O gosenicah in akrobatih

Močna doza Hoffmanove kisline, fleši in eksplozije barv pod zaprtimi vekami? Fraktalni vzorci na norih gobah? Od Kubrickovega milijonkrat pestrejši vorteks, skozi katerega te DMT pocuza v škratovsko paralelo? V bistvu, ko se razgrnejo zavese in zasijejo fluorescenčne barve pod UV neonkami, bi se težko odločili za katerega izmed prevodov in bi še najraje verjeli Carolinerju, ki se ima za ansambel, kateri naj bi obnavljal ameriško izročilo iz začetka prejšnjega stoletja, vključno s posledicami nekdaj čestih zastrupitev z rženimi rožički.

Če gre za posledice česarkoli že, takoj verjamemo v nezemeljske kreature maskiranim članom in članicam Carolinerja, ki uganja svoje vse od konca osemdesetih in je že zaradi načelne anonimnosti ter kriptičnosti, pa tudi zaradi nespoštljivega ravnanja z izročilom blizu Residentsom, da je bila doza izdatna in učinek veličasten. Povsem v skladu s psihedelično kostumografijo in ornamentaliko, s katero so Caroliner prekrili vse površine odra Menze pri koritu vključno z od vekomaj zoprnim stebrom na sredini, pa je tudi raztreščena muzika, ki zaradi pokvečenega banja in električne tambure vleče na country, zaradi od falseta do grindkorovskega momljanja deformiranega vokala ter splošne volje do destrukcije pa na punk in hardcore. Seveda: z obilo norega orglanja, zaostajanja in pospeševanja tempa, uvajanja "spevnih" motivov, "neuglašenosti" in nojza, a ne tudi brez vizije končnega rezultata, zaradi česar ta šklepetavi voz, ta stokrat zaribana mašina, ki ji na vseh koncih odpadajo vijaki, vleče in gre.

So Caroliner našli idealno razmerje med svojimi rokodelskimi sposobnostmi in vrsto muzike, s katero se ukvarjajo? Kot kaže res. So premislili tudi vse niti ne obrobnosti, od svoje javne podobe do ovitkov plošč in, si morete misliti, besedil? Definitivno. Čeprav se sosedje in starši nikakor ne bi strinjali - dodelano, v vseh pogledih.

Drugi, ki so v kratkem času spomnili na nikoli dovolj objokovano fazo ilirskobistrškega kluba MKNŽ, ki se je iz čudaškega nojza vrgel v še večja čudaštva (in navsezadnje poniknil v menjavi generacij) so že čez slab teden, v sredo, hrumeli z odra taiste Menze. Čeravno jih s Caroliner druži vsaj hardkorovska tečnoba, pa se The Flying Luttenbachers ne zanašajo le na intuicijo, temveč lahko osupnejo tudi z obvladovanjem inštrumentov in efektov, kar ima za posledico neverjetno poln, mogočen zvok, za katerega kar ne moreš verjeti, da ga proizvaja rokenrol trio. Luttenbacherjevi, katerih srčika in edina stalnica postav je metalsko razpoloženi bobnar Weasel Walter, delajo iz premeteno kadriranih odlomkov dratarskih žanrov cele drame in epopeje z veliko mero suspenza, vrtoglavih obratov in razrešitev in lahko z desetimi strunami, nekaj opnami, činelami in parom efektov, pričarajo pravo pravcato tehno koračnico. Kunštno, a krvavo pod kožo, žaganje, da sedeš! Kako torej, da se Luttenbacherjevi na tej turneji vdinjajo le kot predskupina Italijanov Zu, ki so, kunštno, rokodelsko brezhibno, a anemično in v pokaži-kaj-znaš maniri, zatem izvajali svoje hardkorovske in džezi akrobacije? Menda bo treba vzrok poiskati v gostujočem saksofonistu italijanskega tria, Stevu Mackayu, ki je, majavih nog a še dovolj polnih pljuč, vendarle vnesel nekaj neznank v Zujevo poštevanko in za katerega - "This is Steve Mackay, the saxophone player of The Stooges!" - Zu niti ne omenjajo, da je igral tudi z Violent Femmes, Snakefingerjem in Mikom Wattom. Si je že misliti prijetnejšo penzijo od tega, da služiš za alibi.