Iggy & The Stooges: The Weirdness

Nekoč je bila garaža in v njej je žgala skupina The Stooges ... Ker pa so od takrat minila štiri desetletja in je ves svet nekje v vmesnem času vpil I wanna be your dog ter drugo klasiko zgodnjih predpunkerjev, je Iggyja Popa in njegove prvotne sočlane (danes pa bolj spremljevalce globalne pop rock ikone) primerneje raztegniti na rdečo preprogo kot na predstavitveni pano.

Vmes je Iggy odpel svoje hite, se to tisočletje vrnil z dobrim rockerskim albumom Skull Ring (2003), zdaj pa tole ... V bistvu bi moral album biti na mestu; stara ekipa je že na Skull Ringu odprašila štiri komade skupaj, nato je v vmesnih letih kar nekaj skupaj tudi preigrala, za producenta albuma The Weirdness pa je vzela velikega Steva "Big Black" Albinija. In ni bilo prvič, da je imela eminenco za mešalno mizo na drugi strani studijskega akvarija; pa vendar se zdi, da sta svoje dni John Zorn (The Stooges, 1969) in David Bowie (Raw Power, 1973) opravila precej precej pomembnejše delo, kot je tokrat uspelo Albiniju, ki ima za sabo tudi kar nekaj uspelih producentskih del.

Vseeno je Usodnost razmeroma soliden album, ob katerem precej veseli tudi, da Stoogesov ni zaneslo v pobebavljeno poenostavljanje lastnega izraza in prepevanje veselih pesmic, kot glasbena industrija in denar obračata prenekateri kotaleči se rockerski kamen iz zgodnje dobe te glasbe. Še vedno so umazano nojzerski in na tekočem rock'n'rollu, kar odstrejo z otvoritveno skladbo Trollin' in nadaljujejo do komada Idea Of Fun, ki je čisti vrhunec albuma, en tak highway komad za Mad Maxa. Edina težava, zaradi katere ne bo radijski hit, je refren "I hate mankind, so my idea of fun is killing everyone". Tako kriči car z letnico rojstva 1947 in v tem komadu je vsa vitalnost, ki jo lahko rock'n'roll šestdesetletnika premore. Pa tudi vrhunec njegovega nihilizma, ki je pošteno začinil tekste in ponekod raven spravil do infantilne, ki z besedili resnično nima česa povedati. To pri Iggyju ni prvič in Weirdness spominja na Popovo regresivno solo plato American Caesar (1993), ki je imela en dober komad (Wild America) in precej nedodelane navlake, ki je nazadnje prav morila duha z zvočno podobo. Tako pa gre - od predstave o zabavi z ubijanjem - plošča navzdol, se sicer še enkrat malce dvigne, toda v svoji strukturi nas pusti mlačne.

Ambivalenten občutek med nečim, kar ni slabo, je pa daleč od česa nadstandardnega, doživetega ali aktualnega. Dejansko se (gledajoč na Popove koncerte) takšne plošče snemajo zato, da lahko ostarele skupine nato pričnejo svojo "zadnjo" turnejo pa "prvo" po ponovni združitvi in kar je še tovrstnih založniško-promotivnih prijemov, ki naj bi zvabili stare fene na koncerte. Na koncertih potem najbolj nabijajo stari hiti - publiki, ki klasike pozna bolj od novosti, pa tudi izvajalcem, ki se skozi svoje evergreene pomladijo. Bolj od te plošče je priporočljiv ogled Iggyjevega živega nastopa in med tole pravkar ocenjeno sodobno produkcijo počakati na stare, boljše komade. Mlačno.

+ + +