Naslovna tema / Prijatelja

Ta teden sta se kot po naključju v sosednjih državah, Sloveniji in Avstriji, hkrati začela njuna najpomembnejša zunanjepolitična dogodka. Pri nas je bil to Blejski strateški forum, ki ga zunanje ministrstvo organizira od leta 2006, v Avstriji pa Evropski forum v Alpbachu, ki tam poteka od leta 1945. Oba sta bila organizirana na podobno temo, to je prihodnost Evropske unije, oba sta bila organizirana v idiličnih gorskih vasicah, a sta bila kot noč in dan: v Alpbachu, kamor so organizatorji povabili tudi Mladino, je bilo na ulicah čutiti življenje. V ta majhni tirolski kraj je prišlo približno 4500 ljudi, med njimi 500 štipendistov, izbranih iz več kot 5000 iz 160 držav. V Alpbachu so udeleženci sodelovali v delavnicah in debatah, brez vnaprej določenega scenarija. Na Bledu, kjer je slovenska vlada organizirala skrbno nadzorovan samopromocijski dogodek, še eno državno proslavo, pa je bila komunikacija enosmerna. In če si lahko mislite, v torek so v Alpbachu organizirali tudi vaško parado ponosa, kot del foruma, na katerega sicer pride avstrijska in nemška gospodarska elita.

Kakšen duh vlada v eni in drugi državi, sta pokazala že uvodna dogodka. Forum v Alpbachu, ki ga organizira nevladna organizacija, so odprli predstavniki civilne družbe, med njimi beloruska disidentka Marija Kalesnikava, albanska filozofinja Lea Ypi ter direktorica Inštituta 8. marec ter mednarodne iniciative My voice, my choice Nika Kovač. Nika Kovač je nastopila skupaj z nekdanjim švedskim predsednikom vlade Carlom Bildtom in z vodilnim svetovnim politologom, Bolgarom Ivanom Krastevom. V Avstriji je govorila o tem, kako zaščititi demokracijo pred avtoritarnimi režimi. »Verjamem, da mora aktivizem potekati na demokratičen način in skozi institucije,« je dejala. »Ustvarjati moramo prostore, ki ljudi povezujejo, in se skupaj boriti za stvari, ki so nam skupne. Mislim, da je napačno, če se gibanja organizirajo zgolj okoli enega samega vprašanja. Svoje delovanje moramo razširiti. Hkrati pa se moramo zavedati, da odgovornosti ne moremo vedno nalagati samo ljudem. Če želimo, da demokracija in institucije delujejo, morajo sami tudi prinašati rezultate. Zahtevati moramo jasno vizijo prihodnosti, ki temelji na enakosti, kakovostni javni infrastrukturi in enakih pravicah za vse.« Blejski forum pa je na drugi strani meje slovensko zunanje ministrstvo odprlo z nagovorom predsednika vlade Janeza Janše, ki je udeležencem razložil, da so tam – zaradi njega. Navdih za organizacijo foruma naj bi namreč dobil v obliki vizije, ko je skupaj z Dimitrijem Ruplom veslal po Bledu. V podkrepitev so ubogljivi vladni scenaristi pripravili še kratek video mitičnega trenutka. Temu je sledila seja štirih predsednikov vlad, češkega Andreja Babiša, Janeza Janše, madžarskega Pétra Magyarja in Andreja Plenkovića iz Hrvaške, na kateri je Janša poleg svojih zaslug za osamosvojitev spet poudaril, da bi morale evropske matere rojevati več otrok. Temu seveda nihče ni ugovarjal, saj monologa premierov ni vodil novinar, temveč vršilec dolžnosti direktorja urada vlade za komuniciranje Sebastjan Jeretič, ki je poskrbel, da je bila vsebina pod nadzorom in da ob koncu tudi ni bilo nenačrtovanih vprašanj iz občinstva.

Blejski strateški forum naj bi bil nekakšen Tour de France Slovenije, kot se je izrazil naš zunanji minister Tone Kajzer, torej osrednji mednarodni dogodek države, s katerim se ta postavlja na mednarodni politični zemljevid, Slovenija pa je pustila vtis pozabljene dežele. Še dobro, da organizatorji na dogodek tokrat niso povabili visokih predstavnikov Evropske unije. Tako so v vladi denimo vodenje razprave o odnosih med Evropo in Latinsko Ameriko zaupali Venezuelcu Alejandru Peñi Esclusi, avtorju petih knjig o Forumu São Paulo, ki jih v Sloveniji izdaja SDS in katerega teza je, da so leve stranke in levi politiki nosilci stoletnega načrta »kulturnega marksizma«, ki naj bi obsegal vse od seksualizacije mladoletnikov do razkroja družine, hkrati pa naj bi bile leve stranke povezane s preprodajo mamil in volilnimi prevarami. V isti panel so v zunanjem ministrstvu posadili še Ernesta Araúja, zunanjega ministra Bolsonarove, avtokratske Brazilije, ki meni, da so podnebne spremembe »marksistična prevara«.

Na Bledu je slovenska vlada v strahu pred javnim mnenjem organizirala skrbno nadzorovan samopromocijski dogodek, še eno državno proslavo.

Na pogovor o vprašanju, ali lahko Evropa postane strateška sila, so na zunanjem ministrstvu povabili Wu Hongba, nekdanjega posebnega predstavnika kitajske vlade za evropske zadeve, ki je osebno ukazal izgon predsednika Svetovnega ujgurskega kongresa iz OZN. Evropska unija je marca 2021 zaradi ravnanja z Ujguri prvič po Tiananmenu sankcionirala kitajske funkcionarje, Slovenija pa je enega od odgovornih za ta dogodek povabila kot EU-eksperta. Kot že zapisano, k sreči EU predstavnikov tokrat ni bilo. Na daljavo je v tej razpravi sodeloval Olivér Várhelyi, komisar za zdravje, ki ga je v Bruselj poslal Viktor Orbán in ki so mu večkrat očitali, da se njegova politika razlikuje od stališč evropske komisije. Na panel o mednarodnem pravu pa so na zunanjem ministrstvu postavili Jamesa Carafano iz Heritage Foundation, ameriške konservativne ustanove, ki zadnje leto razpada zaradi vse bolj skrajnih stališč, celo antisemitizma med svojimi člani. In potem so v trenutku, ko v EU proti TikToku tečejo postopki zaradi kršenja pravil o digitalnih storitvah, monolog brez sogovornika dovolili predsednici te platforme za Evropo Cynthii Sanfilippo.

Na Bled seveda ni prišel nihče iz Palestine, je pa prišlo ducat izraelskih predstavnikov. Prišel je Danny Citrinowicz z Inštituta za nacionalne varnostne študije v Tel Avivu, ki je razpravljal o nafti in varnosti, pa Kobby Barda s Holon Institute of Technology, ki je govoril o transatlantskem zavezništvu, in Gidon Bromberg, izraelski direktor organizacije EcoPeace. V avstrijskem Alpbachu so se potrudili, da bi bili čim bolj vključujoči, na slovenskem Bledu pa so se ukvarjali z izključevanjem, ki pa se ni končalo le pri Palestincih. V preteklosti so na Bled že vabili predstavnike slovenske civilne družbe, recimo iz Policy Laba, letos ne več. Letos slovenska civilna družba na osrednji zunanjepolitični dogodek ni imela vstopa. Še več, nekateri, kot je poslanec SDS Žan Mahnič, bi šli še dlje: na Blejskem forumu ne bi smela sodelovati niti predsednica države Nataša Pirc Musar, morali bi jo izolirati, je zapisal javno, zaradi njenih do vlade kritičnih izjav. Slovenska komisarka Marta Kos se je foruma na Bledu udeležila, a Janša in Kajzer se z njo nista hotela srečati.

Zakaj je vlada iz Blejskega foruma naredila zaigrano predstavo za javnost z nadzorovanimi razpravami in simuliranimi sporočili, je verjetno jasno: ker zunanja politika slovenske vlade ne odseva stališč velike večine državljanov Slovenije. Najočitneje je to pri trenutnem zasuku glede odnosa do Izraela. V agenciji Mediana so junija opravili javnomnenjsko raziskavo, kjer je novo slovensko krepitev odnosa z Izraelom

podprlo ali zelo podprlo le 14 odstotkov vprašanih. Zadnje poteze, blokada skupne EU-izjave, s katero bi obsodili izraelsko gradnjo stanovanj na okupiranem Zahodnem bregu, odprtje izraelskega veleposlaništva pri nas, obisk zunanjega ministra Gideona Sara, ki je bil še nedavno v Sloveniji nezaželena oseba, in napovedani slovensko-izraelski poslovni forum z Gospodarsko zbornico Slovenije so poteze, s katerimi se velika večina Slovencev ne strinja.

A premier in zunanji minister pravita, da je ta politika končno v slovenskem interesu, četudi večina tega ne vidi. V intervjuju za Val 202 je slovenski zunanji minister Kajzer novinarko Natašo Štefe poskušal prepričati, da je nova slovenska zunanja politika realistična, češ da je treba gledati na slovenske vitalne interese, interese gospodarstva, ki si želi sodelovati z Izraelom. Podobno se je premier Janša odzval na polemike, ki so spremljale slovensko blokado skupne izjave Evropske unije, s katero bi obsodili načrte Izraela o širitvi naselbin na zasedenem Zahodnem bregu. Dejal je, da je »vlada s tem Slovenijo umaknila iz začaranega kroga izgubljanja kredibilnosti pri nenehnih neproporcionalnih obsodbah Izraela za vsako potezo«. Nekaj je seveda jasno. Slovenija se je z Izraelom zbližala, ker je Izrael očitno pomagal Janezu Janši v predvolilni tekmi. Kljub temu pa drži, da je bil Janši Netanjahujev režim blizu še pred afero Black Cube.

e torej nova slovenska zunanja politika pragmatična in bo z njo naša država kovala dobičke? Janša ima na prvi pogled zunanjepolitična stališča sinhronizirana z demokratično Evropo: je velik nasprotnik ruske agresije na Ukrajino in se ima za enega najbolj izkušenih EU-voditeljev. A tako je le pri izjavah, kajti njegova številna dejanja gredo v nasprotno smer. Janša se ima na primer za Evropejca, a je hkrati zagovornik Trumpa, ki ne skriva želje po šibki in razcepljeni Evropi. Janša je tudi velik retorični kritik Rusije, a v zadnjih letih je bila njegova politika povsem drugačna: krepil je ruski klin v Evropi, to je koalicijo med proruskim Viktorjem Orbánom, Miloradom Dodikom in Aleksandrom Vučićem. V tej luči sta zanimiva tudi napoved predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića, ki želi obiskati predsednika ruske dume, in njegov sprejem Nenada Stevandića, predsednika Narodne skupščine Republike Srbske ta teden.

Janša ima na prvi pogled zunanjepolitična stališča sinhronizirana z demokratično Evropo: a tako je le pri izjavah, kajti pogosto gredo njegova dejanja v nasprotno smer.

Nenad Stevandić je namreč predsednik stranke Ujedinjena Srpska in Dodikov tesni sodelavec. Od julija 2023 je bil na ameriškem sankcijskem seznamu zaradi vloge pri zakonu, s katerim je parlament Republike Srbske poskušal preprečiti izvajanje odločitev ustavnega sodišča BiH; s seznama ga je Trumpova administracija skupaj z Dodikom umaknila oktobra lani. Poleg tega je tožilstvo BiH lani potrdilo, da posebni oddelek za vojne zločine obravnava dogodke iz leta 1992 na območju Kotorja Varoša in da je v preiskavo vključen tudi Stevandić.

Na prvi pogled so številni ocenili, da Janša obisk tolerira zaradi Stevanovićevih petih glasov v parlamentu, dejansko pa se ta poteza ujema z Janševimi preteklimi dejanji. Leta 2021 so denimo bosanski mediji poročali, da je Janša tedanjemu predsedniku evropskega sveta Charlesu Michelu izročil neuradni dokument o novem risanju meja na Zahodnem Balkanu, kjer je predlagal dokončanje razpada Jugoslavije po etničnem ključu, tako imenovani non-paper. Iz Bosne so tedaj sporočili, da si nekateri tako želijo ogroziti ozemeljsko celovitost države in destabilizirati Bosno. A s tem non-paperjem je šel Janša dejansko na roko ne le Republiki Srbski, torej Dodiku, temveč tudi Vučiću in predvsem Rusiji, ki bi ji nestabilni Balkan pred napadom na Ukrajino koristil. Morda bo kdo rekel, da je to le plod domišljije. A je bilo takšnih Janševih potez v preteklosti še več. Junija 2017 je organizacija OCCR objavila sveženj makedonskih obveščevalnih dokumentov, iz katerih je izhajalo, da so ruski diplomati in obveščevalci skoraj desetletje širili propagando in spodbujali razdor v Makedoniji, kot del širših teženj, da države ne bi vstopile v Nato in Evropsko unijo. Aprila istega leta je ruski veleposlanik v Skopju visokemu makedonskemu uradniku povedal, da je cilj Moskve ustvariti pas vojaško nevtralnih držav: Črne gore, Bosne in Hercegovine, Makedonije in Srbije. Rusko zunanje ministrstvo je v tistem času v Makedoniji odkrito podpiralo Nikolo Gruevskega in njegovo VMRODPMNE ter Zahod obtoževalo vmešavanja v notranje zadeve države. In prav v tem času, septembra 2017, je Janez Janša skupaj z Viktorjem Orbánom odpotoval v Ohrid, da bi Gruevskega podprl sredi volilne kampanje.

Nova slovenska zunanja politika ni pragmatična, ampak je nenačelna, koristi pa izključno trenutni oblasti, Janši in SDS in njihovim satelitom.

Manever, v katerem je sodeloval Janša, sicer ni uspel. Makedonija se je vendarle pridružila Natu in leto dni pozneje je bil Gruevski v Makedoniji pravnomočno obsojen na dve leti zapora zaradi korupcije, nato pa je pobegnil na Madžarsko, kjer mu je Orbánova vlada podelila azil. A ta poteza kaže, kako »načelna« je dejansko Janševa zunanja politika. Podoben je tudi njegov odnos do Izraela, ki ga je Janša podpiral še pred afero Black Cube. Ostanimo zgolj pri odnosu do Rusije: Janša je na eni strani eden največjih nasprotnikov Rusije in danes eden največjih prijateljev Izraela. Izrael uradno sicer ni prav velik ruski zaveznik. A tako je zgolj uradno, saj ima Netanjahu pravzaprav presenetljivo dobre odnose s Putinom. Izrael je po ruski invaziji zavrnil več ukrajinskih prošenj za izraelsko orožje in protizračne sisteme. Razlog za to naj bi bili varnostni interesi Izraela, povezani z Rusijo in Sirijo.

Številni avtoritarni voditelji zunanjo politiko opravičujejo s pragmatizmom – tako kot Janša ali Netanjahu. 

A pragmatizem predpostavlja korist – ne za tistega, ki ga izvaja, ampak za državo, gospodarstvo, prebivalstvo in podobno. Dejansko pa nenačelne poteze avtoritarcev koristijo predvsem njim samim. Zato nova slovenska zunanja politika ni pragmatična, ampak je nenačelna, koristi pa izključno trenutni oblasti, Janši in SDS ter njihovim satelitom. Janša je danes tudi v svetu opazen prav zato, ker se večina sveta drži pravil. Dokler se druge države držijo pravil, ki so si jih skupaj postavile, ima tisti, ki se jih ne, konkurenčno prednost: dostop do poslov, ki je za druge zaprt, do zaveznikov, ki so za druge nesprejemljivi, do potez, ki bi druge stale ugleda. Ampak to ni pragmatizem, temveč parazitiranje. In prav to takšne voditelje, kot je Janša, v mednarodnem prostoru povezuje s podobnimi: ne skupna ideologija, ampak skupen interes, da pravila ne delujejo.

Ameriška zgodovinarka Anne Applebaum, ki živi na Poljskem, je za to mrežo skovala ime Autocracy, Inc. Njena teza je, da avtokratov ne povezuje ideologija, temveč posli, skupna obsedenost z oblastjo in denarjem ter odpor do vsakršne odgovornosti. Zato njihova mreža ni ne zavezništvo ne os, ampak združenje koristi, v katerem lahko sodelujejo komunistična Kitajska, nacionalistična Rusija in teokratski Iran, ne da bi se strinjali o čemerkoli razen o tem, česa nočejo. Med letoma 2017 in 2019 je Orbán notranjepolitično kampanjo zgradil okoli Georgea Sorosa, madžarskega Juda, ameriškega podjetnika in filantropa, ki naj bi vodil skrito omrežje proti Madžarski. Judovske organizacije, podobno kot izraelsko veleposlaništvo v Budimpešti, so sprva kampanjo označile za antisemitsko – kar je tudi bila. A Netanjahu je nato javno podprl Orbána sredi kampanje proti Sorosu, izraelsko veleposlaništvo je moralo svojo prvotno kritiko umakniti. Plačilo je bilo madžarsko blokiranje evropskih izjav o naselbinah. Kar pa je vloga, ki jo je sedaj prevzela Slovenija.

Nova nenačelna slovenska zunanja politika koristi Janši, tako imenovanim interesom Slovenije, katere obstoj je odvisen od spoštovanja mednarodnih načel, pa gotovo ne.