Ne zavedamo se, da je dediščina tisto, po čemer se ločujemo od drugih, na njej se lahko učimo in razumemo, na čem so temeljili razlogi za gradnjo.

Maruša Zorec je, če bi sodili po prvem vtisu, tiha in nekoliko zadržana arhitektka. O svojih prvih stikih z ruševinami, prostori preteklosti, pripoveduje tiho, kot bi ne hotela, da bi glineni zidovi slišali njene misli in spoznali njene namene. Z arhitektoma Mašo Živec in Žigo Ravnikarjem je za ureditev Grajske pristave v Ormožu pred kratkim prejela nagrado Prešernovega sklada. Zagotovo velik praznik zanjo osebno, za njeno družino, za skupino mladih arhitektov, predvsem pa za arhitekturno stroko, ki dokazuje, da se sodobna prihodnost lahko zida tudi s premišljenim usmerjanjem svetlobe skozi glineno opeko. »Verjamem v prostore z značajem. Karakter pa prostor dobi tudi, ko ga naselijo in v njem zaživijo ljudje, puščajo sledi in ga obrabijo. Verjetno se pri nekem nakupovalnem centru ne bi imela priložnosti srečevati s tako močnimi temami,« pravi.

Grajsko pristavo v Ormožu, ki je del celovitega kompleksa Ormoškega gradu, je sestavljalo več med seboj povezanih pritličnih gospodarskih poslopij, ki so nastala v različnih časovnih obdobjih od 18. stoletja. Kakšna je ideja vašega projekta za prenovo tega kompleksa v arheološko-etnografski muzej in glasbeno šolo?

Ideja prenove kompleksa izhaja iz analize obstoječe strukture in temelji na novi organizaciji prostorov, ki jih je bilo treba naseliti, reanimirati in spraviti v uporabo glede na standarde današnjega časa. Kompleks je bil prvotno pritličen, kasneje pa delno nadzidan. Glede na smernice zavoda za varstvo kulturne dediščine smo lahko z novimi intervencijami posegali vanj le na mestih, ki so bila že porušena, neprimerno pozidana ali dodana. Nadzidavo iz petdesetih let smo nadomestili z novogradnjo, prav tako napol porušeni del pritličnega trakta, kjer je danes muzej. Opeka je uporabljena za strešno kritino, to je bila zahteva zavoda, na fasadi pa kot mreža – struktura, ki kakor sito prepušča svetlobo in ustvarja v notranjosti igro svetlobe in senc. Posamezni prostori so bili že v osnovi zelo različni. Prav to izjemnost in pestrost različnih ambientov smo uporabili kot izhodišče in vodilno idejo pri zasnovi prenove. Notranji prostor glasbene šole je povezan s prostori muzeja, ki pa ga je mogoče prehoditi na različne načine, kot nekakšno prostorsko zanko.