Kultura / Lepe slike, malokaj drugega

Kadar je treba staviti, in Exodos je postal festival, kjer je treba staviti na eno ali drugo izmed vseh po vrsti usodnih predstav, konjenica najraje stavi na Japonce, in bi stavila tudi, ko se ne bi spomnila niti drobca izzivalne ekstravagance S/N, ki jo je japonska zadruga Dumb Type pred desetimi leti uprizorila v Cankarjevem domu. Kot kaže, pa je Dumb Type od tedaj, od smrti Teijija Furuhashija, ki se je s S/N posvetil vzroku svoje smrti, AIDS-u, prehodil dolgo in zavito pot. In pristal v visoko tehnološkem teatru gromozanskih video projekcij, ki, spektakularno, odsevajo v z zrcalnimi ploščami prekritih tleh, v estetiziranih do psihedeličnih slikah, kamor so potopljeni igralci in plesalci.

Dumb Type se, tudi s projekcijami računalniških kod in z elektronsko, med histeričnimi vpadi hrupa in tihotnimi šumi nihajočo muziko, trudi, da bi odseval duha časa, skuša na momente razvedriti z bizarnim japonskim popom in bojda komičnimi vložki, a vseeno se zdi, da bi na las podobno praznino s pomočjo finančne in tehnološke stimulacije in z izjemo uvodne, resnično hipnotične plesne točke, lahko proizvedel tudi kak srednješolski teater. Ni čudo, Japonci bi radi odpotovali iz svoje prenaseljene in razčlovečene domovine. Kam? Potrpljenje, še malo, pa nastopi virtualnost.