Watergate - nikoli več?

Tridesetletnice Nixonovega izgona iz Bele hiše se je svet spomnil, tako mimogrede, z nekaj besedami. Najpomembnejša državniška osebnost druge polovice prejšnjega stoletja je zaradi te sramote postala najmanj pomembna. Ali je potem čudno, da nihče ne išče primerjav z mogočim novim Watergateom?

Življenje se spreminja vse hitreje, običaji tudi. Nixonovo vztrajanje pri očitnem prikrivanju neposredne vloge v aferi, podkrepljeno z noro idejo, da je vse svoje, tudi najbolj tajne pogovore snemal za prihodnost, je pripeljalo do neizbežnega impeachmenta, ker je sama funkcija predsednikovanja med Američani imela znamenje božanske čistosti.

Kljub jasnemu sistemu trojne oblasti je moč predsednika v očeh Američanov delovala absolutno, zato so jo, ko je absolutni vladar izneveril njihova pričakovanja, tudi zavrgli absolutno.

Z Nixonom je odšlo tudi zaupanje v absolutno gotovost predsedniške funkcije. Zrušil se je cel svet. Spominjam se, da sem se takrat kot dopisnik iz Amerike celo grizel, ker sem dvomil, da Nixon lahko ostane na oblasti.

Dvomi so me pod vplivom pogovora z bistroumnim neameriškim urednikom iz Newsweeka, Rusom Volkovom, obhajali že februarja tistega zgodovinskega leta. Če sem jih omenil uglednim „poznavalcem“, predvsem tujim veleposlanikom, so se ironično nasmihali. Da bi odšel ameriški predsednik? Povrhu vsega še Nixon, najiznajdljivejši od vseh!? Če gledamo skozi tedanjo prizmo, skozi to razširjeno zaupanje v nedotakljivost legende o ameriškem predsedovanju, bi lahko vzporednico z našim časom potegnili brez težav.

V čem je dobesedna podobnost med „šestnajstimi besedami“, s katerimi se je Bush zlagal o iranskem uranu za jedrsko orožje iz Afrike, in Nixonovo trditvijo, da o vlomu v štab demokratov nima pojma? Skupna jima je laž, predsedniška laž. Nixonova je bila smrtonosna. Kaj pa Busheva?

Ni videti, da bi se lahko začel dvostrankarski vihar proti predsedniku samo zaradi takih stvari. Bistvo Watergatea je bilo ravno v tem, da se niso uprli samo demokrati, ampak tudi Nixonova lastna, republikanska stranka! Amerika se je laži otresla enoglasno.

Avreola predsedniške čistosti, oblikovana skozi zgodovino, je bila dovolj močna, da so vsi predstavniki elite, pretreseni zaradi obilice laži, vstali proti oskrunitvi Bele hiše. V slavnem Ervinovem odboru senata sarkazem republikancev ni zaostajal za klici demokratov. Amerika je proti kršenju predsedniških pravil vedenja vstala - združena. Legenda o ameriškem predsedovanju (ki bi mu, roko na srce, lahko kaj očitali že prej) je bila smrtno ranjena.

Ranjena že res, vendar - kaj se je zgodilo potem? Prišel je Reagan s svojim Irangateom, škandalom s tajno prodajo orožja smrtnemu sovražniku Iranu zaradi denarja za pomoč "kontrašem" v Nikaragvi, ki jo je kongres prepovedal. Krivdo je prevzel reagonovsko rodoljubni polkovnik, Reagan pa je še naprej oblikoval svojo vlogo Velikega optimista, neokrnjeno in nekaznovano. Od Reagana so se očitki zaradi, kot danes temu rečemo, premajhne transparentnosti odbijali kot kaplje dežja od stekla.

Potem je prišel nonšalantni Clinton s svojim Monicagateom. Republikanci so poskušali izvesti operetno-pornografsko operacijo impeachmenta. Ampak ljudje - ne le Francozi s svojo institucijo ljubice, resno vsaj od Ludvika XV. in madame Pompadour, pač pa tudi večina Američanov - so nad Clintonovimi deškimi stranpotmi v zasebnem življenju samo skomigali z rameni (ne bi, če bi vedeli vse o Kennedyju!).

Prispeli smo do Busha. Zadeve bi lahko bile dramatične, nič manj kot tiste Nixonove. Še bolj resne. Sedaj gre za vojno, do katere je prišlo zaradi laži, ki se spreminja v kaos, v katerem vsak dan padajo glave ameriških vojakov.

Ali obstaja nevarnost, da pride do sojenja predsedniku, ker je govoril neresnico o (neobstoječih) sredstvih za množično uničenje ali zaradi tistih „šestnajstih besed“ o uranu, ki ni nikoli prispel iz Afrike v Iran? Taka nevarnost, milo rečeno, ni velika, razen seveda nejasne možnosti, da Bush izgubi na volitvah (četudi najbrž zaradi drugih stvari).

Nič ni gotovo. John Kerry je pošten človek, vendar junak neke izgubljene vojne. V senci 11. septembra se mnogi nagonsko še vedno držijo predsednika, ki je še v „vojni proti terorizmu“. Povrhu vsega Amerika ni več pretresena zaradi izgubljene legende o absolutnosti predsedniške funkcije. Watergate je povzročil dve nasprotujoči si stvari. Po demokratičnem postopku je strmoglavil vladarja, ki je prekršil pravila dogovorjenega vladanja, hkrati pa je razbil predstavo o pomembnosti čistosti v predsedniški vlogi (Trumanovo „odgovornost se neha tukaj“). Poleg tega je ljudi navadil, da v predsednikih vidijo grešnike.

Da, Amerika se je z Watergateom - drugi smo to vedeli že prej - navadila na nepopolnost predsedniške legende. Na njeno daleč bolj skromno inačico. Na neizbežnost dejstva, da predsednikom nič človeškega ni tuje.

S predsedniki postaja nekako lažje živeti. O njih sodimo samo v danem trenutku. Nixon je odšel in Belo hišo prepustil človeku, ki niti ni bil voljen za to. Če bi odšel Bush, bi njegovo mesto tudi prevzel človek, ki ni voljen, imel pa je zveze s propadlim koncernom Evron. V Nixonovih časih bi to preiskali, kaj pa v naših?

Popolni svet vse bolj uspešno zamenjuje nepopolni svet. In nepopolni predsedniki. Blišč Watergatea se spreminja v njegovo bedo.