Zakaj SDS kaže na preteklost

Ko danes SDS in njeni zavezniki kot opravičilo za blokado parlamentarnih preiskav kažejo na preteklost, se velja spomniti, kako je pravzaprav potekala zgodba s preiskavo GEN-I.

Ker SDS sama ni imela dovolj poslancev za vložitev zahteve za parlamentarno preiskavo, je bila pobuda vložena prek Državnega sveta. Ta je zahtevo sprejel in jo poslal v Državni zbor.

Državni zbor je maja 2024 parlamentarno preiskavo odredil. To je pomembna razlika od današnjega položaja: preiskava ni bila ustavljena že na začetku, ampak je postopek stekel.

Spor se je začel pozneje, pri njenem izvajanju.

Na prvi seji preiskovalne komisije je SDS predlagala zaslišanje kar 70 prič. Med njimi ni bilo le oseb, povezanih s predmetom preiskave, ampak tudi 37 poslancev Gibanja Svoboda, vključno s predsednikom komisije.

Zakaj je bilo to pomembno? Ker poslanec, ki nastopa kot priča v isti parlamentarni preiskavi, ne more sodelovati pri delu komisije. Če bi komisija tak predlog sprejela, bi iz njenega dela izločili predsednika komisije in velik del koalicijskih članov. Razmerje moči v komisiji bi se bistveno spremenilo.

Komisija je zato pridobila pravno mnenje, po katerem takšen dokazni predlog ni služil ugotavljanju dejanskega stanja, temveč bi lahko pomenil zlorabo procesnih pravil. Predlog je bil zavrnjen.

Vzporedno je tekla tudi razprava o spremembi Zakona o parlamentarni preiskavi. Koalicija je ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča v primeru Kangler želela urediti postopek presoje ustavne dopustnosti parlamentarnih preiskav, hkrati pa preprečiti očitne procesne zlorabe, kakršne so se pokazale tudi pri določanju poslancev za priče zgolj zato, da bi jih izločili iz komisije.

Časovni potek je pomemben. Pri preiskavi GEN-I parlamentarna preiskava ni bila preprečena. Bila je odrejena, nato pa so sledili spori o njenem obsegu, sestavi komisije in procesnih pravilih.

Danes pa namreč ni sporno izvajanje že ustanovljene komisije, ampak vprašanje, ali lahko parlamentarna večina z glasovanjem o dnevnem redu prepreči, da bi opozicija svojo ustavno pravico sploh začela uresničevati.