Vrhovni ponarejevalci

Mitja Kunstelj, nekoč znani pripadnik 1. Specialne brigade MORiS, je na zadnjem blogu zapisal več trditev, s katerimi je potrdil resničnost domnev o ponarejanju vojaških dokumentov in zavajanju najvišjih predstavnikov oblasti, ki so ga pod taktirko tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše leta 1994 izvajali njegovi podrejeni. Med njimi je bil tudi Mitja Kunstelj.

O tem smo v Mladini pisali oktobra 2002, ko smo razkrili, kako je tožilka Barbara Brezigar popolnoma neutemeljeno, češ da gre »za dejanje majhnega pomena«, zavrgla kazensko ovadbo, ki so jo proti ponarejevalcem spisali ljubljanski kriminalisti. Toda devet let po tem dogodku se je »izginuli« pisalni stroj, temeljni dokaz ponarejanja, nenadoma pojavil - Mitja Kunstelj naj bi ga bil že izročil Nacionalnemu preiskovalnemu uradu.

Celotna zgodba je objavljena na spletni strani mikstone.wordpress.com. »Pisalni stroj naj ne bi obstajal. Pa obstaja in zdaj je tu. Na njem sva z Njavrom naredila vse ponaredke po naročilu Janeza Janše, takrat obrambnega ministra. Kasneje smo za ponaredke obtožili kriminaliste, čeprav so bili izdelani, da zavedejo prav njih. Preveč so se približali resnični trgovini z orožjem oz. poslom našega obrambnega ministra. Ko je afera obrambnega ministra odnesla, je zahteval, da se pisalni stroj uniči in sled spelje na brezvezni stroj na Vrhniki, kar je opravil uradni VOMO. Potem se je klobčič začel odmotavati,« piše Mitja Kunstelj. Nato navaja prepis posnetka pogovora med njim, njegovim nadrejenim in Janševo »desno roko« Darkom Njavrom ter Janezom Janšo, ki naj bi potekal na sedežu SDS. Na tem posnetku naj bi bil Janša spraševal, kaj se dogaja s spornim pisalnim strojem. Kunstelj trdi, da je to »del magnetograma, ki dokazuje pravo vrednost tega pisalnega stroja in način, kako deluje Janez Janša«, ter da je »še bolj sporen posnetek nastal v prostorih državnega tožilstva«. Kunstelj dodaja, da bodo sedaj oba posnetka pregledali strokovnjaki pri NPU, da se ovrže sum, da so posnetki zmontirani, in o svojih izsledkih obvestili javnost.

Nato opisuje, kako naj bi pripadniki »Paravoma« ponarejali in pozneje »starali« mikrofilme o pripadnikih SDV, med drugim tudi o svetovalcu predsednika države Franciju Perčiču. Opiše še zanimivo ozadje zgodbe o pisalnem stroju in nato omenja tudi podpisanega novinarja.

»Leta 2003 sem razočaran hotel pisalni stroj izročiti novinarju Mladine takrat, Mekini. Njavro je ponorel in nesel Janši na nos, da pisalni stroj ni v Ljubljanici. Začel se je lov po Ljubljani. Mekina je čakal na koncu Trubarjeve, ali se bo prikazal pisalni stroj ali ne. Po enournem preganjanju sem opustil namero, da izročim pisalni stroj. Stvari so se preveč zakomplicirale takrat!«

Iz današnje perspektive lahko samo potrdim, da so njegove besede o tem srečanju resnične. Takoj po objavi članka v Mladini me je Mitja Kunstelj res poklical in napovedal, da je pripravljen prinesti dokaze, spregovoriti o vsem in razkriti resnico o ponarejanju, s katerim so sodelavci Janeza Janše zavajali kriminaliste, ki so preiskovali nezakonito trgovino z orožjem. Prvič sva se srečala pred tedanjim sedežem Mladine na Trubarjevi 79. Vendar na naslednje srečanje Mitje Kunstlja ni bilo, na moje klice pa ni nikoli več odgovoril.

Iz Nacionalnega preiskovalnega urada so potrdili, da se je Kunstelj res zglasil pri njih, da so z njim kriminalisti, vendar ne kriminalisti NPU-ja, opravili razgovor in da bo na »podlagi njegovih navedb in izročenih predmetov policija ocenila obstoj razlogov za sum uradno pregonljivih kaznivih dejanj in proučila zastaralne roke posameznih dejanj. O ugotovitvah bo policija obvestila pristojno tožilstvo«.

Karkoli je Kunstelj povedal in prinesel, pa verjetno ne bo imelo pravnih posledic, saj je domnevne skrivnosti svoje skupine začel razkrivati kakšnih deset let prepozno.