10. 4. 2005 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Henry Grimes Trio : Live at the Kerava Jazz Festival
CD, Ayler Records 2005; www.jazzandbluesweb.com
"Izginotje" basista Henryja Grimesa s scene je bilo skrivnostno, po malem čudaško. Njegovo vrnitev po 35 letih molka med "žive" so slavili kot dogodek brez primere. Bližnje srečanje z njim v metelkovski Gromki je bil srečen izid "vnovičnega odkritja", za katerega je sicer zaslužen predvsem njegov strunski kolega in gibalec scene, aktivist William Parker. Res je, med jazzovskim poslušalskim občestvom je bila Grimesova pojava novica brez primere.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 4. 2005 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
"Izginotje" basista Henryja Grimesa s scene je bilo skrivnostno, po malem čudaško. Njegovo vrnitev po 35 letih molka med "žive" so slavili kot dogodek brez primere. Bližnje srečanje z njim v metelkovski Gromki je bil srečen izid "vnovičnega odkritja", za katerega je sicer zaslužen predvsem njegov strunski kolega in gibalec scene, aktivist William Parker. Res je, med jazzovskim poslušalskim občestvom je bila Grimesova pojava novica brez primere.
Ne samo, da je stari gospod, ki je sotvoril svobodno jazzovsko godbo v šestdesetih letih, tudi kot član skupin Alberta Aylerja, vnovič v polno zadonel. Tudi pokazal je, da ostaja izjemen basist čvrstega prijema, mehkobe in nizanja pasaž, ki se s prefinjenimi zamiki sučejo okrog metričnega pulza.
Trio z bobnarjem Hamidom Drakom in saksofonistom Davidom Murrayem, slednji je v svojih mladih dnevih veljal za Aylerjevega slednika, je med drugim odigral tudi lani na finskem festivalu v Keravi. Špil je soliden. Murray ponovno kaže, da ni pozabil na svobodnejše oblike in emocionalno muziciranje, toda vseeno težko prebije maniro. Paradoks, v komadu, ki naj bi bil najbolj aylerjevski, v Flowers for Albert (Rože za Alberta; še pomnite famozno oddajo Radia Študent s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let in nje avizzo), je to najmanj. Ne tvega. In Grimes v pesemci z gospelskim tonom to nazorno pokaže, samo robato ubira "kontro", "spremlja", kakor da mu komad ne bi preveč dobro del. Se zdi kar premalo zahteven, preveč "banalen". Toda v treh drugih komadih trio v tipanjih in sinergijskih momentih pokaže čar staronove jazzovske igre. Saj, danes včasih leže že entuziazem, zaveza in intenzivnost muziciranja. Grimesa kakopak že čakamo na koncertu benda Spiritual Unity, še enega aylerjevca, strunarja Marca Ribota. Misterij in mit sta še vedno premočna, da bi popustila. Da o "alogičnih" vižah in zvenu ne govorimo.
+ + + +