Kritika / Sylvia Plath: Stekleni zvon

+ + + +

Strast do smrti

»Človeku pod steklenim zvonom, ki je brezizrazen in omrtven kakor mrtev otrok, je ves svet hude sanje,« pravi nekje pripovedovalka, pravi pravzaprav isto ves čas, samo z drugimi besedami. Stekleni zvonovi, ki ji jih pokaže zaročenec in študent medicine, da bi jo bolj posvetil v skrivnosti dohtarskega ceha, so posode z v formalin namočenimi nedozorelimi in sfiženimi embriji, in Esther, kakor je punci ime, se počuti podobno.

V New Yorku, kamor jo povabijo kot dopisnico modne revije, se ji zdi vse malo mimo, sprejemi z alkoholom in s hofiranti in visoka moda in prijateljice, ki vse skupaj veselo konzumirajo, njej pa ni, pa malo nasilnežev in nekaj nesposobnežev, vse jo vodi v otopelost in depresijo. To potem v skladu z doktrino na hitro pretresejo z elektriko. Potem gre samo navzdol, psihiatri in državne in zasebne klinike, inzulinska terapija, ves čas velike količine čudaškega - se ji zdi - strežnega osebja in stažistov, ki se živo zanimajo za njen primer, občasno še kakšen elektrošok, rutina bivanja po ustanovah. Ob tem pa ena sama velika tema premišljevanja: pištola, kam in od kod, tablete, ki se enkrat že niso posrečile, skok z mostu, obešanje kot prijateljica, med izhodom iz ustanove, ko je že vse videti, da je minilo in je vse normalno.

Plathova se v samo nekoliko predelani avtobiografiji o svojih suicidalnih in depresivnih začetkih, kasneje je končala s plinom, repetitivno vrti okoli želje po smrti, po končanju, po prekinitvi brezsmiselnega životarjenja. Bolj kot zgodba o nekaj zgoščenih neprijetnih epizodah z moškimi, defloraciji, banketni zastrupitvi, vstopu v svet alkota in žuranja in zakulisja modnega žurnalizma je to pričevanje o nenasitni želji po smrti. Pri tem izrablja dovolj učinkovit pripovedni trik; pripoveduje, kot da se ne bi zavedala ostrine, z neko zarobljeno in butasto prostodušnostjo, primerno odraščajnici s periferije, pa še neprilagojeni za povrhu, obenem je njena analitičnost in skoraj sprijaznjenost, distanciranost precejšnja. Ravno zaradi te invencije so mogoča različna branja; naivno in tisto, ki bo zaznavalo pretanjeno strukturo, drsenje skozi stanja in pričevanja o nemoči posameznika, da bi razbil stekleni pokrov, ki ga loči od sveta, da bi navrtal nepredušno težko in dušečo opno, da bi pokončal duha teže. Hkrati je Stekleni zvon danes pretresljivo in z izkušnjo podkleteno pričevanje o preteklih lahkotnih in samovšečnih predpostavkah psihiatrije, predpostavkah, ki smo jih že opustili, čeprav se menda spet vračajo v doktrino iz zdravstveno manj razvitih zahodnih držav.