Matej Krajnc: Radoslav

Roman, ki s po/močjo izvrstnih dialogov takorekoč iz odstavka v odstavek niza splet oziroma preplet komaj verjetnih situacij.

Sam osnovni skelet zgodbe je pravzaprav vsakdanje preprost: glavni junak, ki bi za dosego kantavtorske slave brez slabe vesti žrtvoval celo "lastne matere življenje", najprej opusti univerzitetni študij zakavkaških narečij in jezerologije; se potem kot viličarist udinja v skladišču, a ga od tam kaj kmalu frcnejo na cesto; - in tako zdaj postane akviziter za knjige ... in prodati mu uspe en sam samcat slovar, ampak, slednjega proda prijazni starejši gospe, pri kateri se seznani (tu pa je že rojen zaplet romana) z njeno vnukinjo Magdaleno, študentko medicine. No, mlada dva sta si všeč/na "na prvi akord", a kaj, ko njuno idilo preseka Lelin taton ("... nočem, da se Magdalena poja z delavci, ampak da študira, da ti bo nekoč rila po jetrih, ko se boš zapil, one!") ... Zdaj pa k srčiki romana, že omenjenim komaj verjetnim situacijam, ki ključno zgodbo "gromoglasno" dohitevajo in prehitevajo tako po levi kot po desni: najprej so tu nadrealistični poklicni doživljaji blokovskega hišnika Šmarčana in ravno tako nadrealistični dogodljaji stanovalcev bloka (npr., ga. Ifigenija Razgoršek je ujeta v pokvarjenem dvigalu in na njene krike na pomoč sledi izjava g. hišnika, češ, A sem videt kot reševalec iz dvigal? etc.); nato je tu, grajena na življenjskih primerih, prava mala šola uspešnega akviziterstva; in tu je seveda tudi Radoslav, človek ki ....

Ne nazadnje tudi roman, ki bi lahko zaživel kot scenarij za enega boljših slovenskih filmov.