Nategni me kot raco na vodi!

"Pobarvajte mi te konje v zeleno!"
Miha Brejc, nadkonjar

"Golf igrišče! Konja dam za golf igrišče!"
Rihard III.

Tako je bilo. Gledal sem neki film in Nicole Kidman Aleca Baldwina požrešno pogleda in reče: "Fuck me!", v prevodu pa piše: "Nategni me!" Dobro, nisem pikolovec, oboje je v redu, še posebej, če gre za Kidmanovo, ampak zakaj v slovenščini ne more biti zapisan ta najbolj običajni "pofukaj me" in je izbran nekoliko manj "grd" nateg? In če bi Nicole rekla: "Fuck me hard!", bi prevajalec segel nemara še v zakladnico slovenskih klenih besed in bi brali: "Nategni me kot tristo zelenih!" Da ne govorimo o tem, kaj bi prišlo na dan, če bi šli še globlje v arzenal za hude primere in bi tam našli "raco na vodi".

Na besedo nateg imam lepe spomine. Nekoč v davnih letih, ko smo bil še mladi, so prišli na moje podstrešje na Trdinovi sedaj že blago pokojni Chubby, takrat še izjemno živ, aktualni varuh človekovih pravic Hanžek, takrat mladi pesnik, in večno radoživ Blaž Ogorevc. Bilo je sončno dopoldne in nekaj lepega se ga je napiti nenadoma dopoldne. Hanžek je rekel, da bi si on na mojem mestu vse stene porisal, in sem mu dal škatlo debelih voščenk in je potem dal mir in je risal po stenah, Blaž in Chubby pa sta se zapletla v debato o ženskah in je Chubby rekel, da bo Blažu njegovo takratno aktualno žensko nategnil. In natanko vidim pred seboj zadovoljnega Blaža, okrogloličnega in angorookega, ki pravi: "Ti mi jo kar mirno ponatezi, bom lahko spet enkrat pijan!" Od takrat je besedica "ponatezi" pri meni na pomembnem mestu.

Kako najti za Slovence pravo besedo? Tako, da se je ne bodo prestrašili, da pa bodo obenem vedeli, za kaj gre. Tako, da se jim ne bo zdela prepametna, in tako, da ne bodo mislili, da jih imaš za bedake. To je edina skrivnost, ki bi jo moral razkriti politik, ko stopi pred ljudi in jih nagovori. Televizijska predstavljanja, ki so bila tako dolgočasna kot sinhrono plavanje v nedeljo popoldne, so bila ena sama predstavitev govorniške bede in votlosti duha. Tako da je kar odmevalo od gora.

Mimogrede - zanimivo bi bilo vedeti, kakšna prava beseda je bila najdena v tistih občinah, ki imajo samo enega kandidata. In prava sociološka pustolovščina bi bila raziskava, zakaj je večina teh občin na območju, kjer so nekdaj prevladovali nemški veleposestniki, kjer so bile viničarije in domala fevdalni način življenja. Kakor je tudi statistično ugotovljivo, da ima na severni meji SDS najmočnejše zaledje v občinah, ki so pred vojno veljale za nemškutarska središča. Seveda pa je treba upoštevati, da je izraz "nemškutarski" že preživel in nima v današnji Evropi nobenega smisla več.

Imam obsesivno kompulzivno motnjo - kar naprej me oblega misel, da Slovenija ne potrebuje demokracije, ampak najprej enega dobrega kolektivnega psihiatra. Neki znani Slovenec, poniglavo zamolčim kdo, je rekel, da bi morali v Slovenijo poslati pet vlakov psihiatrov, in to v živinskih vagonih, da bi jih šlo več not. Mislim, da bi moral biti samo eden, kajti kjer je več psihiatrov, je toliko šol, in potem za razčlembo, kdo ima prav, nujno potrebuješ psihiatra. Pametni politik, ki bi poslušal kakšnega dušeslovca, bi šel po vzvratni poti - ne bi poskušal ljudi navdušit za svoje ideje, pač pa bi proučil trenutni presek množice slovenske duše in jo priključil na svoj ojačevalec. Potem ko so tvoji, pa jim lahko poveš, kaj so pravzaprav mislili in hoteli. Komu boš pa verjel, če ne tistemu, ki si ga volil?

Med kandidati za ljubljanskega župana je bil samo eden, ki je tehnično vedel, kako se stvari streže. To je bil knjigotržec Luka Novak, za katerega pa moram takoj reči, da ga ne bi volil, ker gotovo spada med tiste "mlade", ki se jim fajn zdi, da so nam porušili Šumi. Vedel pa je tisto, česar ostali niso vedeli in kar vedo po svetu že od trenutka, ko v politiki prvič ročice razprejo. Množico je treba nagovarjati s preprostimi, kratkimi stavki. Nobenih dvomov in bi in ne bi, pač pa: potrebno je ali ni potrebno, tako bo in tako ne bo. Zadnji stavek je zmeraj rezime s klicajem in piko, ki je pribita kot s pestjo po pultu. Poslušalce je treba butnit v glavo, je rekel Shaw, vendar ne preveč, ker potem padejo v nezavest in te ne poslušajo več. In samo njegovi pristaši med publiko na tribuni se vedeli, kako se je treba obnašati. In ti pristaši so bili Manca Košir, ki so držali v roki transparente v podporo Novaku.

Oda Manci. Manca je potujoči hepening v slovenskem javnem prostoru, mati prednica mehkih gibanj, pastirica s knjigami za mesto in izven, njen široki plašč je šotor, pod katerim domujejo čebelice in pikapolonice, nje torba je premična stojnica z materiali, ki vam sicer ne bi prišli pod roke, Manca Košir je samostojni avtorski projekt, slovenska inštalacija, in jo je kot tako treba zaščititi. Kar pa seveda še nič ne pomeni. Če bo prišel kakšen s preveč denarja, jo bodo porušili in namesto nje postavili stolpnico.

Prihaja obdobje samoočiščenja. Do zdaj gre to najbolj od rok SDS, ker se jim ni treba nič truditi, politična trupla sama priplavajo mimo. Kot prvi je šel Hvalica, Pukšiča po kratkem izletu čaka samo še domača mlaka, Ruparja tudi. Pri SDS lahko mirno rečejo, z vsakim, ki odide, smo močnejši. Novi tip poslanca SDS se ne oblikuje več s traktorjem, ampak s kultivatorjem, tip nadvse simpatičnega Zvera ali pa uradniški tip, ki ga razberemo v delu in liku šefa poslanske skupine Jožeta Tanka, ki funkcionira kot njegova kravata - dolgočasno in brezhibno. Stranka v nastajanju - stranke se delajo na dolgi rok - je zmeraj nekoliko kanibalska, žre svoje otroke, tako kot revolucija. SMS je na primer požrla samo sebe. Še zmeraj pa ostane nerazjasnjena zveza med SDS in elektriko, več kot polovica poslancev je iz elektrostroke. Tako izrazito prevladujoče poklicne usmeritve ne najdemo pri nobeni drugi stranki. Še upokojenci niso vsi upokojeni. Ena od razlag bi bila teorija o razvoju vrst. Socialdemokracija je v času primitivne strojegradnje rekrutirala ročne delavce kovinske stroke, ker pa gre razvoj v vzpenjajoči se spirali, je zdaj na tistem mestu elektrogradnja, potem pričakujemo digitalno gradnjo in šele v neki daljni prihodnosti intelektualno gradnjo. Zatem pa seveda spet požigalništvo in na svidenje v naslednjem civilizacijskem ciklusu v Potočki zijalki.

Gorje, da daleč ni ta čas! Na mariborski listi Gibanja za pravičnost in razvoj - Drnovškova smer, ne Auerjevo izogibališče - najdemo kandidata, ki se je takole predstavil: univ. dipl. inž. gradb., mag. rač., dr. znanosti, redni profesor. Ne vem. Mene, na primer, je prestrašil.