New Deal za danes?

Še avgusta lani je Španija, čeprav jo je krepko stiskala kriza, ali pa njej navkljub, vložila 17 milijard evrov v prometno infrastrukturo. S tem ukrepom je država s petim največjim gospodarstvom v evroobmočju želela dati nov zagon gradbeništvu, ki je bilo pred izbruhom krize v BDP udeleženo z 10 odstotki in je v drugi polovici leta 2008 doživelo zlom. Ob sprejetju svežnja ukrepov je španski premier, socialist Luis Rodriguez Zapatero, dejal: »S temi projekti bomo izboljšali konkurenčnost našega gospodarstva, zmanjšali stroške transporta in bolj povezali trge.« Tudi pred krizo so veliko gradili. Zdelo se je, da celo le zaradi gradnje, in tako so ustvarjali tudi »mesta duhov«, kot je to v dokumentarcu Denar, sveta grobar (Let's make money) poimenoval Ervin Wagenhofer.

Španija seveda ni edina, ki želi tudi s pomočjo gradbeništvu spodbuditi gospodarsko rast. Gradbeništvo namreč s svojimi multiplikativnimi učinki spodbuja rast v drugih industrijskih panogah, in premier Zapatero se nadeja, da bo gradnja velikih infrastrukturnih objektov v državi pospešila obnovo gospodarskega cikla. Zgodbo poznamo iz tridesetih let prejšnjega stoletja v ZDA, ko se je država lotila gradnje velikih infrastrukturnih objektov, zaposlovala ljudi za gradnjo cest in mostov in omogočila prebivalcem, da so zaradi zaslužkov začeli trošiti, to pa je pripomoglo k ponovni oživitvi tudi drugih industrijskih panog.

Danes so razmere kajpak drugačne in ameriški recept za izhod iz krize iz tridesetih let ni več zadovoljiv. Toda gradbeništvo je povsod zelo pomemben segment gospodarstva in vsaka resna vlada se boji njegovega zloma. Evropske države, vsaka po svoje, pomagajo tej panogi. Poleg neposredno povečanih sredstev za investicije v različne gradbene projekte so nekatere uvedle davčne olajšave, avansiranje pri financiranju projektov, z dodatnimi finančnimi spodbudami ohranjajo delovna mesta v gradbeništvu ali pa spodbujajo odpiranje novih. Poleg tega odpravljajo administrativne in birokratske ovire pri izvedbi gradbenih projektov. Nemčija, na primer, je namenila 25 milijard evrov za transportno in mestno infrastrukturo, za obnovo javnih stavb itd. Belgija je znižala DDV z 21 na 6 odstotkov za gradbena dela v vrednosti do 50 tisoč evrov. Veliko držav se je odločilo za spodbujanje prenove in gradnjo novih, energetsko učinkovitih stavb.

Možnosti je torej veliko. Kaj pa v Sloveniji? Pred vladnimi očmi se sesuva slovenski gradbeni sektor, ker v tej državi ni bil nihče sposoben pravi čas ločiti kriminala od gospodarske dejavnosti, ki jo nujno potrebujemo. Zaradi tajkunskih in drugih zgodb se nekdaj referenčna gospodarska panoga spreminja v pogorišče. Obljube Pahorjevih ministrov o nadaljevanju gradnje energetskih objektov, tretji razvojni osi, modernizaciji železnice ostajajo neizpolnjene. Janševa SDS v svojem že predvolilnem programu napoveduje »pripravo velikih državnih projektov za vlaganja, predvsem na področju infrastrukture«, da bi s tem omogočili »ponovno oživitev gospodarstva in s tem posledično odpiranje novih delovnih mest«. Katerih in s čigavimi sredstvi, ne pove.

Potegnimo vzporednice s Španijo. Tako kot tam je tudi v Sloveniji gradbeništvo udeleženo v BDP z 8 odstotki. Kljub krizi je še zmeraj zelo pomembna sestavina nacionalnega gospodarstva. Toda še vedno je v primerjavi z drugimi državami, kjer sodeluje gradbeništvo v BDP s 3 do 4 odstotki, predimenzionirano, saj tako velikih gradbenih projektov, kot je bil slovenski avtocestni križ, v prihodnje v državi zagotovo ne bo. Iluzorno pa je pričakovati, da bi lahko predimenzionirane zmogljivosti gradbenikov zaposlili na tujem, saj vsaka država z različnimi mehanizmi varuje svoje gradbenike. Tudi znotraj Evropske unije, kjer naj bi bil sicer zagotovljen svoboden pretok dela in kapitala.

Zaradi tajkunskih zgodb se nekdaj referenčna gospodarska panoga spreminja v pogorišče.

Strokovnjaki sicer že dolgo opozarjajo, da so med velikimi in majhnimi državami pomembne razlike v multiplikativnih učinkih gradbeništva. Torej tudi med Španijo in Slovenijo. Na to opozarja dr. Aleksandar Kešeljević z ljubljanske Ekonomske fakultete, ki pravi, da učinki gradbeništva na gospodarsko rast v Sloveniji niso tako veliki, kot pogosto slišimo. Med drugim tudi zato ne, ker večina delavcev v gradbeništvu prihaja iz tujine, to pa pomeni, da prisluženega denarja ne trošijo v Sloveniji. Material in stroje gradbena podjetja prav tako večinoma kupujejo na tujem.

Seveda se gradbeništvu ni mogoče preprosto odpovedati. Treba pa je najti pametne rešitve za njegovo prestrukturiranje in razvoj. A to ni vedno enostavno. V ZDA so skušali s svežnjem investicij v prometno infrastrukturo, vrednim 862 milijard dolarjev, ustvariti nova delovna mesta. Ni jim uspelo. Z vprašanjem, katerim projektom bi morale države namenjati več pozornosti, so se ukvarjali tudi v Združenih narodih in leta 2008, ko je finančna kriza že pokazala zobe, sprejeli program zelenega New Deala. Svetuje preusmeritev investicij od špekulativnega kapitala, ki je povzročil »finančne in nepremičninske balone«, v programe, ki ustvarjajo delovna mesta in hkrati obnavljajo okolje. Dr. Kešeljević pravi, da »gre za naložbe v zeleno energijo, v sončne elektrarne, gradijo jih celo v Nemčiji, kjer nimajo toliko sončnih dni. Tako je mogoče spodbuditi potrošnjo, gradbeništvo in druge gospodarske panoge, hkrati pa močno zmanjšati izpuste škodljivih plinov v ozračje.« In v Sloveniji? »Zdaj je treba varčevati, hkrati pa tudi trošiti, da bi zagnali cikel ponudbe in povpraševanja. Gradbeništvo bi lahko zaposlili z obnovo zdravstvenih ustanov, bolnišnic, šol, stavb vladnih uradov in občin. Tako bi zagnali cikel v gradbeništvu, tam je zdaj največja kriza, hkrati pa lahko z dodatno izolacijo na stavbah in izkoriščanjem t. i. pametnih vrst energije ogromno privarčujemo. In imamo kombinacijo potrošnje in varčevanja ...«