Konec liberalizma?

Liberalizem nikoli ni bil enoznačno gibanje. Tudi v slovenski zgodovini je v različnih obdobjih in sočasno obstajalo več različnih tipov liberalizma, ki nimajo skupnega imenovalca. Začetki liberalizma segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je nastala delitev na staroslovence (tedaj pod vodstvom Janeza Blei­weisa) in mladoslovence, ki so jih vodili mlajši literati, sprva Josip Stritar in Fran Levstik. Mladoslovenci so vrhunec dosegli z organiziranjem taborov v letih 1868–1871, na katerih so zahtevali uradovanje v slovenskem jeziku, slovenski jezik kot poučevalni jezik v šolah ter uresničitev ideje Zedinjene Slovenije iz leta 1848. Zagovarjali so liberalne ideje, vendar so hkrati avstrijski liberalizem zavračali zaradi velikonemštva. Staroslovencem, ki so bili tesno povezani s katoliško cerkvijo, so očitali oportunizem in premajhno angažiranost za idejo Zedinjene Slovenije. Ostro so nasprotovali tudi nemškutarjem, to je liberalno usmerjenim Slovencem, ki so prihodnost videli v povezovanju z gospodarsko in kulturno razvitejšim nemštvom. Mladoslovenci so imeli nemškutarje za odpadnike od slovenstva, čeprav so bili ti vsaj v modernizacijskem smislu napredni del tedanje družbe. Šlo je za podobno dilemo kot danes: ali modernizacija ali slovenstvo oziroma kako združiti oboje in v nacionalnem smislu preživeti. Danes je razvojno ponovno moderen »nemški vlak«, v jezikovnem smislu pa nemščina že dolgo ne ogroža več slovenščine. »Lingua franca«, ki slovenščino naglo nažira v znanosti, podjetništvu in tudi kulturi, je postala angleščina. No, v resnici amerikanščina ali nekakšna svetovna mešanica angleških jezikov. Današnji »liberalni nemčur« gospodarsko in razvojno prisega na Nemčijo, jezikovno pa na amerikanščino.