Knjiga / Venko Andonovski: Azbuka za neposlušne

Milorad Pavić, srbski pripovednik, poznan po Hazarskem besednjaku in Krajini, slikani s čajem, pa še je tega, je eden pionirjev prozne kombinatorike in bi ob Danilu Kišu verjetno edini iz prostora ciljal na nobela vsaj za vnaprejšnjo interaktivnost svojih romanov, če se ne bi toliko nacionalno naprezal; njegova proza je ezoterična, naslanja se na barok in srednji vek, ves čas išče zunanjo formo: slovarja, križanke, predalnika, išče posodo za vrtoglave primerjave in črevo za jezikovno meso. Ne osamljeno, ima posnemovalce.

Se zdi, da je makedonski prozaist Andonovski z romanom, med prvimi od stotih, ki bodo izšli v novi zbirki slovanskih romanov - vsak narod jih bo prispeval deset, ki so izšli po padcu Zidu -, na sledi Pavićeve pisave.

Azbuka za neposlušne je skoraj tipičen preplet ohlapne zgodovinske kulise, različnih stilskih variacij, priklicevanja arhaiziranih govoric in svetih spisov, ima pa tudi zunanji urejevalni princip. Poglavja so razvrščena in kodirana s črkami azbuke, vsaka podprta še z ilustracijami razvoja in razkroja piktorialnosti črke, in Andonovski cilja nič manj kot na to, da je pod črko slika, pod knjigo narava, pod besedo tišina, do česar naj se prikoplje bralec; vzbuditi želi kritično paranojo, z njo povečati dražljivost čtiva in investicijo v tekst.

Azbuka se dogaja v devetem stoletju v Grčiji, v samostanu, kjer prepisujejo svete spise za Cirilovo (in Metodovo) misijonarsko pot na Moravsko, seveda v pisavi, ki jo je razvil ravno ta sveti mož, v cirilici. Vmeša se odposlanec, njegov drugi prihod pa ni dolgo pričakovani poslednji s Sodbo, in stvari se zapletajo, že itak napeti odnosi se zaostrijo in postanejo nevzdržni, no, krvavi, pa ne kot detektivka. Igra in protiigra obeh strani zajema vse od polemike o namenu pisav in njihovem slikovnem izvoru do, seveda, teoloških disputov, kot je za čas običajno, z aluzijami na cerkvene spise in očete, čeprav Andonovski ne stavi na erudicijo, ampak na srce, kot se reče.

Peripetije, kot vedno, kadar so prisotni vsevišnji, so precej fantastične, zapisuje jih izločeni in v rezoniranju neokreten pripovedovalec, kot je za meniški roman od Imena rože v navadi, v dveh jezikih, enem objektivnem, v prozi, v drugem je prenašalec misli drugih, medij, in ta del je spisan kot evangelij, vse pa je času in božji slavi primerno vzvišeno, slavnostno, pa tudi skrivnostno in preroško, tudi zaradi samouvrtanosti, paralogičnosti in paradoksalnosti samih parabol. Dilema med črkami in duhom, ki se nam skoraj ne postavlja več, je v romanu tega nedvomno veščega avtorja polno zaživela. Škoda je le, da se napaja iz vodnjaka, v katerega so že metali mrhovino.

+ + +