Igračkanje s patriotizmom

S Hrvati je križ, z nami pa tudi. Oboje prispeva k temu, da postajajo pretežno histerični odnosi z južnimi sosedi stalnica našega življenja.

Ti odnosi so seveda pomembni - vrednost gospodarske menjave med državama dosega dve milijardi evrov, Hrvaška je prostor naše ekonomske ekspanzije, brez jadranskih kopeli bi bili poleti nesrečni, dobri ali vsaj solidni odnosi z Zagrebom bi ugodno delovali na našo notranjo politiko in razpoloženje. To ne pomeni, da bi mi brez Hrvatov shajali teže kot oni brez nas. Gre pač za sosednji državi s prepletenimi interesi. Dobro razumevanje bi bilo v korist ene in druge.

Toda medsebojni odnosi se prej slabšajo kot izboljšujejo in na obeh straneh se množijo obdobja nacionalnih dram, zadnja leta hujših v Sloveniji kot onstran Kolpe. Večina žolča se izliva na tematiko meje. Za nas je, zaradi teritorialnega dostopa do mednarodnih voda, to vprašanje pomembnejše, a tudi glede tega bi lahko bili hladnokrvnejši; pravica do proste plovbe nam je zagotovljena po mednarodnem pravu, vojna med državama pa ne bo izbruhnila.

Mejni spori so za vpletene strani vedno težavni, to velja tudi za stare in umirjene države. Slovenija in Hrvaška sta sveži državni tvorbi, občutljivost za vsak pedenj kopnega ali morja je zato toliko večja. Poleg tega tekmujeta in sta polni več- in manjvrednostnih kompleksov. Hrvati nam zavidajo večjo gospodarsko razvitost, mi pa njim po naše prenapihnjeno samozavest, morje in še kaj.

V takem ozračju se sosedski odnosi kar vsiljujejo kot predmet notranjepolitičnih manipulacij. Hladnokrvni premier Drnovšek je "hrvatizacijo" naše notranje politike precej uspešno preprečeval in se dvakrat zelo približal mejnemu sporazumu. Rop je odnose s Hrvati v besedah zaostril, dolgoletna opozicija, sedanja oblast, pa je nenehno grmeče klicala k politiki trde roke.

Toda Janša na oblasti je ostro držo do Hrvaške takoj omehčal. Tudi na tem področju je hotel pokazati, da se z novo oblastjo vse začenja na novo. Na obeh straneh meje je zavladala prijaznost, vladi sta se, očitno po zgledu Nemčije in Francije, nekoč dednih sovražnic, zdaj prijateljic, celo sestali na skupni seji. Toda srca se niso dolgo topila in danes je ozračje spet mrzlo, Slovenija pa v slabšem položaju, kot je bila: premier se je odrekel koristnemu sporazumu Drnovšek-Račan, zgodila se je ekološko-ribolovna cona, Hrvaška ima pri EU trdnejši položaj kot kadarkoli, na terenu pa nadaljuje politiko drobnih prisvajanj.

Janša je kot strateg razočaral. Ob asistenci zunanjega ministra, ki to ne bi smel biti, diplomacije, ki jo je isti minister zelo oslabil, in svetovalcev, ki so v glavnem govorili, kar je prijalo našim ušesom, je izhajal iz dveh strateških zmot. Najprej je mislil, da se bo lahko s Hrvati sporazumel na podlagi ideološke sorodnosti oblasti na obeh straneh meje. Ko se to ni izšlo, je računal, da bo nasprotna stran prisiljena v popustljivost, ker jo lahko Slovenija, članica EU, na njeni poti v to skupnost v skrajnem primeru ustavi. Zato je naša oblast nenehno poudarjala svojo podporo hrvaškemu članstvu, hkrati pa v oklepajih, ki so včasih izginili, ves čas grozila. Hrvati se groženj niso ustrašili, besede o podpori pa so dojemali kot blef, tako da se tudi ozračje ni otoplilo.

Hrvaški položaj je danes boljši, kot je bil. Sanader in člani njegove ekipe so brezobzirnejši, diplomatsko spretnejši in boljši strategi. Po potrebi so se delali neumne, valili krivdo na lokalne oblasti, sklepali sporazume o preprečevanju incidentov itd. - in nas zagrizeno postavljali pred vedno nova izvršena dejstva. Tej metodi se naša stran ni znala upreti. V EU Hrvati lobirajo uspešneje, čeprav smo mi njeni člani, oni pa ne. Z zamrznitvijo ekološko-ribolovne cone so se rešili pritiska Unije in pospešili pristopna pogajanja, ko bodo notri, pa jo bodo odmrznili ali z njo tržili. EU in Italijani, ki lahko na veliko ribarijo naprej, so zadovoljni, mi pa slabe volje in uradno tiho.

Spor s Hrvaško prinaša same slabe reči - zavira siceršnje koristno sodelovanje s sosedo, doma zastruplja ozračje, izriva druga pomembnejša vprašanja, sprevrača patriotizem v nacionalizem in še bolj hrvatizira notranjo politiko. Toda zadovoljivega sporazuma v doglednem času očitno ni mogoče doseči.

Trezna politika bi skušala v takem položaju realno ugotoviti stanje in dati stvarem pravo dimenzijo: se res tako mudi z rešitvijo spora, je res tako usoden, kakšne so alternative škodljivemu statusu quo? Tak razmislek bi moral prinesti sklep, da je za prihodnost Slovenije precej stvari usodnejših od odnosov s Hrvaško.

Na voljo so v bistvu tri poti.

Prva: pustiti vse, kot je. To pomeni sprijaznjenje z nenehno defenzivo, nadaljnjim zastrupljanjem ozračja, nedosledno politiko brez strateškega cilja itd.

Druga pot: odločitev bodisi za arbitražo ali za zamrznitev, se pravi za to, da se rešitev mejnega spora jemlje kot dolgoročno vprašanje, pri katerem je treba paziti predvsem na to, da se ne dovolijo nova izvršena dejstva v našo škodo. Za arbitražo govori to, da z njo, gledano realistično, zelo verjetno nimamo kaj izgubiti, pritiska mejnega vprašanja pa bi se rešili. Težava je v tem, da je predsednik vlade z nekakšno polovično privolitvijo v arbitražo meddržavnega sodišča v Haagu brez potrebnih pogojev privolil v pristojnost institucije, ki je za nas neugodna.

Ta pot hladnokrvne presoje položaja in ustreznega ravnanja bi bila optimalna. Vendar ji slabo kaže.

Zaradi značaja oblasti in bližanja volitev se bo najverjetneje uresničila tretja možnost: dodatno kurjenje pod kotlom. Na primer tako, da bi Janša pustil stvari nekaj časa teči po svoje (se pravi incidentno), v nekem trenutku pred volitvami pa bi vladno stališče skrajno zaostril in požel aplavz frustriranih volivcev. Do takrat bi v imenu nacionalne enotnosti sklical še kak posvet vseh strank, ki jih sicer pri pomembnejših stvareh ignorira, in dodal kamenček k podobi združujočega voditelja nacije, ki ji grozi tuji sovrag.

Pretiravamo, naš premier ni tak makiavelist, ni človek, ki bi koristi države tako zelo podredil svojim?

Spomnimo se strahovanj (mediji), podkupovanj (Mercator), sprenevedanj (vojna proti tajkunom) in predvolilnih daril (zadnje med njimi je šokantna napoved o povračilu škode vojnim oškodovancem). Da se tak človek ne bi malo poigral z neko črto na zemljevidu in s čustvi, ki so z njo povezana?