Dr. Milan Brglez

Dr. Milan Brglez (47) je dinamičen sogovornik. Je šahist, ki je svoj znani doktorat o pomenu »nepozitivističnih epistemoloških in realističnih ontoloških predpostavk za osmišljanje mednarodnih odnosov in metodologije njihovega proučevanja« pisal deset let, četrtino doktorata je zavzemalo naštevanje literature. A Brglez sedaj ni več teoretik, ampak tudi praktik. Je drugi najmočnejši mož v državi – po državnem protokolu kot predsednik državnega zbora in po svoji funkciji znotraj Stranke Mira Cerarja (SMC). In kot se spodobi za politika, napoveduje, da bo na tej funkciji ostal še dolgo časa.

Damjan Damjanovič

Damijan Damijanovič je bil nekoč član stranke Boruta Pahorja, kandidiral je na njeni listi, prvič je postal direktor Slovenske filharmonije v času ministrice Andrej Rihtar. Kulturni resor je takrat upravljala SD. A po nekaj letih si je Damijanovič premislil, vključil se je v SDS in ostal direktor. Lani je začel svoj tretji mandat, a bi sedaj raje postal župan Ljubljane. Kot pravi, kandidira kot samostojni kandidat, zbral je dovolj podpisov. Svoje (nove) strankarske pripadnosti ne skriva, podpisal je recimo memorandum o »montiranih sodnih procesih«. Ko Damijanovič govori o Patrii, govori z besedami Janeza Janše. »Največji problem je izključevanje,« dodaja. »To je pravi problem Slovenije.« Ljubljani bi rad vrnil ponos, občutek, kaj pomeni, »če si Ljubljančan«.

Neonacisti na varnem

Šestega septembra 2011 naj bi bivši direktor Slovenske obveščevalne agencije (Sova) Sebastijan Selan prišel na pogovor k tedanjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju. Na njem naj bi ga še ustno seznanil z aktivnostmi ekstremističnih skupin v Sloveniji, predvsem neonacistične skupine Blood & Honour. Po oceni Sove naj bi delovanje ekstremističnih skupin že pomenilo grožnjo nacionalni varnosti. Skrajneži naj bi se povezovali s podobnimi skupinami iz Slovaške, Nemčije, Madžarske in še nekaterih drugih držav, njihovo delovanje v Sloveniji pa naj bi bilo po oceni Sove že precej odkrito. Tukaj naj bi se čutili precej varne. Povezovali naj bi se celo s slovenskim državnim vrhom.

Etični vladar

V Sloveniji poznamo rek Beseda ni konj. Bolj se ne bi mogli motiti. V resnici je namreč ravno nasprotno: beseda je konj. Beseda je konj, ki te lahko pohodi. Zgazi. Pomendra. Če bi radi vedeli, kako se to zgodi, vam ni treba daleč. To se je recimo zgodilo ob koncu leta 2010, ko je nemški finančni minister Wolfgang Schäuble lansiral frazo »živeti preko svojih zmožnosti«. V članku, ki je naglo obšel svet in se prav tako naglo prelevil v manifest trojke, evropske birokracije, kriznih vlad in ostalih advokatov finančnih elit, je zapisal, da so številne države »zadnja desetletja živele preko svojih zmožnosti« in da so »vlade predolgo trošile več, kot so ustvarile«, obenem pa dodal, da je treba »zmanjšati stroške socialne države«, da »državno zadolževanje ne bo stimuliralo rasti« in da si morajo vlade »povrniti zaupanje finančnih trgov«.

Žrtvovana kraljica

Postopki izločanja sodnikov v zadevi Patria se vlečejo več mesecev. Janšev odvetnik Franci Matoz je zahteval izločitev Branka Masleše in Vesne Žalik, tožilstvo izločitev Marka Šorlija in Barbare Zobec. Ta je izločitev predlagala sama, a nazadnje v skladu z odločitvami predsednika in podpredsednice vrhovnega sodišča ter občne seje ni bil izločen nihče. Tako je veljajo do sedaj, teden pred prvo sejo pa je bila na hitro, brez obrazložitve, izločena Barbara Zobec, soproga ustavnega sodnika Jana Zobca.

»Bravo, ustavno sodišče«

Ustavno sodišče je zavrglo pobudo 33 poslancev, naj se presodi ustavnost zakona o informacijskem pooblaščencu. Zahtevo je zavrglo, ker nekateri poslanci, ki so jo podpisali, v novem sklicu niso več poslanci in torej legitimnih podpisov pobude ni več dovolj. Nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar se je, čeprav gre za odločitev, ki je za pooblaščenca ugodna, na Twitterju odzvala z besedami: »Takole se pa hitro znebiš zadeve. Počakaš, da mine mandat predlagatelju, in zavržeš zadevo. Bravo, ustavno sodišče.«

V labirintu

Slovenija mora letos izbrati tri kandidate za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu. Razpis je bil objavljen marca, sodni svet je junija sestavil lestvico najboljših, vlada je predlog potrdila julija, nato pa je prišel na vrsto Borut Pahor. Ta bi moral s seznama izbrati tri predlagane kandidate in predlog poslati v potrditev v državni zbor.

Volilna pravica za mlade

Škoti so se odločili, da ostanejo v zavetju Združenega kraljestva. Proti samostojnosti je glasovalo 55 odstotkov ljudi, zanjo pa 45 odstotkov. Med enimi in drugimi pa so bili tudi 16- in 17-letniki, ki so pravico voliti dobili sploh prvič in morda zgolj začasno, saj pravice izbirati predstavnike na parlamentarnih volitvah (še) nimajo. Te pravice starejši mladoletni nimajo niti v Sloveniji. Jo bodo dobili?

Direktor boš. Mi bomo pa kadrovali.

Danes ni več nobenega dvoma: četudi bo Nataši Pirc Musar, nekdanji pooblaščenki za dostop do informacij javnega značaja, ki bi morala aprila prevzeti vodenje zavoda RTV Slovenija, torej postati njegova generalna direktorica, na sodišču uspelo dokazati, da so jo izigrali, si lahko obeta le še odškodnino. Generalni direktor zavoda Marko Filli je začel nov mandat.