Zablujena generacija: Mi smo stare pizde

Ko so se Ramones leta 1974 prvič pojavili na vratih kluba CBGB, ni dosti manjkalo, da bi jih lastnik zbrcal ven. Mislil je pač, da lokalna mularija spet preži na trenutek nepazljivosti, ko bo lahko nastopajočim sunila kak inštrument in ga s pridom uporabila v domači garaži. Štirje `bratje' Ramones so redarjem ob pomoči prijateljev in znancev v publiki le uspeli dopovedati, da seznam nastopajočih v primeru, če jih naženejo, ne bo ravno popoln.

Predvidevam, da je v večini slovenskih gospodinjstev, zbranih pred malimi ekrani, podoben vtis pustila v črno odeta in čudno počesana vokalno-inštrumentalna skupina, ki se je lani pojavila na izboru slovenske predstavnice za pesem Evrovizije in v blitzkrieg maniri odpičila poskočnico z naslovom Kdo hoče plesati z menoj, nekaj več kot dvominutni štiklc, ki poleg refrena v naslovu premore še štiri vrstice besedila, od teh se ena začne s štetjem od 1 do 4, druga pa z nizanjem številk od 5 do 8. Super. Kar se mene tiče, je glasbeno navdahnjeni vdor realnega v celoti uspel, saj sem prvič, odkar je slovensko besedišče postalo bogatejše za strokovni termin televoting, pograbil telefon in začel serijsko vtipkavati kodo zraven imena Zablujena generacija.

Ljubezen na prvi posluh se je še dodatno poglobila, ko so v pop delavnici omenjene zasedbe predelali cukreni sentiš Rad bi bil metulj, balado iz časov estradnikov z bundesliga frizurami, ter ga znatno naspidiranega in nabrušenih robov zalučali nazaj v javnost. Skratka, mulčki, ki so na prvencu Fajht (1997) nekam negotovo prepevali: "Žvima v Idrji / sma adštekani / paslušema pank / ja v Idrji," zdaj suvereno trdijo Mi smo stare pizde, vrtijo pogrošne cifre, ki se začenjajo na 090, furajo svoj Egotrip in - ko smo že pri markantnih priredbah - prosto po Janiju Kovačiču `častijo' Predsednika ZDA.

Zablujenci, nekakšni umetelni križanci med Kuzlami in Kingstoni, so s trdim delom mutirali v eno zanimivejših atrakcij na domačih glasbenih odrih, v bend, ki ceni ironičen pogled na svet in meni, da moraš biti glasen, jasen, hiter in siten, če hočeš rokenrol obuditi od mrtvih. Za pank je tako ali tako že prepozno. Njihovo vztrajanje pri preverjeno bazični, neizčrpni kombinaciji dveh kitar, basa in bobnov, pri strukturi, ki z minimumom sredstev dosega maksimalni učinek, je obrodilo bogate sadove v obliki kompaktnih drvečih rifov, ki rušijo pregrade med punk nostalgijo in metalsko ekspresivnostjo. Pri Zablujencih se mi (podobno kot nekoč pri prezgodaj usahli Raciji, če še pomnite Rdeči alarm) dozdeva, da je njihov postpankerski revival le izgovor za veselico, ne pa neka globoka rekonstrukcija obdobja, ki ga mnogi nostalgiki malikujejo onkraj racionalnega. Zablujena generacija svojo energijo troši za tisto, s čimer se iskreno identificira, ne pa za koncepte, ki bi jo potegnili v kritiško čislane, populizma očiščene predalčke. Torej, hej hou, lets gou!

+ + + + +