Kritika / Fernand Braudel: Dinamika kapitalizma

+ + + + +

Misli velikega zgodovinarja v drobni knjižici.

Braudelova dela so voluminozna, naj si bodo »Strukture vsakdanjega življenja«, »Igre menjave« ali pa »Čas sveta«, vsak prevod zahteva vsaj dve knjigi papirja na ne manj kot 700 straneh. Pri njem zgodovina ne poteka kot nizanje podatkov in izmenjevanje vladarskih imen in imperijev, on zgodovino misli.

Tako v zadnjem prevodu odličnega prevajalca Gregorja Modra sledimo njegovim premišljevanjem o kapitalizmu. To je termin, s katerim se označuje konec fevdalizma in začetek bolj proste tržne ekonomije, ki je prešla okvire fevdalnih privilegijev. Toda avtor ne sledi ustaljenim principom njegove uporabe, ampak izhaja iz njegove ideje. In tako ga najdeva že med krošnjarji, v tržnicah in sejmih, hkrati pa kapitalizem razdeli na kapital, kapitaliste in tržno gospodarstvo kot tri samostojne pojme. In že v 17. st. zapazi dve obliki tržnega gospodarstva: transparentno, ki poteka na ustaljenih poteh, ne preveč oddaljenih (lahko sicer tudi med Amsterdamom in baltskim področjem), katerega značilnost je ustaljenost s predvidljivimi zaslužki, in netransparentno, ki mimoide zakone tržne tekme, saj poteka na velike razdalje pod monopolom in privilegiji in prinaša osupljive dobičke.

Čeprav Braudel ni ekonomist, pa pojem kapitalizem iz božje zapovedi spremeni v konkretne oblike, ki odplaknejo iluzijo o kapitalizmu kot sinonimu svobodnega trgovanja. Še več, zanj že pred tridesetimi leti ni bilo presenečenj, od vekomaj je potekal beg kapitala na področja, kjer je poceni delovna sila, rezultat pa enormni zaslužek za kapitalista, ne pa obenem za družbo. Danes se čudimo od kod izkoriščanje otrok v tovarnah na daljnem vzhodu ter suženjsko delo emigrantov v Evropi, medtem ko je Braudel opazil, da je prav kapitalizem tisti, ki je na novo uveljavil tlačanstvo v vzhodni Evropi in suženjstvo v Ameriki.

Učbenik humanističnih misli.