Fenomen vintage

Zadnja leta je v mednarodnih kulturnih in znanstveno-raziskovalnih ustanovah vse večje zanimanje za fenomen t. i. socialistične arhitekture in urbanizma. Mednarodna javnost namenja veliko pozornost umetniškim dejavnostim vseh držav nekdanjega vzhodnega bloka, predvsem sovjetski Rusiji. V zadnjih mesecih na to temo po vsej Evropi in Severni Ameriki potekajo razstave, simpoziji, festivali, znanstvena srečanja, prevajajo se teksti, pišejo se knjige, doktorske in diplomske naloge. Newyorški New Museum prav zdaj gosti veliko retrospektivo z imenom »Ostalgia«: v petih nadstropjih sodobnega dragulja japonske arhitektke Kazujo Seidžima več kot petdeset umetnikov iz dvajsetih držav vzhodne Evrope predstavlja slike, kipe, fotografije in umetniške instalacije na temo ikonografije bivših komunističnih režimov. Ena najpomembnejših fakultet za arhitekturo v Franciji Paris-Belleville je izdala študijo o ruski arhitekturi 20. stoletja. Na Dunaju deluje galerija Architektur am Ringturm, ki je v zadnjem desetletju promovirala monografske razstave o arhitekturi iz skoraj vseh nekdanjih socialističnih držav, letošnja pa je bila posvečena Ukrajini. Medijsko zelo odmevna razstava Balkanology, ki predstavlja predvsem posttranzicijske spremembe balkanskega območja, potuje po vsej Evropi že nekaj let. Letos julija je bil na berlinski Tehnični univerzi organiziran simpozij z naslovom »1945+«, kjer se je oblikovala prva evropska mreža raziskovalcev te tematike. In, ne nazadnje, Evropska unija je financirala zelo ambiciozen raziskovalni program pod imenom Unfinished modernisations, ki so ga pripravili beograjski in zagrebški arhitekturni zavodi pod znanstvenim vodstvom Vladimirja Kulića in Maroje Mrduljaša. V njem sodeluje več kot trideset mladih znanstvenikov z območja celotne bivše Jugoslavije, ki se ukvarjajo z njeno arhitekturo - vsi ti bodo sodelovali pri postavljanju končne razstave na to temo, ki sodi v sklop kulturnega programa Maribor EPK 2012.

Vse te kulturne in znanstvene pobude so začele javnosti odpirati oči za umetniški in arhitekturni zaklad vzhodne Evrope. V dobrem in slabem sta arhitektura in umetnost iz socialističnih časov danes v »modi«. Deloma, in to je treba priznati, zaradi splošnega navdušenja nad vsakim fenomenom vintage, kar se kaže tudi v kakovosti nekaterih prej navedenih kulturnih programov. Zlasti pa zato, ker raziskave na področju arhitekture in urbanizma sledijo novemu valu mednarodnih raziskovanj zgodovine vzhodne Evrope. Zaklade t. i. socialistične arhitekture je končno mogoče analizirati iz dveh konkretnih razlogov: zaradi zadostne zgodovinske oddaljenosti, saj je od padca berlinskega zidu minilo več kot dvajset let, in zaradi lažjega dostopa do arhivov, dejavnika, ki je v bližnji preteklosti oviral vsakršne raziskave na tem področju.

Najbolj boleče je, da ta široki in prenovljeni pogled nikakor ne predstavlja odnosa, ki ga imajo do tega obdobja države in prebivalstvo po vsej vzhodni Evropi. Za nazornejšo sliko te problematike je treba navesti samo nekaj primerov. Ena od mojstrovin ruske konstruktivistične arhitekture iz dvajsetih let - Narkomfin arhitekta Mojseja Ginsburga - je danes v katastrofalnem stanju in je v nenehni nevarnosti, da se poruši. Objekt je edinstveni primer tranzicijskega stanovanjskega poslopja, model za politiko deurbanizacije (soc-razseljenja), ki se je pojavila v postleninovskem arhitekturnem obdobju v Rusiji. Njegov naročnik je bila ugledna ruska intelektualna osebnost, Nikolaj A. Miljutin, avtor knjige-manifesta Socgorod in nerealiziranih urbanističnih predlogov za Magnitogorsk, Stalingrad in Nižegorod. Narkomfin ima zelo negotovo prihodnost: stoji na krožišču Sadovoje Koljco v Moskvi, na preveč pomembnem kraju, da bi se ta kulturni spomenik ohranil.

Na prej omenjenem berlinskem simpoziju se je pokazalo, kakšna je usoda arhitekturne dediščine drugih komunističnih držav. Kot je poročala nemška zgodovinarka Tanja Seebock, izginja skorajda ves opus vzhodnonemškega arhitekta Urlicha Müthersa. Njegovi specifični objekti, zgrajeni na zelo avantgardnih statičnih principih tankih betonskih lupin, so zapuščeni ali se rušijo.

Položaj arhitekturne dediščine v nam bližji Hrvaški ni nič boljši. Dom kulture v Komiži, zelo kakovosten primer sodobnega pristopa v občutljivem jadranskem območju, avtorja Ivana Vitića, najbolj nadarjenega hrvaškega povojnega arhitekta, je bil dolga leta prepuščen grafitom, podganam, psom. Danes je objekt samo po zaslugi združenja hrvaških arhitektov, ki je zbralo finančna sredstva, saniran in deloma obnovljen. Vendar to ni le problem bivših socialističnih držav. Podobne težave imajo tudi zahodne države, na primer Španija, kjer se brišejo sledovi arhitekture iz časa frankizma, močne spremembe je doživela tudi arhitektura Adolfa Loosa v Avstriji, enega od očetov pojma modernosti v arhitekturi. Pa tudi Italija ima nenehne probleme s spomeniškim varstvom starorimske arhitekture, tako da je praktično nemogoče upati, da bi se arhitekturna dediščina 20. stoletja zaščitila pred navalom horde barbarskih investitorjev in njim prilagojenim zakonom.

Namen tega zapisa ni samo predstaviti usodo moderne arhitekture. Lahko smo neskončno zgroženi nad načinom, kako politika in ekonomija ravnata s svojimi zgodovinskimi objekti v sodobnem mestnem kaosu, toda to nam ne bo kaj dosti koristilo. Naš cilj je pomagati, kot je zapisala Jelka Pirkovič, k »razvijanju zavesti« o vrednostih naše bližnje preteklosti, razmisliti o naši t. i. socialistični arhitekturi, opozoriti na njene kvalitete, na njeno pomembnost za naša mesta in morda tudi o njenem potencialu. Pridevnik »socialistična« je zelo relativen: odvisno od tega, iz katerega zornega kota gledamo na arhitekturo. Vsaka arhitektura, ne samo tista javna, je produkt neke politične misli, ki je lahko deklarirana ali pa zatrta. Toda ekskluzivni pogled na arhitekturo kot produkt neke politike - pogled, ki je danes tako aktualen kot površen - je izredno ozek in nas na neki način sili, da opazovano arhitekturo banaliziramo. Seveda je Trg revolucije Edvarda Ravnikarja politična odločitev, vendar nam ta trditev ne pove prav nič o kakovosti te arhitekture. Kvaliteta Ravnikarjevih stolpnic, Cankarjevega doma, Maximarketa in neštetih detajlov, ki sestavljajo ta kompleks, nam govori predvsem o gigantskem podvigu velikega arhitekta, ki je iz vsiljivega in monumentalnega volumna ustvaril kompleksno in obenem kakovostno arhitekturo, urbanistično odprto in ne samo reprezentativno, z izredno visoko urbanostjo, delikatnim in problematičnim odnosom do zgodovinskega jezika baročne Ljubljane. Pridevnik »socialistična«, če dobro premislimo, ni odgovor na vse te dejavnike. Lahko bi naštevali tudi druge podobne primere, toda dokler bo imel naš pogled na arhitekturo politični predznak, je jasno, da ne bomo uporabili kritičnega orodja za ločevanje Ravnikarja od avtorja Ceausescujeve palače, ali Milana Miheliča od Hermana Henselmanna, avtorja retoričnega Stalinalleeja v vzhodnem Berlinu: njihova arhitektura je drastično drugačna, in naš cilj, ali bolje, naša dolžnost je, da govorimo o razlikah, o načinih in razlogih, zakaj so vsi ti fenomeni drugačni, ne pa da posplošujemo fenomene z enostavnimi etiketami.

Lahko bi tudi znižali merila in trdili, da so Beograd, Skopje, Zagreb in Ljubljana arhitekturno dokaj različna mesta. Novejše raziskave o jugoslovanski arhitekturi govorijo predvsem o nehomogeni arhitekturi v Jugoslaviji. Še več: politična in administrativna elita Jugoslavije ni imela tako homogenih in koherentnih politik do svojega ozemlja, kot se po navadi misli, kar se je odražalo na urbanih in neurbanih oziroma krajinskih območjih.

Če torej besedo »socialistična« postavimo med narekovaja, smo prisiljeni uporabiti splošnejši in hkrati bogatejši pojem: »arhitektura šestdesetih in sedemdesetih let«. Ta nam pomaga, da se izognemo posplošenemu procesu brisanja bližnje preteklosti, ki označuje vse nekdanje socialistične države. Na plitki in provincialni način nas je zelo sram socializma (tudi v Sloveniji, čeprav manj kot v drugih državah, na primer na Hrvaškem ali v Srbiji). Sram nas je njene ikonografije, njene narave, njenega predznaka. Politika in narod se ne želita identificirati z nečim, kar imata za simbol nazadnjaške in neučinkovite modernizacije. Toda socialistični fenomen se gleda danes skozi njegovo najslabšo plat, skozi njegovo politično zatrtost in nedemokratičnost. To so bile vsekakor značilnosti režima in so glavni razlog za današnje negativno gledanje na socialistično obdobje. Toda politična retorika, njena počasnost in njena zaprtost do inovacij niso edini dejavniki, ki nam jih je zapustilo to obdobje.

Arhitektura šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja v Sloveniji je ena najbolj svetlih strani tega političnega obdobja. Preslikuje splošni fenomen, ki ga arhitekturna in urbanistična stroka doživljata v Evropi nasploh, in sicer kot enega svojih najbolj naprednih in modernih obdobij v 20. stoletju. Iz uničenja po drugi svetovni vojni, bede in konfliktov se je vsa Evropa ponovno dvignila na noge in se rekonstruirala. Obstajala je vera v modernistični pristop k družbi in arhitektura je bila protagonist v procesu modernizacije. Kdaj se je v zgodovini evropskega mesta zgradilo toliko naselij, industrijskih objektov, infrastrukture, avtocest, mostov? O konkretnih zahtevah - demografski problemi, nezadostna infrastruktura, potreba po množičnem zaposlovanju - se je razmišljalo in odgovarjalo v velikem merilu, z velikimi projekti, pri katerih vloga arhitekta-urbanista ni bila samo tehnična, temveč strukturalna, torej teoretična in profesionalna. Vsem je jasno, da povprečna kakovost teh realizacij ni bila povsod enaka, tako ne v Sloveniji kot ne v preostali Evropi, toda ne moremo spregledati, da je bila predvsem arhitektura pojem in predmet modernizacije.

Poglejmo, kakšne so bile značilnosti in posebnosti pri nas.

Gledano na splošno povojna generacija slovenske arhitekture ni gradila v režimskem jeziku. Dovolj je primerjati državne in administrativne zgradbe po vsej Sloveniji, da ugotovimo njihovo slogovno raznolikost. Če že moramo iskati podobnosti med javnimi arhitekturami Ravnikarja, Mihevca, Medveščka, Jugovca ali Rohrmana, so te v majhnih tehnoloških in gradbenih elementih, ki so jih takrat imeli na voljo, in ne v nekem politično vsiljenem slogu.

Druga značilnost naše arhitekturne scene je njen realistični pristop do stroke. Tehnološke zmogljivosti so bile dokaj majhne, za to obdobje so bili značilni slabo razvita gradbena mehanizacija, drastično pomanjkanje kvalificiranega kadra, pa tudi pomanjkljiv in neregularen priliv gradbenih materialov. Toda pomanjkljive razmere niso ovirale razvoja kakovostne arhitekturne forme: arhitekti so imeli sposobnost, da iz majhnih gradbenih možnosti naredijo formalno prednost, da spreminjajo oblikovni smisel enostavnih in montažnih sistemov, skratka, da iz enostavne zgradbe naredijo arhitekturo. Za primer lahko vzamemo opus arhitekta Savina Severja, ki je prav s ponavljanjem montažnih detajlov in konstrukcijskih elementov ustvarjal kompleksne arhitekturne figure. Merkur na današnji Dunajski v Ljubljani, tiskarna Mladinske knjige, pa celo montažni sistem garaž, ki so v številnih soseskah, so zanimivi primeri skrajno preproste postavitve arhitekturnih elementov, s katero se doseže močna formalna identiteta.

Tretja posebnost je močan konstrukcijski izraz, kjer se vzpostavi neposreden in iskren odnos med konstrukcijo in arhitekturnim slogom. Zgradbe v tem smislu niso nikoli dekorativne, stilistične, ampak kot se je reklo v tedanjih časih, »brutalne«. Arhitekture Milana Miheliča - bencinski servis na Tivolski ulici, paviljon C na Gospodarskem razstavišču, poslovna stolpnica na Bavarskem dvoru - so tipičen prikaz tega splošnega »okusa« za konstrukcijo, kjer je eleganca konstrukcijskih elementov, »jedro arhitekture«, obenem formalna vrednost objekta.

Slovenija je posebna še zaradi nečesa, in sicer zaradi visoke kakovosti svoje spomeniške arhitekture. Sprehod po spomeniških prostorih Ravnikarja, Lenassija, Kocmuta še danes pripovedujejo o abstraktnem sakralnem prostoru, ki se dosledno ne identificira z ideologijo. Visoko slovensko kulturno in umetniško dejavnost bolj kot figurativni in retorični kipi zaznamujejo bogati prostori, ki govorijo o sintezi vseh umetnosti, o vzpostavljanju zelo intimnega odnosa med uporabnikom in njegovim zasebnim čutenjem spomina.

Značilnosti in vrednosti slovenske povojne arhitekture se ne omejujejo samo na prej navedene teme. Slovenski arhitekti so interpretirali najmodernejše evropske koncepte skozi močan osebni filter, ki je ustvaril kakovosten in heterogen mozaik povojne arhitekture v državi. Ukvarjali so se z zelo različnimi tematikami - odnos med konstrukcijo in prostorom, odnos med dekoracijo in industrijskimi komponentami arhitekture, odnos in interpretacija tradicionalnih elementov itd. -, niso se omejevali samo na puristični modernistični jezik in niso ustvarjali tiste hladne monumentalnosti, ki je značilna za večino mest vzhodne Evrope iz povojnega obdobja. S tem so postavili nove temelje, nove elemente tradicije slovenske arhitekture 20. stoletja. Ta ni več samo ruralna ali pa historična arhitekturna tradicija, vse do Plečnika in Vurnika, ampak je predvsem tradicija sodobne arhitekture, na katero moramo paziti in iz katere se je mogoče še veliko naučiti.