kolumna / Dragica Korade, Večer: Ime

Do začetka sojenja peterici obtoženih napada na novinarja Mira Petka smo si domišljali, da je pravično sojenje nekaj, kar vsemu navkljub še zmeraj smemo pričakovati celo od slovenskih sodišč. Še več: zdelo se je, da bi za vse tisto, čemur preprosto rečemo "pravično sojenje", moral biti življenjsko zainteresiran predvsem tisti, ki trdi, da je obtožen po krivem. Zato je na drugi obravnavi v Murski Soboti tem bolj presenetil eden od zagovornikov obtožene peterice, ki je v Petkovi javni izjavi, da od sodišča ne pričakuje nič drugega "kot pravično sojenje", prepoznal pritisk na sodišče. Seveda ni nobenega dvoma o tem, da v demokratični pravni kulturi pritisk na sodišče velja za prekršek, ampak ustavimo se najprej pri pritisku: če v teh krajih funkcionira kot pritisk na sodišče že samo pričakovanje pravičnega sojenja in če se moramo po novem celo na ravni pričakovanj odreči idealom, ki jih v zvezi s sodišči nimamo več prav veliko, potem se nam gotovo ne piše nič dobrega.

Kaj pa naj drugega pričakujemo od sodišč? Da bodo s svojimi sodbami sejala med ljudi strah in nezaupanje in krepila občutek nemoči, ki že tako postaja slovenski nacionalni šport: vsi od vrha do dna ob vsaki malenkosti na dolgo in široko ugotavljajo, da so ustvarili svet, v katerem nihče nič ne more. Kdor more, ni pristojen. Kdor je pristojen, ne sme. Komu potem služi ta svet? Tistim, ki si upajo. In upajo si tisti, ki vedo, da jim nihče nič ne more. Da tu nimamo opravka s praznim ničem, nas zdaj uči celo poslanec Mirko Zamernik, predsednik parlamentarne komisije, ki raziskuje primer Petek: on ve, je razlagal po zadnji seji komisije, ki sestavlja zaključno poročilo o svojem preiskovalnem delu, kdo je naročil umor novinarja, vendar tega imena v poročilu ne bo. Kaj bo kot politik počel s to vednostjo in kaj ta vednost počne z njim, ni povedal, a med vrsticami smo lahko razbrali, da bo lažje dokazati krivdo krivih kakor nedolžnost nedolžnih. In Zamernik ni edini, ki ve: poleg njega ve še policija, tožilstvo "in pol Slovenije". Srhljivo: pol Slovenije pozna tipa, ki je pripravljen odšteti 20 tisoč nemških mark za utišanje novinarja, pa nihče ne upa izgovoriti niti njegovega imena, kaj šele v zvezi s tem kaj ukreniti. Kar to srhljivko dopolnjuje, je domnevna skrita priča, ki je tik pred začetkom sojenja začela skakati naokrog in vsem po vrsti razlagati, da je policija z dobrimi štirimi milijoni tolarjev honorarja od nje izsilila podpis pod zgodbo o napadu na novinarja, ki so si jo izmislili tožilci. Da bi pozicijo te čudaške priče vsaj nekoliko razumeli, povejmo, da je Petkov odvetnik na sojenju v Murski Soboti med drugim rohnel, da so zaradi izdajanja imen preostalih skritih prič "lahko ogrožena življenja ljudi".

Kdo bi si mislil, da bo primer, ki so ga pristojni v Ljubljani lep čas obravnavali kot navadni družinski pretep s kijem za bejzbol, po dobrih treh letih uradnih in neuradnih sprenevedanj, podtikanj in slepomišenj dobil tako dramatične razsežnosti. Tračev o femme fatale, ki so navdihnili nekatere interprete koroškega zločina, skorajda ni več. V primerjavi s tem, kar mrmrajo ljudje sedaj, so bili prav ljubki, a vse kaže, da trači o mafiji ne navdihujejo nikogar. Nič čudnega. To, kar je zdaj, ko so sodni mlini primer Petek vendarle začeli mleti, prišlo na sceno, prej jemlje dih, kot daje navdih: v ospredju stoji razbiti novinar, kij za bejzbol, 20.000 nemških mark in pet krepkih tipov, ki si kljub uradni nezaposlenosti lahko privoščijo drago obrambo; v ozadju so anonimne priče, ki se menda bojijo za svoja življenja, in naročnik, ki mu nihče nič ne more. Kar zvišuje napetost, je novinarjevo javno opozorilo, da neznanci ne sledijo samo njemu, ampak tudi pristojni tožilki, ki je po slovenjgraških tožilskih vajah v zavlačevanju primer spravila vsaj na sodišče. Za nameček postane do selitve primera Petek v Maribor dokaj neznana mariborska tožilka kar naenkrat najresnejša kandidatka za generalno tožilko. Dejstvo, da je od kandidature uradno odstopila zaradi dela na tem primeru, je sprožilo še več ugibanj kot njen pristanek na kandidaturo. Najprej so se je hoteli znebiti zagovorniki obtoženih, ki so zaman zahtevali njeno izločitev iz postopka. Kdo se je je elegantno poskušal znebiti sedaj?

Morda je šlo samo za retorični manever, ampak to, da se je eden od zagovornikov na drugi obravnavi zapičil v "pravično sojenje", ni nesimptomatično. Ni nesimptomatično na Betajnovi, kjer kralj prime za kij takoj, ko sliši besedo pravica.