Kultura  |  Portret

Milanka Fabjančič, ilustratorka

… ki je narisala zasanjano deklico na čajni set iz slovenskega emajla in nas s tem vrnila v otroštvo

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin  |  Mladina 21  |  25. 5. 2012

Začelo se je sila preprosto. Poklicala je v celjsko tovarno Emo ETT in jih vprašala, ali bi bili za sodelovanje. Ali bi morda kakšno serijo njihovih emajliranih izdelkov za kuhinjo, denimo lonce ali pa skodelice, potiskali z ilustracijami, ki bi jih naredila skupaj z njenim življenjskim sopotnikom, Miho Pernetom, ki je prav tako slikar in s katerim skupaj ustvarjata umetniško blagovno znamko Ha ha.

Morda je šlo le za srečno naključje, a ravno so iskali sveže motive. In njuni, avtorski motivi so jih prepričali.

Kultura  |  Portret

Arjan Pregl, slikar

… ki je 120 dni igral sam svojega Velikega brata in svoje izsledke zdaj deli tudi z javnostjo

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin  |  Mladina 20  |  18. 5. 2012

Spal je. Potem se je zbudil in to zapisal v posebno beležko. Nato je jedel. In to zapisal v beležko. Potem je delal. Skuhal si je čaj. Igral se je s hčerko. Si strigel nohte. In vsaka od teh dejavnosti, naj je bila še tako nepomembna, običajna, nenavadna ali totalno intimna, je končala v beležki. Zapiske je nato razporedil v nekaj bolj splošnih kategorij in iz njih naredil enostaven graf. Barvno tortico iz fimo mase.

Naslednje jutro je spet vstal in zabeležil vse, kar je počel. Nastal je nov tortni grafikon. To je počel dan za dnem, natanko 120 dni. V Mestni galeriji Nova Gorica je te dni na ogled vseh 120 beležk in 120 mavričnih grafov, ki so nastali v štirih mesecih letošnjega in lanskega leta, ko je igral sam svojega Velikega brata.

Projekta se je lotil tudi zato, ker se je čudil, kakšne neumnosti pišemo na blogih in spletnih družbenih omrežjih ter si ob tem mislimo, da bi morale zanimati tudi druge. Ampak – ali smo res tako zanimivi? Sam je s tem, ko je svoje početje popisoval vsake četrt ure in ga je namenoma predstavil na karseda nezanimiv način, nasproten od razkričanih resničnostnih šovov, pokazal, da življenje povprečnega Evropejca ni prav nič posebno. Je le življenje. A je tudi življenje, ki mu tempa ne narekujemo sami, temveč družba. Vse več delamo. In vse manj imamo časa, s katerim lahko res svobodno razpolagamo.

S svojim zadnjim umetniškim projektom je spet potrdil, da njegova dela zaznamujejo tri ključne rdeče niti. Prva je humor inteligentne sorte. O njem priča že denimo projekt Socializacija slike, v okviru katerega se je družil z eno svojih slik. Fotografije dokazujejo, da sta skupaj poslušala glasbo. Šla sta na morje, piknik in kavo. Slikam je pozneje s serijo Slika v sliki privoščil še več dogodivščin. Upodobil jih je denimo, ko brijejo norca, streljajo kozle in guncajo afne.

Njegova druga rdeča nit je refleksija aktualnega družbenega dogajanja. Redko sicer seže po vsakodnevni politiki, pogosteje pa dreza v splošno ozračje v družbi. Včasih tako za slikarsko podlago vzame kar stare Biblije in knjige o Titu. Spet drugič na toast zapeče podobe najbolj znanih komunistov in drugih pop zvezd ter jih razstavi v nekdanji cerkvi.

Njegova tretja rdeča nit pa je nedvomno konstruktivna kritika teorije umetnosti in še zlasti slikarstva. Slednje je danes že precej oldskul, zato sam ves čas išče poti za njegovo modernizacijo. Včasih jih najde v materialih, denimo v risanju s kemičnim svinčnikom, drugič v motivih, denimo v slikarski upodobitvi papirnatih robčkov, ki jih je pomotoma opral skupaj s hlačami. Lotil pa se je celo dokumentarca o androidu Dati iz ZF-serije Zvezdne steze, ki nam kot ljubiteljski slikar ponuja vpogled v slikarstvo prihodnosti.

Z likovno teorijo si je tudi sicer domač, a ne le zato, ker je po študiju slikarstva naredil magisterija iz slikarstva in grafike, temveč tudi zato, ker je že kot otrok obredel praktično vse kulturne dogodke. A prihaja pač iz znane pisateljske družine. Umetnica je tudi njegova sestra, s katero sta skupaj ustvarila že kar nekaj knjig za otroke.

Še ena stvar je, ki mu je pri ustvarjanju silno pomembna. Prepričan je, da umetnik nikoli ne sme pozabiti na gledalce. Sam jih je prvič zares povabil k sodelovanju pri projektu 299 kosmatih in bobu bob, ki ga sestavlja 299 ilustracij kosmatih ljudi, živali in predmetov. Vsak, ki je želel po zelo zmerni ceni kupiti eno od ilustracij, je moral predlagati nov motiv. Zbirka tako ves čas obsega 299 del, od tega je zdaj že okoli 200 motivov novih. Ko bodo vsi zamenjani, bo projekt končan. Ali pa bo zaživel na novo.

Podobno je zastavil tudi svoj najnovejši projekt. Kdor bo pripravljen dan preživeti tako kot on, z beležko v rokah, bo v zameno dobil enega od njegovih grafov, pravzaprav slik iz fimo mase, sam pa bo v zbirki obdržal njegovega. Svoj dan bo torej zamenjal za njihovega.

Kultura  |  Portret

Tomaž Furlan, intermedijski umetnik

… ki je letos dobil najpomembnejšo nagrado, namenjeno našim mladim vizualnim umetnikom, nagrado skupine OHO

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin  |  Mladina 19  |  11. 5. 2012

Začelo se je med študijem kiparstva. Naredil je ogromno oblačilo iz pene, si ga nadel in se z njim odpravil na mestni avtobus. A ni vstopil vanj. Oblačilo, ki je imelo spredaj in zadaj nekajmetrski podaljšek, ga je spustilo le do vhodnih vrat.

Tuhtal je dalje. Veliko je rezal, vijačil in spajkal. In nastala je robotska roka. Tudi ta v zelo low tech maniri. Nadel si jo je in jo preizkušal. Med drugim je mečkal pločevinke in jih metal v smeti. Namesto da bi šel med ljudi, je spontano dogajanje takrat mimogrede posnel s staro videokamero. In tako je nastal njegov prvi videoperformans. Ker je bila roka nosljiva, je projekt poimenoval z angleškim izrazom Wear.

Sledili so novi in novi stroji. In skupaj z njimi novi in novi videi, v katerih je prikazoval, čemu vse lahko služijo njegovi nenavadni izumi. Naredil je denimo težke cokle, v katerih skoraj ni bilo mogoče hoditi. Ali pa posteljo za avtomatsko dvigovanje. Ali pa stroj, ki te klofuta in sili k delu za »tekočim trakom«, a ti lahko, če pretiravaš, tudi zlomi hrbtenico. Naredil je tudi mizo, za katero mora uporabnik sedeti z vpeto glavo, medtem ko se pred njim levo-desno vozita dve televiziji. Te dni v ljubljanski galeriji Vžigalica razstavlja že štirinajsto različico projekta Wear.

Vsa ta dela, za katera sam pravi, da jih združujejo, »preprosto neumne ideje«, so začinjena s humorjem, absurdom in banalnostjo. A pozornemu gledalcu ne uide, da secirajo tudi naše vsakodnevne navade, življenje v kapitalizmu in še zlasti problematiko izkoriščanega, spregledanega, zatiranega delavstva. Sam o svojih umetniških delih silno nerad govori, interpretacije raje prepušča drugim. A stroko je prepričal. Celoten opus Wear, zlasti pa njegova najnovejša dela, so mu konec aprila prinesla našo najpomembnejšo nagrado, namenjeno mladim vizualnim umetnikom, nagrado skupine OHO. Gre za povsem otipljiv uspeh, saj mu bosta pripadla šesttedensko bivanje v New Yorku in samostojna razstava, njegova dela pa bodo tudi odkupili. Že kmalu bo s svojimi projekti gostoval tudi na enem najpomembnejših art dogodkov, na bližnjem Evropskem bienalu sodobne umetnosti Manifesta 9.

Ob teh uspehih so ga zdaj prvič resneje opazili tudi mediji. A sam kljub temu ostaja trdno na realnih tleh. Na njih pravzaprav stoji že vse življenje. Prihaja iz kamnoseške družine. Sprva je kazalo, da bo tudi sam kamnosek, a potem, ko se je že izučil poklica, je ugotovil, da prihodnost, ki mu je bila položena v zibko, kljub afiniteti do kamna ni prihodnost, ki bi si je prav zares želel. Pustil je zagotovljeno delo v domači delavnici in se vrnil v izobraževalni sistem. A hote ali ne, ga je tudi tam ves čas spremljal kamen. Sprva je izbral gradbeno šolo, pozneje ga je pot pripeljala na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Danes je podnevi restavrator, strokovnjak za obnovo kamna, svoj prosti čas pa posveča svojim umetniškim projektom, pri katerih krmari med kiparjenjem in videoprojekti.

Njegova umetniška dela največkrat nastajajo v ateljeju na ljubljanski Metelkovi, kjer sta na prostem trajno razstavljeni tudi dve njegovi skulpturi. Ustvarjanje v skupnosti, kjer ima na dosegu roke različne ljudi, ki obvladajo številna področja, je zelo zaznamovalo njegov način razmišljanja in tudi ustvarjanja.

A na koncu je, kot sam pravi, ne glede na to, kaj dela in kako, še vedno »samo« eden od delavcev. Vse bolj se mu zdi, da delavske obleke morda nikoli ne bo slekel. A to ga ne moti. Zelo pa ga moti to, da delavski razred izgublja dostojanstvo. In to je v času vsesplošnih varčevalnih ukrepov še toliko bolj očitno.

Kultura  |  Portret

Klemen Dvornik, režiser

… ki je pustil svoj pečat na nekaterih najbolj znanih televizijskih oddajah, nedavno pa je dočakal tudi svoj prvi celovečerni igrani film

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin  |  Mladina 17  |  26. 4. 2012

Kruha in iger. Takšen je naslov njegovega prvega celovečerca, ki je v kinodvorane prišel februarja. In takšno je tudi njegovo sporočilo.

Kruha in iger namreč ni le film o družini iz Titovega Velenja, ki se nekaj let pred razpadom Jugoslavije udeleži televizijskega kviza in nam s tem ponudi vpogled v življenje v tistih časih. Je tudi film, ki nas opozarja, da situacija danes ni bistveno drugačna. Smo v času, ko bo kruha zaradi varčevanja vse manj, iger pa vse več. »Politika bo pač potrebovala nekaj, s čimer bo mirila ljudstvo. In če bo hotela, da bo ljudstvo pozabilo na varčevanje, negotovost in težke razmere, bo potrebovala veliko iger, predvsem veliko TV-iger, najboljše pa so tiste TV-igre, v katerih lahko ljudstvo gleda samega sebe,« je v svoji recenziji zapisal Marcel Štefančič, jr.

Takšno, aktualno, pravzaprav že kar politično sporočilo so v filmu prepoznali tudi drugi kritiki. In opazili so ga tudi gledalci, ki so ga na Festivalu slovenskega filma, kjer je pobral tri strokovne nagrade, nazadnje kronali še z nagrado občinstva.

A kljub naklonjenosti stroke in ljudstva se sam še kako dobro zaveda, kakšna je slovenska filmska realnost. Pa ne le zdaj, ko so kulturniki v vladni nemilosti. Sredstva za snemanje filmov so že tako omejena. Še večja težava pa je vsesplošna nastrojenost proti slovenskemu filmu, ki jo praviloma podpihujejo tisti, ki sodobnih slovenskih filmov sploh ne gledajo. Seveda še vedno nastajajo tudi filmi, kjer gre ustvarjalcem le za denar. A hitro se vidi, komu gre za denar in komu za kakovostne izdelke. In v zadnji desetletki smo dobili kar nekaj kakovostnih filmov. »Zakaj torej zanje ve tako malo ljudi? Zakaj jih je v kinu videla le peščica? Zakaj niso postali sinonim za slovenski film?« se sprašuje.

Ni nenavadno, da si zastavlja vsa ta vprašanja. Ni le filmar. Je tudi asistent filmske režije na AGRFT. Aktiven je tudi v Društvu slovenskih režiserjev. Ves ta angažma pa se je sprožil, ko si je v sedmem razredu kupil filmski abonma v novomeškem Domu kulture, v točno tisti kinodvorani, kjer sta kot mulca filme gledala tudi dva druga izstopajoča reži–serja mlajše generacije, Nejc Gazvoda in Žiga Virc. Prvi film, ki so ga zavrteli, je bil Iztrebljevalec, legendarna znanstvena fantastika Ridleyja Scotta, in spomni se, da ga je gledal kot v transu: »Ves čas sem se spraševal, komu dovolijo, da dela takšne stvari. Kdo je ta človek!?« Film si je še isti dan ogledal še enkrat.

Potem je še več časa presedel v kinu, obrnil je tudi vse videoteke. Začel je sodelovati pri kultni lokalni televizijski oddaji MKC, soustvarjal je videospote in se nazadnje prebil še do največjih televizij, kjer je v zadnjih desetih letih režiral tako rekoč vse – od otroške oddaje Pod klobukom do kulturnih oddaj, od 125 nadaljevanj oddaje Na zdravje! do petih delov telenovele Strasti, od šova Not padu do nadaljevanke Trdoglavci, od kvizov Trenutek resnice in Družinski dvoboj do zadnjih, z družinskim zakonikom obarvanih Viktorjev.

Že od nekdaj pa najraje od vsega ustvarja igrane vsebine. Zato ni presenetljivo, da se je lotil tudi Prepisanih, ki niso le naša doslej daleč najbolj profi spletna nadaljevanka, temveč tudi nadaljevanka, ki ji je uspelo z originalnim zapletom preseči že neštetokrat prežvečeno meddružinsko, medsosedsko ali pa vsaj medvrtičkarsko zgodbo.

Njegova največja želja za zdaj ostaja le – želja. Želi si, da bi nekoč lahko posnel proper film o pristnem slovenskem heroju. Morda bi bil to kateri od junaških likov iz slovenske literature, morda kateri od športnikov, a ne glede na protagonista se mu zdi, da bi takšno zgodbo nujno potrebovali, čeprav je zaradi finančnih razlogov trenutno obsojena le na dobro idejo. A kot pravi, upanje ostaja.

Kultura  |  Portret

Naredi sam duet: Handmade in Moste

Klara Zalokar in Klemen Zupančič sama delata vse – oblačila, mize, lestence … prenovila pa sta tudi staro, zapuščeno stanovanje, v katerem danes živita

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin  |  Mladina 16  |  20. 4. 2012

V ljubljanskih Mostah, blizu toplarne, stoji vila častitljive starosti z imenom Mojmir. Pred dobrim letom sta se okrog nje potikala študenta arhitekture Klara in Klemen. Občudovala sta staro meščansko poslopje in še največ pogledovala k ves čas zaroletanemu stanovanju v prvem nadstropju. Nekega dne, ko je njuna radovednost že presegla vse razumne meje, je do njiju pristopil eden od stanovalcev in povprašal, kaj vendar želita. In morala sta mu povedati. Stanovanje, ki je bilo očitno zapuščeno, želita obnoviti in v njem tudi živeti.

Gospod je bil presenečen, a jima je razkazal stanovanje, polno prahu in pajčevin. Služilo je kot skladišče za odvečno pohištvo, sicer pa je imelo zaradi puščajočega okna v kuhinji uničen parket, ponekod pa je s stropa odpadal omet. A kljub temu sta bila navdušena. Potem sta se odpeljala na Obalo k lastniku hiše, in čeprav je bil tudi on sprva nezaupljiv, so na koncu podpisali pogodbo. Sklenili so, da bosta obnovila stanovanje, se vanj vselila, lastnik pa jima bo stroške, ki bodo nastali ob nakupu materiala ter delu vodovodarja in električarja, odštel od najemnine.

In tako sta se lotila dela. Ker je bil njun proračun izredno skromen, je bilo že takoj jasno, da bosta čim več naredila sama. Kupila sta nekaj orodja in materiala, nato pa iz stanovanja znosila staro pohištvo, prebarvala okna in vrata, prepleskala stene, zbrusila parket, v kuhinji pa zaradi dotrajanosti zamenjala tla z lesenimi deskami. Ker sta pri obnovi uporabljala le naravne materiale, sta iz desk naredila tudi kuhinjske omarice, iz poceni kovinskih cevi pa konstrukcijo za spalnico. Nato sta po svoje razporedila še tiste kose pohištva, ki so bili dovolj ohranjeni in kakovostni, in vselila sta se junija lani.

Marsikdo ob pogledu na njun sicer retro, a udoben in topel dom, še vedno ne more verjeti, da sta v obnovo vložila le 2000 evrov. In prav danes, ko smo globoko v kriznih časih in življenjski standard drsi v globok prepad, se zdi njun podvig še toliko pomembnejši. Je dokaz, da lahko vsak od nas, če le malo zaviha rokave, z malo ali celo nič denarja svoj dom spremeni v prijetno bivališče. Sama sta vse postopke tudi zato temeljito dokumentirala in jih nato ponudila v obliki tutorialov na njunem »rokodelskem« blogu Handmade in Moste.

Prenova stanovanja je njun doslej največji podvig in močno si želita »pozdraviti« še kakšno zapuščeno hišo, a kot priča njun blog, se Klara in Klemen z lastnimi rokami lotita praktično vsega, pri čemer skušata postopek vedno izpeljati od začetka do konca. Klara obvlada ročna dela in tako iz moških srajc ustvarja denimo ženska krila, šiva usnjene torbe, zdaj pa se po napotkih čevljarskih mojstrov loteva celo usnjenih čevljev. Klemen se je mizarske obrti priučil šele med študijem, ko je ugotovil, da je dober ventil ob dolgotrajnem risanju arhitekturnih načrtov na računalniku, a je v svojem »opusu« že odkljukal podvige, kot so pisalna miza, lestenci in tiskarska preša. Slednjo uporabljata za ročno tiskanje njunih oblikovalskih in grafičnih del. Za novo bi morala odšteti vsaj 300 evrov.

Res nista tipična bodoča arhitekta. Ne stremita k modernim velikim, izčiščenim, belim površinam. Še bistveno manj sta naklonjena novodobnim poceni in hitrim gradnjam. Bolj cenita stare hiše, četudi v njih okna ne tesnijo nepredušno. »Takšne hiše vsaj dihajo,« pravita. Cenita tudi staro pohištvo, ki so ga naši predniki oblikovali tako, da je zdržalo več generacij. Predvsem pa cenita kakovosten način življenja in še bolj tiste, ki se trudijo, da bi nam ga omogočili.

Kultura  |  Portret

Mina Fina, oblikovalka, ilustratorka in vidžejka

… ki oblikuje z matematično natančnostjo in riše s pesniško občutljivostjo, v temi pa si dovoli tudi popoln vizualni kaos

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin  |  Mladina 15  |  13. 4. 2012

Prejšnji četrtek sta bila Center in galerija P74, ki domujeta v novi kulturni četrti v ljubljanski Šiški, odeta v temo in zvočno podlago mladega benda Your Gay Thoughts. Osvetljena je bila le ena stena, na njej pa je kraljevala velika črna luna, okoli katere so ves čas poplesovale drobne in nekoliko večje podobe spreminjajočih se barv in oblik. Zanke, ki so uravnavale njihovo gibanje, je v rokah vihtela ena naših najbolj prepoznavnih vidžejk Mina Fina.

Projekcija, ki je v živo nastajala tisti večer, bo na ogled še skoraj ves april. A čeprav si je računalnik zapomnil vse Minine trike, nikoli več ne bo ponovljena povsem enako. Projekcija se namreč odziva na ambientalne zvoke. Kadar obiskovalci govorijo, je živahnejša. Če kašljajo ali celo kričijo, pa se ji že skoraj zmeša.

Mina se tokrat v galerijskem prostoru prvič zares predstavlja tudi kot vidžejka, torej kot artistka, ki z likovnimi rešitvami poživlja zlasti klubske glasbene dogodke. Vidžejala je že s številnimi ekipami, od CodeEp do Smetnjaka in Sindikata, ta največkrat nočna dejavnost jo je pripeljala tudi v bend, v prej omenjeni Your Gay Thoughts, zakuhala pa je tudi njeno prefinjeno umetniško ime. Prej smo jo namreč poznali »le« kot Mino Žabnikar.

Vidžejanje je pravzaprav tista še najmanj znana, najbolj alter veja njene ustvarjalnosti. Večina jo morda še bolj pozna kot odlično grafično oblikovalko in ilustratorko, ki se je lahko že v študentskih letih pohvalila z nekaj najuglednejšimi nagradami. Tipografski projekt, ki so se ga lotili skupaj s sošolci z akademije, je zmagal na mednarodnem natečaju Type Directors Cluba. Celostna grafična podoba Agencije 41 ji je prinesla Brumnovo nagrado. In kot da ena takšna nagrada ne bi bila dovolj, je domača stroka na isti prireditvi nagradila še njeno diplomsko delo, knjigo fotografij Toneta Stojka, in jo s tem razglasila za uradno najboljše oblikovano monografijo.

Prav oblikovanje knjig in revij ima še vedno najraje. Pa ne le ona, temveč kar celotna Grupa Ee, v katero se je povezala z nekaj podobno razmišljujočimi oblikovalci. V zadnjem času pa so pozornost pritegnile tudi »njene« plošče. Rožnata šatulja spominov, v katero je položila prvenec glasovne improvizatorke Irene Tomažin, ji je nedavno prinesla tudi nagrado tresk za najboljše oblikovan plošček.

V oblikovanju so ji všeč matematične, natančne, izčiščene rešitve. Z vidžejingom si dovoli ravno nasprotno – kaos in abstrakcijo. Vse tisto, kar je vmes, kar čuti in misli, pa zapolnjuje z ilustracijami. Njene mehke, nežne, dolge črtaste linije, ki smo jih lahko lani v ogromnem formatu občudovali na razstavi v Kinu Šiška in po katerih lahko listamo tudi denimo v knjigi Enoletnica, ki sta jo leto dni izrisovali skupaj s Sašo Kerkoš, mnoge spominjajo na poezijo. To seveda ni naključje. Nekoč je pisala pesmi. Danes se zdi, da jih riše.

A vse bolj ugotavlja, da zgolj umetniško ustvarjanje danes ni več dovolj. »Priča smo krizi, zaostrovanju razmer ... v takšnem času bi morala umetnost pomeniti upor proti vsemu temu. Morala bi kričati,« je prepričana. Tako tudi njena umetnost postaja vse bolj kritična. Res pa je, da to počne na njen specifičen, bolj subtilen, tankočuten način.

Črna luna v njenem najnovejšem projektu je tako namenoma posuta z neštetimi migetajočimi, že kar poblaznelimi delci. Ti opominjajo na globoko zakoreninjene stereotipe, ki so na dan spet privreli zlasti ob razpravi o družinskem zakoniku. Eden od njih ženske, ki razmišljajo s svojo glavo, še vedno vidi tako kot star pregovor: »Luna polna, jaz sem bolna. Luna prazna, jaz sem blazna.« A blazni so kvečjemu takšni stereotipi. Minina inštalacija jih zato pomaga razbijati. Z »blaznostjo« proti blaznosti.

Kultura  |  Portret

Sašo Sedlaček, multimedijski umetnik

… ki z roboti žicarji in kadečimi računalniki opozarja na problematiko potrošništva ter nepremišljenega ravnanja z odpadki in smetmi

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin  |  Mladina 14  |  6. 4. 2012

Novembra je bilo v Kulturnem centru Tobačna 001 opaziti silno nenavaden prizor. Čeprav so vsi kadilci v skladu z zakonodajo kadili zunaj, sta se tudi v notranjosti galerije vztrajno širila cigaretni vonj in dim. Nekdo je torej kadil tudi v tem zaprtem javnem prostoru. In to verižno.

A kdo je bil? Opaziti ni bilo nikogar. In res, tisti, ki se je odločil upreti protikadilski zakonodaji in je dobesedno izzival obisk inšpektorja, ni bil človek. Kadil je namreč računalnik. S pomočjo posebnega programa in ustnika, vtaknjenega v USB-priključek, je vdihoval in izdihoval zrak ter cigarete drugo za drugo spreminjal v pepel. Inšpektor ga za zdaj še ni oglobil.

Kadeči računalnik, poimenovan iSmoke 2, je zasnoval eden naših najvidnejših sodobnih umetnikov Sašo Sedlaček, ki ga poznamo po številnih družbeno angažiranih projektih, najpogosteje ustvarjenih iz rabljenih, zavrženih, odpadnih predmetov, ki jim je vdihnil novo življenje in z njihovo pomočjo opozoril na tematike, pred katerimi si radi zatiskamo oči. Med njimi so potrošništvo, neskončno kopičenje materialnih dobrin ter ne dovolj premišljeno ravnanje z odpadki in smetmi.

Na vse to je simbolično opozarjal tudi kadeči računalnik, ki si ga je – skupaj s številnimi drugimi Saševimi projekti – zdaj mogoče ogledati tudi na pregledni razstavi v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Pri njegovem snovanju ga je navdihnil kadilski manifest Svetlane Makarovič, ki govori o tem, kako so v očeh mnogih kadilci izmečki, ki s svojo razvado onesnažujejo ozračje. Ampak, ali niso ključni onesnaževalci pravzaprav korporacije? Izpuhi in odplake iz tovarn? Avtomobilski izpuhi? Zakaj so na koncu za vse krivi posamezniki, ki so zgolj postavljeni pred izbiro, ali naj kadijo ali ne? Korporacije pa še naprej mirno onesnažujejo okolje.

Sašo je že kot mulc rad risal, pogosto pa je pri delu opazoval tudi očeta, ki je znal popraviti vse, od telefona do televizije. Zaznamovalo pa ga je tudi odraščanje nasproti ljubljanskega nakupovalnega središča BTC, ki se je iz javnih skladišč spreminjalo v potrošniški El Dorado. Navsezadnje je svoj umetniški opus po akademiji začel prav s projektom, v okviru katerega je iz gore reklamnih letakov ustvaril opeke in z njimi zazidal vhode v največje trgovine v prestolnici. Potem je sredi BTC-ja iz njih zgradil še barako in pred njo pripravljal piknike.

Zdi se, da je poskusil reciklirati že skoraj vse. Iz odpadne embalaže, denimo iz plastenk in jogurtovih lončkov, je ustvarjal igračke. Iz ovitkov salam so nastali domači kondomi. Iz odpadnih kosov računalnikov in DVD-predvajalnikov je ustvaril žicarje, robote, ki jim je bilo v nasprotju z ljudmi, ki so morali svojo revščino skrivati, dovoljeno prosjačiti za denar pred nakupovalnimi središči po vsem svetu.

A ni zgolj reciklator. S projektom Infokalipsa zdaj! je pozival k temu, da bi analogne frekvence po prehodu na digitalizacijo namenili civilni družbi in ne medijskim korporacijam, ki vse po vrsti predvajajo isto televizijsko vsebino. Detektiral je nešteto satelitov in jih vnesel v aplikacijo Google Earth. Tudi v zahodnem svetu je želel popularizirati pridobivanje energije iz človeških odpadkov in teren je odprl s tremi prototipi, ki proizvajajo elektriko s pomočjo prenosne straniščne kabine, otroške kahlice in prenosnega stranišča.

Njegova dela niso le družbeno angažirana in inovativna, so tudi poučna. In čeprav to morda sprva ni bil njegov namen, danes z njimi vse bolj nagovarja tudi najmlajše, ki so jim tovrstne tematike pogosto predstavljene preveč suhoparno. Vse raje z njimi dela tudi sam. Prav otroci so namreč najbolj dovzetni za učenje in nadomeščanje slabih praks z dobrimi.

Kultura  |  Portret

The Miha Artnak, čLOVEk

Grafitar, street artist, zekovec, grafični oblikovalec, vizualni umetnik, povezovalec in predvsem človek

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin  |  Mladina 13  |  30. 3. 2012

Miha je tisti brkati in včasih tudi bradati mladi mož, ki pred svojim imenom že nekaj časa neguje besedo The.

Zakaj je izbral ravno angleški določni člen? Gre za samovšečnost? Za modni dodatek? Za samoironijo? Se je s tem morda samoinstitucionaliziral?

Interpretacij je neskončno mnogo. Ena ključnih pa je gotovo ta, da je njegov The tudi simbol prepričanja, da vsak od nas ni »kar eden«, temveč je »nekdo«. In če je vsak posameznik pomemben že, ko plujemo vsak svojo pot, koliko kreativne, miselne in morda celo revolucionarne energije se lahko nakopiči šele, če vsaj občasno stopimo skupaj. Sploh, če so naše lepilo ideje, ki lahko prinesejo premik na boljše.

Točno tako razmišlja tudi sam. Zadnja leta vse bolj. Morda tudi zato, ker je že od nekdaj preizkušal meje dovoljenega, dopustnega, pričakovanega. In jih je tudi prestopal. In zato ve, da je to mogoče.

Kot mulc je čečkal po steni domače kuhinje. Pa po šolskih klopeh. Pa po avtobusnih postajališčih. Pri osemnajstih se je zaštekal s še nekaj drugimi likovno nadarjenimi »vandali« in skupaj so ustanovili ZEK Crew. Postali so ena naših najpomembnejših grafitarskih skupin, ki pa se že dolgo ne ukvarja le z grafiti, saj so fantje ves čas razmišljali širše. Najprej so se lotili street arta, nato še dizajna, ki ga je večina, vključno z njim, tudi študirala. Njihove vedno sveže, nekonvencionalne rešitve je kot presežek prepoznala tudi stroka in jim leta 2009 podelila naše najvišje strokovno priznanje za oblikovanje, veliko Brumnovo nagrado.

Ne glede na to, ali dela v ekipi ali sam, prisega na rešitve, ki so videti preproste in izčiščene, a so hkrati večplastne. »Na akademiji sem ugotovil, koliko različnih zgodb lahko, če si le dovolj premišljen, strneš denimo v enem samem krogu. Takrat sem v tem odkril poezijo,« se spomni. Takšen, poetičen, a tudi filozofski, je tudi njegov projekt Plasti (Layers), ki nas s pomočjo nalepk, ki posnemajo prifrknjene robove, opominja, da resničnost ni ena sama. Specializirani tuji blogi so projekt uvrstili med najboljše street art rešitve minulega leta.

Večina ga kljub vsemu še vedno najbolj pozna po plastični pošasti, podobni hobotnici, ki je postala simbol boja proti širjenju potrošništva in kopičenju odpadkov ter je lani dobila naslednika v drevesu s plastično krošnjo. Obe skulpturi sta bili sestavljeni iz več deset tisoč plastičnih vrečk in kozarcev, ki so jih v vrtcih in šolah zbirali otroci.

In tudi sam se zadnje čase vse bolj vrača k svojim koreninam. Ljubljana je spet polna njegovih zajcev, narejenih z mehkimi, zaobljenimi, že kar otroškimi potezami. Pred časom jih je na puščobni dolgi steni v naselju Zelena jama v enem šusu, z eno samo potezo, ki je trajala kar 15 minut, povezal v neskončno dolg vzorec. Vzorec iz otroštva. Svoj podvig, ki so ga malce zmotili policaji, je zabeležil v kratkem filmu, ki je premiero doživel v teh dneh, v njegovi daljši različici pa je prebral tudi svoj osebni manifest.

Po načelih, ki jih je sklenil deliti z javnostjo, živi že zdaj. Pa ne le on. Zdi se, da celotna generacija mladih ljubljanskih kreativcev vse bolj stavi na medsebojno sodelovanje in povezovanje.

Prepričan je tudi, da je vsak od nas lahko še boljši človek. Vsak izdelek je lahko še bolj kakovosten. Oblikovalska stroka je lahko še bolj profesionalna. Kulturna industrija lahko pokaže fakof nejevernežem in postane relevantna panoga. »A zakaj bi se ustavili zgolj pri tem? Zakaj ne bi na poti na boljše mimogrede spremenili kar celega sveta? Ali pa z malo sreče iznašli vsaj pravičnejši monetarni in ekonomski sistem?« sprašuje sebe in druge.

Zaveda se, da ima visoka pričakovanja. A ne želi biti pretenciozen. Je le večni optimist. Prepričan je, da je mogoče vse. Le odločiti se moraš.

Kultura  |  Portret

Katja Perat, pesnica

… katere pesniška zbirka Najboljši so padli je bila lani izbrana za najboljši literarni prvenec

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin  |  Mladina 12  |  23. 3. 2012

Sarkastična, ironična, cinična. S temi besedami največkrat opisujejo njen pesniški izraz. Njene tarče so intelektualci na robu živčnega zloma, lepo oblečeni svobodnjaki, zanič pesniki, epski ljudje … pravzaprav celoten sistem, v katerega je kot literatka vstopila tudi sama. A ne secira le drugih, kritična je tudi do sebe. »Predvsem do sebe. Ostalo je sekundarnega pomena,« priznava. Pri tem jo vodita občutek za odgovornost in resnicoljubnost. Prepričana je, da še nobena potlačitev na osebni ali politični ravni ni prinesla ničesar dobrega.

Nikoli ni bila velika bralka poezije. Še v prvem letniku študija je vsakemu, ki je imel pet minut časa, razložila, da poezije sploh ne mara. In to kljub temu, da je poleg študija filozofije vpisala primerjalno književnost, ki od študentov terja veliko branja. Odpor do poezije je bil deloma posledica dotedanjega izobraževalnega procesa. Gimnazijska profesorica slovenščine ni imela nikakršnega razumevanja za njene spise, v katerih si je dajala duška z interpretativno svobodo, in namesto da bi spodbujala njeno kreativnost, ji je dala šut. In potem še dvojko. Za lekcijo. »Mislim, da imam za seboj klasično izkušnjo, da oblast zatira umetnika,« se danes šali na račun tedanjih ocen.

Te ji k sreči niso prišle do živega. Še si je dajala duška. In še si je jemala interpretativno svobodo. Vse, kar je imela povedati, tudi tisto, česar v vsakdanu morda ni mogla dovolj neposredno, je prelila v pesmi. In ko je lani izšla njena prva pesniška zbirka Najboljši so padli, je bila opažena prav zaradi svoje neposrednosti in ostrine, ki je v slovenski poeziji presenetljivo redka. Kritiki so bili navdušeni, nekateri so zbirko razglasili celo za prvenec desetletja. Zbirka je dobila nagrado za najboljši prvenec lanskega leta, pripadla ji je tudi nominacija za Veronikino nagrado.

Pozitivni odzivi literarne kritike, ki ji kot sodelavka Pogledov in Literature pripada tudi sama, so ji dali potrditev. A kot pravi, zaradi njih ne »oboleva«. Veliko več bi ji pomenilo, če bi si njena dela lahko utrla pot do širšega kroga bralcev. A to je vse prej kot enostavno. Med vsemi literarnimi zvrstmi je ravno v poeziji največ solate, in čeprav se v njenem gostem listju skrivajo tudi vrhunska dela, so ta komajda opažena. Poleg tega je poezija danes v očeh mnogih pretirano arhaičen način umetniškega izražanja. Sama eno od rešitev vidi v tem, da bi se poezija lahko vsaj nekoliko popularizirala. »Potreben bi bil predvsem velik osebnostni vložek pesnikov, da bi jih javnost videla tudi kot persone. Bolj kot umetnost je to umetnost javnega mnenja, a to me ne moti,« pravi.

Dosledni bralci njene poezije njen odkriti izraz povezujejo z njeno mladostjo. Ne moti jo, če ji »očitajo« mladost. Saj vendar je mlada. Ima 24 let. Moti pa jo, kadar je zaradi njene mladosti, ki je po vseh formalnih kriterijih že odraslost, v ekonomskem smislu ne jemljejo dovolj resno. A to je že sistemska težava. In tudi generacijska.

Nekateri v njej vidijo glasnico generacije, ki je bila rojena v letih okrog osamosvojitve. Res se lahko pohvali z zavidanja vrednimi referencami, izjemno sposobnostjo artikulacije in visokimi ambicijami, zaradi katerih ne bo presenečenje, če bomo njeno ime v prihodnosti zasledili tudi v kakšnih drugih literarnih in publicističnih zvrsteh, a sama pravi, da nima kakšne resne želje, da bi govorila v imenu kogarkoli drugega. Prav tako nikomur ne želi aktivno vsiljevati kakšne ideologije. Nima pa nič proti temu, če drugi prisluhnejo njenemu glasu in ga tudi slišijo.

Kultura  |  Portret

Petra Varl, vizualna umetnica

… ki ljudi spodbuja k poljubljanju in objemanju ter mednje širi toplino in optimizem

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin  |  Mladina 11  |  16. 3. 2012

Če ste se zadnje čase sprehajali po središču Maribora, ste morda opazili kakšnega od 30 znakov, ki na novo urejajo dogajanje na tamkajšnjih ulicah. Ne gre za klasične prometne znake, zato mimoidočim ničesar ne prepovedujejo ali zapovedujejo. Namesto tega jih spodbujajo in opogumljajo, naj sredi ulice, na križišču, pod obokom, na mostu ali v parku za trenutek postojijo, se objamejo in poljubijo. In ni jih malo, ki to res počnejo.

Mariborčani se lahko za to, da je postalo javno izkazovanje najrazličnejših oblik ljubezni, prijateljstva in naklonjenosti v njihovem kraju »legalizirano«, zahvalijo vizualni umetnici Petri Varl. Sama pa pravi, da se lahko za to deloma zahvalijo tudi slavnemu ameriškemu popartistu Royu Liechtensteinu, ki mu je uspelo po njenem mnenju naslikati enega najlepših poljubov. Prav ta jo je navdihnil, da se je tudi sama lotila raziskovanja tega motiva, in tako je nastala serija, ki bo mariborske ulične svetilke krasila do zaključka projekta EPK.

Njeni objemi in poljubi so preprosti, izčiščeni, brez vsakršnih odvečnih linij. In takšna so pravzaprav vsa njena dela, ne le risbe, tudi grafike, slike in ilustracije. Takšen slog so napovedovala že njena prva dela na likovni akademiji, kjer je sicer študirala slikarstvo, a jo je ves čas bolj vleklo v risanje in grafiko. Svojo ustvarjalnost je takrat pilila zlasti v sodelovanju z Zoro Stančič, s katero sta ugotovili, da imata podoben način razmišljanja in izražanja, ter pozneje pripravili številne skupne razstave.

Eno od svojih dosedanjih razstav je posvetila mami, drugo očetu, tretjo dedku, na četrti je predstavila portrete prijateljev in znancev. Morda so njena dela tudi zaradi vseh teh vezi polna topline. So pa tudi duhovita. In so tudi odsev sveta, v katerem živimo. Na razstavi Kar želim, tudi dobim, ki jo te dni gosti ljubljanska galerija Equrna, je med drugim na ogled serija risb s po dvema skoraj identičnima motivoma. Na eni risbi sta denimo dve goli ženski. A pod eno piše, da je lepa, pod drugo pa, da je pametna. Na drugi sta moška z aktovko. A eden je reven, drugi pa bogat. Serija seveda kliče po večplastnih interpretacijah, predvsem pa nas opominja, da je resničnost pogosto drugačna in kompleksnejša od tiste, ki nam jo sugerirajo prvi vtisi.

Dela, razstavljena v Equrni, so pred časom gostovala v New Yorku, in Petra je tam med obiskovalce razdelila svoje grafike, natisnjene v velikosti razglednic. Podobno obdarovanje je zdaj pripravila tudi v Ljubljani in dve tretjini grafik sta pošli že ob otvoritvenem večeru. »Nekateri pravijo, da si s tem, ko brezplačno delim svoja dela, kopljem jamo. Ampak rada vidim, da imajo ljudje doma moja dela. Poleg tega tako dosežem tiste, ki si umetniških del sicer ne bi mogli privoščiti,« je prepričana.

Že ves čas jo zelo vleče tudi na ulico. Že leta 1994 se je na ljubljanski Metelkovi predstavila z ogromno podobo eskimskega poljuba, predlani pa se je lotila svoje prve prave ulične akcije, ilegalne predhodnice Objemov in poljubov. »Doma so mi rekli, da je smešno, da to počnem pri svojih letih. Ampak ta projekt sem preprosto morala narediti, čeprav mi je srce res močno razbijalo,« se spomni.

Zdaj k takšnim intervencijam spodbuja tudi svoje študente na oddelku za likovno umetnost mariborske Pedagoške fakultete. Pod okriljem EPK-ja se bodo skupaj lotili grafitanja, in če bodo imeli barve že v rokah … je vprašanje, ali ne bodo morda izpeljali tudi kakšne ilegalne akcije.

* Za rdečo nit na fotografiji se zahvaljujemo Simoni Muc iz trgovine NITI NITI.