Marcel Štefančič, jr.: Zakaj so knjige tako debele?

Nova knjiga profesorja primerjalne književnosti brez stolice.

Prof. Štefančič, jr. tokrat popularizira razmišljanje o literaturi. Ne v emotivnem smislu, kako me je roman prevzel ali notranje obogatil, temveč v kartezijanskem pristopu, ko poskuša najti razlago za nerazumljive fenomene. Kako lahko denimo prijatelju podarite 5,5 cm debelega Idiota Dostojevskega na 600 straneh, ne da bi se ta počutil kot idiot? Skratka, zakaj knjižni špehi lahko zapeljejo bralca v bralno strast?

S tem vprašanjem zadane v bit frenetične družbe, kjer je dobro in čislano tisto, kar je povedano na kratko: v frazi kot reklama, ali v tankem zvezku kot knjižna uspešnica.

Profesorjeva metoda opusti tradicionalne principe hermenevtike, estetike in semiotike, zakaj naslanja se na spoznanja sociologije romana. Vzemimo Zgodbo o Gendžiju, ki jo je pred tisočletjem napisala Murasaki Šikibu, dvorna dama na japonskem cesarskem dvoru. A ta zgodba ni zgodba, je kar epopeja na 1.000 straneh. Zakaj hudiča je bila njega dni lahko tako privlačna? Poleg moči v bralčeve identifikacije z liki je bil usoden kontekst. V dolgih deževnih dobah, v katerih je bilo treba ubijati dolgočasno enoličje, so čas lahko ubili le zgovorni romani, ki so bralca prestavili v fiktivni svet.

Navzlic plodonosnosti sociološke perspektive pa avtor uporabi tudi Heisenbergovo načelo nedoločenosti, po katerem ni pomembno samo to, kar se zgodi, ampak tudi tisto, kar se ni zgodilo, pa bi se lahko. Recimo SS-GB (1978) Deightonov vojni triler, ki temelji na predpostavki, da so Nemci leta 1941 okupirali Britanijo. Zdaj je treba presneti cel svet, vsak detajl nadomestiti z novim, kar pa zahteva več sto strani.

Odličen prispevek teorije romana, ki pa gradi na vprašljivi predpostavki, da so vsi dolgi romani berljivi.