Pred katastrofo

Flamski režiser Jan Fabre se je lotil Zgodovine solz, ki je minuli teden dvakrat zapolnila parter Gallusove dvorane - tudi tiste povsem neustrezne sedeže v bazenu pred odrom - na samem začetku, pri prvih solzah, ki derejo dojenčkom, da se staršem blede in se konec iritantnega uvodnika prelevijo v detomorilce, nit niza prizorov pa zaupal kar govorniku, vitezu tožnega obraza in patetične dikcije. Vitez, ki se pri besedi izmenjava z materinsko figuro na stolpu visoko nad odrom, "kamnom, ki joka", in umazanim Diogenom pasjih navad, ki brez uspeha išče človeka, gospodarja, vodi občinstvo od ene do druge obravnave solza - od običajnih do "genitalnih", urina, in znoja. Obravnave pa praviloma fascinirajo z učinkovito scenografijo, s tolkalskimi posegi treh udarnih bobnarjev, z množičnostjo in plesom Fabrovega ansambla Troubleyn, z likovnimi aluzijami in s točkami, kakršno ima čez Fabrov dežurni bajsi, sicer komičen, a gajsten plesalec, ki komaj komaj odtoči v steklen vrč in se potem maže z "najboljšim antiseptikom" po laseh. Spotakljivo? Gnusno?

Skupaj s Fabrom, ki se preko viteza deklarativno zavzame za srednji vek in liberalnost telesnih tekočin proti čistunski renesansi, ki svari pred ironijo in cinizmom, ki z golih plesalcev otira znoj in iz krp oblikuje napis S.O.S., upajmo, da se ljubitelji teatra niso naveličali umetniške svobode. Nas bo Fabre rešil pred katastrofo, ne, ne pred usodnim meteoritom ali globalno ekonomijo, pred spreji, dišečimi drevesci, mehčalci, dezodoransi? Sodeč po ličnem irokezu njegove nagice ne tako hitro. Kljub mestoma pretegnjeni učenosti in nekaj predvidljivim razpletom - živahen in nič kaj plehek spektakel, katerega dobra poldruga ura mine, kot bi mignil. Se kmalu, prosto po Bataillu, obeta zaključni del trilogije, Zgodovina iztrebkov?