Kritika / Richard Pipes: Kratka zgodovina ruske revolucije

+ + + + +

Ne, to ni žepni zvežčič, kratkost tukaj šteje petsto strani.

Ker je revolucijo v Rusiji temeljito obdeloval prof. Britovšek v nizu knjig že v sedemdesetih, torej vprašanje: kaj prinaša Pipes? V prvi vrsti spremembo perspektive; če smo nekoč prebirali o spopadih v partijskem vrhu, tokrat beremo zgodovino ruske demokracije: Ugotovitev, da Lenin za razliko od Stalina ni pobijal svojih boljševiških tovarišev, je Pipes zavrnil kot manj pomembno: „Do outsiderjev, ki niso bili člani njegove partije - šteli pa so 99,7 odstotka prebivalstva -, Lenin ni kazal nobene človečnosti.“

Avtor predstavi carski milje, v katerega je vstopil boljševizem. Sovjetska oblast ni padla z neba, preprosto je prevzela metode carizma, zlasti carja Alexandra III., se pravi - tajno policijo, izganjanje v daljna taborišča, cenzuro in prepoved delovanja političnih strank. Najmočnejši del je kajpak geneza revolucije. Že prva 1905 se je zgodila, ko je bila vojska v bojih z Japonci, predaleč od Nikolaja II., enako 1917. A od kod ta permanentna revolucija? Ruski car preprosto ni hotel prepustiti vse oblasti dumi, tako da se stranke liberalcev, socialdemokratov in liberalcev niso usmerile k vladanju, temveč so nenehno iskale poti, tudi atentate, kako dumo osamosvojiti pred krono, ki je imela pravico celo postavljati ministre. To jim je uspelo proti koncu svetovne vojne, le da za nasprotnika na koncu niso imeli več carja, ampak boljševike. Ti so paktirali z vsemi, samo da bi uničili konkurenčne stranke in njihove vojske: naj si bo z nemškim carjem, s poljskim generalom, ali pa s toleriranjem pogromov nad Judi. Knjiga, ki prinaša številne pod titoizmom nedostopne evidence.