Kritika / John McGahern: Pornograf

+ + + +

Porod in pogreb

Izločen, rahlo odljuden in ciničen, vendar ne povsem neobčutljiv pripovedovalec pri tridesetih gre hkrati skozi veliki preizkušnji; umiranje tete, na katero je zelo navezan in ki kot on in večina žlahte tudi sama rada kaj spije, raje, kot da bi jemala tablete proti bolečinam. Druga vzporedna zgodba je zanositev in porod njegove nekaj let starejše in še vedno napol nedolžne ljubice, ki jo naključno pobere na plesišču in se potem veselita drug z drugim vse do njene odločitve, da donosi in se poroči, pa čeprav ne z njim.

Zgodbi sta sopostavljeni, enako kot dva tipa odzivov na situacije; na eni strani pozornost in sočutje do familije, z vsemi prepiri in driblarijami okoli zapuščine, razdelitvami nalog in vpliva, in pripovedovalec je v tem ohranjanju starožitnega irskega in ruralnega skoraj zgleden. Večjo težavo ima s partnerico, kjer se obnaša dosledno in odločno neodgovorno, njegova stiska je tolikšna, da se celo odpove, da bi videl otroka, zato pokasira batine in sploh, nikakor pa ne slabe vesti. Kot bi si nasproti stala dva svetova, en pregleden in poln sladkih in samoumevnih dolžnosti, opravil, kjer se ljudje preživljajo z zemljo in gozdovi, takoj zraven pa mesto, nepregledno, razosebljeno, z vsemi ulicami, na katerih se podeželani prometno ne znajdejo. Mesto z duhovitimi uredniki z norimi idejami, svetovljani, ki so obtičali v enem in edinem pabu, ljudmi, ki služijo denar z nečim tako fiktivnim, kot so erotične avanture para ljubimcev v zrelih letih, ki je nenasiten in se daje dol po vsem svetu. Kot da so kuliserija, neokrnjena narava in neomejen libido tisto, kar manjka bralstvu. Čeprav spisan konec sedemdesetih let, je Pornograf težko časovno umestljiv, nekatera nelagodja, ki jih pripovedovalec doživlja z drugim spolom, pa atmosfera domačijskosti, ki preveva ta roman, bi zlahka našli realizacijo v časih pred drugo vojno, v časih, za katere je Joyce rekel, da je bila irska umetnost takrat odraz v deklinem ogledalu. Ta občutek anahronosti potrjuje tudi dejstvo, da mora neporočena ženska roditi v Londonu, ker je Irska zatohla in naphana s predsodki.

Vendar je bolj kot aktualnost za McGahernovo pisanje značilno natančno popisovanje atmosfer, notranjega nemira in odtujenosti, nihanje med dvema ekstremoma, kot da vmes ni nič, kot da umanjka pol stoletja med držama, ki ju je čas zdaj že zlil in poenotil. McGahern je dober pejsažist, ne manjka niti kakšna prav bizarna, v stilu irskega črnega humorja izpisana dogodivščina, obpogrebna ali seksualna. To je svet, v katerem si erotika in smrt še vedno zreta v oči, kot sestri, prepoznamo pisateljsko obvladovanje gradiva, na kompozicijski in na jezikovni ravni. To je nekoliko nostalgična in malo proti modernosti našpičena in v detajlih natančna pisava.