Plošča / Cat Power: Jukebox

Chan Marshall aka Cat Power se s ploščo Jukebox spet podaja v prirejanje pesmi drugih avtorjev. Leta 2000 je izdala ploščo priredb Covers Records, tokrat pa hodi trkat na vrata velikanov, med katerimi so James Brown, Bob Dylan, Joni Mitchell, Billie Holiday, Hank Williams, Janis Joplin in Frank Sinatra. Seveda je Cat Power v več kot desetletni karieri izoblikovala svoj lasten slog krhkih, do kosti oguljenih pesmi, nad katerimi lebdi nežen, čuten vokal, skozi katerega podaja lastne zgodbe v objemu dediščine ameriške godbene tradicije od countryja, bluesa in folka vse do z južnjaško ohlapnostjo, mehkobo in bolj poskočnim pulzom zabeljenega soula in rocka ter memphiške izkušnje lanske plošče The Greatest.

Izkušnja slednje se preliva tudi v to izdajo, na kateri jo v desetih pesmi (med njimi tudi eni frišni avtorski Song For Bobby in predelavi lastne Metal Heart) spremlja Dirty Delta Blues Band s člani zasedb Dirty Three (bobnar Jim White), Jon Spencer Blues Explosion (kitarist Judah Bauer), Delta 72 in z drugimi, ki v omenjene žanre vnašajo ležernost, lahkotnost in gibkost, s katero spremljajo Cat Power ob pogumnem preobračanju izvirnih skladb v lasten ustvarjalni milje in izraz.

Pri tem se Cat Power izvirnikov loteva pogumno, v popolnoma drugače aranžirani Sinatrovi Theme From New York New York tudi radikalno, ko galantnemu, gizdalinskemu croonerju vdihne nekaj duše in jo vtre v temnejše kotičke gnilega jabolka, ob Williamsovi preimenovani Ramblin' (Wo)man pa z otožnim kitarskim slajdom in hrepenečim vokalom skladbi doda prav občutek nedosegljivega hrepenenja.

Izrazno najmočnejše ostajajo skladbe, ki jih Chan Marshall glasbeno oklesti na minimum, mednje pa spadajo zgolj na akustični kitari s pritajenim slajdom v ozadju spremljana Silver Stallion in njena lastna, tokrat klavirska Metal Heart. Manj prepričljivo zvenijo skladbe ženskih vokalistk, ki zaključujejo album (Don't Explain Billie Holiday, Woman Left Lonely Janis Joplin in Blue Joni Mitchell, v katerih prednjači za Cat Power značilna minimalna klavirska spremljava), več soulovskega žara pa bi pričakovali tudi v skladbi Aretha, Sing One For Me Georgea Jacksona, ki je s pojočimi hammond orglami spremenjena v lahkotno, a zgolj toplo južnjaško sapico.

Cat Power je dovolj suverena, da skozi vsako pesem pronica predvsem ona sama z vso krhko senzibilnostjo, ki jo krasijo čutnost, svojstvena zapeljivost in grenkoba, s katero se, skupaj z Willom Oldhamom in drugimi, umešča v vrh sodobnih piscev in izvajalcev pesmi. Edino, kar pravzaprav moti, je dokaj predvidljiva izbira tvarine, ki odstira preveč očitne reference, da bi ob tem o Cat Power odkrili kaj presenetljivo novega.

+ + +