Chico Mann: Manifest Tone Vol. 1

Marcosa Garcio poznamo kot vodjo in kitarista newyorške afrobeat zasedbe Antibalas, ki je v zadnjih šestih letih izdala za dobro pest albumov, pred leti enega celo za založbo Ninja Tune. Skupina je ravno pred izidom nove plošče Security, v prihodnjih tednih naj bi izšla pri založbi Anti.

Marcos pa je svojo skupino prehitel in dobili smo (z manjšo zamudo) Manifest Tone vol. 1.

Plošček je rezultat Garcievega samostojnega projekta, ki ga je poimenoval Chico Mann. Začetki projekta segajo v leto 2002, ko se je Garcia na turneji zasedbe (po avtobusih in hotelskih sobah) poigraval s starim Casiovim sintetizatorjem, ki ga je imel doma še od otroštva in ki ga je vzel s seboj bolj kot ne po naključju. Ko so kolegi slišali, kaj dela, so ga spodbudili, naj se projekta loti resneje. Nekaj let pozneje je nastala plošča Manifest Tone, ki je, zanimivo, izšla pri nizozemski založbi Kindred Spirits. Ta sicer izdaja razne zvrsti, od hiphopa do soula in brokenbeata; z založbo sodelujejo pestri izvajalci, kot so Jneiro Jarel, Nomo, Rich Medina, izdala je celo material jazzerskega kozmičnega vizionarja Suna Raja ...

Manifest Tone vol. 1 je zanimiva mešanica stilov. (Ritmična) osnova je seveda afrobeat, vendar pa je slišati močan vpliv latino godbe (Garcievi starši so Kubanci in tudi glasbeniki). Marcosova inovativnost pa se pokaže drugje - v načinu, kako organske, inštrumentalne viže kombinira z elektroniko. Pozor, tu ne gre za trendovsko prilagajanje zahtevam sodobnega trga, ne gre za "posodabljanje" žlahtnih zvrsti v oblike, ki bi bile povšeči današnjim mladim konzumentom. Glavna Garcieva elektronska orožja so že omenjeni ceneni Casiov sintetizator in prav tako lo-fi zveneče ritemmašine iz osemdesetih let. S temi zvokovno zelo specifičnimi napravami se je domiselno lotil zvrsti afrobeata. Tako na nekaterih posnetkih sinkopirane basovske linije kombinira s sicer rigidnimi nečloveškimi ritmičnimi zankami. Za afrobeat in kubansko godbo značilne linije (Hammondovih) orgel združuje z linijami casia. Vse skupaj pa ima izjemno surov in umazan zvok, produkcija je povsem nepretenciozna, slišati je, kot da bi bili album snemali v sedemdesetih letih v Lagosu in najverjetneje so celotno ploščo posneli na analogno opremo s snemanjem živih sešnov. Kljub tej očitni retro tendenci v samem procesu snemanja pa Chicu Mannu glasbeno uspe združiti veliko pestrejšo kombinacijo, kot je le preigravanje obrazcev, ki izhajajo predvsem iz tradicije Fele Kutija. Kompozicije na plošči Manifest Tone so za afrobeat razmeroma kratke (v povprečju dolge okoli pet minut) in izjemno pozitivno zveneče. Marcos (oziroma Chico) tudi poje kratke napeve, ki jih občasno dodaja čez osnovni groove.

Glede na to, da je Antibalas daleč najuspešnejši Garciev projekt, je pravo presenečenje, da samostojni, ležerni, lahko bi rekli celo "hobijevski" projekt njegovega alterega Chica Manna idejno, deloma celo zvokovno preseže marsikatero ploščo zasedbe. Verjetno tudi to, ki je ravnokar na poti.

+ + + + +