Potratna moda

V energetski strategiji EU ima učinkovita raba energije v zgradbah pomembno mesto. Nikjer drugje ni možno tako hitro tako veliko prihraniti. In to z razpoložljivimi tehnologijami, brez posebnih stroškov za drage in dolgotrajne raziskave in razvoj. Skladno s sprejetimi direktivami bodo čez deset let vse zgradbe v EU projektirane in grajene v nizkoenergetskem in pasivnem standardu. Tudi Slovenija ima, vsaj na papirju, zelo ambiciozne cilje. Nacionalni energetski program predvideva, da bo do leta 2020 treba zagotoviti stoodstotni delež skoraj ničelno energijskih stavb med novimi in obnovljenimi stavbami. Ali smo v Sloveniji pripravljeni na take izzive? Na področju enodružinskih hiš prav gotovo. Osveščenost pri državljanih je visoka, veliko so k temu pripomogli mediji. Hiše so dobro izolirane, kakovostno zastekljene, veliko jih ima prezračevalne sisteme. Nizkotemperaturno ogrevanje je tako rekoč standard, kotli na biomaso in solarni sistemi za pripravo tople vode in proizvodnjo elektrike so zelo pogosti. Veliko hiš se gradi v pasivnem in nizkoenergetskem standardu. Temu trendu v celoti sledijo slovenski proizvajalci montažnih hiš, ki ponujajo visokokakovostne, energijsko varčne objekte. Država je zgledno poskrbela za subvencije. Za pasivno gradnjo je možno pridobiti kar 25 tisoč evrov nepovratnih sredstev. Pri prenovah gre nekoliko počasneje. Kompletne energijske sanacije so redke. Ker smo Slovenci v preteklosti gradili prevelike hiše, so stroški prenove za take objekte zelo visoki. Vse višje cene energije in obdavčitve velikih hiš z malo stanovalci bodo tudi tukaj kmalu prinesle spremembe. Torej, na področju projektiranja in gradnje enodružinskih hiš ni bojazni, da ne bi sledili visokim ciljem, ki jih bo določala EU.

Na področju večstanovanjskih zgradb, poslovnih stavb, bolnišnic, trgovskih centrov, šol, vrtcev in javnih zgradb pa je stanje slabše. Veliko teh objektov, ki so bili zgrajeni v zadnjih letih, je energijsko manj učinkovitih. Razlog je preprost: prevelike steklene površine. Kljub tehnološkemu napredku je steklo še zmeraj zelo dober prevodnik toplote oziroma slab izolator. V objektu z velikimi steklenimi površinami so toplotne izgube v času ogrevalne sezone večje. Poleti se taki objekti pregrevajo in zahtevajo večjo moč hladilnih naprav. Zaradi nižjih kontaktnih temperatur na steklu v hladnih dneh in bleščanja je bivanje v njih tako pozimi kot poleti manj ugodno. Problema ne rešujejo dvojna, trojna, refleksna ali druga izolacijska stekla. Edina rešitev so stekla s spremenljivimi optičnimi lastnostmi (smart win-

dows). Takšna stekla so začeli razvijati v laboratorijih Lawrence Berkley v času prve naftne krize, v davnih 70. in 80. letih. Še vedno jih ni na tržišču.

V časopisju velikokrat prebiramo samohvalo investitorjev in projektantov, še zlasti poslovnih zgradb, o energijski učinkovitosti njihovih objektov. Navajajo podatke o dvojnih steklenih fasadah, naprednih ogrevalnih, hladilnih in nadzornih sistemih, avtomatiziranih senčilih ter sončnih celicah, ki so v simbolnih količinah integrirane v fasadne elemente zgradbe. Nobeden od teh elementov zgradbe ne izniči v celoti toplotnih izgub in težav s pregrevanjem, ki jih povzročajo prevelike zasteklitve. Če pa že, vsi ti elementi močno dražijo investicijo.

Slab zgled nam s svojimi zgradbami daje tudi država. Stavbi ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter ministrstva za šolstvo in šport sta energijsko potratni.

Zakaj imamo v Sloveniji toliko steklenih zgradb? Ali so velika stekla pogoj za dobro arhitekturo in kakovostno naravno osvetlitev prostorov? Prav gotovo ne.

Nešteto primerov iz zgodovine kaže, da je možna visoko kvalitetna arhitektura z manjšimi steklenimi površinami. Enako velja za moderno arhitekturo.

Za dobro naravno osvetlitev prostorov je zadostna steklena površina, ki ni večja kot 20 do 25 odstotkov velikosti tlorisnih površin. Seveda to ne velja za vse vrste zgradb. Oceanski tipi pisarn zahtevajo večje steklene površine, vendar ni nobene potrebe po zasteklitvi po celotni etažni višini. Enako velja za telovadnice, šole ali še kakšne druge objekte. Pri poslovnih stavbah dosežemo kakovostno naravno osvetlitev z zasteklitvijo nad enim metrom etažne višine. Izolirani parapeti so zato lahko v vsaki stavbi.

Sicer pa je pravilno načrtovana naravna osvetlitev tudi pomemben element energijske učinkovitosti stavbe. Svetlobniki, kupole, delno zastekljene strehe, pravilno orientirana okna so elementi, ki zmanjšujejo potrebo po umetni razsvetljavi in s tem zmanjšujejo rabo energije. Prihranki se ne dosežejo z velikimi steklenimi površinami, ampak s konceptualnimi rešitvami, kjer zadostujejo manjše zasteklitve. S takimi prijemi v Mercatorju varčujejo z energijo, kupcem pa omogočajo mnogo prijetnejše bivalno okolje.

Odgovor na vprašanje, zakaj imamo v Sloveniji toliko steklenih zgradb, je samo eden: zgradbe z velikimi steklenimi površinami so moda. Toda moda je luksuz in luksuz je treba plačati. Tako kot so obdavčeni luksuzni predmeti, naj bodo obdavčene tudi luksuzne stavbe.

Torej je odgovor na vprašanje, zakaj imamo v Sloveniji toliko steklenih zgradb, samo eden: zgradbe z velikimi steklenimi površinami so moda. Modno, statusno in lepo je imeti pisarno v stekleni poslovni zgradbi s čudovitim panoramskim razgledom. Toda moda je luksuz in luksuz je treba plačati. Tako kot so obdavčeni luksuzni predmeti, naj bodo obdavčene tudi luksuzne stavbe.

Predlagam tri ukrepe, s katerimi bomo pri investitorjih in projektantih dosegli, da bodo projektirali in izvajali novogradnje in prenove z manjšimi steklenimi površinami in s tem naredili svoje zgradbe energetsko učinkovitejše.

Prvi ukrep

Lastniki zgradb, kjer steklene površine presegajo 25 odstotkov tlorisnih površin, naj plačujejo večji davek pri investiciji ali pa višjo ceno za energente v času uporabe zgradbe. Izjema so lahko tiste zgradbe, pri katerih se s svetlobnotehničnim izračunom dokaže, da so večje steklene površine zaradi zakonsko predpisanih zahtev po naravni svetlobi upravičene. Tako kot so bolj obdavčeni močnejši avtomobili moči, naj bodo tudi obdavčene steklene stavbe, ki potrebujejo več kW moči za ogrevanje in hlajenje.

Drugi ukrep

Investitorji naj od projektanta zahtevajo dva podatka: kakšno porabo energije na kvadratni meter tlorisne površine bo imela načrtovana zgradba? Ter ali je predvideno hlajenje zgradbe, in če je, zakaj? Ko kupujemo avtomobil, zahtevamo od prodajalca podatek, koliko litrov goriva porabi avto na sto kilometrov. Podobno naj velja za zgradbe: investitor ima pravico zvedeti, kolikšna bo poraba energije za ogrevanje, hlajenje, umetno razsvetljavo na kvadratni meter tlorisne površine načrtovane zgradbe.

Projektanti danes trdijo, da zaradi naraščajočih zunanjih temperatur brez hlajenja ni možno zagotoviti udobnosti bivanja v zgradbah. V nekaterih primerih to velja, ne pa zmeraj. Pasivne enodružinske hiše v Sloveniji ne potrebujejo hlajenja. Dovolj je nadzorovano prezračevanje v kombinaciji z naravnim nočnim hlajenjem prostorov. Pasivnih večetažnih stanovanjskih zgradb v Sloveniji nimamo, izkušnje v Avstriji in Nemčiji pa kažejo, da tudi tovrstni objekti ne potrebujejo hlajenja. Če pa je hlajenje že potrebno, so v zgradbah z manjšimi steklenimi površinami potrebne manjše moči. Poletno pregrevanje prostorov v slovenskih bolnišnicah bi bilo manjše, če bi te zgradbe imele manj stekel in ustrezno protisončno zaščito.

Hlajenje zgradb postaja v svetovnem merilu večji problem kot ogrevanje, tudi pri nas. Italija je pred leti doživela kolaps elektroenergetskega sistema zaradi prevelikih sočasnih obremenitev hladilnih naprav. Energetsko učinkovita gradnja odpravi ali močno zmanjšuje potrebo po hlajenju prostorov.

Na podlagi podatkov o predvideni porabi energije in potrebi po hlajenju zgradbe se bo investitor lažje odločil, kako velike steklene površine bo imel v svoji stavbi.

Steklene površine bi lahko omejili tudi s predpisi. Vendar, naj se sliši še tako čudno: pravilniki in predpisi ne prepričajo arhitektov, da bi zmanjšali steklene površine. V Sloveniji smo že leta 1984 sprejeli predpis o dopustnih toplotnih izgubah zgradb, ki je omejeval steklene površine in zahteval zunanjo protisončno zaščito na vseh steklenih površinah, razen tistih, ki so orientirane na sever, severovzhod in severozahod. Projektanti zahteve iz predpisa preprosto niso upoštevali, upravni organi pa zaradi površnosti ali pomanjkljivega znanja tega niso preverjali. Novi PURES natančno opredeljuje omejitve pri velikosti steklenih površin, nobenega jamstva ni, da se bodo zadeve izvajale v praksi. Upravni organi odgovornost v celoti prenašajo na projektante. Vsebinskega nadzora in sankcij ni.

Arhitekt-projektant mora doseči energijsko učinkovitost zgradbe z arhitektonsko gradbenimi rešitvami, ne pa s strojnimi instalacijami. Faktor oblike je kljub urbanističnim in programskim omejitvam pomemben element pri doseganju energijske učinkovitosti zgradbe. Optimalna velikost steklenih površin, ki je za naravno osvetlitev in pasivno izkoriščanje sončne energije za vsako podnebno območje in orientacijo zgradbe drugačna, odločilno vpliva na rabo energije. Od teh rešitev so odvisne večje ali manjše moči ogrevalnih, prezračevalnih in hladilnih naprav. S pravilno rešenimi gradbeno fizikalnimi sklopi preprečujemo toplotne mostove. Naravno prezračevanje kot sistemska projektna rešitev v večetažnih objektih učinkovito zmanjšuje potrebo po hlajenju prostorov. Slovenski arhitekti starejše generacije so te rešitve uporabljali mnogo pogosteje kot arhitekti danes.

Vse navedene ugotovitve veljajo tako za novogradnje kot za prenove.

Tretji ukrep

Povečajo naj se cene projektiranja. Projektiranje energijsko učinkovitih zgradb zahteva več znanja in časa kot projektiranje običajnih zgradb. Potrebno je mnogo več sodelovanja med arhitektom, projektantoma strojnih in elektroinstalacij ter gradbenim fizikom. Izvedbeni projekti morajo biti kakovostni, z izdelanimi detajli. Za vse dodatne izračune, ki jih zahtevamo od projektantov, je potrebno dodatno angažiranje. Za mizerne cene, ki vladajo na področju projektiranja danes, dobrih projektov ni možno izdelati. Kakovosten projekt je nujen pogoj za kakršnokoli resno razmišljanje o energijsko učinkoviti gradnji.

Če torej želimo slediti ciljem, ki si jih je zadala EU in ki so zapisani v Nacionalnem energetskem programu, bomo morali izboljšati dosedanjo projektantsko prakso. Treba bo projektirati in graditi stavbe, ki bodo dokazljivo energetsko učinkovite. Ob tem ne smemo pozabiti na kakovost bivalnega okolja, ki zaradi ukrepov zmanjšanja porabe energije ne sme biti okrnjena.

Brez dobrih projektantov in izvajalcev gradnja energijsko učinkovitih zgradb ni možna. Danes pred našimi očmi oboji propadajo. Medtem ko so v tujini izvedli ukrepe v obliki subvencij za energijske prenove, se je slovenska politika odločila, da se z gradbinci ne bo ukvarjala. Že dolga leta govorim, da je energijska prenova velika priložnost za slovensko gradbeništvo, danes bi bila rešilna bilka. Te investicije je možno zagnati v nekaj mesecih, saj za prenove ne potrebujemo dolgotrajnih upravnih postopkov. Bivši premier in njegovi resorni ministri bodo morali prevzeti zgodovinsko odgovornost za propad panoge, ki je bila v zadnjih 60 letih generator razvoja Slovenije. Naj na volitvah zmagajo tisti, ki slovenskih gradbincev ne bodo enačili z gradbenimi tajkuni, ki bodo razumeli, da so inženirji ključni za izhod Slovenije iz krize in ki bodo kot takojšen ukrep pospešili energijsko sanacijo stavb. Zaradi recesije prav veliko novih stavb v prihodnjih letih ne bomo zgradili. Prenov bo več. Če želimo, da bodo energetsko učinkovite, bo treba iskati, ob upoštevanju avtorstva arhitekture, premišljene rešitve za velike steklene površine. Želim si, da bi o prvih uspešnih prenovah poročali že na našem naslednjem srečanju prihodnje leto.

Opomba: Članek je nekoliko predelano uvodno predavanje Marka Umbergerja na trinajstem strokovnem posvetu »Zgradbe, energija in okolje 2011«.