Mi brez njih

Če kardinal v pismu predsedniku vlade izrazi željo, da bi sodni spor med zasebnim podjetjem Grassettom in DARS-om rešili po sporazumni poti, je to prvovrstni medijski dogodek. Če že ne škandalozen, je zagotovo šokanten, zakaj ljudstvo v visokih cerkvenih dostojanstvenikih vidi božje odposlance na zemlji, ne pa posrednike v poslovnih zadevah milijardnih vsot.

Seveda pa problem geste kardinala Rodeta ni v tem, da bi se poslužil nedemokratične poti. Če lahko vsakdo piše osebno pismo premieru Janši, zakaj bi ga ne smel princ katoliške cerkve? Nedemokratičnost lahko zagreši kvečjemu premier, ako bi se zavoljo vatikanske epistole avtoritativno vmešal v reševanje sporne zadeve.

Rodetovo pisanje bije v oči kot simbolna gesta. Doslej je bil namreč znan po svojih filipikah zoper oblast v cerkvenih zadevah. Ali po filozofskih provokacijah, ko je ateistom podkuril s

paradoksom, da očitno tudi oni verujejo v posmrtno življenje, ko denimo mrtvega očeta ne odnesejo v smetnjak.

Kot tak je intelektualno nadkrilil bivšega metropolita Alojzija Šuštarja, ki se mu je v zatonu škofovanja pripetil celo nonsens, ko je blagoslovil na novo postavljeni McDonald's, skratka korporacijo, ki je tudi na postne dneve prodajala hamburgerje.

Da danes splošni mediji postavljajo kardinalovo pismo kot škandal, je razumljivo, preseneča pa odziv katoliških intelektualcev. Tako v tedniku "Družini" nismo brali intervjuja z Rodetom, pač pa komentar Janeza Grilja, ki v zadevi vidi samo še eno obliko orkestriranih napadov na Cerkev. Kot kardinalovo napako izpostavlja kvečjemu njegovo lahkovernost, da je v tako delikatni zadevi pisal pismo, ne da bi pomislil, da so v vladnih službah udbovsko izšolani prestrezniki, ki bodo zadevo razkrili medijem. -???

Napakica, ki jo katoliški tednik prizna, je slaba taktika, ne pa spornost skrivnega cerkvenega angažmaja v poslovnih zadevah velikih korporacij.

Skrivne poteze Vatikana niti niso novum, ena bolj vratolomnih je bil projekt, ko so se v nemško armado, ki je napadla Sovjetsko zvezo, vključili duhovniki, ki so z nacisti odpotovali kot vojaški kaplani, potem pa so zapustili nemške čete, se oblekli v cerkvena oblačila in šli med sovjetska ljudstva oznanjat evangelij. V obdobju, ko je Stalin sistematično preganjal vero in duhovnike, dal rušiti cerkve in spreminjati v hleve in skladišča, so se papeževi odposlanci soočili z velikanskim navdušenjem vernikov, ki vrsto let niso dobili nobenega zakramenta. Projekt se je končal tragično; nacisti so jih polovili ter bodisi ustrelili kot vohune ali dezerterje, ali pa jih poslali v koncentracijska taborišča.

Toda razkritje takšne tajne misije in navidezne kolaboracije z nacizmom Vatikanu ni ravno v sramoto, zakaj poskušal je realizirati pozitivno idejo oznanjanja krščanstva.

Kakšna pa je narava razkritega Rodetovega pisma s stališča vernikov? Ko direktor "Družine" napade kritike po drugih medijih, češ da zlohotno pišejo o slovenskem kardinalu, spominja na početja partije in borčevskih organizacij. S čimer sicer nehote oživlja duh titoizma, katerega značilnost je bila prepoved kakršnekoli kritike. Ko so leta po Titovi smrti mladinci še vedno tekli s štafeto mladosti za mrtvega maršala, so se pojavile misli, da je to početje nesmiselno. Toda partijski, vojaški in borčevski vrh je reagiral instiktivno, ko je vsakršno nasprotovanje označil kot kontrarevolucijo. S stališča, da je svet razdeljen na naše in njihove, kjer so naši apriori nezmotljivi in nedotakljivi.

V zahodnjaških medijih je postal glavna tarča kot permanentni diabolus iranski predsednik Ahmadinedžad, ki nastopa kot napol zblojeni fanatik. Ne da bi človek branil njegova stališča ali čislal njegovo retoriko, toda dejstvo je, da zahodni mediji kot osrednje vesti o Iranu izpostavljajo odlomke njegovih kontraverznih govorov. O vsakdanu Irana zlepa ne najdemo reportaže, vse, kar šteje, kar je iz Perzije zanimivega, je lik Ahmadinedžada. Iranske vesti, ki jih ponujajo po Evropi in Ameriki, so po pravilu diabolične. Pravilo, ki pa velja tudi za slovenske medije.

Te dni je v komajda kakšen medij sramežljivo pricurljala novičica, da je na mednarodnem radijskem festivalu v Iranu med 324 igrami osvojila drugo nagrado ATL Radia Slovenije. Iranska žirija je bila fascinirana nad zgodbo o Antonu Tomažu Linhartu, ki jo je napisal Ivo Svetina in režiral Aleš Jan.

Po definiciji medijev šokantna in intrigantna novica par excellence. So jo mediji pograbili in širili kot nezadržni bum, kot dnevno reciklirajo v maniri hagiografov vsakršen korak Zorana Jankovića?

Nak, medtem ko nas bombardirajo z izjavami Ahmadinedžada o Izraelu, o nacizmu, o čokoladah zahoda, pa slovenska publika ni slišala nič o tem, zakaj je igra o Linhartu sedla v srce Irancev. Kaj je tisto, kar jih pritegne, kaj so sorodne ideje, v katerih se prepoznata Teherančan in Ljubljančan?

Ne, ta zgodba ne pade v šablonsko predstavo dobrega in zla, kjer smo na eni strani mi, ki smo moderni, racionalni in inovativni, ter oni, ki so fanatiki, primitivni in razvojno daleč za nami.

Na delu je zgolj satanizacija Irana, kot da bi v njem živelo le 70 milijonov Ahmadinedžadov.