Nick Cave & The Bad Seeds: Dig!!! Lazarus, Dig!!!

Glasbena kariera Nicka Cava je bila polna kreativnih vrhuncev in včasih tudi padcev na vrsti albumov, ki so sledili mojstrovini The Boatman's Call in na katerih se je začel pretirano ponavljati z uporabo melanholičnih, celo patetičnih glasbenih in liričnih prijemov. Kljub temu lahko zatrdimo, da je ostal zvest osnovnim načelom, ki jih je vseskozi izražal. Od obdobja The Birthday Party in zgodnjih The Bad Seeds mu je uspelo prerasti v svetovno znano in cenjeno rockovsko zvezdo, kar je očitno pustilo sled na njegovem delu.

V času, ko mladi rock izvajalci posegajo po zlatem obdobju rockovske zgodovine in predvsem kopirajo najizrazitejše izvajalce punka, postpunka in sorodnih glasbenih zvrsti, je bil ravno Nick Cave tisti, ki si je upal vrniti udarec ter na izviren in mladostniški način prekaljenega rockovskega veterana pomesti z nesnago, ki tako obremenjuje valove velike večine današnjih radijskih postaj.

Lanski projekt Grinderman je legitimen in uspešen poskus kvalitativne revizije lastnega glasbenega dela, s katerim se mu je uspelo vrniti v obdobje svoje mladosti, saj je vseboval energičnost, udarnost in izvirnost, predvsem pa drznost, ki jih je skupaj tako težko zaznati pri mlajših izvajalcih. Grinderman pomeni pozitivno metamorfozo v njegovi glasbeni karieri, saj se je očitno naveličal pretirane melanholije in patetike. V petdesetem letu je na pragu plodovitega ustvarjalnega obdobja, kar potrjuje tudi njegova nova plošča Dig!!! Lazarus, Dig!!!, logično nadaljevanje projekta Grinderman, tokrat s tradicionalno zasedbo The Bad Seeds.

Grindermanovska brezkompromisnost se na tej plošči nadaljuje že v otvoritvenem komadu, prepredenem s trdimi ritmi, ostrimi kitarami in klaviaturami, ki spremljajo zanimivo biblično pripoved, preneseno v današnji čas.

Zadnji albumi zasedbe so bili vsebinsko in glasbeno usmerjeni bolj v baladno smer, glasbena plat tega albuma pa je precej drugačna: klavir, ki je nekoč prevladoval, je odmaknjen v ozadje, violine nimajo več baladnega, skladnega pridiha, ampak so bolj škripajoče, eksperimentalne, enako velja za klaviature. Ritem sekcija je prestavljena v ospredje, kar ustvarja poletno in pozitivno razpoloženje na celotnem ploščku. Tematika Cavovih besedil je, kot je bila doslej, univerzalna: biblijski motivi, prestavljeni v moderne čase, v Dig, Lazarus, Dig!; ironični pogled zrelega moškega na neuspela emocionalna razmerja v zaključni More News From Nowhere; duhovito norčevanje iz samega sebe, kultnih pisateljev in še marsikoga v We Call Upon The Author.

Ostra, duhovita in iskrena besedila ustvarjajo prave male pripovedi, kar je Cave počel že na vrsti prejšnjih izdelkov. Če vse to strnemo, dobimo ploščo, ki verjetno ni najboljša v dolgoletni karieri zasedbe, je pa zagotovo začetek drugačnega ustvarjalnega ritma slabih semen: pozitivnega in svežega.