kolumna / Matevž Krivic: Bom pa jaz!

Vsi komentatorji, levi in desni, resni in neresni - vsi se ta čas ne ukvarjajo skoraj z ničemer drugim kot z Depalo vasjo in z njeno letošnjo "oživitvijo". Jaz sem se temu hotel izogniti, pa ne gre.

Razlogi za mojo trenutno previdnost pri tem pa so trije: prvič, že mesece gre vsa moja pozornost skoraj izključno "izbrisanim" in vse drugo lahko le površno spremljam. Nikoli si nisem mislil, da bi me ena sama problematika lahko tako dolgo in tako močno okupirala. Toda v njej je, poleg obilice strokovnih izzivov, tudi toliko pretresljive človeške vsebine, da sem se pripravljen z njo ukvarjati tudi do konca življenja - če mi ga bo sploh še dovolj ostalo za to nalogo, ki ji ni videti konca..

Drugi razlog za trenutno previdnost pri komentiranju, zlasti takem "širokopoteznem", ki skuša odkriti za vsem skupaj eno samo, po možnosti kar se da preprosto razlago vsega tega zapletenega dogajanja in njegovih mnogih političnih, pravnih, moralnih in drugih obrazov, je to, da ne spadam med kakšne privilegirane, z ene ali druge strani z dodatnimi zaupnimi informacijami ali vsaj namigi "opremljene" komentatorje, ali pa med take, ki jim je tudi brez vsakih informacij vse jasno (seveda nikakor niso vsi taki, zlasti Kovačev komentar v Dnevniku mi je bil izredno všeč). Vse, kar vem, vem iz medijev - in v tej zadevi je za "vsepojasnjujoče" komentiranje to vsekakor mnogo premalo.

Seveda je možno v depalovaško problematiko poseči tudi skromneje, brez "vsepojasnjujočih" ambicij - z omejitvijo na tisti del problematike, ki jo posamezni komentator res strokovno obvlada. Sam se tega načela držim, vsaj mislim tako, že ves dolgi čas svojega publicističnega udejstvovanja. Če se na kaj ne spoznam ali v svoja stališča nisem gotov, potem o tistem pač ne pišem. Za tistim, kar napišem, pa večinoma zelo trdno stojim.

Tisti del depalovaške problematike, kjer se tudi brez dodatnih "zaupnih" informacij počutim dovolj doma, je seveda njen pravni, zlasti ustavnopravni aspekt. Tu so me že v času, ko sem kot ustavni sodnik moral molčati, močno srbeli prsti, ko sem prebiral na primer "modrovanja" ali celo zgražanja o tem, kaj da se "protijanševska" stran spreneveda o nekakšnem nedopustnem poseganju vojske v civilno sfero - češ, saj je vendar dokazano, da je bil Smolnikar policijski špicelj, ki je rovaril med morisovci. Dolgo nisem mogel verjeti svojim očem in ušesom, ko sem takrat nemočno prebiral taka modrovanja - in sem obupaval nad "ustavnopravno nepismenostjo" pri nas: tistih, ki so omenjene modrosti razglašali - in tistih, ki jim nanje niso znali učinkovito in prepričljivo odgovoriti.

Ampak v nadaljnjih letih, do danes, na tem področju nismo kaj dosti napredovali. Te dni smo v televizijskem omizju (oddaja "Aktualno" na TVS) s strani Petra Jančiča in Danila Slivnika lahko poslušali iste stare "modrosti". Kakšen poseg v civilno sfero vendar - to je bilo (za Jančiča) npr. vojaško sojenje četverici JBTZ, vojaška aretacija Smolnikarja pa nikakor ne! Zakaj ne, nam kljub svoji gostobesednosti ni znal povedati. Še mnogo manj argumentirano je bilo Slivnikovo stališče - njemu, če sem ga prav razumel, sploh ni bilo jasno, kaj Ali Žerdin in Vlado Miheljak tu težita z domnevnim vdorom vojske v civilno sfero. Mar zato, ker je bil Smolnikar v civilu (ne v uniformi)? Ja, saj agentje so vendar vedno v civilu, je modroval Slivnik - jaz pa sem se spraševal, ali ta človek res ne ve, kaj je to poseg vojske v civilno sfero, ali se je samo tako spretno delal nespretnega in nevednega. Kar oba z Jančičem pa sta (manipulantsko ali ignorantsko?) mešala pojem "poseg v civilno sfero" v smislu nevojaške sfere s posegom v "civilnodružbeno" (torej nedržavno) sfero. Če med štirimi "javnomnenjskimi voditelji" dva klatita take - kako naj potem človek pričakuje od širše, ustavnopravno povsem laične publike kaj drugega, kot da se bo še naprej opredeljevala ne po argumentih, ampak po tem, kdo je za Janšo in kdo proti njemu?

Pa s tem nočem reči, da je - v konkretnem "preddepalovaškem" kontekstu - policijsko vohljanje in rovarjenje znotraj vojaških struktur ustavnopravno kaj manj problematično od kasnejše vojaške aretacije policijskega vohuna. Lahko še bolj - in Beznikovo rožljanje z orožjem morda še bolj. Ustavnopravno problematično, pravim. Pa realno-politično? Od kod naj pa civilna oblast zve, ali vojska morda res pripravlja državni udar, če ne od policije in tajnih služb? Klasične polkovniške udare naj bi seveda preprečeval že civilni obrambni minister - a tudi ta menda ne tako, da bi mu o pripravah polkovniki sami poročali, kali? Kaj pa, če bi take skomine v kakšni državi obšle samega obrambnega ministra? In tako dalje, in tako dalje. Dokler eni za drugimi samo skrito vohljajo in špijonirajo, je to lahko sicer zelo nezdravo za državo, toda če na koncu oboji odkrijejo in potem čez deset let tudi priznajo, da jih je pač dajala paranoja in da so špijonirali samo "preventivno" (da bi se zaščitili pred morebitnim presenečenjem z nasprotne strani), ne pa z namenom res izvesti protiustaven prevzem oblasti - potem demokracija še ni bila ogrožena, vsaj resneje ne.

Toda vojaška aretacija civilista (pa čeprav policijskega špijona) je pa že nekaj bistveno več kot zgolj skrito kukanje v "nasprotni" tabor. To je pa že demonstracija sile in njena uporaba v javnosti - in tu nihče ne more več mižati, da se to ni zgodilo. Ali pa se sprenevedati oziroma minimizirati pomen dogodka (da je bila to zgolj "neumnost", nič hujšega). Beznikove poteze, čeprav so takrat ostale javnosti skrite, danes, ko jih je sam razkril, seveda terjajo ugotavljanje odgovornosti - toda ostale so vendarle striktno defenzivne in zgolj preventivne. Beznikova enota se ni spopadla z vojsko, ni aretirala nobenega vojaka itd. - vsaj na zunaj vidnega posega v vojaško sfero oblasti ni naredila. Kaj so počeli policijski špijoni je pa, kot že rečeno, drugo vprašanje.

In Žerdin je lepo povedal, da bi bilo po razpletu, npr. leta 1997, treba postaviti pred sodišče kršilce zakona na obeh straneh, na policijski in na vojaški. In da je bila tožilka Brezigarjeva tista, ki je oboje preprečila. In nekateri (tudi jaz) sumimo, da je vojaško stran zaščitila zato, ker je bila ona (tožilka) politično na Janševi strani - policijske kršilce zakona pa, kot je v bistvu sama povedala, nekako za protiutež ali, še bolje, za alibi.

Prav v tej točki bi sedaj moral začeti natančnejšo pravno analizo tega njenega ravnanja. Tu pa sedaj, končno, moram navesti še tretji razlog za svojo delno previdnost in zadržanost - da si še ne upam dajati bolj kategoričnih ocen (v prejšnjem odstavku le sumim, ne trdim). Ta razlog pa je zgolj v tem, da tožilskih odločitev Brezigarjeve in njihovih pravnih utemeljitev še nisem v celoti prebral. Jih nimam v roki. Ker je sama že večkrat izrazila veliko željo, da bi te njene strokovne utemeljitve končno vendarle kdo prebral in strokovno komentiral, se javljam: bom pa jaz! Čakam na njeno pošiljko. Moj e-mail naslov je: m.krivic@siol.net.