Kultura  |  Plošča

Terrorizer: Hordes of Zombies

2012, Season of Mist

+ + + + +

666  |  Mladina 21  |  25. 5. 2012

Po vsej verjetnosti so najbolj kultne tiste zasedbe, ki izdajo album ali dva in nato dokaj hitro razpadejo. Seveda pa morajo s tem pustiti globoko sled v posamezni glasbeni zvrsti, tako da še leta in leta kraljujejo nad vsemi drugimi. Ena izmed takih kultnih zasedb je tudi Terrorizer, ki se je s prvencem World Downfall za vedno ustoličil med temeljnimi predstavniki grindcora.

Morda je razlog tudi to, da je mnogokrat inkriminirani David Vincent v vlogi basista tam našel gospoda Sandovala, ki se mu je kasneje pridružil v zasedbi Morbid Angel in požel svetovno slavo. Medtem se je izumitelj Jesse Pintado raje priklopil legendarni skupini Napalm Death in si pridno služil denarce.

Kultura  |  Plošča

Edo Maajka: Štrajk mozga

2012, Menart

+ + + +

Tomica Šuljić  |  Mladina 20  |  18. 5. 2012

Nove generacije, ki se rojevajo v svet, so vedno na koga jezne in imajo svoje idole, ki širijo njihovo besedo. Eden izmed sodobnih kraljev (mladih) ljudskih src je zagotovo tudi Edin Osmić alias Edo Maajka. Potem ko je v svojem žanru prilezel do mikrofonske zvezde regije in se uveljavil kot tisti, ki ima kaj povedati, ni presahnil ali zaspal na lovorikah med turbulencami svojega življenja.

Novi album, Stavka možganov, prinaša 11 komadov v skoraj tri četrt ure in bo nemara presenetil poslušalstvo, ki še pomni Edove besede o prihodnosti z bendom in zadnji album Spomen ploća.

Podlago na uvodni trasi komada Panika je prispeval Billain (pod psevdonimom Billy), sarajevski drum and bass producent, ki ga na Otoku uvrščajo med najzanimivejša prebijajoča se imena. Billy je sicer podpisan na petih komadih, preostale pa so podpisali Koolade, Dash in DJ Goce. Toda producentska imena vendarle niso odpravila sledi kitar, ki se vleče podobno kot mešanica različnih vplivov urbane oziroma elektronske glasbe. Podlage gredo tekoče v uho, kar je pri Maajki že standard. Podobno kot besedila, v katerih ostaja ljudski človek, eden tistih iz naroda. Sin naroda, ki mu slava resnično ne more stopiti v glavo zaradi težav geografskega prostora, v katerem pretežno deluje. Opisovanje tukajšnjih poslovnih navad (»jurja njemu, jurja tebi, meni jurja in pol«) in slabih življenjskih perspektiv se tokrat raztegne v sodobne vode, do zaslonov na dotik in facebooka. Čeprav so njegovi teksti bolj cinično-humoristično ogledalo sodobne družbe kot samo kritika ali poziv k proletarskemu obračunu, odlično zadeva težave baze oziroma svoje poslušalske mase, ki se zdaj razteguje skozi več generacij. Edo opozarja na množico zaslonov, v katerih se dandanašnji izgubljajo človeški vsakdanjiki: »Facebook mi je ugrabil prijatelje, pričeli so se dotikati ekranov, če želim govoriti z njimi, se moram tudi sam dotikati … Dosti informacij in premalo RAM-a.« Ali briljantna opazka o lastniku sodobnega gadgeta: »Toliko čudnih aplikacij, on pa ne pozna nobene.« To sta samo drobca iz Edovega nabora bistroumno rimanih misli, po katerih slovi in s katerimi vztraja v ušesih in zanimanju publike. Ves ta računalniški traktat je pravzaprav precej ironičen glede na to, da je album nastajal pretežno s spletno komunikacijo; tako je s sodelavci izmenjeval material in gradil tale plošček. Ob prej naštetih producentih so gostje posebna začimba Stavke možganov; poleg klasičnih raperskih prijateljev Frenkija, Marchela, Kandžije in Saleta (TBF) sta presenetljivejša posebnež med igralci Željko Pervan in starosta Arsen Dedić. A resnici na ljubo, zaradi njiju ljudje ne bodo kupovali ploščka. Ga pa bodo zato, ker se je vrnil kralj balkanskih nakladačev – in to v eni boljših izdaj. Konkurenčno.

Kultura  |  Plošča

Goribor: Evo je banja

2012, Dancing Bear

+ + + + +

Veljko Njegovan  |  Mladina 19  |  11. 5. 2012

Sedma republika, pred kratkim objavljena knjiga hrvaškega glasbenika in publicista Anteja Perkovića, že z naslovom opozarja na imaginarni prostor, ki še zmeraj obstaja na območju tako imenovane Jugosfere. Gre za glasbeno ustvarjalnost, ki se je po dokončni uveljavitvi v osemdesetih letih v devetdesetih sesula, v krčevitem obdobju divje tranzicije pa se znova sestavila in predstavila nekaj izvrstnih albumov, ki jih brez zadržkov lahko primerjamo z najboljšimi stvaritvami jugoslovanskega rocka.

Med predstavniki te glasbene ustvarjalnosti je tudi skupina Goribor iz rudarskega mesteca Bor. S svojim delovanjem se je pojavila iz sivine posocialistične gospodarske katastrofe predvsem z močno poudarjenimi lokalnimi refleksijami, ki zelo dobro odražajo splošno stanje duha v nekdanji jugoslovanski federaciji. Da bi potrdili mit o obstoju t. i. sedme republike, je dovolj pripomniti, da je to srbsko skupino pravzaprav odkril zagrebški underground guru Zdenko Franjić, jo najprej predstavil na deseti izdaji legendarne kompilacije Bombardiranje New Yorka, nato pa tudi na nekaj (precej prezrtih) samostojnih izdajah.

Zato ne preseneča, da se je dejanski preboj Goribora zgodil šele po triumfalnem nastopu na puljskem Art & Music Festivalu in bil kasneje kronan z uradnim prvencem Goribor (2007), izdanim pri hrvaški založbi Dancing Bear. Prvenec je predstavil desetletno delovanje skupine, ki je velik del skladb že ponudila na Franjićevih izdajah. Pet let po izdaji tega pogojno rečeno prvenca se Goribor vrača z novim, dvojnim albumom, ki pravzaprav dejansko pomeni nov začetek v delovanju skupine, z novimi, a še zmeraj enako poglobljenimi skladbami, podkrepljenimi z izrazito pomenljivimi besedili frontmana Aleksandra ’St’ Stojkovića. Skupina, ki se glasbeno giblje med bluesom, krautrockom, trip-hopom in novim valom, tudi na ploščku Evo je banja ostaja pri prepoznavni poetiki, priznati pa je treba, da tokat album veliko bolj deluje kot celota. Aleksandar ’St’ Stojković se v šestnajstih komadih znova predstavi kot najboljši rock’n’roll pesnik z območja nekdanje Juge, ki z reduciranimi, skrbno izbranimi besedami dobesedno pomete s številnimi gostobesednimi pozerji z domače (v širših okvirih) hip-hop scene. ’St’ na ploščku še bolj recitira, kot je to počel na predhodniku, glasbena spremljava pa je še zmeraj znotraj bluesovsko-rockovskih prvin, pomešanih z opaznimi elektronskimi sempli, ritem mašino in učinkovito ritem sekcijo. Evo je banja je album, ki ga nikakor ne boste razumeli po prvem poslušanju, po večkratnem poslušanju pa vam bo šestnajst samostojnih zgodbic – s temačnostjo, poglobljenostjo, na trenutke grenkim priokusom in umazanim, brezizhodnim razpoloženjem – zlezlo globoko pod kožo. Mojstrovina.