razprave pustimo ob strani, pa so objektivna težavna plat te zbirke žalostink vsekakor infantilna besedila, ki romantizirajo depresijo in poveličujejo zasvojenost. Lil Peep po smrti še naprej promovira tisto, kar ga je pokopalo.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Laibach niti po 38 letih delovanja ne neha presenečati. Zasedba je leta 2015 izpeljala svojo najboljšo piarovsko akcijo doslej: obiskala je Severno Korejo in s tem postala prva zahodna rock skupina, ki je kadarkoli nastopila v Demokratični ljudski republiki dinastije Kim. Zakaj je slovenska avantgardna industrial zasedba, ki slovi po umetniškem kritiziranju totalitarnih režimov, nastopila na praznovanju 70-letnice neodvisnosti ene najbolj totalitarnih držav na svetu, kljub potopisnemu dokumentarnemu filmu Dan osvoboditve ostaja uganka. V času napovedovanja pozornost zbujajočega koncerta je šaljiv spletni komentator zapisal: »To, da gre Laibach v Severno Korejo, je približno tako, kot da bi Hitler leta 1940 povabil Charlieja Chaplina, naj nastopi v Berlinu.« Odprava, o kateri je govoril ves svet – od Johna Oliverja do revije Rolling Stone –, pa je zdaj končno dobila tudi zvočno podobo. Na koncertu v Pjongjangu se je Laibach predstavil s priredbami skladb iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, ki jih je zdaj ovekovečil na dolgometražni plošči, izdani pri kultni britanski založbi Mute Records. Dodelan studijski izdelek zveni izrazito absurdno in ponekod skoraj zunajzemeljsko, a tudi v najresnejših trenutkih zbadljivo, cinično in duhovito. Plošča je najduhovitejša takrat, ko se Laibach izživlja s pompoznimi rockovskimi baladami, pa tudi v kontrastu med zimzelenimi melodijami izvirnih skladb in zastrašujočim vokalom Milana Frasa.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Portret
Jan Rozman je sedemindvajsetletni odrski umetnik, ki živi in ustvarja v Berlinu. Priznava, da ima pri svojem umetniškem udejstvovanju krizo identitete. »Sem plesalec, ki ga plesalci nimajo za plesalca, sem igralec, ki ni igralec, sem koreograf, ki ni koreograf, in performer, ki ni performer. Na plesni sceni sem črna ovca. Žanrsko se zelo težko opredelim in se pravzaprav sploh ne želim opredeljevati,« pravi. In doda: »Povrh vsega pa sem še fizioterapevt«. Rozman v svojih predstavah namesto obremenjevanja s slogovnim predalčkanjem raje združuje vsa področja, ki ga zanimajo. Razen fizioterapije. Tovrsten interdisciplinarni pristop do ustvarjanja je očiten tudi pri njegovi najnovejši avtorski uprizoritvi Predmetenje, ki jo je prejšnji mesec izvedel v Plesnem teatru Ljubljana.
-
23. 11. 2018 | Mladina 47 | Kultura
Spotify, vodilna platforma za spletno pretakanje glasbe, je letos spomladi zaradi politike nasprotovanja »sovražnemu ravnanju« z uradnih predvajalnih seznamov umaknil glasbo dveh spornih izvajalcev: R & B-pevca R-Kellyja, ki je bil v zadnjih desetletjih večkrat obdolžen različnih iztirjenih spolnih grozodejstev, in Jahesha Dwayna Onfroya, raperja, znanega pod vzdevkom XXXTentacion. Pri Spotifyu so se za bojkot glasbe tega odločili, ker so se pojavile obtožbe zaradi nasilja nad ženskami, krutega trpinčenja dekleta, homofobnega nasilja in oboroženega ropa. Poleg vseh naštetih hudodelstev pa naj bi bil raper v nekaj letih z nožem zabodel kar devet ljudi.
