pod črto / Jurij Gustinčič: Ošabnost

Američanom očitajo ošabno vedenje supersile, čeprav so, zgodovinsko gledano, umirjen narod. Če že govorimo o oholosti, bi začel pri vodi. Odnosu do vode. Američan se grozno boji tuje vode, saj je prepričan, da je voda popolnoma nenevarna zgolj v njegovi domovini.

Ko se odpravlja v tujino, od Mehike do Evrope, se boji predvsem srečanja s tamkajšnjo pitno vodo. Težko verjame, da v njej ni škodljivih snovi. Tako vedenje odslikava globoko prepričanje, da je Amerika oaza civilizacije v nedoumljivem svetu. Morda so bili takšni Rimljani.

Razume se, da je Američan najbolj čist človek na svetu. Resnično, prhanje je že kar bolestna navada, saj se prha po večkrat na dan. Američanki so lahko všeč latinski moški, Francozi, Italijani, Španci, a je prepričana, da pri tem nekaj žrtvuje, saj so samo moški iz njene domovine brezmadežno čisti.

Od takšnega odnosa do vode do neomajnega prepričanja, da le Amerika lahko vodi svet, je samo nekaj korakov. Voditi svet, seveda, ni tema za spore. To se razume samo po sebi. Za nas je to izraz prevzetnosti, ki je že kar podzavestna, a smo se z njo sprijaznili. Ameriška pravica do "vodenja" se nam zdi naravna pravica. Naravna kakor voda.

Drugi imajo svoje različice ošabnosti. Francozi na primer so vse do včeraj verjeli v vzvišenost svojega jezika in jih je jezilo, če jih je sredi Pariza tujec ogovoril v kakem drugem, četudi angleškem jeziku, da niti ne omenjamo, za kakšno nesramnost bi šteli, če bi se tega kdo lotil v nemščini. Nemcu še na kraj pameti ne pride, da bi storil kaj takega. Celo med drugo svetovno vojno so se Nemci, čeprav so bil okupatorji, v Parizu trudili govoriti francosko.

Francozi imajo "force de frappe". Ali zares verjamejo, da jih njihova mala atomska bomba lahko obvaruje, ne vem. Ni pomembno. Pomembno je imeti jo in se čutiti močnejši. Ko sta si Kennedy in Hruščov stala nasproti v mali raketni krizi, je De Gaulle hitro pozabil na svojo zadržanost do anglosaštva in se nemudoma pridružil Kennedyju.

Španija pa se je, paradoksno, izprsila s tem, da je umaknila svoje vojake iz Iraka ...

Še nekaj o Nemcih. Njihova različica ošabnosti je najbolj nenavadna. Počutijo se vzvišene, ker zanikajo vsakršno svojo veličino. Morda bo šele s Schroederjem drugače - zahteva stalno članstvo v Varnostnem svetu OZN. Toda jezik? Glede tega so skromni.

Opuščajo celo najnaravnejše nemške besede in jih zamenjujejo z amerikanizmi. "Glavno vprašanje" ni več "Hauptfrage", ampak "Topfrage".

Srbi so mi v veselje zaradi neuničljivega nagnjenja k temu, da sami sebe prepričajo, da ne morejo biti del Evrope, ker so nekaj neponovljivega. Balkanskega? Ne, niti Balkana pravzaprav ne ljubijo. Ljubijo srbsko.

Vsem pripovedujejo, da je s fresk razvidno, kdaj že so njihovi knezi uporabljali vilice; veliko pred Evropo. Kaj se je zgodilo po tem, ni pomembno. Za neuspehe so krivi drugi.

Vodilnim akademikom uspeva, da svoje poznavanje evropske kulture - ki ni skromno - združijo s članstvom v komiteju za obrambo Karadžića in Mladića, čeprav se ob njunih imenih preostalemu svetu ježijo lasje na glavi. Za nekatere srbske akademike sta nacionalna junaka.

V Beogradu pa sredi prizadevanj, da bi se približali partnerstvu za mir, nekdanjemu šefu generalštaba sodijo zaradi vohunjenja. Ne kakršnega koli vohunjenja, ampak vohunjenja v korist ZDA, da se razumemo. To je vrhunec posebne, srbske oholosti: Američani, ne mislite, da zato, ker vas potrebujemo, ne bomo sodili človeku, ki je bil prepričan, da vas potrebujemo tako zelo, da vam je izdajal vojaške skrivnosti.

Kakšne vojaške skrivnosti?!

In nazadnje še naš primer. Smo sploh prevzetni v stikih z zunanjim svetom? Začeli smo se taliti v evropskem loncu, kljub temu pa tiho sanjarimo, da bi še naprej živeli v domači trdnjavi. Trdnjava smo predvsem v glavah kroga ljudi, ki se imajo za "razumnike". Ta njihov razum jim šepeče, da moramo bolj kot do zdaj varovati okope trdnjave.

Hvala bogu imamo schengensko mejo. Nekaj takega smo si želeli že prej, preden so si jo evropski modreci sploh izmislili. Schengenska meja je že prej obstajala v naših glavah v obliki vizumov.

Da, vizumi. To povezujemo z drugo predstavo - s tisto o manjvrednosti južnjakov in vzhodnjakov. Rusi lahko imajo nov bogataški razred in zametke srednjega razreda z nekaj denarja, lahko si želijo zapravljati denar v kockarnicah v Portorožu ali v naših toplicah (Rusi jih imenujejo "vodi"; ne tako kot ameriško vodo), resnično pa jim tudi brez Schengena ne moremo dovoliti vstopa, če nimajo vizuma. Južnjaki, tisti nekdanji naši, morajo imeti vizume, četudi bi jih oni za nas že tristokrat odpravili.

Globoko v duši bi hoteli trdnjavo varovati z vseh strani. Na Fernetičih, ko se naši vračajo domov, na italijanski strani vidijo le zamah z roko, naši stražarji pa povratnike včasih zadržijo vsaj za hip. Trdnjavo varujemo pred drugimi, pa tudi sami pred sabo.

Vizumi seveda sodijo v ideologijo Schengena. Z njo se počutimo večje, morda tudi pomembnejše. Sicer pa prijetna ideološka pomoč prihaja iz ZDA. Tam so začeli oteževati dodeljevanje vizumov tujim študentom. Številni bodo morali v Oxford, namesto na Harvard.

Švedski državnik iz pozabljenega obdobja, ko je bila ta država še med vodilnimi evropskimi silami, Axel Oxenstierna je zapisal često omenjane besede svojemu sinu: "Poglej, s kako malo modrosti se vlada svetu." Jaz pa bi dodal: "In s koliko oholosti!"