transnacional / Miha Zadnikar: Kristusov pasijon (1)

Odkar je anarhija postala modna - in s tem jalova - jo kaže brezpogojno zapustiti. Sploh ne iti čeznjo, nadnjo, ampak jo natanko za-pustiti: pustiti za kdaj drugič, za kje drugje. Natančneje vzeto, brez dvoma je treba misliti - misliti anarhično moralnost, misliti anarhično poštenost, misliti anarhično ljubezen, ne gre pa več živeti anarhije, saj jo živi že "prenekateri drugi", že "marsikdo". Izogniti se torej velja novodobni, "multikulturni" vlogi anarhije, kajti vsakršna vsiljena vloga, prileganje sovražnim strastem v Imperiju je amoralno in odveč, anarhija pa per se ne more biti niti amoralna niti odveč. Tudi anarhija je namreč vzeta v megakorporacijski zakup, postala je vsakdanje kritično brkljanje, hiperrealna nujnost, medijska psovka, kup nedoslednosti, predvsem pa ni več manjšinska, in kot taka sploh ni več zanimiva, prav podobno kakor, vzemimo, niso zanimivi teroristi ali vprašanje svobode, varnosti in demokratičnosti zahodne civilizacije. Predvsem pa je anarhija postala vulgarna - kakor vse "antiimperijske sile" je podlegla predkonceptualni, new age praktiki anything goes. Razbila se je na mnoštvo pisanih imidžev in zase izkorišča še tisti mali, redki prostor-čas. V svoji politični vehemenci in populizmu je, denimo, vnovič odkrila tudi šarm patriarhata, še huje, mačizma, in to dostikrat hlini pod krinko tkim. svobodne ljubezni. Ta regresija je teoretsko precej impozantna, saj jo zapažamo paralelno z izginom seksa: Spolne vloge se maličijo, verižijo, prekrivajo in postajajo "nepomembne", nosilke, nosilci tega procesa pa obenem pozabljajo, da je dominacija nad ženskami starejša od vseh drugih dominacij (nad ljudmi po svetu). Teoretizirajo o razredni vojni, v isti sapi pa z aktivnostmi rade volje gojijo najstarejšo med vsemi dominacijami in s tem brišejo edini pogoj za njeno preseganje: Brisanje razrednih razlik in boj za enakopravnost spolov sta neobhodno del enega in istega procesa. Morda pa mislijo, da je razred stvar preteklosti? Spol to vsekakor in očitno ni.

Ko torej puščamo anarhijo za kdaj drugič in kje drugje, se kajpak odpovedujemo avtonomnosti in gremo neposredno v singularnost, tja, kjer teorija in praksa nista več ločljivi, sovražni. Gremo opravljat naloge, dela in dolžnosti, z drugimi besedami se temu reče radikalna moralnost, radikalna poštenost, radikalna ljubezen. Brez te triade postaja življenje suhoparno, dolgočasno, čisti nesmisel, ponavljanje vzorcev, "utečeno nadaljevanje orgije", nič izziva, "fuk brez seksa", plastika, tesnoba brez avtorefleksije. Paradoks je seveda v tem, da je odločitev, zapustiti anarhijo, zelo "prvinsko" "anarhična" odločitev, radikalna gesta, eksces. Razlika med tem in drugimi ekscesi pa je v tem, da pričujoči ne prinaša posvetne slave, pač pa kvečjemu bolečino. Kljub temu pa je vsaj odločitev, kar je v svetu, ki ne ponuja niti izbire niti usodnosti, svojevrsten užitek. Užitek v odločitvi pa je že tisti, ki subjekt razlikuje od ega - slednji se ne odloča, ker je že vnaprej odločeno, kako bo ravnal: kalkulirajoče, s trikom, navajenostjo in močjo, a brez volje. Vprašanje morale je zmerom vprašanje subjekta. Njegov zadržek - njegova odločitev. Razcepljenost subjekta je univerzalna izkušnja.

Individualizacija. Vsenaokrog po mentalni shemi krožijo le še mnenja in ideje. In temu se potem pravi "miselni svet". Realno miselnega sveta je seveda drugje, v bolečini in pogledu navzven, vsekakor še bolj ven iz outa in offa kakor to dovoljuje in dopušča vsakdanja medosebna shematika. Baudrillard ima prav - danes je na potezi moralnost, treba je moralizirati še in še in navkljub vsem. Moraliziranje ima v misli prav podoben predznak kakor patos v estetiki. Oba sta zavračana, nepotrebna, odveč. V prenasičeni razsvetljenski, pozitivni, znanstveni, naprednjaški vnemi pa je prepotrebno prav tisto, kar je odveč in zveni "zaprašeno", "staro". Z odvečnim ravnanjem smo nekako zmerom že moralni, pravzaprav se skoz konservativnost rešimo zdravega razuma, ki nam nenehno narekuje, kaj je tisto Edino in Prav. Zdravi razum se rad otepa morale, nadomešča jo z naklepom in tako, kajpada, tudi že s strahom. Naklep in strah sta za zdravi razum eno in isto. Vse je na svojem mestu, tako pravi definicija psihoze, ki je že-vse-prisotna okrog nas in jo priznamo-negiramo prav z moralo. Z moralo se je zatem tudi "ubranimo" - uvidimo njeno neškodljivost, nepomembnost. Za bran v bistvu zadošča že notranja razcepljenost sama po sebi, tedaj ko zunanjosti vedno znova sproti kaže njen vselej neenoten, premaknjen, slabo fokusiran odziv. Ego si ne prizna neenotnosti, zato morala v njem tudi nima mesta: ego gre, kot radi rečemo, "čez trupla" in "skoz zid". Za moralo pri egu navsezadnje niti ni prostora, ker je vse nenadoma šala-kjer-je-ni, tako slabotna šala, da se njeno neprikladno dejstvo zatem celo razodene, pove, razloži. In to - kakor po pravilu - na tisti točki, ki nima niti najmanjše zveze s humorjem, z duhovitostjo, z razumevanjem (šale). Če bi bil ego pošten, potem bi se nikakor ne šalil tjavendan, ker bi doumel kratek doseg svoje nakane, našel bi se v svojem lastnem nesporazumu in bi ga niti ne mogel sprožiti pri drugem. Toda kaj takšnega je sposoben spoznati šele subjekt. Subjekt je morala.