Plošča / Black Eyed Peas: Bridging the Gap
(CD, Interscope Records '00, Uvoznik: Multimedia d.o.o.)
JA
MLADINA, št. 44, 30. 10. 2000
Oh kako zelo se kot požirek ledene studenčnice v toksični puščavi sredi vse tiste s strani MTV-ja pumpane črne kuge prileže tale sveža in dejansko gruvi zadevica. Trije na videz tipični naduti in pozersko vzravnani afroti se izključno preko svoje ustvarjalnosti in superiornega občutka za mešanje med seboj ne preveč prijateljskih prvin za par trenutkov povzpnejo na vrh sveta, od koder potem lagodno ščijejo po plešastih ali dredastih črepinjah kompletne falange gangsta-cvilčijev in od sebe opitih zajetnežev, ki ne morejo nehati ponavljati lastnega imena. Ob tem brez opaznejšega napora osvojijo srce zajebanega zadrteža, ki je na te sorte ekstravagance že po naravi alergičen, kar ni majhen podvig, še večji podvig pa je v tej sezoni na plošček zapakirati tolikšno število brilijantnih štiklov. Pa tako malo je treba, duhovit stih tu, samo malce modificirani pradavni yeah-maan rif tam, par vse prej kot klasičnih instrumentov in kreativni input vrste vplivnih prijateljev, od De La Soul do Macy Gray, pa že vladamo. Od začetka do konca cukrček, čeprav so kolaboracije vseeno tisti še posebej sočni del albuma. Upajmo, da bodo imeli veliko otrok; potrebovali jih bomo.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
JA
MLADINA, št. 44, 30. 10. 2000
Oh kako zelo se kot požirek ledene studenčnice v toksični puščavi sredi vse tiste s strani MTV-ja pumpane črne kuge prileže tale sveža in dejansko gruvi zadevica. Trije na videz tipični naduti in pozersko vzravnani afroti se izključno preko svoje ustvarjalnosti in superiornega občutka za mešanje med seboj ne preveč prijateljskih prvin za par trenutkov povzpnejo na vrh sveta, od koder potem lagodno ščijejo po plešastih ali dredastih črepinjah kompletne falange gangsta-cvilčijev in od sebe opitih zajetnežev, ki ne morejo nehati ponavljati lastnega imena. Ob tem brez opaznejšega napora osvojijo srce zajebanega zadrteža, ki je na te sorte ekstravagance že po naravi alergičen, kar ni majhen podvig, še večji podvig pa je v tej sezoni na plošček zapakirati tolikšno število brilijantnih štiklov. Pa tako malo je treba, duhovit stih tu, samo malce modificirani pradavni yeah-maan rif tam, par vse prej kot klasičnih instrumentov in kreativni input vrste vplivnih prijateljev, od De La Soul do Macy Gray, pa že vladamo. Od začetka do konca cukrček, čeprav so kolaboracije vseeno tisti še posebej sočni del albuma. Upajmo, da bodo imeli veliko otrok; potrebovali jih bomo.
* * * * 3/4