Ali je priljubljenost pomembna?

V negotovih zadnjih dneh sovjetske države smo doživeli fenomen politika, ki je bil nekaterim izredno všeč, drugi pa so ga zaničevali ali pa jih je vsaj dražil. Človek je še živ in nastopa po svetu kot ugledna figura, ki, če že nič drugega, dobiva za svoje početje ponekod visoke honorarje.

Ime mu je Gorbačov in njegova priljubljenost je toliko večja, čim bolj smo oddaljeni od njegove domovine. Burno ga sprejemajo, če se pojavi v Nemčiji, za katere vnovično združitev ima očitne in precejšnje zasluge. Radi ga imajo tudi Američani in Angleži (gospo Thatcherjevo med drugim poznamo po vzkliku: "S tem človekom lahko delam.").

Čisto drugače je v njegovi domovini. Ne vedo niti tega, ali jim je bil všeč, ko ga je po puču dogmatikov rešil njegov naslednik Jelcin. Gorbačov se je zameril ljudstvu že zato, ker je uvajal ljudem neznano in okorno reč, ki jo je imenoval glasnost in naj bi bila demokracija. V Rusiji nikoli niso imeli demokracije, vedno so si želeli le zakonov in reda. Še hujši je bil seveda Gorbačovov boj proti vodki. Ljudstvo se je odvrnilo od njega, priljubljenost si je vnovič pridobil njegov naslednik Jelcin, ki je običaje svoje dežele, skupaj z vodko, sprejemal z vsem srcem.

Rusi so že nekoč prej, tudi po Stalinu, nekemu svojemu voditelju zamerili vedenje, ki se jim je zdelo nespodobno. Mislim na Hruščova. Da je postavljal Rusijo na prvo mesto, je bilo sprejemljivo, kot je to danes pri Putinovi vladavini. Toda Putin se zna vedno vesti za Ruse spodobno. Ne pride mu na misel, da bi, kakor Hruščov, tolkel s čevljem po mizi v Generalni skupščini Združenih narodov. To so mu doma zelo zamerili. Vodja se mora vesti dostojanstveno. Četudi tako hladno, kot to dela Putin!

Čudna stvar je ta priljubljenost. Nekaterim se zdi, da pomeni zabavno obnašanje in poljudne šale. Ali pa kaj, kar spominja na vaške veselice. Imamo politika, ki v TV-spotu sam pove, da je zelo pameten, ugleden politik, celo mednarodni, igra ustno harmoniko, to pomeni, po njegovem, da je tudi glasbenik, zna celo prgišče jezikov, spozna se na čebelarstvo, pilotira in še kaj. Ne vem, ali se do volitev vse to lahko preveri.

Ali so to resnični elementi priljubljenosti, prav tako ne vemo. In ali takšna priljubljenost zadostuje za daljše uveljavljanje v zgodovini. Kdor se še spominja zgodovine po drugi svetovni vojni, mu ne bo popolnoma tuje ime portugalskega diktatorja Salazarja, mrke, dolgočasne figure evropske politike, ki je skoraj nihče ni videl, tako odmaknjeno, katoliško samostansko je živel ta predsednik in vodil svojo majhno državo, ki je imela ogromne kolonije. In takšna je bila diktatura, ko je bila sprejeta v klub zahodnih demokracij s članstvom v Natu. To ni motilo nikogar na Zahodu, še najmanj Američane. Potem je diktator umrl, dežela se je zganila in postala demokracija. Toda ali lahko rečemo, da je bil Salazar nepriljubljen? Narodi znajo živeti tudi z nepriljubljenimi voditelji.

Narod zna najti nekaj tudi v osebnosti, ki ga drži v pesti, da tako rečemo. Čeprav je preteklo že veliko časa, se spominjam, kako sem kot štirinajstletni deček, emigrant v Rusiji, moral, kot polovica glavnega mesta, na parado čez Rdeči trg. To je bil dan demokracije, kajti vedeli smo, da bo na Leninovem mavzoleju na Rdečem trgu stal Stalin, da ga bomo torej skoraj demokratično vsi videli. Na ta dan je odhajal z mavzoleja le zaradi človeških potreb in se takoj vračal.

Bili smo vsi lačni, toda navdušeni, seveda. Zdaj pa še druga zgodba, ki jo pri nas poznajo vsi starejši ljudje. Sprevod, ki je spremljal truplo Josipa Broza Tita iz Kliničnega centra. Koliko ljudi je ob cesti iskreno jokalo? Kar precej. Vseeno, ali je bilo to zaradi priljubljenosti ali zaradi kakega drugega čustva - jokalo se je.

Večina znanih politikov bi si želela takšen ali podoben konec. Ali je to znamenje priljubljenosti ali česa drugega, prepustimo psihologom in zgodovinarjem, ki nam bodo povedali svoje mnenje, ni pa rečeno, da bo to mnenje obveljalo za vse čase. Moja mati, Primorka, mi je z začudenjem pripovedovala, kako so ljudje ganjeno vzklikali, ko je med prvo svetovno vojno šel skozi Ajdovščino zadnji Habsburžan Karl - na poti na soško fronto. Ljudje so vzklikali, potem pa se spraševali, zakaj so vzklikali! Saj so hoteli konec Habsburžanov.

Ne veliko bolj nenavadno je vedenje Srbov, ki zdaj ne bi več vedeli povedati, zakaj so pred slabimi dvajsetimi leti tako navdušeno noreli zaradi Miloševića - kljub njegovi vladarski ženi, ki so jo vedno sovražili. Zdel se jim je ne le rešitelj, marveč celo lep človek. Gledali so karikature njega in njegove žene - Milošević je karikaturiste pustil pri miru - in se smejali, a ostal je priljubljen do trenutka, ko so ga odpeljali v Haag. Potem se je vse v srbski duši premaknilo in priljubljenost ni več pomenila veliko.

To je to. Priljubljenost je velika reč in tistim, ki so sposobni postati priljubljeni, se lahko nasmehneta sreča in uspeh. Toda ali je to resnično pomembno v političnih karierah? V Angliji je bil celo desetletje na oblasti Tony Blair, ki je prišel na Downing Street zato, ker je bil dopadljiv. Njegov skorajda klavrni finale smo doživeli pravkar, ko je odhajal ob namigovanju, da bo britanske vojake brez hrupa počasi spravil iz nesrečnega Iraka. Zamenjal ga je Škot, ki se niti ne zna prav nasmehniti, tako kislo se drži. Do priljubljenosti je daleč, ne pa nujno do prepričljivosti. Brown je bil zelo soliden finančni minister in to je položaj, ki ga Angleži nadvse cenijo, zato se lahko zgodi, da bo uspešen premier - brez obvezne priljubljenosti.

Obrnimo sliko. Pravkar smo zaznamovali štirideset let od uboja Che Guevare v bolivijskih gozdovih. Bil je neusmiljen revolucionar brez kakršnega koli humorja, surov. Častijo pa ga mladi vsega sveta. Sami ne vedo, zakaj. Zaradi tistih las in tiste baretke?

Rekel bi takole. Lepo je, če je obetaven politik povrh vsega duhovit. Dobro pa je tudi, če je resen. Nikoli se ne ve, zakaj bodo ljudje glasovali za takšnega ali drugačnega. To je skrivnost političnega življenja.