14. 3. 2008 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Zoran Ferić: Otroci Patrasa
Prevod Tadej Čater, V. B. Z. (Izbrana dela hrvaške književnosti; 11), Ljubljana, 2007, 16,90 eur, 168 str.
Ferić je FAK-ovec, sodi v heterogeno skupino piscev, zbranih pod znamko Festival A. književnosti, ki je bila konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, pred samorazpadom, pravi hit in popularizator literature, avtorji so nastopali širom po 'lijepi naši' in polnili dvorane, družila pa jih je kvečjemu zadržanost do postmodernistične pripovedne zvijačnosti in nacionalizma. Za uspeh so morali svojo prozo prilagoditi živemu branju, vse je moralo biti ves čas napeto, zato so v svoji pisavi pazili predvsem na identifikacijo in sentiment pa na suspenz, kot v kakšni radijski igri, in zato je v Ferićevih zgodbah, tudi kratkih, zelo veliko vloženih delov, ki se najprej zdijo zastranitev, odvod, vendar pa se potem po nenavadni, najpogosteje notranji in asociacijski logiki povežejo, recimo prvi felatio in Spielbergov film Žrelo, pač zaradi spomina kot veziva sveta melanholikov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
14. 3. 2008 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Ferić je FAK-ovec, sodi v heterogeno skupino piscev, zbranih pod znamko Festival A. književnosti, ki je bila konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, pred samorazpadom, pravi hit in popularizator literature, avtorji so nastopali širom po 'lijepi naši' in polnili dvorane, družila pa jih je kvečjemu zadržanost do postmodernistične pripovedne zvijačnosti in nacionalizma. Za uspeh so morali svojo prozo prilagoditi živemu branju, vse je moralo biti ves čas napeto, zato so v svoji pisavi pazili predvsem na identifikacijo in sentiment pa na suspenz, kot v kakšni radijski igri, in zato je v Ferićevih zgodbah, tudi kratkih, zelo veliko vloženih delov, ki se najprej zdijo zastranitev, odvod, vendar pa se potem po nenavadni, najpogosteje notranji in asociacijski logiki povežejo, recimo prvi felatio in Spielbergov film Žrelo, pač zaradi spomina kot veziva sveta melanholikov.
Hkrati velja Ferić za največjega zdravstvenega občutljivca v regiji, kdo bi rekel hipohondra, zato ima prejšnja prevedena zbirka naslov Blues za gospo z rdečimi madeži, po naslovni zgodbi, ki se dogaja v čakalnici ambulante za testiranje aidsa, zato izpuščaji.
Roman Otroci Patrasa je podobna mešanica humorja in občutljivosti, ironije in silnih strasti, projekcije in fantaziranja se mešajo z deziluzijo, želje in obeti s črnim obupom in z občutkom dotolčenosti; tokrat okupirata svet - tudi emocionalni - srednjeletnega profesorja hrvaške književnosti z motorjem in s pisateljskimi ambicijami ob ženi še dve odraščajnici, ena, soseda in hči družinskih prijateljev, invalidna zaradi prometne nesreče, druga, dijakinja na šoli, kjer uči, menda z začetnimi znaki multiple skleroze, in imamo potem pravo hrvaško verzijo Lolite.
Tudi naš tokratni pripovedovalec je dobro ubrisan, čeprav manj nor od originala, od Humberta Humberta iz Nabokova, pa brez navezave na veliko (francosko) literarno tradicijo. Ali vsaj drugače nor, manj strasten, z več smisla za diagnoze in s poudarjenim občutkom za propadanje in razpadanje; videva tumorje na mimoidočih in nanj pritiska njihova teža, otipa ga na prsih punce na klic s čisto petico, takšne stvari. Tudi njegovo razmerje z ženo je bolj zapleteno, mešajo se silni ljubosumnostni scenariji in zgodba se razrašča na vse strani, Ferić jo vodi suvereno in okretno, ves čas čutimo skrivnostni podton, ki je vaba za zapeljevanje bralca, predvsem pa se vse skupaj dogaja v svetu, ki ga poznamo in nam je blizu, ki je čisto zraven. Tiskarske in prevajalske napake, ki so bile prej v zbirki že na prvi strani, so se zdaj pomaknile nekaj strani naprej.
+ + + +