Naslovna tema / Štirikrat proti

V četrtek, 4. junija, se je četrta Janševa vlada zbrala na prvi seji. Do nedelje, 11. oktobra, ko bodo volivci letos drugič šli na volišča in odločali o štirih referendumskih vprašanjih, bo od te seje minilo 129 dni. Dovolj, da se izriše, kaj ta vlada hoče. Kaj se je torej dogajalo v zadnjih treh mesecih, kdo nam vlada in kako je vse to povezano z 11. oktobrom?

Ministrstvo za zunanje zadeve je v teh treh mesecih popolnoma spremenilo politiko do Izraela. Prejšnja vlada je priznala Palestino, obsodila genocidno ravnanje izraelske vojske in politike, ki jo vodi vlada Benjamina Netanjahuja. Janševa vlada pa se je povezala z Netanjahujevimi ljudmi, sprejela zunanjega ministra Gideona Sara, kritike tega dejanja je Janša označil za »podpornike Hamasa«. Hkrati je Izrael kot v zahvalo za politično podporo v Sloveniji odprl veleposlaništvo. Zapišimo jasno: vlada Janeza Janše torej podpira politiko, ki načrtno in sistematično pobija Palestince.

Pogovor o vsebini je past, ki jo je Janševa vlada nastavila z izbiro vprašanj, saj hoče odvrniti pozornost od zakonodajnega referenduma o politični policiji in na volišča spraviti čim več svojih volivcev.

Ministrstvo za zdravje se je pod poveljstvom Tadeja Ostrca vrnilo na pot Danijela Bešiča Loredana, nekdanjega ministra za zdravje, za katerega je celo Robert Golob priznal, da je bilo njegovo imenovanje politična napaka. Zaradi Ostrčevih odločitev so ortopedske posege koncesionarjem (pa tudi javnim zavodom) začeli plačevati po realizaciji, torej neomejeno. S tem so jim omogočili večje dobičke, to pomeni, da lahko znova pričakujemo prestope zdravnikov iz javnega sektorja k zasebnikom in daljše čakalne dobe v javnem zdravstvu. Medtem je v. d. direktorja UKC Ljubljana, največje zdravstvene ustanove pri nas, postal Tomaž Erjavec, ki za vodenje tako velike zdravstvene ustanove nima ustreznih kompetenc. Ima pa podporo stranke Anžeta Logarja.

Borut Rončević, minister za izobraževanje, je napovedal veliko šolsko reformo, ukinitev devetletke, pri čemer se ne meni za opozorila strokovnih združenj. Še več, že vnaprej jih je razglasil za privilegirance in glavne krivce za težave v šolstvu, četudi šolsko politiko vodijo ministri in ne strokovnjaki z univerz in iz raziskovalnih institucij. Rončević je arogantnež, njegov jezik je nasilen. Napovedana šolska reforma bo naredila ravno nasprotno od tega, kar obljublja, še bolj bo zamajala šolski sistem, hkrati pa bo ponudila, to napoveduje tudi Rončević, več možnosti za ustanavljanje novih zasebnih izobraževalnih ustanov na različnih ravneh izobraževanja.

Janez Cigler Kralj, minister za kmetijstvo, se poleti ni menil za sušo, saj ministrstvo resnih sistemskih ukrepov zoper njo ni pripravilo, se je pa rad nastavljal fotografom. Na zahtevo rejcev je napovedal spremembo zakona o varstvu živali, s katero naj bi se vrnila možnost – tako piše v osnutku zakona, ki pa je bil umaknjen, a se po naših informacijah vsebinsko ne bo spreminjal – kastracije pujskov brez anestezije, zrahljala naj bi se prepoved privezovanja psov na verige, hkrati pa naj bi se dopustnost baterijske reje kokoši v kletkah, v katerih se te tako rekoč ne morejo gibati, podaljšala do začetka leta 2035. Janez Cigler Kralj je zagovornik kmečkega lobija, očitno se ne zaveda, da njegove poteze škodujejo kmetom in celotni panogi.

Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc je takoj po prevzemu ministrstva napovedala ustavitev financiranja kulturnih izvajalcev, pa čeprav so ti imeli podpisane pogodbe. Nato je napovedala izstop iz soustanoviteljstva javnega zavoda za razvoj sodobne umetnosti in plesa. Na ministrstvu so doslej pripravili dva zakona. Prvi omogoča politično podreditev RTV Slovenija, drugi, gre za predlog zakona o medijih, pa spreminja način financiranja – država bi se lahko kadarkoli odločila, da dogovorjenih shem pomoči medijem ne bo spoštovala. Predlog zakona, kar je nerazumljivo, še opušča globo za širjenje nestrpnosti v medijih, iz njega pa je izginila do zdaj veljavna regulacija »vplivnežev«, ki je omejevala njihovo sporno ravnanje. Ministrica je konec avgusta pompozno odprla prenovljeni grad Turjak, a ne celotnega. V času slovesnosti je bila za obiskovalce nedostopna razstava o zgodovini gradu in njegovih prebivalcev, na kateri so predstavljene temne plati domobranskega gibanja. Ves grad in zgodovinska razstava sta zdaj zaprta za javnost, težave naj bi bile z izbiro upravitelja gradu, odprta sta le dvorišče in stara kapela.

V sedanji vladi je, čeprav se je njen mandat šele začel, očitno res veliko nenavadnih osebnosti. Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec trdi, da je ob visokih cenah goriv brez moči, marž trgovcem, ki jih je Janševa vlada zvišala, pa ne želi znižati, saj morajo tudi ti kaj »zaslužiti«. Ministrstvo za okolje vodi Polona Rifelj, ki na vprašanje, ali podnebne spremembe povzroča uporaba fosilnih goriv, javno ni želela odgovoriti.

V tej druščini je še posebej nenavaden položaj na prvi pogled dobrodušnega ministra za finance Andreja Širclja, ki je prve tedne mandata govoril o katastrofalnem stanju javnih financ, ki naj bi ga z

neodgovornim trošenjem proračunskih sredstev povzročila prejšnja vlada. Toda Šircelj se je zdaj obrnil in pripravil rebalans proračuna, ki povečuje proračunske odhodke, največjo finančno injekcijo pa je dobilo obrambno ministrstvo. Ministrstvo za finance je hkrati sporočilo, da je imel proračun avgusta 90 milijonov evrov presežka, kar naj bi povzročil »gospodarski optimizem ob delovanju in načrtih oziroma programu sedanje vlade«.

Ta trditev je smešna, le malokdo ji je verjel. V prvi polovici letošnjega leta je bila gospodarska rast res 4,1-odstotna, a k visokemu odstotku ni pripomogla Janševa vlada s svojo politiko, saj je oblast prevzela v začetku junija, pravih gospodarskih ukrepov pa ni izpeljala. Hkrati teče ustanavljanje demografskega sklada, ki bo razpolagal s celotnim državnim premoženjem, po nekaterih ugibanjih pa naj bi ga vodil Branko Bračko, nekdanji funkcionar SDS, ki je prevzel vodenje 14 milijard evrov vrednega Slovenskega državnega holdinga, dokler se ta ne bo preoblikoval v demografski sklad. To pomeni, da bo imela SDS tako ali drugače neposreden vpliv na upravljanje celotnega državnega premoženja.

Izid zakonodajnega referenduma ima neposredne pravne posledice, posvetovalni pa so bolj politična anketa, državnega zbora njihov izid pravno ne zavezuje.

Šircelj in Janša delujeta v sozvočju, eden igra dobrega policista, drugi slabega. Prvi govori, da »nikomur ne bomo ničesar vzeli«, predsednik vlade napoveduje katastrofične scenarije, reze v javno upravo in trdi, da finance ne prenesejo s plačno reformo že dogovorjenega postopnega zvišanja plač v javnem sektorju. Prvi miri, drugi straši.

Najočitnejšega nismo niti omenili. Janša je vlado sestavil ob pomoči Zorana Stevanovića, ki je pred volitvami volivcem zagotavljal, da z Janšo ne bo sodeloval, po volitvah pa je storil natanko to. Za politično prevaro je bil nagrajen s položajem predsednika državnega zbora, pa četudi gre za človeka, ki je bil do zdaj (vsaj) trikrat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja. Ni težava v tem, da ima, kot rad pravi Stevanović, »nekaj črnih pik«. Ne, slovenski državni zbor, najvišje telo predstavniške demokracije, vodi človek, ki se spreneveda ob neustavnih argumentih političnega blokiranja ustanovitve dveh opozicijskih preiskovalnih komisij. Tudi tiste o Black Cubu.

Janševa četrta vlada je torej natanko takšna, kot se je napovedovalo, proizraelska in avtoritarna, namerava privatizirati zdravstvo in šolstvo, z rezi v javno upravo in davčno politiko pa bi rada pospešila razvoj. Takšna ekonomska politika ne deluje. Hkrati je vse skupaj paradoks, vlada namreč rada govori o domoljubju in Slovencih, napovedana privatizacija pa bi ljudem odvzela javne storitve. Janša želi ideološko in institucionalno preurediti družbo. In ne bo se ustavljal.

Janševa past

Prvih nekaj mesecev nove oblasti ne razkriva samo tega, kaj želi ta vlada spremeniti. Kaže tudi, kako namerava to početi. Izrisuje se vzorec njenega razumevanja oblasti in politične moči. Janša je bil vedno dober politični taktik, natančno ve, kako deluje parlament, kaj določa poslovnik, kako se obnaša slovensko volilno telo. To je dokaj logično, v politiki je že skoraj štiri desetletja, nobeden izmed njegovih oponentov ali podpornikov nima toliko izkušenj. Zato Janša zelo dobro obvlada tudi politične spine, eden izmed njih pa je neposredno povezan z 11. oktobrom.

O čem torej govorimo? Parlament je že 26. maja, še preden se je vlada dokončno izoblikovala, sprejel novo različico zakona o parlamentarni preiskavi. V Pravni mreži za varstvo demokracije so takrat zapisali, da sprejeti zakon »pomeni znižanje standarda varstva preiskovancev in zbuja resne ustavnopravne pomisleke«. Sporna je »omejitev preventivnega pravnega varstva pred sodiščem«. Kaj to pomeni? Preiskovanec, ki bo klican pred politični zbor, po novem pred ustavnim sodiščem ne bo mogel izpodbijati skladnosti preiskovalnega akta z ustavo. Omogočeno mu bo le naknadno pravno varstvo, torej šele, ko bo preiskovalna komisija končala delo. Takrat, ko ga bo politika že denuncirala. »Posegi v temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih zakonodajna veja oblasti lahko neomejeno in nenadzorovano izvaja v razmerju do posameznikov brez vnaprejšnjega sodnega nadzora, so huda grožnja za politično obračunavanje zakonodajne večine z opozicijo, političnimi nasprotniki, kritiki, akademiki, novinarji, verskimi uslužbenci in zagovorniki človekovih pravic,« so zapisali v Pravni mreži za varstvo demokracije.

Zaradi teh očitkov so se junija začeli zbirati podpisi za referendum, ki se ga je prijelo ime »referendum o politični policiji«. Civilna družba, različne organizacije so bile uspešne, državni zbor je nato 23. julija razpisal referendum o omenjenem zakonu, ki bo potekal 11. oktobra. Da zakon na referendumu pade, mora proti njemu glasovati večina volivcev, hkrati pa mora biti presežen zavrnitveni kvorum, proti zakonu mora torej glasovati vsaj 340 tisoč ljudi.

A druga stran ni čakala. Vlada si ne more privoščiti, da bi po nekaj mesecih mandata izgubila prvi referendum. Zato je parlament na izredni seji 28. avgusta razpisal še tri posvetovalne referendume: referendum o RTV prispevku, referendum o socialni pomoči, referendum o volilni pravici tujcev. Pomembno je opozoriti, da ima zakonodajni referendum neposredne pravne posledice, posvetovalni pa so bolj politična anketa, državnega zbora njihov izid pravno ne zavezuje.

Gre seveda za premišljeno past. Namen posvetovalnega trojčka ni razprava o vprašanjih, ki so »širšega pomena za državljane«. Njegov namen ni prizadevanje za dosego javnega konsenza o pomembnih družbenih temah. Namen tega manevra ni iskrena želja politike, da ji državljani pokažejo pot. Osnovni namen treh posvetovalnih referendumov je mobilizacija desnih volivcev, ki naj bi potem na voliščih množično podprli tudi sporni zakon o parlamentarni preiskavi. A ne le to: namen je tudi zbegati volivce z vprašanji, na katera se odzivajo čustveno.

Ni pa Janša prvi, ki se je odločil za tovrstno igro. Tudi vlada Roberta Goloba je na evropske volitve več volivcev poskušala privabiti s hkratnim razpisom posvetovalnih referendumov. A treba je biti natančen, ne gre za iste stvari. Prejšnja vlada je volivce povprašala o treh stvareh, o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o uvedbi preferenčnega glasu, o regulaciji rabe konoplje. Glede prve teme je sprejela zakon, ki je bil zavrnjen na zakonodajnem referendumu, pri spremembah volilnega sistema so se kljub volji volivcev premislili poslanci NSi, pri ureditvi medicinske in rekreativne rabe konoplje pa prejšnja koalicija ni bila sposobna doseči konsenza z medicinsko stroko. Konkretneje – Golobovi predlogi so imeli zakonske temelje in za njimi so stali premisleki.

Pri Janševem posvetovalnem trojčku je drugače. Novela zakona o lokalnih volitvah, ki govori o volilni pravici tujcev, že velja, zato je posvetovalni referendum o njem nesmiseln. Zakaj bi volivce oktobra spraševali o zakonskih rešitvah, ki so začele veljati mesec prej?

Zakaj bi volivci razmišljali o omejevanju moči parlamentarnih preiskovalnih komisij, če pa je lažje razmišljati o lenuhih, ki izkoriščajo socialno državo.

Podobno je z vprašanjem o obveznem prispevku za javni medij. Kulturno ministrstvo je pripravilo spremembo zakona, vendar je pri tem obvezni prispevek ostal nedotaknjen, hkrati pa je v parlamentarnem postopku zakon stranke Resnica, ki to obveznost odpravlja. Nobeden izmed pobudnikov posvetovalnega referenduma javnosti ne pove, da v Sloveniji od avgusta 2025 veljajo določbe evropskega akta o medijih, ki države članice zavezuje, da postopki financiranja javnih medijev »temeljijo na vnaprej določenih preglednih in objektivnih merilih« in da imajo »ponudniki javnih medijskih storitev ustrezna, vzdržna in predvidljiva finančna sredstva«. Predlagatelji posvetovalnega referenduma torej ne povedo, kako naj bi se drugače financiral nacionalni medij, bolje, kako naj bi se zagotovila uredniška neodvisnost, če bi bilo financiranje proračunsko.

In referendum o socialni pomoči? Vprašanje, ali naj se denarna socialna pomoč pogojuje z aktivnim opravljanjem družbeno koristnega dela, je postavljeno v skladu s svetopisemskim načelom: kdor noče delati, naj ne je. »Vprašanje je samo po sebi manipulativno, ker kliče po enoznačnem odgovoru, po strinjanju,« je o njem v oddaji Marcel dejala Vesna Leskošek, predavateljica na Fakulteti za socialno delo, in dodala, da je pravi »namen tega vprašanja drugje, ne pa pridobiti mnenje ljudi«.

Natančne ocene o tem, koliko je posameznikov, ki bi lahko delali, pa tega ne počnejo, ni. A hiter izračun pokaže, da naj bi na referendumu odločali o prihodnosti približno 6500 ljudi. Leta 2021, ko je bil minister za delo Janez Cigler Kralj, ki danes opravlja drugo ministrsko funkcijo, je njegovo tedanje ministrstvo trdilo, da za napotovanje dolgotrajno brezposelnih prejemnikov denarne socialne pomoči v programe javnih del oziroma del v splošno družbeno korist že obstajajo ustrezne pravne podlage, zavrnitev vključitve pa vodi v izbris iz evidence brezposelnih. Zakaj torej referendumsko vprašanje o nečem, za kar pravne podlage že obstajajo? V Sloveniji – za to imajo precej zaslug politiki in drugi hujskači – sicer kot po pravilu zmagujejo politične floskule o tem, kako revni izkoriščajo socialno pomoč, precej redkeje pa se sprašuje, komu koristi napovedano zniževanje davkov za najpremožnejše.

Posvetovalni referendumi iz časa Roberta Goloba so bili sicer vezani na evropske volitve, Janševi pa so, in to prvič v zgodovini Slovenije, vezani na čas zakonodajnega referenduma. Hkrati so referendumska vprašanja namenoma oblikovana tako, da nagovarjajo ljudi s čustvenega stališča.

A vendar niti Janša niti Golob nista prva in edina, ki sta uporabila to taktiko. V politični teoriji se je za takšne poteze uveljavil angleški izraz »wedge issue«, torej politika razdvajanja, gre za polarizacijska vprašanja, ki so namenjena temu, da se volivci razdelijo, da se volilna baza političnega nasprotnika razcepi. Zakaj bi torej volivci razmišljali o omejevanju moči parlamentarnih preiskovalnih komisij, če pa je lažje razmišljati o lenuhih, ki izkoriščajo socialno državo. Zakaj bi se volivci ukvarjali s podrobnostjo postopka političnih preiskav o financiranju nevladnih organizacij, če je veliko lažje govoriti o nevarnih tujcih. Tovrstno politično taktiko so leta 2004 uporabili strategi Georgea Busha, ko so na dan predsedniških volitev volivce v nekaterih republikanskih državah spraševali, ali se strinjajo s prepovedjo porok istospolnih partnerjev, s čimer so želeli mobilizirati svojo volilno bazo. Podobno politično taktiko so leta 2023 uporabili na Poljskem; takrat vladajoča stranka Zakon in pravičnost (PiS) je na volilni dan ljudi spraševala o več temah. Poleg tega, da so volivci izbirali politično stranko, so lahko na volitvah povedali tudi, kaj menijo o migracijskem paktu, o prodaji državnega premoženja tujcem, o ograji na meji z Belorusijo, o zvišanju upokojitvene starosti. Šlo je za zavajajoča vprašanja, katerih namen je bil povečanje volilne udeležbe med volivci stranke PiS. Množica referendumskih vprašanj se PiS sicer ni izplačala, izgubila je parlamentarno večino, pomemben del volivcev pa je zavezujoče referendume dejavno bojkotiral. Na parlamentarnih volitvah je glasovalo rekordnih 74,38 odstotka volilnih upravičencev, referendumski listič pa jih je oddalo le 40,91 odstotka. Volivci so se uprli manipulacijam vladajoče stranke. predigra Referendumska praksa je v Sloveniji pokazala, da se volivci na referendumu ne odločajo samo o vsebini postavljenega vprašanja, pač pa tudi o tem, ali podpirajo vlado ali ne. Letošnjega 11. oktobra ne bo drugače. S pravnega vidika je pomembno zgolj vprašanje o parlamentarni preiskovalni komisiji, to je, drugače od preostalih treh, kot že zapisano, edino zavezujoče. Bistveno vprašanje torej ni, kako se bodo ljudje odločili na posvetovalnih referendumih, usodnejšega pomena je veljavnost zakona o parlamentarni preiskovalni komisiji. Če ga bodo volivci potrdili, bo parlamentarna preiskava postala, kot trdijo pri Pravni mreži za varstvo demokracije, »orodje za nadlegovanje kritikov oblasti«.

Danes je nov dan, nepridobitni zasebni zavod, se je uradno prijavil kot eden izmed organizatorjev kampanje za vse štiri referendume. Njegova kampanja je, kot priznavajo v zavodu, namenoma groba, politike so namreč poimenovali »svetohlinci«, »prevaranti«, »lažnivci« in »izdajalci«. Ne govorijo o vsebini referendumskih vprašanj, temveč kažejo na politike, ki so jih pripravili.

Zakaj tako grob komunikacijski ton? Po njihovem mnenju je »pogovor o vsebini past, ki jo je Janševa vlada nastavila z izbiro vprašanj, saj hoče odvrniti pozornost od zakonodajnega referenduma o politični policiji in na volišča spraviti čim več svojih volivcev«. Vprašanja na treh posvetovalnih referendumih pa so, kot pravijo, napad na najranljivejše člane družbe. »Zato smo se odločili za neposreden komunikacijski protinapad na hujskaške politike, ki so za oblast pripravljeni poteptati vse etične in moralne norme političnega delovanja. Neposredno opozarjanje na njihove laži in prevare je naše edino učinkovito orožje za obrambo demokracije, vladavine prava, javne televizije in socialnih pravic.« Enajsti oktober ne bo navaden referendumski dan. Na voliščih bodo volivci formalno odgovarjali na štiri ločena vprašanja, pa četudi bodo v resnici izbirali med dvema političnima možnostma. Ali torej sprejmejo pot, kakršno si je začrtala vlada, pot političnih manipulacij, razgradnje javnih institucij, ali pa zavrnejo neomejeno moč parlamentarnih preiskovalcev, pa tudi tri posvetovalna vprašanja, ki v imenu političnih ciljev manipulirajo z volivci, njihovimi strahovi, jezo, razočaranjem. Vlada ta čustva in frustracije izkorišča in spodbuja.

In še nekaj. Izidi referendumov 11. oktobra bodo vplivali tudi na referendum, ki bo na vrsti novembra. Takrat bodo volivci odločali o usodi interventnega zakona, tistega omnibusnega zakona, ki ga je vladna koalicija napisala, še preden je uradno nastala. Z interventnim zakonom bi se lahko, kot opozarja fiskalni svet, javnofinančni primanjkljaj povečal za okoli 1,2 milijarde evrov, največ (264 milijonov evrov) pa bi k temu prispevala kapica za socialne prispevke. Ni težko napovedati, kje bo ta vlada našla sredstva za poravnavo dolgov. Pri bogatih gotovo ne.