Miroslav Krleža: Glembajevi

Torej: O Glembajevih, Gospoda Glembajevi, Baronica Lenbachocva, v agoniji, Leda in Klanfar na Varadijevem.

Pisatelj Miroslav Krleža (1893-1981) je bil velikan. Veljal je za dvorskega ljubljenca; kadar si je diktator Tito zaželel dekadentnega salona, je odšel k njemu na partijo preferansa (za tretjega igralca sta jemala Josipa Vidmarja). A čeravno je bil ikona partijskih oblasti, to ni postal zavoljo tega, ker bi komunizmu pel glorijo v socrealističnem stilu. Njegovi junaki so bili antidelavski liki par excellence: buržuji in aristokrati Agrama.

Tudi Krleže ni ustvarila partija, zakaj s svojimi deli je zaslovel že konec dvajsetih. Čislala ga je celo NDH. Med vojno na jezo partijskega vrha ni hotel zapustiti Zagreba, da bi odšel v partizane. Še več, kot levičarsko osebnost ga je zaščitil ustaški minister Mile Budak, ki je v času vojne izdal dekret, da je njegov osebni protege.

Krleža, katerega dela so slavili v kraljevini, ga spoštovali ustaši in se mu klanjali komunisti, se je v novi izdaji pojavil v Sloveniji XXI. stoletja. Le kot utrinek minulih pračasov?

Branje njegovih dram prinaša krležanski jezik, ki vleče že sam po sebi, obenem pa secira svet visoke gospode. Ne v smislu, kako se parveniji ne bi znali gosposko obnašati, pač pa v ničevosti njihovega bivanja, ki sega od prevar in umorov vse do pritlikavosti človeškega značaja. Vendar to stori v slogu, ki ni napadalen do likov. Nasprotno, opisuje jih z njihovo "žlahtno" govorico, le da jim ne poje hvalnic, temveč hladno beleži detajle, ki jih sami po sebi degradirajo.

Ko človek prebira slovenske časopisne strani glamourja in foto rubrike jet-seta, ki se prazno navdušujejo nad zvezdami kot takimi, je prav blagohotno prebirati starega Krležo.