Teror kazenskih točk

Ko si je mrliški oglednik Percy Morrison avgusta 1896 ogledal truplo Bridget Driscoll, prve znane peške na svetu, ki jo je povozil avto, je dejal, da upa, da se takšen dogodek ne bo nikoli več ponovil. Pri hitrosti tedanjih avtomobilov, ki ni presegala 15 kilometrov na uro, si ni mogel misliti, da bo na britanskih cestah v 114 letih po tem dogodku izgubilo življenje več kot pol milijona ljudi. Še manj, da si bodo njegovi nasledniki leta 2010 ogledali 2222 trupel in da bo Britanija s tem številom, ki pomeni 3,59 smrti na sto tisoč prebivalcev, nekoč med najuspešnejšimi na svetu. Čeprav v razvitem svetu tudi zaradi uvedbe kazenskih točk po nemškem zgledu, tam so jih uvedli že leta 1974, že nekaj časa zaznavamo upadanje števila smrtnih žrtev v prometu, je med državami še vedno precej razlik. V Sloveniji se z lanskimi 138 mrtvimi v nesrečah (6,73 na sto tisoč prebivalcev) še najlažje primerjamo z Italijo, kjer je leta 2009 na cestah umrlo 4237 oseb (6,98) ali s Francijo s 3994 žrtvami leta 2010 (6,06). Nemčija nam je s 3657 žrtvami lani (4,47) lahko za zgled, ogibati pa se moramo avstrijskih praks, tam je v prometu leta 2007 umrlo 8,27 osebe na sto tisoč prebivalcev, na Hrvaškem 13,59, v Grčiji 14,86, na Madžarskem 12,28, v Latviji, po številu prebivalcev primerljivi s Slovenijo, 17,93, v ZDA pa kljub izjemno strogi kaznovalni politiki 12,94. Na svetu v prometnih nesrečah na leto umre kar 1,2 milijona ljudi, od tega dobrih 90 odstotkov v nerazvitih državah (ponekod v Afriki v prometu umre 21,5 osebe na sto tisoč prebivalcev), saj v nekaterih sploh nimajo zakonov, ki bi preganjali vožnjo pod vplivom alkohola, omejevali hitrost in zapovedovali uporabo varnostnih pasov.

Pri pregledu teh statističnih podatkov niso upoštevane razlike v sistemih dodeljevanja točk in v strogosti kaznovanja v posameznih državah. Pregled teh pa ne pušča nobenega dvoma, da smo se Slovenci (spet) odločili za ukrepe, ki so znatno strožji od ukrepov v primerljivih državah, žal pa imajo le namen kaznovati, ne pa tudi spodbujati voznikov k preudarni vožnji in jih zanjo nagrajevati. V Italiji, denimo, vozniki razpolagajo z začetnimi 20 točkami, sodišča pa jim jih zaradi prekrškov jemljejo. Vozniki, ki v dveh letih ne zagrešijo nobenega prekrška, so nagrajeni z dvema bonusnima točkama in se lahko dokopljejo do skupnega števila 30 točk. Če nekomu zaradi več prekrškov vzamejo skupno 16 točk, mu po poteku dveh let od zadnjega prekrška vrnejo vse, da je stanje njegovih kazenskih točk spet 20.

Francozi razpolagajo z 12 točkami, največ, šest, jim jih vzamejo za prekoračitev hitrosti za več kot 50 kilometrov na uro, vožnjo pod vplivom alkohola ali drog, zavrnitev testa alkoholiziranosti, povzročitev smrti ali trajne nezmožnosti za delo. V desetih letih so število smrti vseeno zmanjšali z 12 na 4 tisoč. Za prekoračitev hitrosti od 20 do 30 kilometrov v naselju jim vzamejo dve kazenski točki. Pri nas voznik za prve omenjene kršitve izgubi vseh 18 točk, za drugo pa pet. Tudi denarne kazni so znatno višje kot v primerljivih državah (zlasti glede na dohodke) in zdi se, da kaznovalna politika ni usmerjena proti najbolj neodgovornim voznikom, temveč je šolski primer izrazitega plenjenja državljanov, saj ne nagrajuje tistih, ki vozijo zgledno. Škoda, da nobena lestvica ne meri papeštva, na njej bi Slovenci zagotovo zasedli prvo mesto.