Danilo Kiš: Vrt, pepel

Prevod romana, ki je bil prvič objavljen pred 20 leti.

V knjige nekoč kultnih avtorjev sodobni bralec vstopi z nekaj strahu: kaj če je literarno tehniko in zgodbo vmes že povozil čas? Brez strahu, Kiš kljubuje času, ne le v Grobnici za Borisa Davidovića, tudi v Vrtu, pepelu.

Srbski pisatelj židovske krvi si je tod umislil svojskega junaka. Če je Albert Camus kot pisatelj s svetovnim renomejem retrospektivno iskal sledi za realnim in simbolnim očetom skozi esej odraslega intelektualca (Prvi človek), se je Kiš začel potapljati v svoje otroštvo kot 6-letni deček. Pripovedovalec je namreč fantič, ki v ranih letih opazuje in spotikavo dojema podobo svojega očeta. Kolikšen del zaseda avtentični spomin, kolikšen je fabrikacija duha, je za literaturo pač vseeno. Še več, če so osebe živele brez občutka za realnost, najraje krepko prek, potem se mora tudi življenjepisna kronika umakniti likom, ki so realnost prikrojevali svoji koži oziroma duhu.

Slovenski realizem, naturalizem in socrealizem bi zastavek poenostavili v moralko družinske kalvarije, ki jo je povzročilo očetovo pijančevanje. Kiš pa je postal klasik, ker iz propadlega železniškega inšpektorja - ki ga vmes vrže pod družbeno dno, kjer ga množica že obstopi, da ga linča - napravi persono neprimerljivega formata. Kako biti materialno in socialno nič, a ostati v ekstravagantnem duhu velikan.

Ko je v svojih dejanjih nemočen pred sinom, pojasni svojo miselno insuficienco: "Ali sploh veš fant moj, kaj pomeni nekomu, ki je pokadil 120 cigaret na dan, s katerimi je vzdrževal svoj duh in telo, da ostane na lepem, filozofsko takorekoč popolnoma nepripravljen, brez enega samega dima?"

A to ni le roman o individualistih onkraj normalnega, to je obenem pripoved o pogromu nad Židi. Tako kot Kertesz, ki je trdi realist, tudi Kiš pripoveduje zunaj antifašističnega diskurza. Zanj ostaja svet čaroben, naj si biva med meščanskim blagostanjem, ali pa v podrtiji ciganskega naselja, mimo katere bobnijo vlaki: "Ponoči smo v polsnu naenkrat zaslišali kristalni pianisimo steklenine v vitrinah, potem se je hiša začela tresti, vlak pa je razrezal našo sobo z velikimi svetlimi kvadrati svojih oken, ki so se brezumno prehitevali. To je samo še spodbujalo naše hrepenenje po daljavah..."

Večni mojster literarnega duha.